Konstantno nesrecna
Ne morem vec. Malce si moram olajsati duso. Mogoce bo potem lazje. Ne bom dolgovezila o vseh (ne)mogocih okoliscinah, ki so me priepeljale v drugo polovico dvajsetih let mojega skromnega zivljenja. Obelodanila bom le tiste stvari, ki se kot konstanta ponavljajo v njem. Preprosto destvo, da sem nesrecna. Zamorjena, je boljša beseda. S končanim faksom, brez sluzbe, pod streho starsev, brez perspektive (?). Vsaj zdi se tako. Vsekakor pa brez kancka veselja v sebi. Brez tistega, cemur pravijo “joie de vivre”. Ne vem, kje in kdaj sem ga izgubila. Niti ne vem, ce sem ga kdaj imela. Kot da napol svetim, brlim, namesto, da bi zarela. Sem malodusna in vedno bolj apaticna. Sprasujem se, kak smisel ima vse skupaj. Zvljenje, izzivi, s katerimi nas sooc, nenehni boji, izgube in bolecne. Vse to – za kaj? Pocutim se kot potnik na zapusceni postaji, mimo katere se na brzovlaku vozi zivljenje. Mimo katere je ze odpeljala mladost. Ki je pustila sicer malo lepega, a je to ze druga zgodba. Tale, ki me muci trenuto (ze precej dolgo), je precej povezna tudi z ljubeznijo. Tako zoprno je napisati tisto prastaro, do absurdnosti zguljeno frazo “imam ga rada, ampak…” Ampak je vseeno edina primerna. Res ga imam rada, nicesar negativnega ni povedati o njem. Ampak – ta prekleti ampak!!!Ko pomislim na zivljenje z njim, pod streho njegovih starsev (sicer v locenem stanovanju, a vendar pod isto streho) me stisne v grlu. In obenem me prevzame obcutek, da je to zacetek konca. Kar sem mu tudi povedala. Seveda pa je treba vsaj poskusiti. Ceprav imam obcutek, da bo tista s kovcki in na odhodu moja oseba. Brez njega. Ob njem se pocutim napol ziva. Vem, da zveni grozno. Ker tudi je. In ce ne bi bila taksna hudiceva sleva, bi ze zdavnaj kaj ukrenila v zvezi s tem. Saj sva se pogovarjala o tem, kaj spremeniti. Kaj poceti, da bi ta obcutek izginil. A se vedno vrneva na isto tocko. Na tocko “nothing’s happening”. Na tocko “standing still”, na tocko, kjer prezivim vec casa z njegovimi starsi, kot z njim. Na tocko, ko molce buljiva v Tv in pustiva casu, da mrtev, brez vsebine mine v tri dni. Na tocko, ko me nek glas iz notranjosti potiho, a brutalno odkrito vprasa “kaj pri hudicu delas tukaj?” Nekako se ne zacutiva na pravi valovni dolzini. Tisto, kar je izginilo iz najine zveze, je veselje. Prepsota radost, da si z nekom. Tako pa…tako pa sva se v tistem casu, ko sva skupaj, vsak v svojem prostoru in med nama kraljuje tisina. In priznam,zamerim mu to, da me pusca v tisini. Da ve in vidi, kako sem depresiva, in me ne zna potolazit. Pusti me samo, potem pa pricakuje, da bom po enem “kaj je narobe” odvezala mosnjicek svojih najbolj temnih in intimnih obcutkov in mu vse povedala. In tako razmisljam. O tem, kar bi iz opisane situacije najbolj logicno sledilo. Konec. In potem neskoncno brezno vprasanj, dvomov, ugibanj.In strahov. Taksnih z velikimi ocmi. In oblizi (lazne?) tolazbe. Upanja, da je tako samo trenutno. Da bo ze boljse. Ampak – prekleto, da ni boljse!!In potem se mucim z vecnim vprasanjem, kaj narediti? Naj ga pustim? Nekoga, ki me ima iskreno rad (kar vem, da me ima)? Se podati v iskanje necesa, kar je mogoce utopija, cesar mogoce sploh ni? Kaj ce ostanem sama? Kaj ce nikoli vec nikogar ne spoznam? Kaj ce sele, ko se razideva, spoznam, koliko mi je pomenil oz. mi pomeni? Kako naj ga sploh (ce bi ga) pustim in s tem zapustim se vse njegove sorodnike in starse?! Kako pri hudicu naj ugotovim, kaj je prav???!Nekaj casa sem imela tako izrazito intuicijo, ki mi je sepetala, da bo vse Ok, pa ce se odlocim tako ali drugace. Ne vem vec, kaj naj naredim. Pocutim se kot izdajalec. Same sebe, na nek nacin tudi njega in Ljubezni. Sovrazim se, ker sem tak slabic. Postajam tako malodusna, da enostavno prepuscam zivljenju, da tece cisto po svoje.Neverjetno, ampak celo pisanje tega zmedenega pisemca tukaj mi povzroca napor. Why bother anyway?!Strah me je in jezna sem nase. In obupana. In edino konkretno vprasanje, ki ga lahko zastavim za konec je tole: kako priti do kaksnega psihologa/psihiatra/podobne osebe, ki bi mi profesionalno pamagal(a) priti iz tega mocvirja mojega zivljenja? Odkrito mislim, da sama od sebe ne bom zmogla razvozlati tega blodnjaka……
PS: se opravicujem zaradi dolzine in zmedenosti tega pisanja.Ce je neprimerno za objavo, bom to povsem razumela.Prosim vas edino za konkretni odgovor o dostopnosti strokovne pomoci (v Mariboru).Hvala za potrpljenje in lep pozdrav.
Seveda je za objavo, pravzaprav se bo marsikdo našel v tem pisanju. In rada bi konkreten odgovor. Žal ne vem kje v Mb nudijo kakšno strokovno pomoč na to tematiko, ampak reciva, da je tole začetek.
Najprej tole, zelo lepo pišeš, hočem rečt, tako zanimivo branje, ni zmedeno, pove veliko in še lepo se bere, čeprav je tema nekoliko bolj vsebinsko žalostna, se lepo bere. Mogoče lahko v tem najdeš kakšen svoj smisel. Da sem jedrnat: Znaš pisati!!!!!
In ostane še problem smisla življenja in strahu pred neznanim.
Kaj bo, nikoli ne izveš, če ne probaš. Če probaš, se zna zgoditi, da bo hudo. Nikoli pa ne bo nič narobe, če boš ljubila ali delal nekaj iz ljubezni. Pri ljubezni pa ne pozabi predvsem nase, najprej spoštuj in ljubi sama sebe. Kajti zelo težko boš pomagala drugim, jim dajala, skrbela za njih….če ne boš najprej poskrbela zase, za svoje življenje, da boš vesela, srečna, zadovoljna ….najprej sama s seboj.
Mogoče izgleda sebično, vendar moraš najprej za sebe poskrbeti, če si ti brez energije, je ne boš mogla nobenemu dat, ker je še sama nimaš.
kot drugo, pa zgodba in žživljenje v katerem si. Čutiš in veš, da to ni to, pa te je preveč strah, da bi šla. Kako naj razložiš ostalim, blinjim, njemu. Sprašuješ se, ali je lahko drugačen, se bo spremenilo, …..žal sse moraš tukaj odločiti in narediti prvi korak, vse skupaj moraš zapustiti in iti proč, nekam kjer boš čutila, da si svobodna. Kajti prevečkrat imamo občutek, da moramo živeti azradi drugih, ne zaradi sebe. Saj ne živiš zaradi fanta, niti zaradi njegovih staršev, niti zaradi skupnih prijateljev, živiš zase. In nihče ti pri tvojem življenju ne more pomagati, kakor ti sama sebi.
Ko boš sprejela to preprosto dejstvo, da živimo tako kot si ustavarimo in da pri tem ni nihče drug udeležen razen mi sami. Bomo ugotovili, da tudi kriv ni nihče drug za to, kako mi živimo.
Torej, delaj tako kot čutiš, da je prav. In nihče naj te ne prepriča v nasprotno.
Najboljši dokaz, da tvoje življenjsko poslanstvo še ni končano, je ta, da si še živa. Kakošno pa bo življenje, je pa odvisno od tebe.
Lahko bi še in še pisal, mogoče bo še kdo kaj napisal, vendar za začetek si ustvari upanje. Da je lahko bolje in da bo bolje, vendar boš morala zato nekaj storiti in to sama.
primož
Evo za Tjazya in njemu podobne, to je ljubezen in bolečina, to je tisto kar živi v nas, to je življenje……………….in nikakor ni preprosto, vse prej kot to!
Brezimna vem, da ne potrebuješ mojega komentarja, ker sem tako ali tako preprosto brez besed!
Želim ti moč, srečo in veliko ljubezni v prihodnosti…….
lp zarja
Mogoče se ti bo zdelo tole razmišljanje malo grobo, vendar ta tvoja zgodba se mi ne zdi bistveno drugačna od marsikatere druge in moj prvi vtis je, da si morda spet ena od mnogih, ki pričakuje, da ji bodo drugi prinesli življenje na srebrnem pladnju, tebi pa ne bo za to potrebno kaj prida mignit. Pa na žalost ni tako. V prvi vrsti boš morala sama pri sebi marsikaj razčistit in spremenit, če boš želela, da se spremeni tudi kaj okoli tebe, vključno s tvojim partnerjem. Zakaj je on tak kot ga opisuješ, ne vem. Morda je neroden, morda ne zna, morda pa je tudi obupal, ker se mu zdi, da je vsaka njegova beseda ali dejanje bob ob steno. Morda je temu tudi res tako, ker mogoče na tak način izražaš svoj upor in nestrinjanje z načinom življenja, ki vama ga kroji on in ob tem celo živi prepričanju, da dela dobro, ker si ti pri vsem skupaj lepo tiho.
Če si resnično želiš sprememb s čim manj žrtvami, se boš morala čimprej odpret, se začeti pogovarjati in predvsem sama sebi dovoliti, da se nekaj spremeni ter seveda tudi njemu, pa magari ob tako suhoparnem vprašanju kot je: “kaj ti je spet?”
Zelo lepo napisano, resnično…na nek način se lahko v tvojem pisanju najde vsak. V vsakem izmed nas so minute ali pa ure depresije, brezsmisla, naveličanosti in pa predvsem ne-vere v nekaj, vere v jutri…v sonček, ki naj bi posijal enkrat tudi zate ….In strah, strah pred odločitvami…Povej mi, kaj naj naredim??
Mogoče se motim ampak zdi se mi, da si naložila svojemu fantu kar težko nalogo, ki pa ji ni kos. Tvoj fant je takšen kot je. Ne polagaj odločitev, ki jih moraš sprejeti sama v njegove roke. Veš kolikokrat si jaz želim, da bi se nekdo odločil namesto mene in potem bi imela tudi dežurnega krivca, če ta odločitev morda ne bi bila zame idealna?
Bistvo samega sebe, vir veselja in radosti, svoj center moraš poiskati v sebi. Vem, da je to že kar floskula, vsi govorimo o tem ampak, če je to tako zelo res. Kako te naj fant potolaži, če ne deliš z njim vseh svojih globin. Kot jaz razumem naj bi ti bil on tvoj vir veselja tvoj steber, tvoj center in ker ti tega ne more dati si razočaran nad njim, še več v njega fokusiraš svojo jezo on pa, da bi se ubranil še bolj zleze vase…začaran krog.
Mislim, da je bistvo naših medsebojnih odnosov, da smo iskreni. Iskreni do sebe in iskreni do vseh drugih. Velika umetnost je videti drugega takšnega kot je in ga kot takega tudi sprejeti. Kako, če pa že sami s sabo imamo tako velike težave in včasih kar ne vemo kdo smo, da sprejemanje samega sebe sploh ne omenjam…???
Odločitev s kom in kako boš živela je v tvojih rokah, tvoja izbira.
In intuicija je čudovita stvar, prebudi jo zopet in jo poslušaj…boš videla, presenečena boš.
Vso srečo.
Zelo dobro si napisala tole pismo. Moram priznat, da si pisala mojo zgodbo. Imela sem takšno življenje kot ga ti živiš sedaj. Moja veza je trajala 8 let, v tem času, sva si s partnerjem uredila stanovanje, sva se odločila, da bova skupaj. Z vsakim letom pa sem jst ob njem umirala. Dnevi so bili polni tišine, pogovarjala sva se drug mimo drugega, saj ga kaj globjega o meni ni zanimalo. Zadnji dve leti sta bili samo še trpinčenje, pa ne njega, on sploh ni opazil, da ob njem umiram. Dve leti sem zbirala pogum, da sem mu povedala – konec je. Dve leti sem se trudila, da bi našla tisto pozitivno v najini vezi, pa je nisem našla. Ne bilo smisla. Bilo je veliko joka z obeh strani. Moram priznati, da je bilo težko oditi, a še danes vidim, da je bila to edina pravilna odločitev. Res mi tudi zdej v ljubezni še ni uspelo (sem imela tri neuspešne veze, ampak sem v njih uživala, bolj kot v tisti 8 letni zvezi), pa bo tudi za to še prišel čas. Njega pa ne pogrešam, niti enkrat v dveh letih nisem pomislila da bi se vrnila nazaj. Srečna sem tudi sama, našla sem si službo, s katero sem zadovoljna. Stanujem še vedno pri straših, pa čeprav sem stara 29 let. Meni to ni neuspeh. Raje tako, kot z nekom ki me ne zastopi in ob katerem izgubljam energijo. Ob takih trenutkih je fino imet ob sebi krog pravih prijateljev. Če jih imaš in se boš odločila, da greš proč, če boš pač v sebi začutila da moraš stran, naj ti frendi stojijo ob strani. Jaz nisem imela nikogar, pa sem vseeno šla. Še starši najprej niso razumeli, potem pa so dojeli, da vse delam zase ne za druge.
Poslušaj svoje srce , svoja čustva in naredi tisto kar moraš. Ne glej na njegova čustva. Živi za svojo srečo.
Hej!
Najprej naslov tvojega besedila – konstantno nesrecna. To najbrz mislis zdaj, neko zadnje obdobje? Ce je tako, in najbrz je, vedi, da so obdobja vedno bila, so in bodo. Npr. ledena doba, padec meteorita, … kako depresivno se pocuti mati Narava tedaj?
Bistveno je, da clovek v taki situaciji, kot si ti, ponovno vzpostavi stik sam s sabo. Se pogleda vase. Se precisti, duhovno, telesno. Si malo dvori, se zapelje. Tako pridobi nazaj zaupanje vase, cas stece in ima smisel.
Malo je veliko, zato bom koncal.
Morda se odgovor na tvoje vprasanje: Why bother, anyway? To breathe, to live, to learn, to love, to bleed = to bother.
Vad ska du göra?
Pravijo, da si vsak dobi takega partnerja, kot ga v nekem trenutku potrebuje. Morda pa je tvoja naloga, da se naučiš biti aktivna, da ne boš čakala, da te nekdo prebudi in te porine v življenje, temveč da to motivacijo najdeš sama v sebi. Šele ko boš zaživela polno življenje, imela svoje konjičke, prijatelje itd., pa si boš še vedno želela biti z njim, potem je to to. Dokler pa si depresivna, gledaš stvari z negativnega kota.
Naredi si načrt, išči službo, telovadi (ni potrebno iti v telovadnico in plačati, vadi doma – trebušnjaki, sklece, ples…), sama naredi načrt, kaj bosta s partnerjem počela. Pa če si ne želiš iti v tisto fantovo hišo, pa vztrajaj, da ne greš, da si želiš biti na svojem. Intuicija je ponavadi pravilna, verjetno se res ne bi dobro počutila tam. Če fant ne bo pripravljen popustiti ali se pogovarjati o alternativah, potem se bo zgodba biti ali ne biti skupaj verjetno odvrtela samodejno.
Samo ne prepuščaj se malodušju. Nisi še tako globoko, samo ne bo lahko. Ampak dlje boš čakala, težje bo. Verjetno je tudi, da se s fantom premalo pogovarjata o vajinem odnosu. Si mu povedala in razložila, zakaj se ne želiš preseliti k njegovim staršem? Si mu povedala, česa te je strah, kaj si res želiš od njega? Če bi še tako želeli, nam naše misli drugi ljudje ne morejo brati.
Fant čuti, da je nekaj narobe. Praviš, da te pusti pri miru. Saj vem, da je to stereotip, samo nekateri moški se ob težavah, ki jih imajo sami s sabo, umaknejo v svoj svet, da lahko premislijo, kaj je narobe. Verjetno tudi tvoj fant misli, da ti s tem, ko te pusti pri miru, dela uslugo, saj ti da na razpolago čas za reševanje situacije. On si misli, da boš potem že sama prišla do njega, ko bo vse ok. Pa moški se ne tolažijo (zato večina tega ne zna), se samo potrepljajo po rami. Zato mu moraš razložiti kaj čutiš, kaj pričakuješ od njega. Saj razumem, da se zapiraš pred njim, če še sama ne veš, kaj ti je. Samo ravno tako ne bi vedela, čeprav bi prekinila z njim.
To tvoje stanje verjetno nima nič opraviti z njim, ampak s tvojim doživljanjem sveta. Iščeš samo sebe in ne veš, kam bi se obrnila. Saj sem tudi jaz pričakovala, da mi bodo drugi osmislili življenje, ampak je to samo moje delo. Sama imam nerazrešene stvari, iz otroštva, ampak sem sedaj odrasla in si sama kreiram življenje. Se pa veliko bolje počutim, če premagam svojo lenobo in željo po aktivnosti drugih. Nesrečna si dovolim biti samo nekaj časa (kakšen dan), potem pa na silo prekinem z mračnimi mislimi in premišljujem, kaj bi lahko naredila zase, spremenila itd.
To je tudi res, da karkoli se boš odločila glede zveze, bo prav. Samo začni aktivno sodelovati. Saj ni mus, da se takoj odločiš, skupaj da ali ne, začni recimo z iskanjem službe, telovadbo, naredi nekaj zase, da se boš počutila bolje. Poskusi se tudi nekaj časa zavestno truditi, da bi vama bilo skupaj lepo, da bi se zbližala, da bi se odnos izboljšal. Čeprav od začetka ne boš čutila tako, se obnašaj na tak način, da se bosta zbližala (pogovor, skupne aktivnosti – ne TV!, izražanje pozornosti – poljub, držanje za roke, objem, darilce…). Povej mu, da bi se rada imela lepo z njim in vprašaj ga, kaj je on pripravljen za to storiti. Šele potem bosta videla, kakšne občutke vama bo ta trud prinesel. Morda pa bosta odkrila novo zadovoljstvo.
Ko sem brala tvojo izpoved, sem takoj vedela, kaj bi ti naj odgovorila. Vendar sem si najprej še ogledala odgovore. Zelo sem bila presenečena, ker je vse tisto, kar sem ti želela napisati, napisala že Ori. Popolnoma je zadela. Le dobro preberi njeno pismo, in razmisli o tem, kar ti je napisala. Očitno ti je pisala iz lastnih izkušenj. To pa je nekaj, iz česar se tudi sami lahko veliko naučimo.
Resnično potrebuješ v svojem življenju več aktivnosti. Popolnoma te razumem, da ti ni lahko. Ne strinjam pa se s teboj, da je mladost mimo. Ti stojiš pravzaprav na pragu čudovitih let, ki pa ga moraš prestopiti, če jih želiš uživati. Mnogo je odvisno od tebe same. Zdaj, ko je študij mimo, si se nenadoma znašla v situaciji, ko nimaš kaj početi. Pa še brez službe si. Življenje brez aktivnosti in družabnosti je mrtvilo. Je kakor prazen film, belo platno brez slike. Zreš vanj, a ne vidiš ničesar. Pogled nanj ustvarja praznino še v tebi in napetost. Ni vsebine. Ni lepote. Le eno veliko dolgočasje, tišina, ki para živce, in uničuje dušo in telo. In ker je praznina v tebi, ljudje ob tebi ne vedo, kaj početi s teboj, kaj ti reči, o čem govoriti. Ko bi bila v službi, bi partnerju lahko govorila, kaj se tam dogaja, kaj ti sama tam doživljaš. Imela bi kolegice ali kako prijateljico, s katero bi delila nekaj prostega časa… Bila bi polna vtisov, o katerih bi lahko razmišljala in s tem odgnala oblake malodušnosti, da bi v tebi spet zasijalo sonce. Še Bog je rekel: Ni prijetno biti človeku samemu. Kako res je to!
Ne čakaj preveč, da bi se ti služba kar sama ponudila. Čim pogosteje se oglašaj na borzi dela, in pokaži, da ti je res mar zanjo. Bodi vztrajna in vsaj nekoliko nadležna.
Tvoje telo potrebuje tudi neko določeno zdravo mero adrenalina. Zato se vsak dan razgibavaj. Hitra in lahkotna hoja (če ti tek preveč ne diši) na svežem zraku ob primerni športni obutvi in obleki bi ti dala življenjskega zagona in elana, in ti vrnila mladostno svežino. Malodušnost in depresijo bo odgnala bolj kot ne vem kaka zdravila. Telo je tvoje, in zanj odgovarjaš sama, ne drugi. Če je zdravo telo, je zdrava tudi duša (in obratno). Če stanuješ v Mariboru, Betnavski gozdiček, ki ima trim stezo, je poln mladih in starih, ki skrbijo za zdravo telo in duha. Imaš Stražunski gozd in čudovit park z okolico, odlične razmere za krepitev duševnih in telesnih zmogljivosti. Pomisli na otroke, ki so najbolj veseli prav takrat, ko so najbolj razživeti! S starejšimi je isto. Gibanje je najboljše zdravilo za duševnost. Ne mislim na neko prisilno in dolgočasno delo (pa tudi tako delo lahko postane prijetnejše, ko si ustvariš ZAGON s primerno športno aktivnostjo). Ni treba, da siliš fanta, da se ti v tem pridruži. Če bo videl spremembo na tebi, se bo morda še sam navdušil. Mislim pa, da ti ni treba večino časa preživeti z njim. Vse ima svojo mero. Kakšna naj bo ta mera, pa moraš presoditi sama.
Omisli si še kak hobi, ob katerem bo rasla tvoja osebnost! Razmišljaj o svojih prirojenih talentih in jih daj na službo človeštvu. Preiskuj se! Zagotovo so v tebi skriti zakladi, ki jih lahko podeliš z drugimi. Četudi se ti morda ne zdijo veliki in pomembni, vedi, da tudi z malimi darovi in talenti lahko daš svetu ali pa le nekolikim ljudem veliko. Bodi ustvarjalna! Izberi si življenjsko poslanstvo, ki bo koristilo ljudem, tebi pa zapolnilo čas in misli, ter obogatilo duha. Pred tabo je prihodnost. Od tebe je odvisno, kakšna bo. Nikar ne zahtevaj, da ti drugi olepšajo življenje! Življenje te bo osrečilo le, ko se boš razdajala. Izkusi si to! Je namreč pravilo življenja in sreče.
V upanju na tvojo lepšo prihodnost te prijateljsko pozdravljam!
Okey, služba in vse ostalo je problem. Ampak to so problemi materialnega sveta, ki se lahko slej ko prej uredijo. Ni nujno, ampak če se potrudiš se bodo.
Tvoja zveza pa je druga pesem. Imaš ga rada ampak… Nič ampak. Če bi bila stvar prava ne bi bilo ampak. In tudi imaš ga rada – samo to. Ja samo to. Imaš ga rada kot prijatelja, kot sostanovalca,… Zakaj ne zapišeš ljubim ga. Zato ker ti ne gre z jezika. Ker veš, da to ni to. In na splošno Slovenci to redkokdaj rečemo. Zato ker hočemo biti skromni in z malim zadovoljni, potem smo pa nesrečni… Očitno nisi srečna. In ni dovolj, da ga imaš rada, morala bi ga ljubiti. Vse ostalo je nepommebno, je samo navlaka materialnega sveta. Starši, prijatelji, ostali – nimajo veze. Vajina zveza je samo vajina…
Čas bo za slovo. In za to, da se začneš imeti sama rada. Potem pa bo, kar bo. Manj boš nesrečna samska, kot pa v dušeči zvezi. Samska boš lahko vsaj upala. Upala na pravega. Zveze, ki so pa mimo (in že tako kmalu), pa so vedno mimo, zaman je upati da bo nekega dne bolje.
In naj še jaz napišem, da si zapisala okey. Sem se našel tudi sam, ker sem bil tudi sam nekoč že nekje tam kjer si zdaj ti. Pa sem šel in še vedno hodim…