imam družino brez pravic
Stara sem 33 let, moja partnerka 37 let. Obe imava otroka, jaz hčerkico ( 3) , ona sina ( 5 ). Živimo skupaj, midve se ljubiva. Torej smo družina. Štiričlanska družina.
KJE PA SO NAŠE PRAVICE??
Ni jih. Mi kot družina pravno – formalno ne obstajamo. Sram vas bodi vse, ki nas omejujete v življenju, kratite nam osnovne človekove pravice! Če se moja partnerka in njem sin npr. ponesrečita jaz in hčerka sploh ne moreva do informacij o njunem stanju ali bog ne daj – smrti. Zakaj? Ker jima ”kao” nisva nič. Dedovanje v kakršnikoli smeri odpade…. Itd…
Povejte tisti, ki mi kratite pravice, itak da vas je 95%, vas resnično, ampak čisto res ni nič sram? Se lahko pogledate v ogledalo in si rečete: ”Jaz sem pa več vreden-a, saj sem ja heteroseksualno usmerjen-a!” Na žalost očitno z lahkoto…
Fuj!
Tkole bom rekla, čisto se strinjam s teboj in mi je zelo žal, da je naša vlada oz. da smo Slovenčki tako za časom in da smo tako nestrpni…
Meni je vseeno kakšen je kdo, ali je homo al pa hetero… vsak mora imeti iste pravice. Mislim, da bi definicija družine naj ne bi bila mami, ati in otroc, ampak skupina ljudi (ne glede na spol), kjer prevladuje ljubezen… A ni ljubezen poanta družine in na sploh življenja?
Upam, da boste homoseksualci čim prej dobili pravice, ki si jih zaslužite. Vsaj naj bi bili vsi tretirani enako. Jaz vas podpiram.
kar se tiče pridobivana informacij o zdravstvenem stanju partnerke lahko zadevo elegantno uredita vzajemno z notarskimi pooblastili v katerih zapišeta, da v primeru … mora lečeči zdravnik ali ustanova, dati na razpolago vse informacije o zdravstvenem stanju in omogočiti obiske.
Dedovanje … napišita oporoko.
Čeprav, kje pa sta očeta otrok. Tudi onadva imata starševske pravice in dolžnosti?
Predvsem probleme rešujte z glavo.
Prvič, tukaj zdaj ti napadaš ostale, za katere sploh ne veš, kako razmišljajo. In posplošuješ.
Drugič, zakoni se sprejemajo v parlamentu. Ali vas trenutna vlada, koalicija podpira, preverite pri njih. In potem na njih stresaj jezo.
Tretjič, tudi veliko “normalnih” družin je brez pravic. Eni brez teh, drugi brez onih.
Jinx….še posebno zadnjemu tvojemu stavku se pridružujem.
Vsi vemo, da se marsikomu godi krivica…pa ni važno kako je usmerjen, kakšno ima veroizpoved, kakšno ima izobrazbo….pač življenje je tako, da je za ene dobro priskrbljeno, za druge pa ne.
Ravno zaradi tega ne razumem takega stresanja žolča na 95% ljudi tu gor, ki sploh ni nujno rečeno, da smo proti…..ampak ne strinjam pa se, da bi se reševalo probleme samo nekaterih, za ostale pa se ne bi hotelo slišat. Koliko mamic je samih z otroci in se morajo znajdet kakor vejo in želijo….kaj misliš, Tanja, da jim je z rožicami postlano?….Nekatere nimajo niti za kruh, dla bi ga dale otroku….kajti nekteri očetje ne skrbijo niti toliko za njih, da bi jim vsak mesec nakazali nujen delež.
Ne, ni pravice na svetu….vendar moramo v njem živeti…..in moj moto je…..izven svojega doma pač moram živeti po načelih, ki mi jih narekujejo drugi….za domačimi vrati pa so načela, ki si jih krojimo sami, in to tisti, ki smo v družini. In tudi izven se za marsikaj najde rešitev…le če se hoče.
In, res, lepo prosim, ne bodi tako sovražno nastrojena nad vsemi, ki niso taki kot ti……..normalnost pa tako ali tako ne obstja……eni smo taki, drugi drugačni, vendar je vse normalno, dokler seveda ne škodimo s tem drugim.
Lep pozdrav!
Tanja, zelo dobro te razumem, saj sem sama v podobni situaciji. Že pet let živim s partnerko, prav tako nimam nobenih pravic kar se tiče nje (urejanja pravnih zadev, dedovanja,… ).
Pred tem sem 10 let živela s fantom. Takrat mi niti na misel ni prišla poroka oz. sklenitev zakonske zveze. Najina zveza je bila pred zakonom urejena (kot izvenzakonska skupnost), lahko sem bila zavarovana po njem,…
Potem pa sem se zaljubila v žensko. Sama s tem nisem imela problemov; moja družina tudi ne. Diskriminacije s strani družbe sem se začela zavedati šele kasneje. Dve leti me je preživljala ona, pa me ni mogla uveljavljati kot olajšavo; Ker sem bila v tistem času doma (zaključevala sem študij), bi lahko marsikatero pravno stvar uredila zanjo, pa ni šlo; morala je vzeti dopust. (Lilla- to pri notarju kar nekaj stane, takrat pa nisva imeli dosti denarja).
Prav zato sva začele razmišljati o pravni ureditvi najine zveze. Seveda registracija po pred nedavno sprejetim zakonom ne pride v poštev. Zakaj?! Vsak, ki si ga prebere se lahko samo zgrozi (npr.: partner te po tem zakonu mora! preživljati, kar pomeni, da nisi upravičen do nobene pomoči, medtem pa te ne more uveljavljati kot davčno olajšavo – pri heterseksualnih vezah – tudi izvenzakonskih- je to mogoče)
Po diplomi sem imela srečo in takoj našla zaposlitev. Obe sva visoko izobražene, imava dobri službi, pa tudi najini dohodki niso več majhni. Začele sva razmišljati o nakupu stanovanja ter o otrocih. V bankah so naju kar lepo sprejeli kot par in nama nudili tudi ugodne kredite. Prav, drugo leto bova kupile stanovanje.
Kaj pa otroci?? Seveda to je pa v naši sloveniji strogo prepovedano! A si ga želiva…zelo…Ni večje, čistejše, nezahtevne ljubezni, kot je ljubezen med starši in otroci. Vem, da nama bo tudi to uspelo, prav kmalu, upam:).Vendar mi problemi o katerih govoriš ti, ne gredo iz glave. Vem, da se bova tudi sami soočili z nijmi.
Zato te razumem, zakaj se jeziš in strešaš jezo na mogoče nedolžne ljudi. Tudi mene včasih zagrabi jeza, ne jeza, ampak pravi bes, ko si nekateri ljudlje vzamejo pravico, da meni kratijo moje pravice!
Lilla-, jinx- ne zamerita nam včasih bolj oster ton v debatah o naših pravicah. Tanjine besede verjetno niso bile namenjene osebno vama, ampak ljudem, ki dejansko razmišljajo o nas kot manjvrednih.
Notarsko pooblastilo stane, ne se hecat. Registracija istospolne skupnosti tudi. Kar se tiče urejanja pravnih zadev si tudi za to lahko pridobita notarsko pooblastilo – tako kot ga imava jaz in moj fant, ki živiva v izvenzakonski zvezi. (To je pač dejstvo s katerim se sooča vsak koruznik, da je neprimerno več komplikacij in birokracijepri dokazovanju zveze)
Pa očitno nisi niti natančno prebrala ZZZDR, tudi heteroseksualni pari MORAJO vzdrževati drug drugega. Kar se tiče davčne olajšave, pa te določbe ne moreš najti v ZZZDR. In vsaj kar se davčnih posledic tiče bi jaz na vajinem mestu adev vseeno uveljavljala v dohodninski napovedi (seveda ob opravljeni registraciji).
Ne vem pa kaj misliš s tem “zavarovana po njem” o katerem zavarovanju govoriš?
Da te je morala partnerka preživljati med časom tvojega študija? (Večina študentov danes med študijem dela, če je bil vajin dogovor tak, da ti ne delaš, je to stvar vajinega dogovora in ne širše družbe, ki bi te morala socialno podpirat)
Najprej bi rada nekaj razčistila: mene družba ni nikoli preživljala! Med študijem sem delala in se preživljala sama. Starši so mi pomagali, kolikor so lahko, za kar sem jim zelo hvaležna. Ko je prišlo do določene situacije, sem morala za določen čas odložiti študij. Kasneje sva se s partnerko skupaj odločile, da dam odpoved ter končam študij. Zaradi narave diplomskega dela, je to pač trajalo malo dlje.
Ne želim, da imaš napačno predstavo o meni. Nisem ena izmed tistih, ki pričakujejo, da bo za njih poskrbel nekdo drug (pa naj bo to družba ali določena oseba). Pa tudi nisem želela, da bi moj prejšni odgovor zvenel kot ne vem kakšno jamranje. V svojem življenju imam veliko stvari, ki jih na žalost drugi nimajo. Želela pa sem sporočiti tanji, da ni sama v takšni situaciji. Njen prispevek sem vzela verjetno nekoliko drugače kot ostali, ki niso sami vpleteni.
Nepravice oz. krivice se dogajajo. Vendar vse bolijo, ne ena bolj, druga manj.
Lep dan,
miki
tanja, jaz te čisto razumem.
Dejstvo je, da se brez javno priznanega partnerstva ne da stvari urediti tako, kot bi bilo pravično glede na par, ki živi skupaj.
Izvenzakonci, vi niti malo niste v istem položaju, ker ste pravno IZENAČENI z zakonci. Imate več birokracije, to je res, in očetovstvo pri otroku ni avtomatika, ampak vse vaše pravice in dolžnosti so drugače indentične pravicam in dolžnostim zakoncev (dedovanje itd.), saj se izvajajo iz istih zakonikov.
Ta famozna “registracija” (res fajn ime, ja) niti dedovanja ne ureja tako, kot bi moralo biti, kaj šele vsega ostalega, da ne bi o tem, da je kot zakonodaja povsem ločena. Poleg tega se je pa istospolne ljudi registriralo v hitlerjanski Nemčiji za v taborišča in kdor ima kaj samospoštovanja, se registriral pač ne bo.
Prosim, če se ne spoznate na pravo, da ne govorite, kako je vse easy in simpel in isto kot pri izvenzakoncih, ker to enostavno ni res. Če ne verjamete, pa vprašajte koga, ki SE spozna na pravo.
glede na to,da sem pregledala nekaj prevedenih zakonov v angleščino, ki urejajo istospolna partnerstva držav Nizozemske, Švedske, Belgije, Španije in Kanade, ti lahko zagotovim, da se v vseh zakonih uporablja izraz “registracija”
z malo brskanja po googlu, lahko omenjene zakone tudi sama najdeš. če se boš odločila, da mi ne verjameš
lilla, glagol “to register” in slovenski samostalnik “registracija” nista eno in isto.
Stric Google ti pač ni mogel povedati, da imajo Nizozemci in Belgijici izraz registracija, ker imajo istospolne poroke. Grobo prevedeno pa tudi večina ostalih držav uporablja naziv “zakon o civilnih partnerstvih”.
Sicer pa dovolj lingvističnega pikolovstva. Če nekateri nočete verjeti ali ne morete razumeti, zakaj je poniževalno ljudi “registrirati” namesto “sklepati zvezo”, smo itak na tako različnih bregovih, da ne vem, če bo debata kam peljala.
http://www.ilga-europe.org/m3/partnership%20rights%20Europe.htm
na tem linku imaš točno zapisano, kako posamezne države imenujejo uradno zveze med homoseksualnimi partnerji
in večina držav pozna registracijo, tiste pa ki so odprle svoje “družinske” zakone tudi homoseksualcem, so imele registracijo kot “vmesno” fazo, tako da z izrazom registracija očitno ni nič narobe.
tako da se mi zdi usajanje nad besedo “registracija” slovnični purizem.
Predvsem pa (vsaj jaz) o tem pogrešam eno strpno debato tudi s strani homoseksualcev, ker kadar kdo izrazi pomisleke, je že v naprej obsojen na zaplankanega predsodnika, namesto, da bi se kdo našel in zadevo neprizadeto razložil. Tako pa javnost homoseksualce dojema kot izsiljevalce.
lilla, moj pregled nad istospolno zakonodajo je iz profesionalnih in osebnih razlogov precej dober, zato pač vem, kako stojijo stvari. In zakonodajo je treba poznati v nacionalnem kontekstu.
Če po tvoje izsiljujemo – pa kaj. Gre za naša življenja in imamo vso pravico zahtevati od države, ki ji tudi mi plačujemo davke, da se potrudi tudi za nas. Tako kot jo imajo velike družine, osebe s posebnimi potrebami, vegetarijanci, itd. Verjamem, da gremo vam, “povprečni večini”, s tem na živce, ker vi pač naše problematike ne poznate in vas ne briga. Ampak bodite vsaj toliko strpni, da manjšinam pustite, da se borijo za boljše življenje. Pa četudi imate pomisleke proti nam. Imejte jih, mene to ne moti. Samo prosim, da svojih osebnih antipatij ne vpletate v naša pravna razmerja in našo zakonodajo.
To da vaše problematike ne poznam očitno ni res (in precej v podrobnosti poznam tudizakonodaje nekaterih drugih evropskih držav). Je pa res, da imam med svojimi prijatelji tudi homoseksualce, ki se v slovenskih zmerah odlično znajdejo in jim ničesar ne manjka. Posledično ne zganjajo rabuke po cesti.
Osebe s posebnimi potrebami so hendikepirane v vsakodnevnem funkcioniranju, velike družine so danes žal redke in se soočamo s problematiko kdo bo čez 20 let skrbel za upokojence (tudi finančno) in se zato njihov položaj ne more primerjati s položajem nekoga, ki ima atipično spolno prakso.
Sem se zelo strinjala, da je potrebno pravice homoseksaulcem uredit. Vendar pa sem neomajna v načelu, da so homoseksualci upravičeni le do pravic, ki izhajajo iz partnerstva, ne pa tudi do pravic, ki izhajajo iz družinskih razmerij.
Domnevam, da vam je znana razlika med pomenoma “partnerstvo” in “družina”, kajti homoseksualci dajete vtis, da je to eno in isto.
Tudi zame družina in partnerstvo ni eno in isto!!! Vendar: Partnerka je moja najbližja družina! Kako lahko sploh to zanikaš?! Ali tebi tvoj partner ni družina?
Če pa s terminom družina opiseš samo družine z otroki, kaj so pa heteroseksualni pari brez otrok? Ti niso družina?
To kar si rekla me je prizadelo. Verjetno zaradi vsega, kar se mi je zgodilo. Ostala sem brez družine kar se tiče staršev. Se pravi, da po tvoje sedaj jaz nimam družine, ker živim z žensko. Beseda družina ima zame večjo globino kot partnerstvo. Vsaj zame. In jaz Imam družino! Pa čeprev šteje le dva člana!
Kar se tiče otrok… spoštujem odločitev slovencev, da v tej državi ne morem zanositi. Nič zato, obstaja dovolj klinik v evropi, kjer to ni problem.
Ali bomo potem družina?
lilla, nismo vsi, ki smo v istospolnem partnerstvu, tudi homoseksualci, zato me ni treba nagovarjati z “vi homoseksualci”. Ker ni nobenih “vi homoseksualci” in “mi heteroseksualci”, ampak smo vsi samo homo sapiensi, ki moramo hočeš nočeš živeti drug z drugim. In med nami sploh ni nekih blaznih razlik, zlasti pa nismo ločena rasa vsaka na svojem bregu.
Če kdo želi ali ne želi paradirati po cesti, je to njegova osebna stvar. Poznam ljudi obeh opcij, mi je pa tudi znano, da je na splošno v družbi kao najbolj sprejet tisti, ki je mutast in ki se je pripravljen do onemoglosti prilagajati. In če si ti prijateljica homoseksualcem samo takrat, kadar niti pod razno ne paradirajo, če pa bi, bi pa nehala biti, je to en klinc prijateljstvo. V najboljšem primeru toleranca v zahvalo za komformizem.
Kdo in kaj je družina, se lahko razpravlja. Zame je družina vsaj en otrok in en odrasel, ne glede na spol, sklon in število. Dve istospolni partnerki z otrokom sta družina in bi morali imeti vse družinske pravice in dolžnosti. En različnospolni par brez otrok pa ni družina, pa vendar pobira vse bonitete, kot da bi bil, kar seveda ni pravično. Družina je namenjena ščitenju otrok (in ne odraslih), seveda pa se v naši ljubi deželi vrednost otrok računa glede na spolno usmerjenost njihovih staršev. In potem mi samo ne reči, da ščitite korist otrok. Malo morgen.
Homoseksualci, svaka vam čast! Če bi bila jaz v vaši situaciji, bi že davno pobrala šila in kopita in šla živet nekam, kjer te obravnavajo kot človeka ne pa kot zadnjo smet, ki vedno nekaj hoče. Valjda nekaj hočete, če pa nič nimate (kar se tiče družinskih razmerij)! Vztrajajte, mogoče se pa bo kdaj v ljudskih (oh, kako ljudskih!) glavah kaj premaknilo. Vsi tisti, ki pa kao nimate nič proti istospolnemu partnerstvu, hkrati pa na vse pretege vpijete, da otrok pa že ne more živeti v takšni družini, dajte mi povedat – zakaj za vraga pa ne? A ni bistveno, da otrok dobi vso ljubezen, ki jo potrebuje? In upam si trditi, da bi en homoseksualni par, ki bi šel skozi gore birokracije, za to, da bi dobil otroka (če bo kdaj to sploh možno pri nas), imel veliko več ljubezni za tega otroka, kot pa bi jo-le ta lahko dobil v “povprečni slovenski družini”, kjer se seksa le za to, da ta otrok nastane. Kaj je pa potem z njim, je pa vprašanje – pa čeprav ima mamico in očka, pa še bratca ali sestrico, da ne bo preveč odstopanja od povprečne štiričlanske družine. Dajte, oglasite se tisti, ki zavračate istospolne družine z otroci – zakaj? Resnično me zanimajo argumenti, ki jih imate.
LP
Kot, da je ljubezen edino kar otrok rabi. Kot, da je vsa vzgoja “ljubezen” …
sicer pa, le kdo ima pravico otroka že v napre obsodit na biti brez enega od staršev …
Starši, ki otroka zapustijo so vredni vsega obsojanja, prav tako pa tudi vsi tisti, ki otroka v naprej obsodijo na dejstvo, da bo rastel brez očeta/matere.