Odnosi
Pozdrav vsem,
povejte mi,svetujte….v zvezi z odnosi z fantom imam težave in sicer,ljubosumen je tako,da ne morem nikamor,na cesti imam tudi težave koga pozdravit,ker me takoj vpraša od kod ga poznam.Občutek imam .da me stiska,tudi na prijateljice je ljubosumen,ker bi bila tisti čas z njimi in ne z njim.
Kako naj mu povem,da se nima za mene kaj bati.Kako naj mu rečem,da imam opravke,ker takoj podvomi ali so to res opravki?
Hvala vsem za odgovor.
Pikaaaa
Ljuba Pikaaaa, svetujem ti, da vzameš v roko knjigo dr. Sanje Rozman
strokovnjakinje, ki se v Sloveniji ukvarja z nekemičnimi odvisnostmi: PEKLENSKA GUGALNICA, ZALJUBLJENI V SANJE IN SANJE O RDEČEM OBLAKU. Te knjige, posebno slednja, Sanje o rdečem oblaku, ti bodo pomagale ugotoviti, ali ne gre zgolj za neke vrste odvisnost v vajinem odnosu, ki vaju oba zna zaplesti v dolgo trajajoče in močno razmerje. Ta ljubosumnost zna biti tudi odvisnost in strah pred tem, da bi človek ostal sam, predvsem pa je za enega od dveh partnerjev to hudo mučna zadeva, ki se zagotovo ne konča dobro, še toliko bolj zato, ker nismo prepričani, kaj si res želimo oz. kaj je tisto, kar nas resnično moti. Pošiči si strokovnjakinjo s področja socialne problematike, diplomirano sociologinjo in se z njo o tej zadevi posvetuj.
marija (1)
Hmmmmm, draga Pikaaaa!
Tole, kar opisujes, pa ne izgleda nic dobrega…
Sicer nisi napisala vajine starosti, vendar predpostavljam, da sta se oba zelo mlada, zaletava in morda neizkusena…
Tovrstno ljubosumje, ki ga opisujes pri svojem fantu lahko meji ze na patolosko ljubosumje, ki ga je potrebno temeljito pozdraviti s pomocjo ustreznega svetovalca za partnerske odnose, sicer se ne bo dobro koncalo…No, ampak vse je tudi odvisno od veliko ciniteljev, ki vplivajo na vajin medsebojni odnos, na dolzino vajine zveze in podobno…
Osebno menim, da pri svetovanju za resitev problemov v dvoje nikakor ne obstajajo “recepti”, opisani v knjigi tej ali tej, saj je vsaka zveza dveh posebna zgodba zase, v kateri je toliko znacilnih dejavnikov, ki vplivajo na zvezo ze iz zivljenjske zgodovine obeh, kakor zancilnih socialnih dejavnikov iz vsakodnevnega zivljenja posameznika…
Predvsem pa opravi posteno inventuro s samo seboj in se vprasaj:
1. Ali sem srecna v tej zvezi?
2. Kaksno partnersko zvezo si sploh zelim?
3. Ali umescam ljubimca v koncept svojega videnja pod tocko 1 in 2?
4. Ali se pocutim v partnerski zvezi tudi dovolj svobodna?
5. Pod kaksnimi pogoji zelim vztrajati v tej partnerski zvezi in zakaj? ….,
in se kup podobnih vprasanj.
Ze tako ali tako skoraj vsak tretji zakon v nasi dezelici razpade in vcasih mi ni jasno, zakaj za boga milega mladenici in mladenke vztrajajo v neki zvezi, ki skriplje ze v osnovi in katere ne znajo uspesno postaviti na neke bolj stabilne in dokaj kvalitetne temelje.. Kakor da je vsaka druga zveza nevroticna? In potem dobi par se kaksnega otroka ali otroke in ob vsemogocih obremenitvah v vsakodnevnem zivljenju in konfliktih zamaje ze tako v osnovi majavo zvezo dveh….
Svetujem ti, da dobro razmislis ali se ob tem posvetujes se s svetovalcem za partnerske odnose. Tudi na med overju je tovrstni forum…
Ce gre ob vsem tem ze za patolosko ljubosumje, ti ga enostavno ne privoscim, kajti to je tezko ozdravljiva bolezen z dolgotrajnim zdravljenjem!
Srecno in LP!
Žal ti tu ne znam povedat prav nič vzpodbudnega. Preživela sem kar nekaj let s takšnim ljubosumnežem, a na koncu obupala. Težko je takega človeka prepričati, da potrebuje pomoč, ker z njim seveda ni nič narobe, ljubosumnje je pa itak samo odraz njegove ljubezni do tebe…
In verjemi mi, da je ljubosumje vedno večje in vedno težje prenašaš neupravičene ljubosumne izpade.
Omenjeno literaturo dr. Sanje Rozman sem omenila zgolj zato, ker v njej najdemo zagotovo nekaj zase. In ker z njeno pomočjo iščemo pomoč dalje. Predvsem pa spoznamo, kdaj je treba iti po strokovno pomoč, kot omenja Ponca. Naj navedem, da sta knjigo Sanje o rdečem oblaku prebrala dva moja ožja sorodnika, ki ju je pestila podobna težava. Obadva sta ugotovila, da gre pri ljubosumnosti zgolj za bolezen odvisnosti, ne ljubosumnosti zaradi ljubezni, ki se je itak že nekam izgubila, o kateri ni bilo sledu. In eden od partnerjev, tisti, ki je bolestno ljubosumen, se je poslužil sredstev za obdržanje drugega, ki si jih dandanes zdrav človek ne more več zamisliti in si jih predstavljati. Danes živita ločeno in skupno skrbita za otroke, ker življenje v dvoje sploh ni bilo več mogoče, saj sta oba začela zbolevati na živcih. In oba sta mi priznala, da sta “se našla” v tej knjigi. Oz., da sta s pomočjo ugotovitev v knjigi prišla do spoznanja, da potrebujeta strokovno pomoč, ki sta jo poiskala.
marija (1)
Čimprej prekini zvezo, kajti dlje ko bo trajala, huje bo in tudi težje bo zapustiti ga. Ko boš želela oditi, ti bo grozil najprej s samomorom, nato z umorom, potem da bo ubil tvojega naslednjega in nekega dne se mu lahko toliko sfrclja, da bo to tudi naredil. Saj lahko vsako leto vsaj enkrat prebiramo take zgodbe, ko je zaljubljenec umoril koga od naštetih ali kar več njih. Pa še prijateljice in starše “pobeglega” dekleta. To je sicer grozljiv scenarij, a nikar ne reci, da pri vaju pa tako daleč že ne bi prišlo. To so doslej mislile še vse žrtve! In če bo slučajno res grozil, ga obvezno prijavi!
In če ga ne pustiš? Potem boš ena tistih, ki so večno zaprte v stanovanju, ki smejo le delati, služiti denar in mu držati noge narazen, ko se mu zahoče. In ki v službi kar naprej razlagajo, da so padle po stopnicah, se zaletele v kuhinjski element itd. Res ti ne privoščim tega.
Svetuj mu obisk pri psihiatru zaradi njegove manije. Morda boš že po njegovi reakciji na ta predlog lahko sklepala, ali je v resnici tak, kot ga vidiš ti, ali tak, kot ga vidim jaz.
Vajina zveza bo zelo lepo tekla, če si:
navdušena nad osamljenostjo v dvoje,
kakšno klofutico,
vzgojena tako, da boš možu pokorna in se boš strinjala z njim , tudi če nima prav,
nimaš svojih hobijev in dejavnosti,
se z veseljem za vsak korak zagovarjaš,
boš kot mlada skrila vse svoje čare in si nadela staromamska oblačila,
rojstne dneve preživljala doma, za likalno desko in prijateljice prosila, naj te raje ne kličejo, ker je tvoj spet zoprn,
se ubadala z njegovo žlahto, tvoji boš pa za Novo leto skupaj z njim voščila,
se ga bodo bali tudi otroci, ker bo kolerično elektril domače vzdušje,
se ne boš dodatno izobraževala,
se boš metala na zobe, da mu ustrežeš, on pa bo rekel, da je to normalno, brez zahvale,
navdušena nad idejo suženjstva,
sovražiš spoštljiv partnerski odnos, kjer je veliko pogovorov, naklonjenosti, zaupanja in ljubezni,
navdušena, da te nekdo zapre in te nikoli več ne izpusti, ker boš od njega odvisna in mu boš zaupala svoje srce in denar, za kar boš potem moledovala, pa ti bo rekel, da je vse njegovo.
Seveda pa se strinjam tudi z vsemi predhodnicami.
Draga Marici!
Seveda se strinjam s Tvojimi predlogi…. Le srcno upam, da ne bodo nekateri jemali kaksnega nasveta kakor po nekem receptu…
Me, starejse dame ze vemo, kako je s tem, kajne? 🙂
Je pa skoraj v vsakem pogledu na opisan problem najti kaksno zrno resnice zaradi percepcije problema od dalec….
Nekomu namrec pade “v oci” nekaj, kar bije ze od dalec, nekomu drugemu spet nekaj drugega…
Prav toje car izmenjave mnenj in izkusen na forumovski nacin.
Prav lep pozdrav od mene!
Veš, Ponca, saj sem tvoj način komuniciranja prav razumela, le pojasnit sem želela, zakaj sem predlagala to knjigo, Sanje o rdečem oblaku, ki sem jo iz radovednosti, ker sem bolest ljubosumja doživljala na lastni koži tudi sama in bi o tem znala napisati celo knjigo, prebrala tudi sama. In mi je bila všeč, ker sem vnjej našla toliko potrditev vsega, da sem začela gospo Sanjo Rozman jemati kot … hm, no ja, sebi enako. A le po enih rečeh. Ne po vseh. In iz tega … moj predlog. Me, starejše dame, seveda vemo, kako smo se izkopale iz govna in kako se je iz govna možno izkopati, kaj to za seboj potegne etc.etc.etc. in hvala bogu, nas je dosti takih, ki razmišljamo tako in drugače. Nekateri iz izkušnej, druge iz lastne modrosti, s katero jih je pač obogatilo malce daljše življenje. To je to.
Tudi tebi lep pozdav … od mene, jasno!
marija (1)
Nekaj se zadnje čase sprašujem, draga Ponca. Toliko in toliko prebiram o teh zakonskih, partnerskih odnosih, o težavah, s katerimi se soočajo, kaj jih moti in kaj ne (no ja, ob tem se samo rahlo nasmejim, ker je motečih dejavnikov v eni skupnosti toliko, a so za vsakega tako zelo različni!). Pa modrujem in se sprašujem, kaj je dandanašnjo mlajšo generacijo (v končni fazi tudi jaz ne sodim med osemdesetletnike!) napeljalo na to, da ni nikjer nobenega časa za razmišljanje, za pogovore, za dogovore, za iskanje skupnih ciljev, za kompromise, za potrpljenje …? Je temu res krivo le to, da se mladi ljudje prehitro ali bolje rečeno prekmalu spravijo živet skupja? Ali da si prehitro dovolijo naraščaj? Ali da so imeli v življenju toliko vsega dobrega in tako hitro ponujeno, da se ne morejo soočiti z malim manjkom nečesa oz. ne znajo tega uskladiti z ostalimi vrednotami? Počasi me je kar malo strah tega tredna zvez in razvez, ljubezni in razhajanj, saj začenjam doumevati, da mladi ljudje pač enostavno ne vedo, kaj ljubezen je? Da ne sprejmejo dejstva, da ljubezen ni le ljubljenje v nekem skritem kotiču, skrivaj, kradoma, ko pa jim je to dovoljeno, pa se še tega zasitijo tisti hip, ko se lahko ljubijo večkrat na dan brez strahu, da jih bo ali kdo zalotil ali da ne bodo smeli na zmenek ali …in potem jim začnejo presedati lasje, ki ostajojo v krtači, potem jim začnejo presedati umazane nogavice izven košare za smeti, pa ustni zadah, pa štrleča ušesa, pa ……. o bog, mar res mladi ljudje ne morejo počakati in potrpeti in si dati dovolj časa, da se sploh začenjo prilagajati, kaj šele, da bi imeli dovolj časa in možnosti, da se prilagodijo življenju v dvoje, troje, četvero …. Strah me je teh vsakodnevnih novic: ta pa ni več s tem, sta šla narazen, ja, unadva sta se pa tudi ločila, ker ni prenesla, da …. pa unadva sta tudi nekako ločena, ne še čisto, ampak on živi pri mami, ona pa sama z otrokoma …. Ja, res me je strah tega, da ni med partnerji več nobene potrpežljivosti, popuščanja, dopuščanja, sprejemanja različnosti …
marija (1)
Marija (1),
prav imaš, vse to je strašno. Vendar menim, da je za vse kriv kratkomalo – egoizem. In tu nastopi krivda naše generacije. Vse smo jim nudili, vsega so imeli polno rit, tudi na račun našega odpovedovanja, ko se nam ni zdelo pomembno, ali imamo kaj dati v usta, samo da bo otrok imel pravo firmo na sebi. Naučili so se, da so središče sveta in da jim mora ves svet streči. In tako se tudi obnašajo.
Mhm.. Tale mladina je imela svoje vzgojitelje…Nas, kasneje se koga ob nas, in se je formirala v to, kar pac danes bije v oci ze na dalec….
Mogoce bo kaksna mladenka ali mladenic ob branju tega skocil pokonci, vendar je moje mnenje taksno, da smo vzgojili generacijo razvajenih otrok!
Vse s ciljem, da bo ja njim lepse in lazje zivljenje teklo in da ne bi doziveli to ali ono slabo izkusnjo itd., itd…
Govorim o vecini in ne o izjemah, prosim!
Vceraj sem slucajno srecala gospoda stiridesetih let, uspesnega podjetnika. Clovek gara od jutra do vecera. Povedal je, da je moral za nek vecji posel najeti nekaj studentov za delo. Ti fantje in dekleta naj bi fizicno cistili neko veliko halo v adaptaciji. Petnajst fantov in deklet je ze po dveh dneh dela odslovil, kajti enostavno ni prenesel pogleda na njihovo prekladanje gor in dol in “bluzenje” po deloviscu. Dejal je se, da ima obcutek, kakor da se sramujejo tovrstnega fizicnega dela in da je zalotil dva mladca, ki sta se skoraj opravicevala mimoidocim znancem, ki so ju videli na deloviscu…
Takoj naslednji dan je preko stajerskega studentskega servisa najel druge studente iz stajerskega in tudi dolenjskega konca. Fantje in dekleta se najprej vozijo na delovisce kar nekaj kilometrov in seveda se nazaj do doma in za isto placilo opravijo delo hitro, kvalitetno in brez slabe volje!
No, lepa rec!
Ob nasi hitri kavici in ob kratkem klepetu se ni mogel nacuditi moji naivnosti, ko sem vprasevala, od kod potem mladini denar za posedanje v vedno polnih lokalih ob hrani in pijaci…” Najbrz bodo njihovi starsi financirali te svoje ljubcke se do 50 leta ali kaj”, se je hihital….Ja, gospod, ki je danes uspesen poslovnez, pri katerem vsi opazijo dober avto in lepo, veliko hiso, vendar ne opazijo tega, da dela od jutra do vecera in da ni bil na pravem letnem oddihu ze najmanj tri leta, ce ze ne dalj…. Zato, da ne “pade” iz verige poslov! Za svoje solske knjige in za dopust si je sluzil denar sam od 15. leta dalje itd., itd.,
Vse tole smo navrgli v tako kratkem casu nase hitre kavice, namrec…
Zakaj je toliko zgresenih zvez, v katerih kar naprej in naprej vztrajajo in se mucijo?
To tudi mene muci…Mogoce so po eni strani tako hudirjevo osamljeni in prazni in ne morejo ostati dalj casa sami s seboj ….Potem dodajmo se scepec nesamozavesti, se cesa drugega in smo tu!
Takole na kratko, ampak ne o vsem, kar bi lahko se rekla..:-)
LP!
Draga marija(1) in Ponca….
berem tole vajino razmišljanje z vsemi zakaji o partnerskih odnosih, razvajeni generaciji, nepotrpežljivosti, neprilagodljivosti, razvezah, razhajanjih, ljubezni….
Sklepam, da sta nekako podobnih let kot moja mami, upam, da se nisem preveč uštela in vaju postarala….
Ja, zakaj???? Tudi jaz sem zelo veliko razmišljala o tem…. In ko sem končno začela razmišljati o svojem partnerstvu in zakonu, sem se odločila, da pustim vse skupaj za sabo in začnem popolnoma novo življenje, iz nič, od začetka…. Pa nisem nobeno razvajeno dete, ki mu je bilo vse od malega k riti prinešeno. Nasprotno, od osnovne šole naprej sem vse počitnice delala, da sem si lahko privoščila, kar mi starši ne bi. Pa ne, da ne bi mogli, je imel moj oče dobro stoječo obrt, ampak je imel pač tak princip, da vse, kar narediš in zaslužiš sam, veliko bolj ceniš. Pa je res tako, čeprav se mi takrat ni zdelo in sem dolga leta še pestovala zamero s prepričanjem, da me je prikrajšal za veliko stvari, ki bi mi jih lahko nudil.
Sem se pa zato veliko naučila iz odnosa moja mami – moj oči. Hlad, nobene topline, oče odsoten cele dneve, mama sama za hišo, gospodinjstvo in otroke… Nobenih besed “rad te imam”, nobene pozitivne energije…. Vse mlačno, otopelo… življenje kot življenje… POmembno, da je na zunaj, za sosede, za žlahto vse zgledno. In zaradi tega sem sklenila, da nočem nikoli takšnega življenja. In kaj me je doletelo??? Točno to! Ja, pa se nekaj časa trudiš za izboljšanje… In na tem mestu se vprašam, zakaj, hudiča, naj bi bila vedno ženska tista, ki bi se trudila za lepši in boljši dom in zakon… Zakaj naj bi se prilagajala, odpuščala, popuščala, razumela??? In tako nekega dne ugotoviš, da partnerja ne moreš spremeniti, da se lahko spremeniš kvečjemu sam…. In kaj potem??? Odideš…. In partnerju naenkrat ni nič jasno, in kar naenkrat se je pripravljen čez noč spremeniti…. Vem, marsikdo nasede obljubam in ostane ali se vrne, ampak v večini primerov gre za kratek rok izboljšanja odnosov.
Ne vem, jaz pa ne bi rekla, da je preveč ločitev… Zakaj? Zakaj pa bi si človek moral uničiti življenje s partnerjem, s katerim trpi?? Še vedno sem prepričana, da je preveč žensk, ki trpijo psihično ali fizično nasilje svojega moškega. In se vprašam zakaj. Tudi jaz sem precej let prenašala marsikaj, preden sem se končno vprašala, zakaj mi je tega treba in kaj želim od življenja. Stalno prepiranje in otopelost??? Ne ne…. Zaslužim si kaj boljšega… Vsak si zasluži…
vem, včasih je bila ločitev grozna zadeva (tudi zame je bil to osebni življenjski poraz), marsikdo je potrpel, češ kaj bo pa žlahta rekla, pa sosedje…. Da o hiši, ki se ji je težko odpovedati niti ne govorimo… še danes…. Hiša, materialno stanje in otroci so idealni izgovori za vse, ki trpijo, pa jim je tako vseeno nekako bolj udobno. Ampak! Ali so srečni????
In mislim, da je to ključno vprašanje, ki bi si ga moral vsak zastaviti? Sem srečen??? In si tudi iskreno odgovoriti…
Danes imam moža, s katerim sem neizmerno srečna…. Imava vsak svoje napake in tega se zavedava, vendar sva se skozi leta tudi naučila ločiti pomembne in nepomembne napake… Mogoče pa res z leti pridobiš tudi več strpnosti…. Kdo ve… Ali pa res potrebuješ partnerja, za katerega čutiš in veš, da je tvoja duša dvojčica…
Uh, brez zamere, preveč sem se razpisala, ampak res veliko časa sem že namenila proučevanju medsebojnih odnosov, v bistvu je bila to bolj potreba za samoterapijo, da sem se rešila odnosa, v katerem sta moja duša in srce umirala.
Vsem želim veliko ljubezni…. In pogovarjajte se s partnerjem, pa tudi sami s sabo…. Ne boste verjeli, ampak veliko stvari si imate za povedat….
Draga Ametist!
Hvala za lep opis svoje percepcije problemov v dvoje.
Le da pojasnim nekaj: nisem proti razvezam. Mrtev zakon je treba pokopati cimprej, da se ne usmradi! 🙂
Dejstvo pa je, da se mogoce zakonske zveze le kdaj pa kdaj sklenejo nepremisljeno med dvema se vedno ne-zrelima partnerjema ( ali le z enim, ki ni zrel za resno zvezo! ) in torej ni cudno, da je statisticni podatek taksen, kakrsen pac je…
Verjamem, da ne spadas v tisti del mladih, ki so scrkljani, ampak priznaj, da jih poznas kar nekaj okoli sebe, ki pa so priblizno taksni…
No, pa se se kaj oglasi, da bo bolj zanimivo! Pa lep pozdrav od mene!
PS: Ja, res smo malce s poti zasli, a upam, da nam Pikaaaa tega ne bo zamerila…