Forum.Over.Net

Starejši so modrejši

Odgovarjajo: Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

SAMO ZA OLAJŠANJE ...

Default avatar

marija (1)

Pozdravljeni, prijatelji!

Danes sem jaz na tem, da se "splozam". Težko mi je. Res težko. Pa ne rabim nasveta, ne rabim, recimo, ramena za jok in stok... po pravici povedano res ne vem, kaj sploh rabim in potrebujem. Ramo za jok, za hlipanje, za tolažbo?? Ne vem. Je pa res, da mi je neizjemno težko.

Dve hčeri imam. Mlajša ima 17 let. Leta, ko je težko zanjo in zame. Ne upam si reči in trditi, za katero je težje - zanjo ali zame. Vem samo, da je meni zelo težko. In pri vsem, kar doleti starše najstnikov, se mi dozdeva, da je najtežje prav tisto dokazovanje "prave, resnične ljubezni". Naj naredim karkoli, naj mislim kakorkoli, naj se počutim koker že je !," najstniku je to popolnoma vseeno... ne pride in ne pride do njegove duše, do njegove biti. Vsi najstniki so "spešl egoisti" in čisto in samo njihov prav je res tisti pravi "prav".

Jokam, ta trenute jokam v svoji nemoči, v svoji popolni onemoglosti. Ni mi za nič na svetu za vse, kar se dogaja v nas, okrog mene in v meni vseeno. Še najmanj mi je vseeno za moje otroke. Ne si mislit, da puščam parnerja ob strani... ne, on je odrasla oseba in si zna pomagati, otorci pa so tisti, ki še ne vedo za pravo pot ... za poti, ki so primerne od vseh šestih, ki se jim kažejo.... !!! Parner ve, kaj hoče, kaj želi, kaj mora, kar narediti, kdaj kaj narediti... od njega, se oproščam, od svojega partnerja v tem trenutku pač, v tej situaciji pač, v kateri sem se znašla, niti ne morem, niti nimam kaj pričakovati... žal. A to vem že dolga leta, nad tem se niti ne pritožujem, se nimam za kaj... kar sem pač hotela....iskala, želela ... to imam imam. Žal mi je le za to, ker nisem tako brihtna, tako pametna, tako inteligentna, tako kos vsemu, kar prinaša življenje, da bi znala prav reagirati in se obrniti v določenem treutku, ki zahteva od človeka tisti pravšnji razmislek, tisto pravšnje obnašanje, tisto pravo reagiranje...

Naj jokam? Naj stokam? Komu in čemu? Kje naj iščem pomoč, kot v tem, da si mislim, da je pogovor in razgovor tisti "prvi", potem je tisto drugo "pravi in zaresni prepir", tretje poizkus znova in znova in četrto "obup", kateremu se jaz osebno zlepa ne prepustim. Hvala bogu! Manjka mi razlgedanosti, manjka mi razsodnosti, manjka mi tiste "pravšnje pameti", ki jo imajo "šolani l'dje", manjka mi vsega ... avtoritete, tiste lepote na pogled, tistega žara, ki ga človek daje od sebe, da ga drugi kar gleda in požira z očmi ... manjka mi dandanšnjega "življenja z mladimi" in vpogled v njihov način razmišljanja, v njihov način življenja, ker pač, na žalost, še vedno razmišljam v smeri, da je odkritosrčnost, poštenost, predvsem pa naravna naravnonost človeka in njegov izraz takega, kot je - tisto prvo in tisto "ta naj ta bolj ta pravo".

In zato se velikokrat znajdem v situaciji, v kakršni sem danes. Jokala bi, pa nima smisla! Preklinjala bi, pa nisem tega navajena. Vpila bi, pa spet ne vidim komu, kako in zakaj? In tako ostajam ob nadebudni najstnici nemočna, žalostna, na trenutke razočarana, s kepo v grlu in nemočna!!

In ob vsem tem se sprašujem: čemu, zakaj, koliko časa, do katere meje, kako, na kakšen način ....???? Mar nimam tudi jaz več kot preveč odgovornosti, več kot preveč službenih obveznosti, več kot preveč razdajanja za nekaj, čemur enostavno ne vidim konca in kraja? Mar nimam pravice od ure ..dveh... treh ... zase ??? Strežba tu, strežba tam, razgovor tu za to, razgovor tam za ono ... kje so minute zame? Kje je "misel name"? Ne, takega dne ne maram in si ga ne želim. A vem, da pride! V dobi najstništva kar pride ... in še veliko jih je .. takih dni... ko moramo starši preživljati najstništvo bolj trpeče (razumljivo!!!, saj ga preživljamo z razumom, ne zgolj s hormoni! !!!), kot najstniki sami. A vendar je ... še kar hudo!

Hvala, ker ste me prebrali. Hvala, ker ste tu, da sem se imela komu "splozati" v teh težkih trenutkih. Verjeli ali ne... v teh parih minutah, ko sem to pisala, popolnoma brez misli na slovnične napake, samo tipkala sem in izlivala svojo duše sem gori k vam... sem že malček skulirana in občutek imam, da bom lažje stopila v drug prostor, z drugim obrazom in bolj ... skulirana !!! Hvala vam, ker ste tu. Ampak ... verjeli ali ne ... lažje mi je ....
marija !(1)
Default avatar

Mitka

Ljuba marija(1)!

Včeraj je grmelo, lilo kot iz škafa pa poglej današnji dan!
Tako nekako se vrstijo najstniški dnevi, ko je neznosno in imaš občutek, da bi najraje kar iz kože skočil potem pa pride dan, ko te tvoja najstnica napolni z vso možno srečo, ki jo raztresa okoli sebe, da vse kar kipi v tebi od veselja!
Vem, pridejo dnevi, ko bi kar nekam pobegnila, naveličana duhomornih, enoličnih vsakdanov, ko vsi od tebe samo nekaj pričakujejo, ti pa prazniš svoje baterije in se bojiš, da boš zdaj zdaj obstala. V sebi vpiješ: ne morem več!! Pa vseeno potegneš in gre dalje, ker veš, da mora iti. Kajti, če ti obnemoreš, se bo kolesje za kar nekaj časa ustavilo in bogve kdaj in kako bo življenje spet šlo dalje po ustaljenih tirnicah.
Ne mislim ti dajati kakšnih puhlih nasvetov, tole ti pišem samo za vzpodbudo, ker te zelo razumem. In ti sporočam, da te prav rada berem, ker imajo tvoja sporočila v sebi neko nežnost in celo krhkost, ki je v današnjem času zelo redka. Zato te prosim, čuvaj se, marsikomu na tem svetu si zelo pomembna in tale forum ne bi bil to, kar je, brez marije(1).
Lepo nedeljo ti želim in ne pozabi - rada se imej!
Default avatar

tamena

Vsak slej ko prej rabi olajšanje. Pa kako ne bi? Meni je mama v mojih najstniških letih rekla, da jo bom razumela šele, ko bom sama mati. Pa še res je. Najstniških let otrok se pač ne da "prešpricat". Nekateri starši smo to že vzeli, nekateri zdajle, nekateri še bodo. Boš videla, kmalu bo današnji dan le en od spominov. Samo korajžno!
Default avatar

Modra

Draga naša Marička,

ne bom ti solila pameti, kako da gre življenje gor in dol, pa gor in dol, pa spet.... To ti v tem trenutku ne bi prav nič pomagalo. Si pa nedvomno v situaciji, ko so vsa tvoja pritajevana čustva privrela na vrh in se zdaj nimajo kam razliti. In težko ti je, ker se ne počutiš dovolj cenjene za ves napor in trud, ki ga vlagaš v družinski odnos, pa malo te skrbi, se mi zdi, uspešnost tvoje vzgoje, ki ti vrača drugačen feedback, kot si ga pričakovala, je tako?

Marička, če ti povem, da nas je večina mam (in partnerk) kdaj natanko v takem razpoloženju - mi boš verjela? Da nas prime neznosna nemoč in užaljenost, zabeljena z besom, ko od najstnikov zasmrdi po nehvaležnosti in svojeglavosti ?! Da se sprašujemo, za kaj in koga, hudiča, smo investirale nemalokrat zadnje atome moči za blagor in dobrobit neke skupnosti, ki smo jo negovale kot občutljiv kokon, iz katerega smo vztrajno odganjale zlo in hudo, da bi v njem ostalo prostora res samo za dobre kvalitete, predvsem za ljubezen.

Veš, parodija vsega tega prizadevanja je pravzaprav v tem, da naši mladiči lepega dne dobe občutek, kako jih utesnjujemo, omejujemo in jim ne damo dihati. Ne zanimajo jih več kaj dosti naši občutki; o tem, če so nas prizadeli, ne razmišljajo, kajti z enormnimi zalogami energije hitijo živeti in hočejo nemudoma zajeti vse prvine tega sveta, ne glede na ceno in posledice.

In, roko na srce, imajo tudi pravico (pa tudi nalogo!), da se začno prej ali slej postavljati na svoje noge. Je pa tudi res, da se ravno pri tej točki najbolj intenzivnokrešejo mnenja in letijo glasnejše besede

Ti si nedvomno mama, ki bo s svojim širokim srcem (saj ga kar slišimo in čutimo iz tvojih postov....) in dobršno mero diplomacije ravno prav priškrdnila vrata odraslosti tvoji najmlajši in jo nalahno porinila čez prag. Seveda si bosta vmes še kakšno zabrusili, ampak potem bo ona naenkrat spoznala, da se pravzaprav nima česa bati, saj je nihče ne ogroža in omejuje.

In takrat bo, kot pravi Mitka, posijalo sonce.

Konec koncev pa - le zakaj bi tebi moralo biti lepše, kot staršem ostalih najstikov ? :-)

Evo, na uho ti prišepnem, da si kakšen dan kdaj privošči samo zase. Ne zaradi jeze in zanalašč, ampak takrat, ko ti bo res godil sprehod v kakšen gozdiček, ali pa na obisk k prijateljici, ki je že dolgo nisi videla.

P.S. Moj najstnik je za dva dni odpotoval k babici in sem prosta! Pridi na nedeljsko kavico v Ljubljano !

Če si za, sporoči - ti bom napisala mobi, da me pokličeš, OK ?

lp
Modra
Default avatar

marija (1)

Mitka, naj se ti vse dobre misli in želje vsaj dvakrat povrnejo. Ja, res je, danes je sicer že bolje, a vseeno še zelo skeli. Nisem in nimam prav veliko volje, pa vendar ... nekako gre. Saj bo, vem da bo, le časa si moram dati. Saj niti ne gre za nasvete, vem, da vse mogoče preživljamo, gre le za to, da sem se mogla nekam, kot rečeno, "splozati", ker sem mislila, da me bo razgnalo. Pa včasih človek res ne ve, ali bi jokal, ali bi bentil, ali bi ...???

Hvaležna sem vam, dekletom tu gori, da lahko in smem tu gori izpisati ves svoj žolč. Hvala, ker ste. Smo pa res en šopek travniškega cvetja, kajne?

Mitka, hvala za vzpodbudo.

marija (1)
Default avatar

Ponca

Draga Marici!
Zal mi je, da sem sele zdaj priplezala do racunalnika in ugotovila, kako tezke trenutke si prezivljala. Rada bi Ti ravno tedaj, ko so Ti mogoce solze obupa tekle, kaksno besedico rekla, ce bi le zalegla??
Pa vidim, da so Te verjetno ze do dobra potolazile besede "sotrpink", ki jih tudi sama cenim...
Oh, Marici, pa kaj naj Ti sama povem, cesar Mitka in Modra pa Tamena se niso jedrnato povedale?
Ko sem z zalostjo v srcu prebirala stavek za stavkom v Tvojem pismu, sem zacutila, da sama dobro ves kako in zakaj, kar sem zacutila v predzadnjem odstavku pisma..
Ja, saj ves, da si izgorela...Ja, saj si ze pred casom v nekem pismu tudi tako priblizno nakazala..Ja, saj znas racionalno vse postaviti na tisto mesto, kjer naj bi problem cakal, le da ne mores nicesar storiti brez vpletanja svojih znacilnih, tenkocutnih obcutij..Ker si enostavno to Ti in tako si navajena ravnati in le tako znas verjetno ziveti, ce ne, pac obstanes in se ne ganes???
Ljuba Marici, le katera od nas, (upam si trditi), pozrtvovalnih mam, ni bila vsaj enkrat v zivljenju v mogoce podobni krizi...
Sram me je v tem trenutku priznati, vendar sem tudi sama ze kdaj pomisila, ko me je kaksen od mojih otrok ranil v najglobjo tocko v srcu, da je mogoce lepse in lazje ziveti moji prijateljici, ki ne more imeti otrok in celo zivljenje meni, da jo je usoda prevec kaznovala za tiste lepe, lepe trenutke s svojim otrokom.... Ki neobjektivno in prevec s custvi uzaloscenosti razsoja, kako je vse v zivljenju z otroci le lepo, pa ceprav ne tece vse gladko...Ki meni, da so otroci prav poseben dar ( kar so, resnici na ljubo! ) in da je vse ostalo nepomembno in obrobnega pomena...
Najbrz si medtem, ko sem prebrala Tvoje pismo ze presla najhujso krizo in zacela po vrsti postavljati zadeve na svoje mesto, kamor sodijo in to pocnes prav uspesno...Dodala pa bi morda le se nekaj, kar bi Ti iz srca privoscila in sem tudi sama z vecjim naporom dosegla: imeti samo sebe malce bolj rada in vcasih tudi povedati, kako se morajo upostevati tudi moje lastne potrebe!
Nihce namrec ni cenil mojega lastnega izgorevanja za druge, nikoli in nikjer! Niti v moji lastni druzini ne, kjer so vsi tisti, ki jih imam najraje...Vedno je bilo vse samo po sebi umevno, saj nekaksen "komfort" v zivljenju pripada tistim, ki ta komfort dobivajo...
Prisel je trenutek, ko sem pokazala, da sem tudi sama clovek s svojimi potrebami in zeljami in da imam pravico ziveti svoje zivljenje... In ne bos verjela, da se jim sploh ni zdelo cudno! Jaz sama sem pojecirala na moje drage taksen, deformiran odnos! Ampak nikoli ni prepozno za se kako trdo solo v zivljenju, cetudi ze v zrelih letih...
Ljuba Marici, drzim pesti zate, da cimprej izprezes vsa najtezja bremena in jih zacnes pocasi nalagati in prelagati v koske na hrbtu enega, pa drugega in tretjega vseh tistih, ki jih imas rada in menis, da jim s prevec pozrtvovalnim razdajanjem istocasno tudi izkazujes svojo veliko in nesebicno ljubezen... Morda je ravno zdaj napocil cas, ko bos najlazje povedala, da moras ziveti tudi malo vec le zase...Ker si to enostavno zasluzis in ti pripada! Bonusov imas ze prevec, le se vnovciti jih je treba!

Drzim pesti zate in upam, da se bos kmalu oglasila in da bom prebrala, kako je najtezje ze za Teboj....
Tisoc pozdravov od mene!
Default avatar

marija (1)

Hvala tudi tebi, tamena. Saj !! Gre za to, da sem z eno svojo deklico to obdobje prešla, kot da bi ga ne bilo. In zdaj se mi dozdeva, ker sta si dekleti, ki se imata sicer neizmerno radi in se razumeta tako, da bi si človek kaj takega lahko samo želel, tako različnega karakterja in značaja, da enostavno ni mogoče tega razumeti. A življenje dela čudeže. In otroci, taki ali drugačni, podobni ali različni, so eden njegovih produktov. Le kdaj pa kdaj res močno zaboli, ko starši dejansko z vsemi svojimi dobrimi željami in hotenji ne moremo skozi zid, če jih otrok, ki so mu namenjene, iz kakršnega koli razloga pač ne more akceptirati. Je že tako in vem, da še nekaj časa bo in vem, da bom še kdaj občutila tako bol in nemoč in jezo in bes in vse mogoče, kar me naredi tako, kakršno se tudi sama ne želim poznati. Hvala že zato, ker, kot sem dejala Mitki, imam vas tu gori in sem pač to pot zamorila …. vas!

marija (1)
Default avatar

marija (1)

Oh, Modra, ti si me pa nasmejala, prav olajšano sem se tokrat nasmejala. In presneto prav imaš: le zakaj bi meni bilo bolje, kot vam. Imaš prav. Nimam te pravice in v resnici si je niti ne želim, verjemi. Kar moram prebroditi, bom pač prebrodila, kot sem prebolevala vse otroške bolezni, kot sem prebolevala neprespane noči in tako dalje in tako naprej. Sem pa iskreno vesela tvojega povabila na kavo, verjemi, če le ne bi bili tako oddaljeni … ampak, enkrat pa bova spili to kofe, ko bom spet v Ljubljani, enkrat pa.

Hvala ti! In veš, tvoj nick ti tako popolnoma odgovarja …

marija (1)
Default avatar

marija (1)

O, ljuba Ponca, moj ljubi cmok v grlu! Ja, ti si zdajle, ta hip moj cmokec. Koliko resnice je v vsem tvojem pisanju, pripovedovanju, koliko doživete izkušnje. Vem, kaj si občutila in kako je to šlo ob tebi in skozi tebe in prešlo … ker je gotovo res, da sem se znašal v neki čudni situaciji. Menim tudi, da se najbrž ni kaj veliko spraševati o tem, zakaj in kako… smo pač žene, matere, prijateljice, delavke, gospodinje in potem še s tisoč vlogami poleg teh najosnovnejših. In dejstvo je, da dobro in kvalitetno lahko igramo in živimo le nekaj najpomembnejši vlog. Ko pa se nam zgodi, da še tiste vloge, ki bi jo tako srčno radi odigrali najboljše za vse, za nas udeležence in za vse, ki se zgledujejo po nas, ki od tega nekaj morajo dobiti ne moremo odigrati tako, kot si želimo, nas to seveda močno prizadene, nas ohromi, nas peha v obup. Ko se zaradi vsega, kar nosimo na ramenih kdaj pa kdaj zgrudimo, nas nihče ne vidi, ne sliši, sploh nas ne registrira. In to je v resnici tisto, kar tako zelo zaboli. Ne toliko sama teža bremena, ne toliko izmik tal pod nogami, ne toliko to, da klecnemo na kolena, saj vemo, da se bomo nekako že pobrali, ampak to, da tega nihče niti opazi ne, da bi ti ponudil roko, ti pomagal vstati, temveč ti istočasno v koš doda še nekaj malega, to pa boli. In to zelo dolgo boli. Če se že vse ostale stvari nekako uredijo, se rana, ki je morda kdaj pa kdaj res zadana brez razmišljanja, saj ni treba nikomur razmišljati!!!, tista se pa bolj počasi celi.

Da, danes je že bolje, je, ker pač mora biti. Najbrž res mora biti tako, kot je, saj sem pač, na žalost, sama tako naredila… in želela? Nak, želela sem in si še vedno želim morda drugače, pa ni šlo in ne gre, dokler ne bom storila tako, kot praviš ti: povedala, da moram malo zaživeti tudi zase, da se moram malo rada imeti in da moram narediti tudi nekaj zase. In vem, da bo prišel čas, ko bom to naredila, ker bom morala. Zavedam se, da mi jo zna depresija, ki se lahko pojavi (tudi…) v tem mojem čudnem času, preveč zagode.

Ponca, tako rada bi še malo klepetala s teboj, a tokrat me spet in spet baše čas. Ta presneti čas, ki tudi vse preveč uravnava naša življenja. In nas prehiteva. In nam nagaja. A bo, bo tudi zato, ker bo moralo biti! Hvala ti, ker si tu in ker si me … več kot razumela. Pri vas dekletih spoznavam … tudi samo sebe!

marija (1)
Default avatar

marija (1)

Sorry, Ponca, se mi je prpopala replika kar na moj post, pa sem ga hotela tebi posredovati. Ker je tebi namenjen!

Enega najlepih dni ti želim in .. kako že praviš ti... pa lep pozdrav od mene!

marija (1)
Default avatar

Ponca

Draga Marija.
mogoce le na hitro o tistem, kako bi lahko vsi tisti, ki od nas jemljejo in jemljejo le opazili, da klonemo pod tezo bremen...
Ves, Marija, ne opazijo, da je situacija pravzaprav ze hudo resna. Zato, ker se non stop trudimo, da bi izstisnile se vec in vec...Vsemogocne smo in ni hudir, da nam ne bi uspelo, pa ceprav bi morale iz petnih zil vleci energijo...Se vedno smo, pa bomo tudi tokrat, pa se naslednjic...
Vidis, in verjetno nasi dragi razmisljajo podobno o nasih zmogljivostih..Ja, saj bo ze kako...Saj nasa mama itak vse zmore...Ja, ce ne bi zmogla, bi ze omagala, pa bi zagotovo to opazili....A me se ne damo! Smo vsemogocne in nam uspeva! Ja, dokler ne dekompenziramo pod sestevkom vsemogocih tezkih bremen od vsepovsod!

Si kdaj pa kdaj mogoce pomislila na to, draga Marija, kako je "krivicno", da obozujejo in v nebo kujejo otroci prav matere, ki se v zivljenju obnasajo zelo, zelo neodgovorno in veljajo v sistemu druzbenih vrednot za "slabe"?
Otroci taksnih mater se morajo pogosto za ljubezen in naklonjenost svojih mater kar posteno boriti, se potrjevati in ne vem kaj se vse, vse s ciljem, da bodo "opazeni" in vsake kvatre enkrat tudi pohvaljeni!!!

Nasi otroci imajo sreco in jim vsa ljubezen, pozornost in blagostanje priticejo avtomaticno...

Nekateri vozijo po ozki Pubertetniski cesti s povisano hitrostjo, drugi z vratolomno in tretji morda, na sreco le bolj umirjeno...Ves, tudi moja dva otroka, rastoca v istem okolju, z enakimi moralnimi vrednotami, delezna enake doze ljubezni, sta vsak zase povsem na svojstven nacin dozivljala sebe v tem specificnem obdobju... Pravzaprav sem kar vesela, da je to ze za menoj. Vcasih je bilo pa res naporno!
Draga Marici, ne daj se! Drzi mi se! Povej ljudem, ki jih ljubis, kje imajo Tvoje cloveske zmogljivosti meje in kdaj Ti naj drugi vsaj kdaj pa kdaj ponudijo kaksen prst v oporo, ce ze roke ne!
Mislim nate in vem, da bos zmogla.. In se enkrat lep pozdrav od mene!
Default avatar

DZ

Tudi moja mlajša hči ima 17 let in lahko se postavim v vlogo, kako ti je bilo pred dvemi dnemi, ko si to pisala. Tudi jaz sem na poti v službo (pred kakšnim tednom) jokala iz istega razloga in verjetno bom kdaj tudi naslednji mesec, pa še naslednji, pa še naslednji, ampak danes mi sije sonce. Že 3 dni dobivam od svoje princeske po 3 SMS na dan, ko mi piše z morja, da se ima "full dobr", ampak me pogreša, pa spet, da mi pošilja poljubčke, pa da ..... To mi da misliti, da moja princeska ve, da je ljubljena, da moja dejanja, s katerimi ji izkazujem ljubezen niso stran vržena, pa čeprav mi velikokrat v jezi pove, da je ne razumem oz. da ji hočem slabo.

Veš, naši otroci odraščajo v času, ko je vse podivjano, ko je vsega v izobilju in ne morejo ceniti vrednot, ki jih je cenila naša generacija. Mi smo bili drugačni, menimo, da smo bili boljši, pa smo bili kljub temu šok za naše starše, ki so bili spet drugačni - "boljši" od nas.

Glavo gor marija (1), saj bo takih dni, kot si jih opisala še veliko, veliko pa bo tudi lepih in prav zaradi tistih lepih smo matere tako srečne, da smo lahko njihove matere.
Default avatar

Jana

Vsem krasnim puncam , se iskreno in iz srca zahvaljujem za poste , polne življenjskih izkušenj in modrosti , ki ste jih namenile moji ljubi prijateljici Mariči .
Zakaj zahvaljujem ? Ker mi je bilo težko prebrati , bilo mi je hudo , ker sem vedela kakšna je njena bolečina . Čudovit človek je naša , vaša , ( moja ) Mariči , in to ste ve dobro opazile. Tako malo je takih ljudi !
Zdaj vem , da ji je po vaših besedah lažje. Tudi zato , ker ve da v tem problemu ni sama , da se enako dogaja tudi nam ostalim . Pa je potem le nekako lažje.
Tako lepo ste napisale , da pravzaprav ne vem kaj dodati. Le rečem lahko , sreča da ste tu , ko vas človek potrebuje.

Lep pozdrav vsem skupaj , tebi Mariči pa en velik objem zraven ! En dan veš , bo vse za nami , tudi naša mladina bo spregledala slej ko prej ( bog dej da bo tako :))

Jana
Default avatar

marija (1)

Jana ... danes je bolje, je bilo bolje že takoj, ko sem se "splozala" ... "izpisala", saj veš, saj verjameš, kajne? Hvala ti, ker si tukaj. Ne more človek povsod vsega izpisat, tudi to veš, kajne ?

Lep dan ti želim in ... hvala.
Default avatar

marija (1)

Ja, DZ, tudi po cesti včasih lijejo solze po licih, pa duši v grlu... pa pozabiš ob svoji bolečini odgovoriti prijatelju, znanci, ki ti je namenil "dober dan"... pa gre seveda tudi to mimo ... in potem ti dekle pomije posodo, pa zlika perilo, pa se zlika še vse ostalo, kajne! Zamera se "odstriže", bolečina se umakne veselju ...

Ja, svet hiti in v tem hitenju včasih srečamo svojo plat, ki si je ne želimo videti. Svet hiti in v tej naglici prehiteva sebe. Prav imaš, DZ, glavo pokonci in gremo naprej. Saj sem vedela, da bo takoj bolj, kakor hitro bom dala vso to težo ven iz sebe ... takoj po naših merilih seveda. In res tudi je bolje, kakšno malenkost bo potrebno spregledati, ne želim si nobene popolnosti, nobene prevelike dovršenosti. Le tistega malo, česar očitno dobimo premalo. Ne želim je izgubiti in trepetam v teh težkih časih, trepetam, ker se bojim narediti kakšno tako napako, ki bi mi jo odvrnila. Pa najbrž tudi to še bo, a vse bomo reševali takrat, ko bo, ne zdaj, ne, danes ne bom mislila na to, kaj vse še zna biti. Se bomo že prilagodili, ko to pride. In rešili seveda, vsaj tako me tolaži moja starejša hčerka. Hvala ti, DZ in zdaj še bolj in bolj mislim na Modro in njene čudovito lepo zveneče besede: zakaj bi bilo tebi bolje kot nam. Tako iskren se mi je zazdel ta vzdih in tako resničen in tako globok in čisto Modrin!!! Da, le zakaj bi nekdo šel mimo tega, mimo česar drugi niso mogli? Saj sem vendar pri prvi obšla čisto vse, kar je bilo mo obiti, pa naj že bo malo višji davek pri drugi.

Punce, zlate ste.

marija (1)
Default avatar

marija (1)

Ko se spet snidemo v Ljubljani, draga Jana, kajne, bomo šle vse skupaj na kavo, vse, ki bodo imele možnost in ki bodo "na dosegu skodelice" ???
Default avatar

Mitka

Ljuba marija (1),

vse jutro sem plela na vrtu in razmišljala o tebi, saj vem, da imaš velik vrt, ki ga z ljubeznijo obdeluješ. Med tvojim vrtom in mojim je najbrž precej velika višinska razlika in so pridelki s tvojega vrta zagotovo en mesec prej godni kot pri meni. Posebno letos, ko nam vrtičkarjem vreme ni nič kaj naklonjeno. Te kar vidim, kako pridno delaš na svoji zemljici. Saj to je eno najboljših zdravil, delo na vrtu mislim, za dušo in telo. Mene to izredno pomirja in res sem srečna v dotiku z zemljo. Kadar imam kaj za razmisliti, se odpravim na vrt in kot po nekakšni čarovniji mi prihajajo v glavo pametne in pomirjujoče misli. Verjetno ti počneš enako.
Lepo te je brati in tole sem ti napisala zato, da veš, da tudi na 1000 m mislim nate in ti želim vse dobro! Prav tako na vse ostale ljubeznive gospe tukajle na forumu. Mitka
Default avatar

marija (1)

Ja, Mitka, ponavadi je vrt in delo v njem res neka čudna in popolna terapija. Kdaj pa kdaj pa tudi v vrtu ne najdem več miru, dušnega miru. Pri nas je višinske razlike nekaj čez 600 m ali morda bolje rečeno tam okrog 680 m tako, da zadeve resnično kar dobro uspevajo. Veliko je reči, ki jih imam praktično preveč, vendar rada vse pospravim, potem pa hčeri že obdelano odnesem, ko kaj potrebuje. Vedno mi zelo dobro uspe paradižnik in tega vkuhavam, pa stročji fižol, melancani, zelje, ohrovt, brstični ohrovt, radič, vseh vrst solate, bučke, teh imam še od lani polne kozarce, nadzemna kolerabica, rumena koleraba, mladi krompirček (kiflčar) … in dišavnice, pa drobnjak, pa majaron, pa bazilika, zelena in rdeča, pa peteršilj, korenje, rukola, lani sem imela še črno in rdečo kolerabico (začimba za solato), pa nekaj vrst solate, od katerih mi je naljubša dalmatinska ledenka in ameriška rjavka, pa čebula, rdeča in rumena, pa nekaj vrst nizkega stročjega fižola, pa kumare in cvetača, ki mi zelo dobro uspeva, zanimivo, kajne .. na taki višini. Skratka, vsega več kot dovolj in kdaj pa kdaj celo preveč !! In ker imam zelo rada cvetje, sem nekaj teh malih površin spremenila še v "cvetličnjak". Da, res je Mitka, kdaj pa kdaj človek v stiku z naravo, zemljo in njenimi polnimi nedrji dobi tisto mirnost, milino in tisto spokojnost, ki jo še kako potrebuje … tisto energijo, ki do daske izčrpa, ampak da tudi nekaj nove …. Mitka, kar nekaj vrtičkarstva bi si tudi me dekleta tu gori lahko izmenjale, kajne. Me zanima, če tudi Moda, pa Ponca, pa ostale deklice vrtičkarijo ???

Lep dan ti želim! Hvala za tvoje misli in tiha sporočila, ki so prišla do mene.

marija (1)
Default avatar

Ponca

Hoj, Marici!
Kako si kaj danes? Ja, zacela sem v "starih letih" spoznavati care vrtickarstva, ves...Prej sem bila otrok betona, kakor me je zbadal moj moz..:-))
Ti si pa vsekakor maherica in obvladas! Te bomo pa kdaj pa kdaj malce zaslisale ostale manjvednice, kajne? Prisrcen pozdrav od mene! :-)
Default avatar

marija (1)

Oh, Ponca, kakšna maherica le. Jaz sem rano rano otroštvo sicer preživela s starimi starši, ki so bili kot "dninarji" na gruntu, velikem posestvu. Mlajši brat, moj stari ata, je pač delal na posestvu starejšega brata, ki ga je podedoval. In bosa in raztrgana in razcapana sem pač tekala za njimi po rali - odoru velike njive, pobirala živalice, ki so se mi smilile, metala krompir v luknje, iskala družbo ljudi, ki so bili več kot prezaposleni z zemljo in njenimi darovi. Potem… je stari ata preminul, stara mati je odšla k hčeri v mesto, jaz pa … po svetu. Zdaj tu, zdaj malo tam, pa spet … drugam. In tudi jaz sem otrok betona. Najprej rasla na vasi, potem v mestu. Tudi v mestu sem hodila k materi obdelovat vrtiček, najprej malo, pa še malo, potem pa že kar veliko in na koncu sem "pridelovala" tudi že krompir in latni fižol. In tako sem se učila in učila in želja po tem me nikoli ni zapustila. Nisem maherica, o, kje pa, le več možnosti sem morda imela in jih sedaj imam za tovrstno udejstvovanje. Drugače pa… mirno lahko rečem, da kolikor imam morda kdaj pa kdaj veselja z vrtom, ga je pa večkrat tudi toliko preveč (okrog in okrog hiše je vrtiček!!), pa še s cvetličnim vrtom se preganjam, pa z okraševanjem oklja in tako dalje in tako naprej, da mi kdaj res hodi vsega preveč, kljub ljubezni in volji po negovanosti okolice hiše in vrta. Maherica … kje pa, rada pa se pogovarjam o nečem, kar mi je doslej priredilo kar nekaj veselja, predvsem pa sprostitve ali morda bolje rečeno … utruditve do onemoglosti, da sem v miru bodisi premišljevala, reševala konflikte okrog sebe, za sebe, pri sebi in s seboj, da človek zvečer kar "dol pade od utrujenosti", da, to mi je kar nekaj pomenilo. Hvala ti, Ponca, za zaupanje. Zna biti, ja, da bomo lahko kakšno rekle tudi o tej plati našega življenja in sproščanja, kajne?

marija (1)

Moderatorji

Lidija Bašič Jančar , terapevtka zakonske in družinske terapije
Lidija Bašič Jančar