Pomagajte mi! Imamo 3 letnika, ki je tretji otrok v družini. Od septembra je vključen v vrtec in ne govori v vrtcu. Ne govori SAMO v vrtcu, doma govori neprestano, vpije, je razposajen, skratka živahen.. Z vzgojiteljico se nameravam pogovoriti, naj mu nekako pomaga. Menda se nasmehne le takrat, ko pridemo ponj. Kaj lahko storim???
Hvala za nasvete.

To je zagovo za vas precej neprijetno, vendar zadeva ni ravno redka. En tak primer poznam zelo od blizu. Vzgojiteljica je delovala zelo pomirjujoče in ni silila v otroka, pri katerem je tak pojav trajal skoraj eno leto. Bila je pozorna na druge oblike komunikacije, ki jih otrok skoraj zagotovo izraža, in ga tako spremljala. Nikakor ni treba takoj pomisliti na to, da je z otrokom kaj zelo narobe, ima pač nekaj težav pri vživljanju v vrtec, skupino…

Lahko se posvetujete s kakšnim psihologom, po možnosti s kakšnim bolj izkušenim, ki ima tudi kaj prakse in ne le naučenega znanja.

Poznam tudi en tak primer iz svoje generacije, ki je bil kasneje z vsakim letom bolj zgovorenv vseh okoljih, uspešno doštudiral…

Samo brez panike – je rekel dobri vojak Švejk.
Tudi moja hčerka spada med zadržane do tujcev. Sicer je pravi divjak in čvekač, če jo ogovori neznana oseba ali zgolj oseba, ki je mogoče nekaj časa ni videla, pa preprosto “zamrzne”.
Ob prihodu v vrtec je bilo podobno vašemu primeru. Res je, da ni povsem molčala, amapak kaj več kot “dan”, “dobro”, “ja” pa na začetku niso spravili iz nje. Pustili so jo pri miru in čez nekaj mesecev se je “omehčala”. Se pa je ves čas normalno igrala (v glavnem sama zase).
Jaz bi rekel, da tudi z vašim otrokom ni nič narobe. Naj ga v vrtcu poskušajo “previdno” vključevati v aktivnosti, sicer pa naj ga raje pustijo pri miru, kot da pretirano silijo vanj. Ko se bo navadil in odločil, da ga zadeve zanimajo, se bo pač vključil v komuniciranje.

Glede na to, da otrok šele do septembra hodi v vrtec, še ni panike. Mogoče potrebuje več časa, da se privadi, pa čeprav rad hodi v vrtec.
V kolikor pa bo to trajalo več mesecev, pa strokovna pomoč ne bo odveč. Sama imam hčerko, ki je lanskega septembra s 3,5 leti začela obiskovati vrtec in v vrtcu celo leto ni spregovorila besede!!! No nazadnje se je izkazalo, da trpi za motnjo, ki se imenuje SELEKTIVNI MUTIZEM. Sedaj obiskojeva psihologinjo in stanje se je že zelo izboljšalo.

Prilagam še par linkov na to temo, če vas pa še karkoli zanimate, vprašajte rade volje pomagam, ker o tej motnji pri nas še ni prav veliko znanega in te vsi samo debelo gledajo kaj je to. Lahko tudi po mailu.

LP

Spoštovani!

Tudi naša mala piška celo leto ni spregovorila 5 besed. Vsi so rekli, da pač rabi nekoliko več časa da se navadi. Drugo leto je v vrtec prišla zelo prijazna varuhinja. Punca se je odprla samo njej, za vse ostale je samo kimala. Vzgojiteljico je zelo skrbelo, saj ni verjela, da je punca doma zelo razigrana in zgovorna. Šele tretje leto je spoznala prijateljico, s katero je imela pristen odnos. Sedaj je v šoli. Še zmeraj je do tujcev zelo zadržana (kar ji ne štejem več v slabo), vendar pa je do prijateljic v šoli zelo sproščena. Mislim, da je proces socializacije v vrtcu potekal zelo postopoma in učinkovito. Nekateri otroci so pač po naravi nekoliko bolj previdni in zadržani. Mislim, da to ni nič narobe. Dajte času čas.

LP

Tudi mi smo imeli tak problem. Ko je moj sin prvo leto hodil v vrtec, ni hotel govoriti z vzgojiteljico, se ni odzival nanjo in na otroke, se je skrival v kotiček in je tam ždel in čakal, da ga pridemo iskat. Ves čas mi je tudi govoril, da je vzgojiteljica “hudobna”, da pa ga ima pomočnica vzgojiteljice “rada”. S pomočnico nismo imeli težav in njej je zaupal, ker jo je vsaj nekoliko poznal že od prej – od starejšega bratca, ki je obiskoval vrtec pred njim. Ko sem ga vprašala, “Kaj delaš v vrtcu?” je rekel: “DELAM ME NI.” Čisto se je zaprl vase, ker tam ni hotel bit. Otroci so neverjetno bistri in najdejo načine, kako se zaščitijo pred psihičnim vdorom nečesa, česar nočejo. To je obrambni mehanizem, ki trenutno morda deluje, dolgoročno pa lahko povzroča hude težave. No, rešitev je našel sam, ko je rekel, da bo šel v vrtec samo, če si lahko obleče kostum od ninje (to mu je dajalo bočutek varnosti, ker je imel oklep). In potem je bilo v redu. Smo pa seveda tudi zamenjali vzgojiteljico, ker ji pač ni zaupal, pa tudi mi ne, po vsem, kar smo prestali to prvo leto vrtca. Letos je v redu. V vrtec gre, čeprav še zmeraj nerad, se tam igra z otroki in počasi je začel tudi govorit z novo vzgojiteljico. Ko pride domov iz vrtca pa je ves srečen in komaj čaka vikende in počitnice, da smo lahko skupaj doma. Moje mnenje je, da bi morali otroci vsaj do 3. leta bit z mamo doma. In bi morala zakonodaja staršem in otrokom to omogočit. Pa mame bi morale dobivat za to tudi plačo, ne pa da moraš pustit službo, če želiš bit z otrokom doma. Starševstvo je najpomembnejši “poklic”, za katerega se ne moreš kar premislit in ni “služba” ki bi jo lahko zamenjal ali nadomestil z nečim drugim. In še to – vsem kritičnim umom v odgovor. To ni utopija, je samo družbeni dogovor, ki bi ga lahko sprejeli, če bi tako hoteli. Žal pa je še vedno vse preveč staršev, ki bi radi svojo vlogo naprtili drugim in imeli otroke samo za okras.

Jaz se sicer z vami v delu, ki pravi, da bi bilo najbolje, če je mama doma do 3. otrokovega leta, nekako strinjam, smo imeli tudi mi težave pri vključevanju v vrtec prve tri mesece (šel pri 2.) – ampak vseeno se strinjam le deloma. Ta forum je namenjen družinam in kolikor vidim, vas je tu ogromno, ki imate po 3, 4, 5 in nekateri tudi več otrok. Pa recimo, da med njimi ni prevelike razlike. Ampak vseeno. Če je razlika samo eno leto: to pomeni, da bo mati pri treh doma pet let, vse ostale z več otroki tudi več? In če imajo razlike več kot eno leto? Bo deset, petnajst let doma? In za to prejemala plačo? Mislim ja, v utopiji se jaz z vami 100% strinjam, ker ni težjega poklica od vzgoje in nege, še posebej ko so še pleničarji. Ampak v reali pa se nekako ne morem strinjati. Kdo od delodajalcev pa bo mati po 5, 10 letih ko je ni na trgu dela, še vzel v službo? Lepo vas prosim, no. Sem tudi sama delodajalka in, ne, žal to ne bi šlo. Čeprav sem hkrati tudi mama. Ampak točno vem, da človek ne pride več tako hitro noter, ko je enkrat več let doma. Sploh pa, take ideje v recesiji, hmmmmm…. Odkod bo nadomestila že tako prazna blagajna tak strošek? Odkod? Dela tako ali tako samo tretjina ljudi v tej državi, pa še pri tej tretjini je velika verjetnost, da bo kmalu samo še četrtina. Če že ni.

Malce nelagodno se tudi počutim, ko v isti sapi, ko omenjate, da to ni utopija, ampak samo družbeni dogovor, pravite, da je preveč staršev, ki bi imeli otroke za okras. Kako pa lahko to povezujete kar tako, na sploh. Kot da materina služba in otrok v vrtcu pomenita, da se taka mati (oz. starš) z njim ne ukvarja. Lepo vas prosim, res, taka posploševanja pa še zdaleč niso na mestu. To je enako kot bi rekli, da vse matere, ki niso zaposlene, otroke s svojo nenehno prisotnostjo dušijo.

Pa vsi vemo, da tako posploševati ne gre, kajne.

Jaz mislim, da je to povsem odvisno od otroka. Naš je imel tri mesece težave, njegova dva prijateljčka pa niti dneva! Niti dneva! Takoj sta se vklopila, ker sta doma, verjeli ali ne, pogrešala DRUŽBO. Pa še nista imela treh let, eden še dveh ne, ampak 11 mesecev, kot večina. Zanju bi bil greh, da bi mati ostala doma do njunih treh let. Pravi greh, zanju in za obe materi.

Skratka, ne posplošujte tako na počez o tem, da je menda zaposlitev matere povezana s tem, da ima otroka samo za okras, lepo prosim.

Tudi jaz sem bila takšna. Sramežljivost je to. Nič ne pomaga, samo čas bo dal rezultate in pozitivne izkušnje z vrtcem. Pri meni se to še vedno dogaja v družbi manj znanih ljudi. Blokada. Jaz sem mnenja, da je potrebna neka strokovna pomoč. vsaj jaz bi bila hvaležna, če bi mi že takrat kdo pomagal.