Forum.Over.Net

Starejši so modrejši

Odgovarjajo: Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

Veliko znanja, spoznanj, prodorno mišljenje, ustrezno ravnanje, bogate življenjske izkušnje – modrost, ki jo pridobimo s starostjo in zrelostjo. Izmenjajte izkušnje in povprašajte za nasvet.

Lidija Bašič Jančar , terapevtka zakonske in družinske terapije

Lidija Bašič Jančar

zup

Default avatar

Tisa

Ali je kdo delal strokovni izoit iz zakona o upravnem postopku? Kje? In kako poteka? Po izobrazbi sem profesorica in o samem izpitu nimam pojma.(kako poteka,ali je zahtevno...)Prosim za pomoč,ta izpit bi potrebovala v službi,hvala.
Default avatar

Mtoza

Izpit iz Zupa sem delal pet let nazaj, v glavnem ga morajo opraviti tisti, ki delajo v državni upravi in javnih zavodih. V zupu gre v bistvu za postopkovna.


I. U P R A V N I P O S T O P E K



1. SPLOŠNE DOLOČBE


1.1. UVOD


Upravni postopek je sistem procesnih pravil, po katerih ravnajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in organizacije z javnimi pooblastili, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč materialnopravne predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb oz. strank. Po pravilih upravnega postopka ravnajo tudi stranke, kadar v upravnih stvareh uveljavljajo svoje pravice ali ščitijo svoje koristi.

Upravni organi morajo postopati po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP):

- Če je zadeva, o kateri se odloča, upravna stvar. Upravna zadeva (stvar) je posamična stvar, ki predstavlja neko pravico, obveznost ali pravno korist in spada na določeno upravnopravno področje.
- Če upravni organ lahko uporabi materialnopravni predpis. Upravnega akta ni mogoče izdati, če pravica oz. obveznost ni ustanovljena v nekem materialnopravnem predpisu.
- Če se lahko v postopku o stvari odloči. Zadeva mora biti sposobna za odločitev.

ZUP se uporablja na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti RS. Bivši predpisi SFRJ se uporabljajo v RS kot republiški, če ne nasprotujejo pravnemu redu RS z dne 25.6.1991. Tiste določbe, ki so v nasprotju s pravnim redom, se v RS ne uporabljajo.


1.2. SPLOŠNI UPRAVNI POSTOPEK IN POSEBNI UPRAVNI POSTOPKI


ZUP ureja vsa procesna vprašanja, po katerih ravnajo organi in stranke. Uporablja se na vseh upravnih področjih. Nekatera upravna področja pa so po naravi stvari tako specifična, da jih ni mogoče v celoti urediti s splošnimi pravili. Zato ZUP dopušča, da se na posameznih področjih predpišejo posebna pravila. Tak postopek imenujemo posebni upravni postopek. Posebni upravni postopki obstajajo na področju davkov, urejanja prostora, varstva okolja, graditve objektov, carine, denacionalizacije, razlastitve itd. Če je predpisan poseben upravni postopek, se primarno uporabljajo pravila posebnega upravnega postopka, dopolnilno pa pravila splošnega upravnega postopka. ZUP določa, da so lahko v posebnih upravnih postopkih drugače določena samo posamezna vprašanja, če je to potrebno za postopanje na specifičnem upravnem področju. Temeljna načela ZUPa so skupna vsem upravnim postopkom. Če bi posebni upravni postopki urejali tudi postopkovna načela, bi bili državljani v pravnem varstvu neenaki. Posebni upravni postopki se lahko predpišejo samo z zakonom. Izjemoma pa ZUP predvideva, da lahko državni organi predpišejo postopkovna pravila tudi s podzakonskimi akti.


1.3. TEMELJNA NAČELA


Temeljna načela so obvezna interpretativna pravila za uporabo posameznih procesnih institutov in minimalni procesni standardi, po katerih morajo ravnati organi pri odločanju v upravnih stvareh. Temeljna načela zapolnjujejo pravne praznine v postopku in omogočajo smer interpretacije, kako ravnati v konkretni upravni stvari.

a) Načelo zakonitosti (legalitetno načelo)

Vsak upravni akt mora temeljiti na materialnopravnem predpisu (zakonu, podzakonskem aktu) in na splošnih aktih, ki jih izdajajo organi z javnimi pooblastili (materialna zakonitost). Postopek mora biti voden po pravilih upravnega postopka (formalna zakonitost).

Organ, ki ravna po načelu prostega preudarka (diskrecije), mora delovati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Diskrecija je lahko v zakonu izrecno podeljena (npr. organ lahko, sme...) ali pa je zajeta z nedoločenim pravnim pojmom (npr. materialna ogroženost, mlada družina...). Namen diskrecije mora biti razviden iz posameznega predpisa oz. iz celotne strukture zakona. Diskrecija je podeljena zato, ker ni mogoče vnaprej predvideti vseh mogočih dejanskih stanov. Dokler se uradna oseba giblje v mejah namena, deluje zakonito, če pa uporabi diskrecijo preko namena, je njeno ravnanje nezakonito. Sodišče pri pritožbi ne more presojati, kako se je odločal upravni organ, ko je uporabljal prosti preudarek, če se je gibal znotraj namena diskrecije. To lahko presoja upravni instančni organ. Vendar pa lahko to presoja tudi sodišče, če je z odločbo upravnega organa kršeno načelo sorazmernosti.

b) Načelo varstva pravic občanov in varstva javnih koristi

Poudarek je na načelu varstva pravic občanov. Uradna oseba predstavlja pooblaščenca stranke, ker mora varovati stranko in ravnati v skladu z zakonom. Uradna oseba mora stranko obveščati o pravicah procesnega in materialnega prava. Strankam mora omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Ko organ na podlagi predpisa nalaga obveznosti, mora ravnati po tisti normi, ki je za stranko najugodnejša. Če norma dopušča različne interpretacije, jo mora organ razlagati v korist stranke.

Organ mora ves čas paziti, da stranka ne uveljavlja svojih pravic v škodo javnih koristi. Če sta korist stranke in javna korist v koliziji, organ upošteva javno korist. Javna korist je korist, ki stoji nad koristjo posameznika. Je korist, ki jo zasleduje organizirana skupnost, skupina oseb, ki stremi k nekemu skupnemu cilju. Ni nujno, da gre za institucijo. Javna korist je splošna družbena korist, ki jo zasledujejo vas, ulica, četrt, lokalne skupnosti, država, civilne institucije, cerkev itd. Javna korist je v nekaterih zakonih opredeljena, v nekaterih pa ne.

c) Načelo materialne resnice

Organ mora ugotoviti resnično stanje stvari, dognati vsa dejstva in vse okoliščine, ki so potrebne za odločitev o stvari. Materialna resnica pomeni skladnost subjektivne predstave z resničnim, dejanskim stanjem. ZUP materialno resnico stopnjuje. Govori o verjetnosti in gotovosti. Če je stopnja prepričanja nižja, govorimo o verjetnosti, če pa je višja, govorimo o gotovosti.

O vsaki stvari mora organ ugotoviti dejansko stanje z gotovostjo, to je prepričanjem, ki ne dopušča nobenega dvoma o resničnosti. Izjemoma pa ZUP dovoljuje, da se v nekaterih primerih odloča tudi na podlagi verjetnosti, če to določa poseben zakon ali če to dopušča sam ZUP. ZUP dopušča odločanje na podlagi verjetnosti v dveh primerih:
- če se odloča o upravni stvari majhnega pomena, pa nihče ne ugovarja postavljenemu zahtevku, dejstva pa so dokazana ali verjetno izkazana;
- če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati. Taki nujni ukrepi so po ZUPu podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, če je ogrožen javni red in mir, če je ogrožena javna varnost ali če bi lahko nastala nepopravljiva škoda za gospodarstvo.

Če se v upravni stvari kasneje izkaže, da nevarnost dejansko ni obstajala, to ne pomeni, da je organ ravnal nezakonito, če je odločal na podlagi verjetnosti. Če drugostopenjski organ v pritožbi presoja odločbo prvostopenjskega organa, ki je bila izdana na podlagi verjetnosti, je njegova naloga, da benevolentno presoja odločitev prvostopenjskega organa.

č) Načelo učinkovitosti

Načelo učinkovitosti izhaja že iz načela zakonitosti, varstva pravic občanov in javnih koristi in ekonomičnosti. Organ mora voditi postopek hitro in učinkovito.

d) Načelo zaslišanja stranke

Organ da pred odločitvijo stranki možnost, da se izjavi. Ta pravica je lahko izvedena v okviru glavne obravnave ali pa v skrajšanem postopku, kjer ni glavne obravnave, na neformaliziran način v neposrednem stiku uradne osebe s stranko. Zaslišanje stranke je obvezno, razen če je z ZUPom ali posebnim zakonom izključeno. Zaslišanje po ZUPu ni potrebno, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, če gre za stvari majhnega pomena, če lahko organ odloči na podlagi splošno znanih ali organu znanih dejstev ali na podlagi uradnih evidenc in če je stranka stanje stvari v vlogi opredelila tako določno, da ga ni potrebno posebej ugotavljati.

Zaslišanje stranke mora biti tako, da lahko stranka pove vsa dejstva in okoliščine, pomembne v tej upravni stvari, in da se lahko izjavi o ugotovitvah uradne osebe in o trditvah nasprotnih udeležencev.

e) Načelo proste presoje dokazov

Prosta presoja je ugotovitveni proces, v katerem organ zbira dejstva in okoliščine, jih vrednoti, razvršča po dokazni vrednosti in moči, in na koncu naredi dokazno oceno ali sklep. Pri tem ni vezan na dokazna pravila. Uradna oseba je v okviru načina izvajanja dokazov relativno nevezana na dokazna pravila, pri tem pa mora uporabljati logične elementarne standarde uporabe prava in vrednotenja dokazov. To načelo je ohlapnejše v tistih primerih, ko organ odloča na podlagi verjetnosti.

f) Načelo samostojnosti pri odločanju

To načelo je nadaljevanje načela proste presoje dokazov. Uradna oseba je pri odločanju samostojna in neodvisna. Nihče ji ne more predpisati vrednostnih standardov, po katerih naj ravna pri odločanju. To ji omogoča, da neodvisno uporablja pravila postopka in da se pri ugotavljanju dejanskega stanja obnaša v okviru lastnih vrednot.
g) Načelo pravice do pritožbe

25. člen Ustave RS govori o pravici do pritožbe. Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vprašanje je, ali naša ustava dovoljuje izključitev pritožbe. Na to ni dokončnega odgovora. 23. člen Ustave pa govori o pravici do sodnega varstva. Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zoper vsako odločbo upravnih organov je dovoljeno sodno varstvo.

Pravica do pritožbe je tudi v ZUPu povzdignjena v načelo. Zoper vse upravne akte je dovoljena pritožba, razen če je z zakonom izključena. Pritožbo lahko izključi poseben zakon, v določenih primerih pa jo izključuje ZUP. ZUP izključuje pritožbo v naslednjih primerih:
- če je na prvi stopnji odločal drugostopenjski organ, pod pogojem, da ni s predpisom izrecno določen organ, na katerega je mogoče nasloviti pritožbo;
- če je v upravni stvari odločal državni zbor ali občinski oz. mestni svet;
- če je akt izdal predsednik republike (npr. akreditivno pismo).

h) Načelo pravnomočnosti

Pojem pravnomočnosti je v domeni prava. Nekaj, kar je pravo, naj postane trdno in nespremenljivo (ne bis in idem). Pravnomočnost predstavlja pravno nespremenljivost, trdnost pravnega razmerja, oblikovanega z upravnim aktom. Je del dokončnega konstitutivnega oblikovanja pravic in obveznosti (res iudicata ius facit inter partes).

Upravna pravnomočnost se je razvila iz civilne. Kazenska in civilna pravnomočnost pomenita, da odločba postane pravnomočna, ko poteče pravica do pritožbe. Upravna pravnomočnost je postopna. Odločba najprej postane dokončna. Po dokončnosti postanejo upravni akti načeloma izvršljivi. Odločba postane dokončna, ko ni več možno redno pravno sredstvo (pritožba). Rednega pravnega sredstva ni več mogoče vložiti:
- ko je stranki vročena odločba, zoper katero ni mogoča pritožba;
- ko izteče rok za pritožbo, pa se stranka ne pritoži ali zamudi rok (taka odločba postane dokončna in pravnomočna);
- ko je stranki vročena odločba druge stopnje, s katero je pritožba zavržena ali zavrnjena.

Po dokončnosti je mogoče zoper dokončne upravne akte sodno varstvo zakonitosti pred upravnim sodiščem. Do 1.1.1998 je bil upravni spor možen na Vrhovnem sodišču. 1.1.1998 pa je začel veljati nov zakon o upravnem sporu, ki ustanavlja dvostopenjski upravnosodni sistem.

Izjemoma postanejo upravne odločbe izvršljive pred nastopom dokončnosti, če je v izreku klavzula o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe (“pritožba ne zadrži izvršitve odločbe”). Izjemoma pa je tudi možno, da je izvršljivost vezana na pravnomočnost. To se zgodi takrat, ko upravno sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije, ko torej odloča meritorno. V tem primeru postane pravnomočna meritorna sodba upravnega sodišča. Če se je pred tem že izvršila odločba upravnega organa, se mora nova izvršba prilagoditi sodbi upravnega sodišča.

Odločba upravnega organa postane pravnomočna, ko upravni spor ni več možen, to pa je v naslednjih primerih:
- ko izteče rok za pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, stranka pa se ni pritožila oz. je zamudila rok;
- ko izteče 30 dnevni rok za tožbo zoper odločbo, pa stranka tožbe ni vložila ali je zamudila rok;
- ko sodišče prve stopnje po tožbi izda za stranko negativno odločbo, pa se stranka zoper njo ne pritoži ali zamudi rok;
- ko po pritožbi stranke Vrhovno sodišče izda odločbo, s katero pritožbo zavrne ali zavrže.

Ko postane odločba pravnomočna, zoper njo načeloma ni več možno uporabiti pravnih sredstev. Pravnomočnost pa ne pomeni absolutne nespremenljivosti. Zato ZUP dopušča, da se zoper pravnomočne akte uporabijo izredna pravna sredstva, ki dopuščajo izpodbijanje pravnomočnih aktov, vendar ne zaradi splošnih razlogov pravne nepravilnosti, temveč zaradi taksativno naštetih grobih kršitev v posameznih izrednih pravnih sredstvih. Institut pravnomočnosti je močnejši od načela zakonitosti. Kar je pravnomočno, je nespremenljivo, četudi je nezakonito. Izredna pravna sredstva niso namenjena popravljanju vsakršnih napak, temveč samo bistvenih oz. grobih napak. Načelo pravnomočnosti je zato izpeljano iz načela pravne države, ki ščiti stranko v njenih pravicah in pravnih koristi pred nenehnim spreminjanjem upravnih aktov.

Vsi upravni akti v upravnem postopku ne postanejo materialno pravnomočni, postanejo pa formalno pravnomočni (nasproti stranke), ko stranka ne more več doseči spremembe, odprave ali razveljavitve odločbe. Materialna pravnomočnost pa pomeni nespremenljivost v razmerju do organa, ko tudi ta ne more več doseči spremembe, odprave ali razveljavitve odločbe. Materialne pravnomočnosti ne dobijo odločbe, ki zavračajo spremembo obstoječega pravnega stanja (negativne, zavrnilne odločbe). Če npr. organ stranki zavrne zahtevo za gradnjo objekta, lahko stranka kadarkoli spet vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Materialne pravnomočnosti tudi ne dobijo ugotovitvene (deklaratorne) odločbe, ki samo ugotavljajo določeno pravno stanje, ki je nastalo na podlagi predpisa.

ZUP določa, da se odločba, zoper katero ni več dovoljena pritožba (dokončna odločba) in tudi ne upravni spor (pravnomočna odločba) in je stranka z njo pridobila kakšno pravico ali ji je bila naložena obveznost, lahko razveljavi, odpravi ali spremeni na način in pod pogoji, ki jih določa ZUP (z izrednimi pravnimi sredstvi).

Ustavna pritožba se praviloma lahko vloži takrat, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Izjemoma (če bi nastale nepopravljive posledice) lahko stranka vloži ustavno pritožbo, še preden so izčrpana vsa pravna sredstva. Če je vložena ustavna pritožba, ta ne zadrži izvrševanje akta, ima pa ustavni pritožnik pravico, da zahteva od sodišča, naj ugotovi, da mu bodo nastale nepopravljive posledice, ter z začasno odredbo prepreči izvrševanje akta. Ustavno sodišče lahko tudi samo, ex offo, ustavi izvrševanje akta, če ugotovi, da bodo nastale nepopravljive posledice.

Ko je končan postopek pred Ustavnim sodiščem, pa lahko stranka vloži še pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, če dokaže, da ji je bila kršena kakšna pravica, vsebovana v evropskih konvencijah. Če sodišče ugotovi, da je bila pravica kršena, akta ne odpravi, pač pa določi odškodnino v breme države.

Pravnomočnost je lastnost, ki je priznana posamičnim aktom. Samo na določene osebe konkretizirane pravice ali obveznosti lahko postanejo trdne in nespremenljive. Vprašanje pa je, ali je pravno nespremenljivost mogoče priznati tudi abstraktnim aktom oz. če ne, kako so zavarovani glede svojih pravic tisti, ki imajo v zakonu obljubo pravice. Slednji imajo zagotovljeno varstvo svojih pravic v okviru načela zaupanja v pravo, ki je izvedeno iz načela pravne države. Pravice, ki so v zakonih obljubljene, pa varuje tudi načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov.

i) Načelo pomoči neuki stranki

Uradna oseba, ki vodi postopek, mora ves čas postopka stranko opozarjati na njene pravice, ki ji gredo po procesnih in materialnih predpisih. Opozarjanje na procesne pravice pomeni, da jo mora opozoriti na bistvene postopkovne določbe o poteku postopka ter o obveznostih, ki jih v postopku ima, pa tudi o procesnih institutih, ki jih bo lahko uporabila za varstvo svojih pravic. V upravnem postopku uradna oseba opravlja za stranko naloge, ki bi jih opravljal pooblaščenec, če bi ga v postopku imela. To dejstvo izhaja tudi iz določb o stroških postopka, kjer je določeno, da se stroški za pravno zastopanje priznajo med stroške postopka, če je bilo pravno zastopanje nujno potrebno. Novi ZUP bo določil, da lahko vsak, ki si vzame zastopnika in v postopku uspe, prevali stroške na drugo stranko. Glede opozarjanja stranke na materialne pravice pa velja načelo, da mora uradna oseba, ki na podlagi vloge ugotovi, da bi lahko stranka uveljavljala pravice pri kakšnem drugem organu, stranko opozoriti na to pravico.

h) Načelo ekonomičnosti postopka

Postopek je potrebno voditi hitro, brez zavlačevanja in povzročanja nepotrebnih stroškov. V postopku se lahko izvajajo samo dokazi, ki so za ugotovitev dejanskega stanja nujno potrebni in v sorazmerju s pomenom zadeve. Ekonomičnost postopka ne sme iti na škodo uveljavljanja pravic.

i) Načelo uporabe svojega jezika v postopku

Ureditev v ZUPu ne ustreza več spremenjenim razmeram v RS. Uporabo jezika ureja 4. člen zakona o upravi. Upravni postopek se vodi v slovenskem jeziku. Na območju manjšin se postopek vodi tudi v italijanskem oz. madžarskem jeziku. Odločba se izda v obeh jezikih. Vsaka od teh odločb predstavlja izvirnik. Novi ZUP bo določal, da se bo postopek na manjšinskih območjih vodil v jeziku, v katerem bo vložena vloga, stranka pa bo imela pravico do spremembe jezika, če bo to želela.

Tujci in državljani RS, ki ne znajo slovenskega jezika, lahko spremljajo postopek po tolmaču. To pravico imajo, če uradna oseba ugotovi, da ne znajo slovenskega jezika.

Uporaba pisav v postopku: pripadniki manjšin lahko pišejo vloge v svojem jeziku. Ta pravica pa ne velja za državljane RS, ki ne govorijo slovenskega jezika. Organ v postopku mora tako stranko opozoriti na dve pravici: da lahko spremlja postopek po tolmaču in da lahko pooblasti notarja, da vlogo prevede v slovenski jezik oz. da si sam preskrbi prevod. Če stranka tega ne stori, se vloga zavrže kot nesposobna za obravnavo.

Z besedo “organi” so mišljeni vsi državni in ostali upravni organi, če odločajo v upravnih stvareh, ter javna podjetja, zavodi, društva, kadar izvajajo pooblastila za odločanje v upravnih stvareh. Organi so tudi lokalne skupnosti in posamezniki, če imajo pooblastila za dejanja ali odločanje v upravnih stvareh. Ko ZUP ne misli na vse te organe, pa v vsaki odločbi oz. procesnem institutu ustrezen organ poimenuje. Če je predpisan poseben upravni postopek, pa lahko ta s pojmom “organ” opredeli krog državnih in drugih institucij, ki imajo kakšna pooblastila v upravnih stvareh.


1.4. PRISTOJNOST (KOMPETENCA)


Pristojnost je pravica ali dolžnost organa, da odloča na določenem upravnem področju (stvarna pristojnost) ter na določenem območju, teritoriju (krajevna pristojnost). Poleg teh dveh poznamo še funkcionalno pristojnost, ki predstavlja konkretnejšo opredelitev stvarne pristojnosti, kadar le-ta ni natančno določena, pač pa zakon prepušča podrobnejšo opredelitev pristojnosti določenemu organu (vladi, ministrstvu, če zakon prenaša pooblastila države na lokalne skupnosti pa tudi občini).

a) Stvarna pristojnost

Stvarna pristojnost v upravnih stvareh je odvisna od tega, ali gre za državne upravne stvari ali pa za upravne zadeve iz pristojnosti lokalnih skupnosti.

V upravnih stvareh iz izvirne državne pristojnosti je za odločanje na prvi stopnji pristojna upravna enota. Nekatera upravna področja pa glede na decentralizirano in dekoncentrirano državno upravo niso zajeta v okviru upravnih enot. Na takih področjih odločajo na prvi stopnji v zadevah iz izvirne državne pristojnosti neposredno ministrstva oz. njihove izpostave, uradi, direkcije ali uprave, če so ustanovljeni. Taka področja so: obramba, inšpekcijske zadeve (inšpektorati), geodetske zadeve, davčne zadeve, carinske zadeve. V upravnih stvareh odločajo te upravne organizacije oz. ti upravni organi, ki so v sestavi ustreznih ministrstev.

Na drugi stopnji so za odločanje o pritožbah v zadevah iz izvirne državne pristojnosti pristojna ustrezna ministrstva. Če pa so v ministrstvu za posamezna področja ustanovljeni organi v sestavi, je drugostopenjski organ najvišji organ znotraj organa v sestavi (npr. davki, carine).

Če država svoje izvirne pristojnosti prenese na lokalne skupnosti (občine), je na prvi stopnji pristojen tisti organ občine, na katerega je pristojnost s predpisom prenešena (župan, občinski svet, občinska uprava...). Za odločanje o pritožbah zoper te organe pa je pristojno neposredno ministrstvo, v katerega delokrog te upravne zadeve spadajo. Če ima ministrstvo za to področje ustanovljen organ v sestavi, je pristojen najvišji organ v sestavi.

V upravnih stvareh iz pristojnosti lokalnih skupnosti je na prvi stopnji pristojna občinska uprava, na drugi stopnji pa župan. S predpisom občine se lahko določi, da na prvi stopnji odloča župan. V tem primeru je drugostopenjski organ občinski svet. Delovna telesa občinskega sveta ne morejo biti pritožbeni organi, ker gre za posvetovalne organe občinskega sveta, ki ne morejo sprejemati upravnih odločitev.

Nekatera upravna področja iz državne pristojnosti so po svoji naravi tako specifična, da zanje država določa posebne načine za določitev stvarne pristojnosti ali pa stvarno pristojnost v upravnih stvareh prenaša na posebne namensko ustanovljene organe ali organizacije. Tak primer sta Agencija za plačilni promet in Proračunska inšpekcija. Za izvrševanje proračuna je sprejet zakon o izvrševanju proračuna, ki vsebuje tudi poglavje o Proračunski inšpekciji. Proračunska inšpekcija sprotno kontrolira vse porabnike proračunskih sredstev po posameznih postavkah ter ugotavlja, če se proračunska sredstva trošijo namensko in smotrno. Nadzor pomeni sistematično spremljanje zakonitosti uporabe, razpolaganja in obračunavanja obveznosti. Nadzor predstavlja sistematično spremljanje vse porabe in se opravlja znotraj organa. Inšpeciranje pa pomeni pregled zakonitosti od primera do primera. Proračunska inšpekcija vsebuje tudi nadzor, saj sistematično spremlja vse porabnike proračunskih sredstev, hkrati pa inšpektorji hodijo od porabnika do porabnika in kontrolirajo njihovo proračunsko porabo. Proračunska inšpekcija lahko z zapisnikom zahteva popravo nepravilnosti, lahko pa z odločbo odloči, kako mora ravnati proračunski porabnik. O pritožbi zoper to odločbo odloča vlada kot poseben drugostopenjski organ.

Računsko sodišče opravlja popolnoma isto funkcijo kot Proračunska inšpekcija, vendar pa je inšpekcija organ ministrstva za finance, sodišče pa je neodvisna institucija. Proračunska inšpekcija lahko izdaja odločbe in ustavi izvrševanje porabe, Računsko sodišče pa lahko po končanem postopku napiše predhodno poročilo, zoper katerega je mogoč ugovor. Po ugovoru se izda poročilo, zoper katerega se lahko vloži pritožba. Po pritožbi izda Računsko sodišče končno poročilo. Računsko sodišče nima mehanizmov, s katerimi bi prisililo proračunske porabnike k pravilni porabi oz. k vrnitvi nepravilno porabljenih sredstev. Lahko le predlaga izplačevalcu dohodkov, naj razreši odgovornega računovodjo. Kontrola Računskega sodišča je v tem, da pošlje poročilo parlamentu, ki ga obravnava. Zoper končno poročilo ni ustavne pritožbe.

b) Krajevna pristojnost

Ker je na ozemlju države več organov, je potrebno določiti, kateri je pristojen za odločanje na določenem območju. Če je za odločanje o stvareh iz državne pristojnosti na prvi stopnji neposredno pristojen republiški organ (npr. Proračunska inšpekcija), je na celotnem državnem ozemlju pristojen ta organ. V drugih upravnih stvareh pa se krajevna pristojnost določi po naslednjih pravilih:

 V stvareh, ki se tičejo nepremičnin, je pristojen organ po kraju lege nepremičnine.
 V stvareh, ki se tičejo pravnih oseb, je pristojen organ po sedežu pravne osebe. Če se upravna stvar tiče enote pravne osebe, je pristojen organ po kraju enote oz. njenega sedeža.
 V stvareh, ki se tičejo opravljanja samostojnih poklicev ali drugih dejavnosti, ki nimajo sedeža, je pristojen organ po kraju, kjer stranka opravlja svojo dejavnost ali pretežno deluje.
 V stvareh, ki se tičejo fizičnih oseb, je pristojen organ po kraju stalnega prebivališča, če tega ni, pa organ po kraju začasnega prebivališča. Če tudi tega ni, je pristojen organ po zadnjem začasnem prebivališču v državi.
 V stvareh, ki se tičejo letal in ladij, je pristojen organ po matični luki letala oz. ladje.
 Za vojaške in policijske osebe v stalni sestavi je pristojen organ po sedežu policijskega ali vojaškega poveljstva.
 V stvareh, ki se tičejo diplomatskih ali konzularnih predstavništev, je pristojno ministrstvo za zunanje zadeve, razen v stvareh, ki se tičejo rednega vzdrževanja diplomatskih predstavništev (npr. vodovod, kanalizacija...).
 Če nobeno od teh pravil ne omogoča določitve pristojnosti, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal povod za postopek (generalno pravilo). Tak primer je npr. izguba potnega lista v tujini.




c) Stek pristojnosti

Če bi po pravilih o določitvi krajevne pristojnosti bila za določeno upravno stvar hkrati pristojna dva ali več organov, je za stvar pristojen tisti, ki je prvi uvedel postopek. Organa pa se lahko dogovorita, da bo postopek vodil organ, ki sicer ni prvi začel postopka, če to predstavlja ugodnost za stranko.

Če so se po uvedbi postopka okoliščine, zaradi katerih je nek organ postal pristojen, tako spremenile, da njegove krajevne pristojnosti ni več, lahko organ, ki je začel s postopkom, le-tega nadaljuje, lahko pa zadevo (brez dogovarjanja) prenese na novo pristojni organ, če to predstavlja ugodnost za stranko. Stranko je potrebno o odstopu pristojnosti obvestiti.

č) Prepoved devolucije (prevzema) in delegacije (prenosa) pristojnosti

Upravni organi se med seboj ne morejo dogovarjati o svoji pristojnosti. Višji organ ne sme prevzeti upravne zadeve iz pristojnosti nižjega organa (prepoved devolucije). Prav tako pa višji organ ne more prenesti zadeve iz svoje pristojnosti na nižji organ. Enakovredni organi (na isti stopnji) si prav tako ne morejo izmenjati upravnih zadev, razen na področju enotnega izvajanja upravnih funkcij za celo državo, npr. enoten republiški inšpektorat, kjer glavni inšpektor dodeli zadevo inšpektorjem ne glede na kraj, kjer je zadevo potrebno rešiti.

d) Nujna dejanja v upravnem postopku

Če organ uprave prejme vlogo in ugotovi, da je potrebno nemudoma ukrepati, čeprav za zadevo ni pristojen, mora opraviti nujna dejanja, nato pa zadevo takoj odstopiti pristojnemu organu skupaj s spisom o opravljenem nujnem dejanju. Pristojni organ lahko že opravljena dejanja potrdi in nadaljuje s postopkom, lahko pa jih ponovno opravi. Vsak organ mora ves čas postopka paziti na svojo krajevno in stvarno pristojnost. Če ugotovi, da ni več pristojen, mora takoj prenehati z upravnimi dejanji (razen če gre za nujna dejanja), nato pa postopati po gornjih pravilih.

e) Spor o pristojnosti

Spor o pristojnosti je spor med dvema organoma, ki zatrjujeta ali odklanjata svojo pristojnost (pozitivni oz. negativni kompetenčni konflikt). Če nek organ meni, da za zadevo ni pristojen, odstopi zadevo pristojnemu organu, če zanj ve, sicer pa izda sklep, s katerim vlogo zavrže zaradi nepristojnosti. Če tudi ta, ki mu je bila zadeva odstopljena, meni, da ni pristojen, mora sprožiti kompetenčni spor. To stori tako, da se obrne na višji organ, ki je pristojen za odločanje o sporu. Če pride do spora znotraj upravne enote, o sporu odloči organ, pristojen za notranje zadeve. Če pride do spora med dvema ministrstvoma, odloči vlada. Če pride do spora med organi uprave in sodiščem, odloči ustavno sodišče. Organ, pristojen za odločanje v sporu, izda sklep, zoper katerega ni pritožbe.


1.5. IZLOČITEV URADNE OSEBE IZ POSTOPKA


Če je uradna oseba s stranko v kakšnem razmerju, zaradi katerega obstaja dvom v nepristranskost, mora prekiniti vsa dejanja (lahko opravi le nujna dejanja) in zahtevati od predstojnika, naj odloči, ali so podani izločitveni razlogi. Izločitev lahko predlaga tudi stranka. Uradna oseba ne sme odločati oz. opravljati dejanj v postopku:

 če je v zadevi sama stranka, soupravičenec, sozavezanec, priča, zakonski zastopnik stranke;
 če je stranka ali njen pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do četrtega kolena ali če je z njo v zakonu ali v svaštvu do drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala;
 če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zastopnika ali pooblaščenca;
 če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju;
 če je med njo in stranko veliko prijateljstvo ali hudo sovraštvo;
 če obstajajo druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti.

O izločitvi predstojnika organa odloča organ, ki je neposredno višji od organa, ki ga je potrebno izločiti. O izločitvi se izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba v okviru pritožbe zoper odločbo. Če je o izločitvi odločal najvišji organ na področju, pa pritožba sploh ni mogoča.


1.6. PRAVNA POMOČ


Ko je potrebno opraviti procesno dejanje izven krajevne pristojnosti organa (npr. zaslišanje priče v drugi občini), se pristojni organ obrne po pravno pomoč na drug organ. Za pravno pomoč se prosi z zaprosilom. Organi se lahko prosijo med seboj, višji organi lahko prosijo za pomoč nižje (in obratno), državni organi lahko prosijo za pomoč lokalne skupnosti (in obratno). Upravni organi lahko prosijo za pomoč tudi sodišča. Izjemoma se lahko zaprosi za pomoč tudi izven stvarne pristojnosti organa, če bi lahko zaradi nujnih ukrepov drug stvarno pristojni organ učinkoviteje zavaroval javne koristi. Pristojni organ mora taka dejanja kasneje potrditi. Za pravno pomoč se prosi z dopisom (in ne z upravnim aktom). Zaprošeni organ mora dati pomoč takoj oz. najkasneje v tridesetih dneh. Če se ne odzove, ni nobenih sankcij. Novi ZUP bo to spremenil.


1.7. URADNE OSEBE, POOBLAŠČENE ZA VODENJE POSTOPKA IN ODLOČANJE V UPRAVNIH STVAREH


V upravnem postopku poznamo tri vrste uradnih oseb:

 Predstojnik organa - načelnik upravne enote (minister, predsednik vlade). Predstojnik ima že po samem zakonu pooblastilo za vodenje in odločanje o vseh upravnih stvareh iz pristojnosti organa, ki ga vodi. Pooblastilo pridobi ne glede na to, ali izpolnjuje pogoje, ki so določeni s predpisi glede strokovne izobrazbe, strokovnega izpita in preizkusa znanja iz ZUPa. Predstojnik samostojno izdaja upravne akte in jih podpisuje.
 Uradna oseba, ki od predstojnika pridobi pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v določenih upravnih stvareh. Pooblastilo lahko pridobi, če ima strokovno izobrazbo, strokovni izpit in opravljen preizkus znanja iz ZUPa. Tudi ta uradna oseba samostojno vodi postopek in akte samostojno podpisuje.
 Uradna oseba, ki od predstojnika pridobi pooblastilo za opravljanje posameznih dejanj v postopku. Pooblastilo lahko pridobi, če ima strokovno izobrazbo, strokovni izpit in opravljen preizkus znanja iz ZUPa. Ta uradna oseba nima pravice izdati upravnega akta (odločbe) oz. sprejeti procesnih sklepov, s katerimi bi se postopek končal.

Odločanje po osebi, ki nima ustreznega pooblastila, predstavlja izpodbojni razlog v pritožbenem postopku. To je tudi razlog za obnovitev postopka.


1.8. STRANKE IN NJIHOVO ZASTOPANJE


a) Stranka

Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična in pravna oseba. Poleg tega so lahko stranke tudi osebe, ki nimajo lastnosti fizičnih ali pravnih oseb, če so lahko nosilci pravic ali dolžnosti (vas, stanovanjski blok, ulica...). S položajem stranke pa lahko v upravnem postopku nastopijo tudi državni tožilec, državni pravobranilec, družbeni pravobranilec in sindikalna organizacija v imenu svojega člana, če ima po sindikalnih pravilih pravico zastopati interese svojih članov.

Da bi fizična oz. pravna oseba lahko bila stranka, mora izpolnjevati določene lastnosti:

 Sposobnost biti stranka (praviloma se pokriva s pravno sposobnostjo). To pomeni sposobnost biti nosilec pravic in dolžnosti v pravnih razmerjih.
 Opravilna (poslovna) sposobnost. To pomeni sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje (voljni element) nase prevzema pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo oz. že prej, če sklene zakonsko zvezo. Poslovna sposobnost se lahko tudi delno ali v celoti odvzame.
 Stvarna legitimacija. To pomeni obstoj upravičenja ali obveznosti, ki za določeno osebo izhaja iz nekega materialnega predpisa. Stvarna legitimacija je lahko aktivna (upravičenec) ali pasivna (zavezanec).

Položaj stranke se ne ugotavlja po pravilih ZUPa, pač pa po materialnopravnem predpisu glede na to, ali stranka ima upravičenja ali obveznosti. Kot stranka lahko v postopku nastopa tudi tista oseba, ki je v svojih pravicah ali obveznostih kakorkoli prizadeta.

Stranko, ki vlaga zahtevke in ima aktivno legitimacijo, imenujemo aktivna stranka. Stranko, ki v postopku le varuje svoje pravne interese, pa imenujemo stranski intervenient. Stranski intervenient uveljavlja določen pravni interes. Pravne koristi npr. so: odvzem svetlobe (sonca), odvzem pogleda, splošna nevzdržnost, osvetlitev...

Zastopnika stranke sta zakoniti zastopnik, ki ga ima oseba, ki nima opravilne sposobnosti, in pooblaščenec, ki si ga postavi oseba, ki ima polno opravilno sposobnost. Pooblaščenec je lahko vsaka fizična oseba oz. odvetniška ali notarska pisarna. Zakoniti zastopnik je oseba, ki je to že po samem zakonu, ali pa oseba, ki je postavljena z odločbo sodišča ali skrbstvenega organa. Pravne osebe (razen odvetniških družb) ne morejo biti pooblaščenci, razen v primeru, ko gre zgolj za zbiranje tehnične dokumentacije.



b) Skupni predstavnik (pooblaščenec)

Skupni predstavnik se lahko postavi, kadar upravni organ združi več zahtevkov različnih strank v en postopek. V tem primeru lahko zahteva od strank v procesni skupnosti, naj si določijo skupnega predstavnika. Če si ga ne postavijo, jim ga lahko postavi organ. Skupni predstavnik zastopa stranke do konca postopka na prvi stopnji, ni pa pooblaščen za zastopanje na drugi stopnji, razen če mu stranke dajo posebno pooblastilo. Zato lahko po koncu postopka na prvi stopnji vsaka stranka samostojno vlaga pravna sredstva. Če je skupni predstavnik postavljen, si posamezne stranke ne morejo izbrati dveh pooblaščencev, temveč morajo postaviti skupnega.

c) Začasni zastopnik

Začasnega zastopnika postavi uradna oseba, če je potrebno opraviti nujna procesna dejanja, stranke pa k organu ni mogoče povabiti, ker je neznanega bivališča, odsotna, v tujini, nima zakonitega zastopnika, je odstranjena od dejanj zaradi motenja reda v postopku ali ker ni mogoče povabiti pooblaščenca. Začasni zastopnik lahko opravlja procesna dejanja, dokler v postopek ne vstopi stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Postavi se izmed oseb, ki so blizu organa. Skrbeti mora za vse pravice stranke. Njegova dejanja vežejo stranko (v novem ZUPu bodo dejanja zastopnika vezala stranko, če jih ta kasneje potrdi). Začasni zastopnik pa ne sme biti postavljen izmed oseb, ki bi v tej upravni stvari nastopali z nasprotnimi interesi.

č) Pooblastilo

Pooblastilo za zastopanje se da praviloma pisno. Pri organu lahko da stranka pooblastilo na zapisnik. Če gre za opravo nujnih dejanj, lahko določena oseba izjavi, da je pooblaščenec stranke, čeprav se ne more izkazati s pisnim pooblastilom. Organ mora tako osebo sprejeti kot pooblaščenca, vendar z opozorilom, naj naknadno predloži pisno pooblastilo, v katerem bo potrjeno, da je pooblaščen tudi za opravo že opravljenih dejanj. Pooblastilo je splošno, če je pooblaščenec pooblaščen za opravo vseh dejanj v postopku, ali posebno, s katerim se pooblasti za opravljanje določenih dejanj v postopku. Če ni posebej opredeljeno, se šteje, da je pooblastilo splošno. Za zastopanje na drugostopenjskem upravnem organu (torej za vložitev pritožbe) je potrebno novo pooblastilo. Če je pooblastilo dvoumno, si ga mora organ razlagati v korist stranke.

Če stranka med postopkom umre, pravno zastopanje ne preneha. To je odvisno od naslednikov stranke, če so pravice, zaradi katerih je stranka zastopana, prenosljive na dediče. Če pravice niso prenosljive, zastopanje preneha. Sodišče mora biti vedno pozorno na to, ali ima pooblaščenec, ki zastopa stranko, ustrezno pooblastilo.

d) Strokovni pomočnik

Strokovni pomočnik je oseba, ki stranki med postopkom pojasnjuje strokovna vprašanja, če gre za zahtevne upravne zadeve, stranka oz. njen pooblaščenec pa takih strokovnih vprašanj ne obvladata. Strokovni pomočnik ne zastopa stranke, zato v njenem imenu ne daje izjav. Izjave ne daje v razmerju do organa, ampak samo pojasnjuje v razmerju do stranke.




1.9. OBČEVANJE MED ORGANOM IN STRANKAMI


V tem poglavju ZUP obravnava oblike medsebojnega komuniciranja med organom in stranko. Pri tem za oblike vzpostavljanja komunikacije šteje: vlogo, vabilo, zapisnik, pravico do pregleda spisa in pravico do prejemanja obvestil o poteku postopka.

a) Vloga

Vloga je vsako sporočilo, s katerim se stranka obrača na organ. To je lahko prošnja, zahtevek, pritožba, ugovor ali kakšno drugo sporočilo. Pri tem je potrebno ločiti zahtevek in prošnjo. Zahtevek lahko vloži stranka, kadar ima v zakonu upravičenje in lahko z gotovostjo sklepa na uspeh. Prošnja pa se vloži takrat, ko ima organ diskrecijsko pravico ali ko stranka v postopku ne more utemeljeno pričakovati uspeha. Vloga, sporočena po telefonu, se šteje za ustno vlogo, vloga, dana na zapisnik, pa za pisno vlogo. Po telefonu se lahko sporočajo samo krajša sporočila ali dopolnitve k že poslani pisni vlogi.

Pomanjkljiva vloga je tista, ki je zaradi določenih pomankljivosti ni mogoče obravnavati:
 če nima imena in naslova predlagatelja (anonimna vloga);
 če nima naziva organa;
 če nima opredeljenega zahtevka, ugovora ali pritožbe;
 če nima podpisa.

Če organ prejme pomanjkljivo vlogo, zahteva od stranke, naj jo v določenem roku (praviloma v osmih dneh) dopolni. Če tega ne stori, se šteje, da vloga že od vsega začetka ni bila vložena. Če stranka vloge ni podpisala ali ni navedla imena in se iz vloge da ugotoviti, kdo jo je vložil, to ni razlog za zavrženje. Organ mora stranko pozvati, naj tako vlogo podpiše. Stranka se lahko podpiše s psevdonimom (psevdonimna vloga), če je ta organu znan. Od take osebe lahko organ zahteva, naj podpiše vlogo s pravim imenom. Če stranka po pozivu vloge ne podpiše s pravim imenom, se vloga ne obravnava.

Če organ prejme vlogo z več zahtevki, vzame iz vloge tiste zahtevke, za katere je pristojen. Glede ostalih pa ravna tako, da vlogo odstopi pristojnemu organu in mu sporoči, da je iz vloge vzel tiste zahtevke, za katere je pristojen (če je vloga poslana po pošti).

Novi ZUP bo določal, da se vloga lahko vloži tudi s pomočjo računalnika (npr. preko interneta).

b) Vabilo

Vabilo je tehnično sredstvo, s katerim se zagotavlja navzočnost stranke in drugih udeležencev. Vabilo je lahko v obliki vnaprej predpisanega obrazca, lahko pa se sestavi tudi posebno vabilo, kadar je od vabljenega potrebno zahtevati določene listine, ki jih v vnaprej predpisanem vabilu ni mogoče navesti.

V vabilu je potrebno navesti:
 naziv organa, ki vabi;
 ime, priimek, naslov, firmo, sedež stranke;
 kot kaj je vabljeni povabljen (stranka, priča, izvedenec);
 kam in kdaj naj vabljeni pride;
 ali mora priti osebno ali lahko pošlje pooblaščenca ali kakšno drugo osebo;
 kaj naj s sabo prinese.
Na koncu vabila mora biti vabljeni opozorjen na posledice, ki ga bodo doletele, če se vabilu ne bo odzval. Vabilo lahko vsebuje naslednja opozorila:
 da bo vabljeni s silo priveden;
 da bo denarno kaznovan (do 100.000 SIT);
 da bo moral plačati stroške, ki so z njegovim izostankom nastali organu in ostalim udeležencem.

Sankcije se lahko izrečejo posamično ali vse hkrati, pod pogojem, da se vabljeni ni opravičil oz. da ni navedel opravičljivih razlogov.

Kadar organ obravnava več strank v procesni skupnosti, ki mu niso poimensko znane, in na koncu postopka izda generalno odločbo, lahko (če je za postopek to potrebno) povabi posamezne udeležence tako, da vabilo nabije na oglasno desko, kjer visi sedem dni, ter ga na krajevno običajen način objavi (npr. v lokalnem mediju, na oglasni deski na osrednjem trgu itd.). Govorimo o javnem vabilu v obliki naznanila. Kdor se na tako vabilo ne odzove, ne more biti prisilno priveden niti se ne more zoper njega uporabiti kakšne druge sankcije.

Za diplomatske predstavnike se vabljenje organizira preko ministrstva za zunanje zadeve ali preko službe za pravno pomoč pri ministrstvu za pravosodje. Slednja skuša zlasti odkriti prebivališče stranke v tujini, če to ni znano.

c) Zapisnik

Zapisnik se sestavi o vseh pomembnih dejanjih v postopku, zlasti pa o glavni obravnavi, ogledu in poravnavi ter o zaslišanju strank, prič, izvedencev, če se zaslišanje opravi izven glavne obravnave. O manj pomembnih dejanjih pa se sestavi uradni zaznamek. Zapisnik mora biti sestavljen po pravilih, ki so zanj predpisana. Pravilno sestavljen zapisnik predstavlja javno listino, ki potrjuje to, kar je v njej navedeno. Zapisnik sestavi uradna oseba, ki vodi postopek oz. dejanje v postopku. Napiše se ga na kraju opravljanja dejanja.

V zapisniku se navede:
 o čem se zapisnik sestavlja;
 kaj je predmet postopka;
 karj in čas sestavljanja zapisnika;
 ugotovite, do katerih je uradna oseba prišla pri opravljanju procesnega dejanja;
 če se zaslišijo stranke, priče ali drugi udeleženci, se vpišejo njihove izjave po vrstnem redu, kakor so bile zaslišane;
 če se pri dejanju v postopku berejo listine ali se listine predložijo, se to navede v zapisniku. Če se listine ne predložijo, se na kratko povzame vsebina prebranih listin.

Zapisnik se piše zdržema. Če se pisanje prekine zaradi izteka delovnega časa, odmora ali drugih izrednih dogodkov, je potrebno napisati, kdaj in zakaj je bilo prekinjeno. Če se pisanje zapisnika po prekinitvi nadaljuje, je potrebno napisati, kdaj se je nadaljevalo ter ali se nadaljuje pred istimi udeleženci. V zapisniku ni dovoljeno ničesar brisati. Napake se popravljajo tako, da se popravljeno besedilo še da brati, ali pa se napake popravljajo v pisni obliki. Zapisnik se piše v prvi osebi ednine. Sklene se tako, da se vsak od udeležencev podpiše pod svojo izjavo, tisti, ki izjav niso dali, pa se podpišejo na koncu. Na koncu zapisnik podpišeta še uradna oseba in zapisnikar. Pred podpisovanjem se mora udeležencem zapisnik prebrati oz. omogočiti, da ga preberejo sami. To ni potrebno, če udeleženci izjavijo, da so spremljali potek nareka zapisnika in da ga ne bodo brali. Če udeleženci izjavijo, da z vsebino zapisnika ne soglašajo, se navedejo njihove pripombe oz. razlogi, zakaj kdo noče podpisati zapisnika.

Če v upravni stvari odloča kolegijski organ, se sestavi poseben zapisnik o posvetovanju in glasovanju. V njem se zapiše sestava organa, potreben kvorum, potek glasovanja (kdo je glasoval za in kdo proti) in rezultat glasovanja (kakšna je sprejeta odločitev). Tak zapisnik se zapečati v posebno ovojnico. Stranke ga pri pregledovanju spisa ne morejo pogledati. Ovojnico lahko odpre samo organ, ki odloča o pravnem sredstvu v nadaljnem postopku.

Posamezni predpisi lahko določijo, da se o posebnih procesnih dejanjih, na katera bo oprta odločba, sestavi poseben zapisnik.

č) Pravica do pregleda spisa in prejemanja obvestil o poteku postopka

Stranka in druge osebe, ki izkažejo pravni interes, lahko ves čas postopka pregledujejo spis o upravni zadevi. Predmet pregleda niso:
 listine, ki so označene kot uradna, vojaška... skrivnost;
 listine, ki so na posebno zahtevo izločene kot poklicna, poslovna, umetniška ali znanstvena skrivnost;
 pripravljalni spisi in drugi interni spisi organa;
 podatki, ki uživajo varstvo osebnih podatkov po zakonu o varstvu osebnih podatkov.

Pravico do pregleda spisa morajo osebe, ki niso stranke, pri organu posebej utemeljiti, in sicer ustno ali pa s posebno pisno vlogo. Pravni interes lahko izkažejo tudi osebe, ki se znanstveno ukvarjajo s strokovnimi upravnimi vprašanji. Pravni interes ima tisti, ki izkazuje vzročno zvezo med upravno zadevo in njegovimi interesi v tej zadevi.

Stranka in druge osebe, ki imajo pravni interes, lahko zahtevajo, naj ji organ sukcesivno poroča o stanju zadeve, o že opravljenih dejanjih ter o prognozi glede nadaljevanja in konca postopka. Obvestila o poteku postopka se lahko dajejo tudi po telefonu in drugih tehničnih sredstvih.


1.10. VROČANJE


Vročanje predstavlja prenos spisov (odločb, sklepov, vabil...), listin in potrdil od organa k stranki. Delimo ga glede na kraj, čas in način vročanja.

a) Glede na kraj vročanja

 Na domu naslovnika (če gre za fizično osebo) ali na njegovem delovnem mestu.
 Na sedežu pravne osebe, sedežu enote pravne osebe ali na delovišču, če ima to določen status.
 V vložišču organa (če en organ vroča drugemu).
 Odvetniku ali notarju se vroča v odvetniški ali notarski pisarni.
 Diplomatskim predstavništvom se vroča na zunanje ministrstvo, razen če gre za enostavna pisanja. V tem primeru se vroča neposredno na sedež veleposlaništva.
 Če gre za vročanje tujcem v tujino, vroča ministrstvo za pravosodje preko mednarodne pravne pomoči.
 Če gre za vročanje predstavnikom posadk ladij, se vroča v matični luki ladje.
 Vojakom oz. osebam v stalni vojaški službi se vroča po kraju sedeža vojaškega poveljstva. To ne velja za oficirje.

b) Glede na čas vročanja

Vroča se podnevi in ob delavnikih, izjemoma pa tudi ponoči ter ob nedeljah in praznikih, če poseben zakon tako določa (npr. zakon o vojaški obveznosti). Če pošta obratuje tudi v soboto, zakonito vroča, saj je sobota delovni dan.

c) Glede na način vročanja

 Navadno neposredno vročanje: opravi se tako, da se spis vroči na kraju vročanja naslovniku.
 Posredno vročanje: spis se vroči po kraju vročanja, če ni naslovnika, komu od članov gospodinjstva, hišniku, sosedu, komu v odvetniški pisarni itd.
 Nadomestno vročanje: opravi se tako, da se naslovniku, ki ga ni najti, pusti sporočilo, kje se spis nahaja in v kakšnem roku naj ga prevzame. Tu ne gre za spise, kjer bi zamuda roka pomenila prekluzijo.
 Obvezno osebno vročanje: opravi se v roke naslovnika, če je podan kakšen od naslednjih razlogov: če tako določa zakon (ZUP ali kakšen drug), če od dneva vročitve prične teči rok, ki ga ni mogoče podaljšati oz. če tako odredi uradna oseba zaradi pomena spisa. Obvezno osebno vročanje se opravi po kraju vročanja v roke naslovnika. V vložišču organa, odvetniški ali notarski pisarni oz. na sedežu pravne osebe pa se lahko spis vroči komu od tam zaposlenih. Če vročevalec ne najde naslovnika, mu pusti sporočilo, kje in kdaj naj ga naslovnik čaka, da bi mu ponovno vročil spis. Če vročevalec tudi po tem ne najde naslovnika, vrne spis pošti oz. organu, naslovniku pa pusti sporočilo, kje se odslej spis nahaja. S tem se šteje vročitev za opravljeno. Vročevalec izpolni vročilnico, na njej navede, katere dneve je poskušal vročiti spis in vzrok nevročitve.
 Posebni primeri vročanja: veljajo za vročanje diplomatskim predstavništvom, državnim organom, pravnim osebam, odvetnikom, notarjem, tujcem v tujini, vojaškim osebam.
 Odklonitev sprejema spisa: tudi to je poseben primer vročanja. Če naslovnik odkloni sprejem spisa, vročevalec vpraša po vzroku odklonitve. Če je vzrok utemeljen, vrne pisanje pošiljatelju. Če pa naslovnik neupravičeno odkloni sprejem spisa, vročevalec nabije vročilnico na vrata stanovanja, na njo pa napiše, kje je spis pustil. S tem se šteje, da je vročitev opravljena.
 Sprememba stanovanja: fizične in pravne osebe morajo prijaviti spremembo stalnega ali začasnega prebivališča oz. sedeža. Če vročevalec ob vročitvi ugotovi, da je naslovnik spremenil prebivališče, mu spis vroči na nov naslov, če zanj ve. Če pa vročevalec ne more ugotoviti, kam se je naslovnik preselil, vrne spis organu, ta pa ga nabije na oglasno desko, kjer mora viseti petnajst dni. Po poteku tega roka se šteje, da je vročitev opravljena.
 Vročanje na podlagi posebnih predpisov: za davčne odločbe je odrejena obvezna osebna vročitev, vendar zakon o davčnem postopku dopušča, da se kot osebna vročitev šteje tudi vročitev komu od članov gospodinjstva, hišniku ali sosedu, če so te osebe pripravljene spis sprejeti. Taka oseba je dolžna spis nemudoma izročiti naslovniku. Če pa vročevalec ne najde naslovnika in tudi ne katere od navedenih oseb, pusti naslovniku sporočilo, kje se spis (davčna odločba) nahaja, ter naj ga dvigne v petnajstih dneh. Če se spisa ne prevzame v petnajstih dneh, začne paricijski rok teči od dneva, ko je vročevalec naslovniku pustil sporočilo.
 Vročanje generalnih odločb ali vročanje z javnim naznanilom: kadar želi organ vročiti upravne akte, v katerih ni poimenskih naslovnikov (generalna odločba) in se odločitev nanaša na večje število upravičencev ali zavezancev, se akti vročijo tako, da se nabijejo na oglasno desko organa. Tam morajo viseti najmanj sedem dni. Z iztekom tega roka se šteje, da je vročitev opravljena. Hkrati pa se odločba objavi tudi na krajevno običajen način.

Pri obvezni osebni vročitvi in pri posebnih primerih vročitve, kadar to določa zakon, se kot dokaz o opravljeni vročitvi ter načinu, kraju in času vročitve izda vročilnica, ki jo izpolnita naslovnik in vročevalec. Naslovnik napiše dan in mesec prejema z besedo, vročevalec pa vpiše način vročitve. Oba se na vročilnico tudi podpišeta. Če naslovnik odkloni sprejem spisa, vročevalec napiše vzrok odklonitve in se podpiše, poskusi pa dobiti tudi podpis tistega, ki je vročitev odklonil.

Odločba, ki ni vročena, nima pravnih učinkov. Če organ, ki je opravil vročitev, v spisu nima dokaza o vročitvi (vročilnice), lahko izvede poseben ugotovitveni in dokazni postopek o dnevu, kraju in času dejanske vročitve. V ta namen lahko zasliši vročevalca in vse osebe, ki bi lahko kaj vedele o vročitvi.


1.11. ROKI


Rok je časovno razdobje, ki lahko ali mora preteči, da bi lahko organ ali stranka opravila kakšno procesno dejanje. Roke je potrebno ločiti od narokov. Narok je določena časovna točka, ko je predvideno ali razpisano procesno dejanje. Roke delimo na materialne in procesne. Kriterij razlikovanja je v tem, ali zamuda roka pomeni izgubo materialne pravice (materialni rok) ali samo izgubo procesne pravice. Procesni roki določajo čas opravljanja procesnih dejanj v postopku. Materialni roki določajo čas uveljavljanja ali izpodbijanja materialnih pravic.

Poznamo naslednje procesne roke:
 Prekluzivni in inštrukcijski roki. Prekluzivni rok določa čas, v katerem mora biti opravljeno procesno dejanje. Če je rok iztekel, dejanje pa ni opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija). Stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti. Prekluzivni rok imenujemo tudi zamudni rok. Inštrukcijski rok predstavlja navodilo organu, da naj v določenem času opravi procesno dejanje (npr. naj v enem ali dveh mesecih izda upravno odločbo). Inštrukcijski rok se razlikuje od prekluzivnega v tem, da veže organ, vendar po izteku roka organ ne izgubi procesne pravice opraviti procesnega dejanja. Pri zamudi inštrukcijskih rokov lahko predpis določi posledice, če rok ni spoštovan. ZUP tako določa, da iztek inštrukcijskega roka za izdajo odločbe povzroči molk organa, ta pa se šteje kot fiktivna negativna odločba. To omogoča stranki, da vloži pritožbo, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.
 Podaljšljivi in nepodaljšljivi roki. Z zakonom določeni roki so nepodaljšljivi. Roki, ki jih neposredno ali na podlagi zakona odreja uradna oseba, pa so podaljšljivi.
 Objektivni in subjektivni roki. Gre za razlikovanje glede na čas, dogodek oz. okoliščino, od katere roki tečejo ali se iztečejo. Objektivni rok prične teči od določene objektivne okoliščine. Subjektivni rok pa teče od določene subjektivne okoliščine.
 Absolutni in relativni roki. Gre za razlikovanje glede na to, ali je rok določen v trajanju ali razponu oz. ali je določen s fiksnim datumom. Relativni rok traja npr. petnajst dni od vročitve, absolutni pa ima zadnji dan roka določen s koledarskim dnem, npr. 31. december.

Roki tečejo neprekinjeno (tempus continuum). Nič ne vpliva na tek rokov. Rok začne teči prvi naslednji dan po vročitvi akta in se izteče zadnji dan roka. Če je zadnji dan roka nedelja, praznik ali kakšen dan, ko se pri organu dejansko ne dela, se rok izteče prvi naslednji delovni dan. Štetje rokov je odvisno od tega, ali gre za dnevne, mesečne ali letne roke. Dnevni roki se štejejo po dnevih in se iztečejo, kot je bilo prej navedeno. Mesečni roki začnejo teči tako kot dnevni in se iztečejo na dan, ki se ujema z dnem začetka roka (npr. 31.3. do 30.4.). Letni roki prav tako začnejo teči kot dnevni, iztečejo pa se na dan, ki se po dnevu in mesecu ujema z dnem in mesecem začetka roka.

Pritožba zaradi molka organa ni vezana na rok. Začetek možne vložitve pritožbe je dan, ko je nastal molk organa. Ta pa je nastal, ko je iztekel en mesec od dneva vložitve zahtevka, če je šlo za skrajšani postopek, oz. dva meseca, če je šlo za poseben ugotovitveni postopek. Pri molku organa ni končnega roka, ni prekluzije. Stranka se lahko pritoži, vse dokler odločba ni izdana.


1.12. VRNITEV V PREJŠNJE STANJE


Institut vrnitve v prejšnje stanje nekateri teoretiki štejejo kot pravno sredstvo, drugi pa zatrjujejo, da so pravna sredstva namenjena izpodbijanju, ko nastajajo nezakonitosti na strani državnih organov. Pri vrnitvi v prejšnje stanje pa ne gre za napake, ki bi nastale na strani države, pač pa za napake, ki jih stori stranka, oz. dogodke, na katere nista vplivala ne državni organ ne stranka. Zato je vrnitev v prejšnje stanje posebno sredstvo, ki stranki omogoča, da po zamudi rokov vendarle še opravi zamujeno procesno dejanje. ZUP dopušča vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnih rokov, ki so vezani na odločitev organa (npr. zamuda pritožbenega roka, roka za obnovo postopka) ali celo v primeru zamude oprave dejanja znotraj postopka do izdaje odločbe (npr. priti na zaslišanje, dati pisno izjavo).

ZUP našteva, kdaj so podani razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, vendar je sodna praksa širša. Po ZUPu se vrnitev v prejšnje stanje lahko predlaga v naslednjih primerih:
 če je stranka po očitni pomoti ali iz nevednosti poslala vlogo pravočasno, vendar ne pristojnemu organu, ko pa jo je ta odstopil pristojnemu organu, je bila že zamujena;
 če je stranka po očitni pomoti ali iz nevednosti poslala vlogo pristojnemu organu, vendar roka ni prekoračila za več kot tri dni;
 če je stranka prišla v zamudo zaradi razlogov ali okoliščin, na katere ni mogla vplivati (npr. rojstvo otroka, smrt družinskega člana, poroka, naravne nesreče itd.).

Vrnitev v prejšnje stanje lahko predlaga stranka in tisti, ki lahko v imenu stranke vložijo ustrezne vloge. K predlogu za vrnitev mora predlagatelj priložiti vlogo, glede katere je v zamudi. Vrnitev v prejšnje stanje mora stranka predlagati v osmih dneh od dneva, ko stranka zve za vzrok oz. od dneva, ko je prenehal vzrok (subjektivni rok) oz. v treh mesecih od dneva dejanske zamude (objektivni rok). Zaradi zamude rokov za vrnitev v prejšnje stanje se ne more predlagati nove vrnitve. O predlogu za vrnitev odloča organ, pri katerem je dejanje zamujeno. Če je dejanje zamujeno pri organu, ki lahko odloča na prvi ali drugi stopnji, se lahko vrnitev predlaga alternativno pri enem ali drugem organu. O zavrnitvi predloga za vrnitev organ izda sklep. Če je izdal sklep prvostopenjski organ, je dovoljena pritožba, če pa ga je izdal drugostopenjski organ, pritožba ni dovoljena. Če je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena, se zadeva vrne v tisto procesno stanje, v katerem je bila pred zamudo, postopek pa se nadaljuje, kot da zamude ni bilo. Pri odločanju o dovolitvi za vrnitev v prejšnje stanje se razlog zamude presoja po subjektivnem stanju oz. okoliščinah, v katerih je bil predlagatelj.


1.13. STROŠKI POSTOPKA


V zvezi z upravnim postopkom poznamo tri vrste stroškov:
 Splošni stroški: režijski stroški organa (plače, računalniki...). Teh stroškov ZUP ne obravnava in niso del stroškov upravnega postopka.
 Posebni stroški: stroški, ki jih ima uradna oseba. To so stroški za priče, izvedence, ogled na terenu, stroški v zvezi z izvajanjem raznih pripravljalnih del znotraj postopka, stroški za pravno zastopanje, če je zastopanje potrebno (v novem ZUPu teh ne bo več) in drugi stroški.
 Osebni stroški strank: stroški, ki jih ima stranka s svojim prihodom k organu, stroški za takse, strokovnega pomočnika ter stroški za pravno zastopanje, če to ni bilo nujno potrebno.

Poseben zakon lahko določi, da se med posebne stroške štejejo še kakšni drugi stroški. Tako zakon o davčnem postopku določa, da stroške izvedencev plača državni organ in se ne štejejo med osebne stroške in tudi ne med posebne stroške, ki se kasneje delijo po načelu uspeha v postopku.

Posebni stroški bremenijo tisto stranko, na katere zahtevo je bil postopek uveden. Če pa je bilo v postopku več strank, si stranke delijo stroške po načelu uspeha v postopku. Stroške organ razdeli v sorazmerju z uspehom. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, praviloma nosi posebne stroške postopka organ, ki je uvedel postopek, če z zakonom ni določeno drugače. Osebne stroške praviloma trpi vsaka stranka sama. Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. Stroške izvršbe trpi zavezanec. Stroške postopka morajo stranke uveljavljati do konca postopka na prvi stopnji oz. do konca postopka na drugi stopnji. Če jih ne uveljavljajo do izdaje odločbe, jih po izdaji ni več mogoče zahtevati. O stroških se odloči v izreku odločbe. Če uradna oseba še ne more odmeriti stroškov, se v izreku navede, da bo o stroških izdan poseben sklep.

Stranka lahko organ prosi, naj jo oprosti plačila stroškov, če izkaže, da bo s plačilom stroškov ogrozila preživljanje sebe in svoje družine, kamor štejemo tudi osebe, ki jih je po zakonu dolžna preživljati. Da bi organ ugodil prošnji, mora stranka predložiti potrdilo o premoženjskem stanju, ki zajema ne le dohodke, ampak tudi dejansko premoženje stranke. O oprostitvi plačila stroškov se izda sklep. Če se kasneje (po oprostitvi) ugotovi, da razlogi niso bili podani oz. navedbe stranke niso bile resnične, se lahko stroški naknadno odmerijo.


1.14. VZDRŽEVANJE REDA


Uradna oseba, ki vodi postopek, mora ves čas postopka skrbeti za red v ustnih dejanjih v postopku ter za red v vlogah oz. pismeni komunikaciji. Če stranka pri dejanju postopka moti red, jo uradna oseba najprej opozori na posledice, ki jo bodo doletele, če bo še naprej motila red. Če z motenjem nadaljuje, se jo lahko od dejanja odstrani. Hkrati pa se ji lahko za motenje izreče tudi denarna kazen. Če pa se neprimerno vede v pisni vlogi, se jo lahko brez predhodnega opozorila denarno kaznuje. Če moti red kakšen drug udeleženec (priča, izvedenec), ki ni stranka, se ga lahko takoj in brez opozorila odstrani od dejanja v postopku, lahko pa se ga tudi denarno kaznuje (do 25.000 SIT). Če je od dejanja odstranjena stranka, ji organ postavi začasnega zastopnika, če se postopek nadaljuje.



2. POSTOPEK NA PRVI STOPNJI (POSTOPEK DO IZDAJE ODLOČBE)


2.1. SPLOŠNO


Upravni postopek poteka skozi različne faze postopka:
1. faza: uvedba postopka,
2. faza: ugotovitveni postopek;
3. faza: dokazni postopek;
4. faza: izdaja odločbe;
5. faza: pritožba in začetek postopka na drugi stopnji;
6. faza: izvršba kot samostojna faza postopka.

1., 2., 3. in 4. faza sestavljajo postopek na prvi stopnji.


2.2. UVEDBA POSTOPKA


Upravni postopek se lahko uvede:
 na zahtevo stranke: če zakon daje stranki pravico ali pravno korist oz. če zahtevek stranke izhaja iz narave stvari;
 po uradni dolžnosti: če tako določa zakon, ker nalaga strankam določene obveznosti (npr. davki) oz. če to terja varstvo javnih koristi.

Upravni postopek je uveden v tistem trenutku, ko je organ opravil kakršnokoli dejanje z namenom začeti postopek (npr. razpis obravnave, povabilo na zaslišanje, zahteva za dopolnitev vloge itd.). Upravni postopek torej še ni uveden, ko stranka vloži vlogo, pač pa s prvim dejanjem organa po njeni vložitvi. Če pa organ iz strankine vloge vidi, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka (npr. zadeva sploh ni upravna stvar), izda sklep, s katerim ugotovi, da za uvedbo takega postopka ni pogojev.

V upravnem postopku lahko ena stranka uveljavlja več različnih zahtevkov ali več strank uveljavlja enake ali različne zahtevke. Organ lahko vse zahtevke združi v en postopek pod naslednjimi pogoji:
 da se vsi zahtevki nanašajo na isto ali podobno dejansko stanje;
 da je za vse zahtevke pristojen isti krajevno in stvarno pristojen organ;
 da se vsi zahtevki opirajo na isto pravno podlago.

Procesna skupnost je lahko formalna ali materialna. O materialnih sospornikih govorimo, kadar se zahtevek nanaša na isti materialni substrat. Formalna procesna skupnost pa je podana, kadar so stranke povezane z istim zahtevkom, a se ta ne nanaša na skupen substrat. Če organ združi zahtevke, vodi en sam postopek, od strank pa lahko zahteva, naj si postavijo skupnega predstavnika. Če si ga ne postavijo, jim ga postavi organ.

Stranka ves čas postopka razpolaga s svojim zahtevkom. Lahko ga spremeni (ga zoži ali razširi) ali namesto prejšnjega postavi nov zahtevek, če sta izpolnjena dva pogoja: če se spremenjeni zahtevek nanaša na isto dejansko stanje in če je pristojen isti krajevno in stvarno pristojen organ. Stranka lahko zahtevek tudi umakne, in sicer vse do izdaje odločbe na prvi stopnji. Če je zahtevek umaknila, organ pa ugotovi, da je postopek potrebno nadaljevati zaradi zaščite javne koristi, ga nadaljuje po uradni dolžnosti. V tem primeru izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika zahtevka ter o nadaljevanju zaradi zaščite javne koristi. Zahtevek lahko stranka umakne tudi po izdaji odločbe na prvi stopnji, vendar še preden je izdana odločba na drugi stopnji. Pogoj za tak umik je, da je bila za stranko izdana pozitivna (ugodna) oz. deloma pozitivna (deloma ugodna) odločba. Če je zahtevek umaknjen, izda organ sklep, s katerim ustavi postopek in razveljavi že izdano prvostopenjsko odločbo.

Če v postopku nastopa dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, si mora uradna oseba prizadevati, da bi se stranke glede spornih razmerij, ki ne terjajo oblastne odločitve, poravnale. Poravnava je lahko delna ali popolna. Organ ne sme pristati na poravnavo, če bi bila ta v nasprotju z javno koristjo, javno moralo, prisilnimi predpisi ali koristmi tretjih oseb. V tem primeru kljub izjavi o pripravljenosti poravnave nadaljuje s postopkom. O poravnavi se sestavi zapisnik, v katerem se navede: predmet postopka, stranke, ki sklepajo poravnavo, organ, pred katerim se poravnava sklepa, udeležence, ki so pri poravnavi navzoči, vsebino poravnave in kdo bo plačal stroške postopka. Uradna oseba v zapisniku tudi navede, da je bila poravnava sklenjena s pravo voljo (brez prisile) in da so stranke razumele vsebino in pogoje sklenjene poravnave. Zapisnik o poravnavi ni upravni akt, zato zoper njega ni pritožbe. Sodna praksa pa dopušča obnovo postopka, ki je tekel do trenutka sklenitve poravnave, če bi stranka lahko dokazala, da je nasprotna stranka razpolagala z dejstvi in okoliščinami, ki njej niso bila znana, in je na poravnavo pristala, ne vedoč za zanjo ugodna dejstva. Zapisnik o poravnavi je sklenjen, ko ga podpišejo stranke, ki so se poravnale. Nato se izda sklep o ustavitvi postopka zaradi sklenjene poravnave. Zakon o denacionalizaciji določa, da se v primeru, ko je med upravičencem in zavezancem dosežena delna ali popolna poravnava, le-ta vključi v odločbo o denacionalizaciji. V tem primeru je možna pritožba. Vprašanje je, ali s tem ni izigran smisel poravnave.


2.3. POSTOPEK DO IZDAJE ODLOČBE


Postopek do izdaje odločbe je sestavljen iz ugotovitvenega in dokaznega postopka.

a) Ugotovitveni postopek

V ugotovitvenem postopku je potrebno izvesti določena načela:
 Načelo zaslišanja stranke. V vsakem upravnem postopku se stranko zasliši, razen če je po zakonu zaslišanje izključeno (141. člen ZUP). V teh primerih se izvedeta ugotovitveni in dokazni postopek brez zaslišanja.
 Načelo kontradiktornosti. Upravni postopek praviloma temelji na preiskovalnem načelu, kar izhaja iz narave upravnega razmerja, saj je upravni postopek enostransko pravno razmerje (na eni strani je stranka, ki zahteva pravico, na drugi pa organ). V tem razmerju je dolžnost upravnega organa, da zbere vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za odločitev, razen tistih dejstev in okoliščin, za katere je z zakonom določeno, da jih mora predložiti stranka. Za taka dejstva in dokaze lahko zakon določi, da se morajo predložiti že z vlogo. Če pa v postopku nastopajo stranke z nasprotnimi zahtevki, se izvede kontradiktorni postopek. Na vsako trditev ene stranke lahko druga nastopi z nasprotno trditvijo. Če v teku postopka zahteva vstop v postopek nova stranka, organ preiskusi, ali izpolnjuje pogoje biti stranka v tem postopku (stranski intervenient). Če jih izpolnjuje, izda sklep o vstopu v postopek, hkrati pa takoj nadaljuje s kontradiktornim postopkom, pri čemer se že izvedena dejanja ne ponovijo, razen če nasprotna stranka nastopi z nasprotnimi trditvami, ki so dotlej v postopku že bile izvedene oz. preizkušene. Po preiskovalnem načelu mora organ pridobiti tudi tista dejstva in okoliščine, ki bi jih sicer po zakonu morala pridobiti stranka, če jih hitreje in lažje pridobi organ.
 Načelo ustnosti in pisnosti. V ugotovitvenem postopku, deloma pa tudi v dokaznem, prevladuje načelo ustnosti. Stranka pred organom na obravnavi ustno poda svoj zahtevek (poleg predhodne vloge) in nato praviloma daje ustne izjave. Izjemoma pa lahko daje izjave tudi pisno, zlasti če ni potrebno izvajati kontradiktornega postopka. Načelo ustnosti se lahko prepleta z načelom pisnosti, pri čemer se šteje, da so bile prebrane pisne izjave podane ustno in je lahko nasprotna stranka nanje reagirala.
 Načelo materialne resnice.

Upravni postopek se lahko izvede kot skrajšani ugotovitveni postopek ali pa kot posebni ugotovitveni postopek.

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku organ odloči:
 Če je stranka svoj zahtevek opredelila tako popolno in določno, da ga ni potrebno posebej ugotavljati. Na podlagi vloge je vse nesporno.
 Če se zahtevek stranke opira na splošno znana ali organu znana dejstva.
 Če se zahtevek opira na podatke iz uradnih evidenc.
 Če gre za stvari manjšega pomena, kjer nihče ne ugovarja postavljenemu zahtevku, dejstva pa so dokazana ali vsaj verjetno izkazana.
 Če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, dejstva pa so dokazana ali vsaj verjetno izkazana. Na podlagi te določbe delujejo zlasti razne inšpekcije. Takšni nujni ukrepi so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir (manjše kršitve, ki ne ogrožajo obstoja države) ali javno varnost (večje kršitve, ki bi lahko ogrozile obstoj države, demokratičnega sistema ali premoženja večje vrednosti).

Značilnost skrajšanega ugotovitvenega postopka je, da lahko organ odloči takoj, mora pa odločiti najkasneje v enem mesecu od dneva vložitve zahtevka oz. od dneva, ko se je začel upravni postopek po uradni dolžnosti. V skrajšanem ugotovitvenem postopku se ne opravi zaslišanja stranke, čeprav zaslišanje ni izključeno. Prav tako ni glavne obravnave. K vlogi organ ne potrebuje posebnih dokazov, s katerimi ne bi že razpolagal. Če se kasneje po izvedenem skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotovi, da bi moral biti izveden posebni ugotovitveni postopek, lahko že prvostopenjski organ postopek dopolni in izda nadomestno odločbo, ki temelji na posebnem ugotovitvenem postopku.

Posebni ugotovitveni postopek je sestavljen iz odločanja o predhodnem vprašanju in glavne obravnave. Njegova značilnost je, da uradna oseba, ki ga vodi, odreja kraj, čas in vrsto ugotovitvenih dejanj v postopku. Pri tem upošteva dejanske zahteve in interese strank ter načelo ekonomičnosti v postopku.

Predhodno (prejudicialno) vprašanje je samostojno pravno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna odločitev o glavni stvari, ki je predmet upravnega postopka. Če organ naleti na predhodno vprašanje, ima dve procesni možnosti:
 Predhodno vprašanje lahko organ reši sam. Načeloma lahko upravni organi odločajo o vseh predhodnih vprašanjih, ne glede na to, ali spadajo v upravno pristojnost drugih organov oz. v sodno pristojnost. Ne more pa organ reševati predhodnih vprašanj, ki se tičejo: obstoja ali neobstoja oz. veljavnosti ali neveljavnosti zakonske zveze, ugotovitve očetovstva ter obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Izjemoma lahko organ odloči tudi o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, če je kazenski pregon že zastaran. Če organ rešuje predhodno vprašanje sam, ima odločitev učinek samo v tej stvari in pred tem organom. Če pa je kasneje pri pristojnem organu o istem predhodnem vprašanju sprejeta drugačna odločitev, je to razlog za obnovo postopka.
 Organ lahko prekine postopek. V tem primeru lahko zahteva od stranke, naj pri pristojnem organu vloži zahtevek za rešitev predhodnega vprašanja, lahko pa zahtevek pri pristojnem organu vloži sam. Če organ prekine postopek in naloži stranki, naj pri pristojnem organu vloži ustrezen zahtevek, ji določi rok, v katerem naj predloži odločitev o predhodnem vprašanju. Če stranka v roku organu ničesar ne sporoči, se šteje, da je umaknila zahtevek. Če pa sporoči, da v tem roku ni mogla predložiti odločitve o predhodnem vprašanju, lahko prosi za podaljšanje roka. Če organ sam vloži zahtevek za rešitev predhodnega vprašanja, je vezan na odločitev, razen če pristojnemu organu sporoči, da bo predhodno vprašanje rešil sam. Zoper sklep o ustavitvi postopka, ker stranka ni predložila odločitve o predhodnem vprašanju, je dovoljena pritožba, če je odločal prvostopenjski organ.

Posebni ugotovitveni postopek se lahko izvede na glavni obravnavi, izjemoma pa tudi z zaslišanjem brez formalizirane glavne obravnave. Glavna obravnava je obvezna v dveh primerih: če je potrebno opraviti zaslišanje prič, izvedencev in ogled terena ali če v postopku nastopi dvoje ali več strank z nasprotnimi zahtevki. Glavna obravnava se praviloma opravi na sedežu organa, izjemoma pa izven sedeža, če to terja narava stvari, če je to potrebno zaradi ekonomičnosti postopka ali če je potrebno glavno obravnavo združiti z ogledom na kraju samem.

Glavna obravnava je javna. Javnost se lahko izključi, vendar to ne velja za stranke, priče, izvedence in strokovne pomočnike. Javnost se lahko izključi v naslednjih primerih:
 če to terjajo razlogi javne morale;
 če se obravnavajo vprašanja o družini ali rodbini;
 če je potrebno zavarovati poslovno, poklicno, znanstveno, uradno, vojaško ali državno skrivnost;
 če to narekujejo razlogi javnega reda in miru.

Glavna obravnava se izvede tako, da se razpiše. Razpiše jo organ, ki določi predmet, kraj in čas obravnave (narok) in povabi stranke ter druge udeležence. Glavno obravnavo začne uradna oseba tako, da v skupen prostor povabi vse povabljene in tam razglasi predmet obravnave. Uradna oseba ugotovi, kdo je bil povabljen, kdo od povabljenih je prišel, kdo ni prišel ter kdo od odsotnih se je opravičil. Nato ugotovi, ali so prišli tisti, ki so za glavno obravnavo potrebni. Glavna obravnava se lahko opravi tudi brez stranke, če je bila stranka pravilno vabljena, a ni prišla, svojega izostanka pa tudi ni opravičila, in če njena navzočnost ni nujno potrebna. Nato prostor glavne obravnave zapustijo vse priče in izvedenci razen prve stranke, ki se najprej zasliši. Po zaslišanju prve stranke se po vrstnem redu, ki ga določi uradna oseba, zaslišijo druge stranke, priče in izvedenci. Če se na obravnavi predložijo dokazne listine, se strankam preberejo ali pa se jim naznani bistvo vsebine. Če se vpogledajo načrti ali skice, lahko stranke nanje reagirajo. Na glavni obravnavi se lahko priče in stranke soočijo. Če je mogoče, se obravnava opravi v enem dejanju. Če se prekine, je potrebno udeležence opozoriti, kdaj se bo nadaljevala. Pri nadaljevanju obravnave se zapisnik o že opravljenih dejanjih ne bere.

V upravnem postopku ni mirovanja, zato tudi ni mirovanja obravnave. Na glavni obravnavi se ves čas piše zapisnik o opravljenih dejanjih. Obravnava se sklene tako, da se udeležencem prebere zapisnik o opravljenih dejanjih ali pa si ga preberejo sami. Nato se vsak podpiše pod svojo izjavo. Pred zaključkom obravnave lahko uradna oseba razglasi svojo odločitev o stvari, lahko pa sporoči, da bodo stranke prejele pisno odočbo naknadno. Če se stranke na obravnavi odrečejo pritožbi, tak odrek nima nobenih pravnih učinkov, zato se stranka lahko še vedno pritoži.

V posebnem ugotovitvenem postopku mora organ odločiti čimprej, najkasneje pa v dveh mesecih. Če v tem roku ne izda odločbe, nastopi molk organa, ki se šteje kot fikcija negativne odločitve, zoper katero se lahko stranka pritoži.

b) Dokazni postopek

Kar uradna oseba ugotavlja, mora v dokaznem postopku tudi dokazati. Kot dokaz se lahko v upravnem postopku uporabi vse, kar lahko pripomore k ugotovitvi stanja stvari. Nekateri dokazi pa so tako pomembni, da ZUP predpisuje način njihovega izvajanja. V upravnem postopku ne dokazujemo:
 splošno znanih dejstev;
 organu znanih dejstev;
 pravnih fikcij (njihovo izpodbijanje ni možno);
 pravnih domnev. Pravna domneva je pravno naziranje oz. gledanje glede določenega vprašanja, na katerega veže pravni red določene pravne posledice. Poznamo izpodbojne in neizpodbojne pravne domneve. Možen je nasproten dokaz, da pravna domneva ne obstaja.

V upravnem postopku tudi ne dokazujemo domačih pravnih norm. Lahko pa se dokazuje obstoj tujega prava, če stranki priznava kakšne pravice. Dokazuje se lahko tudi obstoj avtonomnega prava, npr. cerkvenega prava (subjekt ima določeno pravico oz. status po ustavi ali zakonu). Država se ne vmešava v ureditev avtonomnega prava in odločitve na njihovi podlagi, razen če bi taka odločitev posegla v temelje demokratične družbe. V takem primeru bi se lahko sprožila ustavna pritožba.

Poznamo pet vrst dokaznih sredstev, za katera ZUP določa proceduro izvajanja:

 Listina: v širšem smislu je to listinsko, papirnato dokazno sredstvo, lahko pa je tudi predmet, stvar ali oseba, na kateri je kaj narisano. V ožjem smislu pa je listina samo pisno listinsko dokazno sredstvo, napisano na papirju. Listine predstavljajo z jezikovnimi ali drugimi znaki sporazumevanja potrjena dejstva in okoliščine. Delimo jih na javne in zasebne. Za javno se šteje listina, ki izpolnjuje naslednje pogoje: izdati jo mora pristojni organ, potrjevati mora podatke iz uradnih evidenc (potrdila) ali podatke, ki jih je organ ugotovil v postopku, izdana mora biti v predpisani obliki (če je predpisana), obstajati mora skladnost med obliko in vsebino. Vse druge listine, ki ne izpolnjujejo teh pogojev, so zasebne listine. Pogodba, overovljena pri notarju, je zasebna listina, overovitev pa je javni del listine. Značilnost javne listine je njena dokazna moč oz. vrednost. Domneva se, da so podatki v javni listini resnični in se v upravnem postopku ne dokazujejo. Možen pa je nasprotni dokaz, da listina ni pristna. V tem primeru upravni organ izvede ugotovitveni postopek glede pristnosti javne listine. Značilnost zasebnih listin pa je, da predstavljajo samo sporočilo organu o določenih dejstvih in okoliščinah, za katere pa je potrebno šele ugotoviti, ali so resnično nastale. Če je listina pri stranki in se stranka nanjo sklicuje, jo mora predložiti ali dokazati. Če tisti, ki se na listino sklicuje, le-te noče pokazati, organ oceni, kaj to pomeni v upravni stvari. Če je listina pri tretji osebi in je stranka ne more pridobiti, zahteva organ predložitev take listine, lahko pa ravna kot v primeru, ko priča odkloni pričanje. Če so listine pri državnih organih, jih je dolžan pridobiti organ, razen če zakon izrecno določa, da jih pridobi stranka. Tudi v tem primeru pa lahko stranka predlaga, naj listino pridobi organ, če bi to storil hitreje in lažje. Listine imajo lahko neomejeno ali omejeno časovno veljavnost. Če je s predpisom določeno, koliko časa listina velja, se lahko kot dokaz uporabi samo do izteka tega roka. Če pa v listini ni ničesar določenega, se časovna veljavnost presoja po kriteriju, ali pravni dogodki po izdaji listine nanjo lahko vplivajo ali ne. Če lahko vplivajo, je potrebno presoditi, če so podatki z vidika dokazovanja še uporabni. Če pa pravni dogodki na listino ne morejo vplivati, ima listina neomejeno časovno veljavnost.

 Priča: je lahko vsaka oseba, ki je sposobna zaznavanja in reproduciranja zaznanega. Priče so lahko relativno ali absolutno nezmožne pričevanja. Absolutno nezmožne priče niso sposobne zaznavanja in reproduciranja. Relativno nezmožne priče varujejo vojaško, uradno ali državno skrivnost. Taka priča ne more biti zaslišana, če je (dokler je) pristojni organ ne odveže dolžnosti varovati skrivnost. Taka oseba ne more nastopiti kot priča. Osebe, ki varujejo poslovno, umetniško ali znanstveno skrivnost, lahko nastopijo kot priče, lahko pa pričevanje tudi odklonijo. Kdor je k organu povabljen kot priča, mora priti in pričati. Priča lahko odreče odgovor na vprašanje, če bi s pričevanjem spravila v hudo sramoto, občutno premoženjsko škodo ali kazenski pregon sebe, svojega sorodnika v ravni vrsti in stranski vrsti do četrtega kolena, v svaštvu do drugega kolena, svojega zakonca, bivšega zakonca, izvenzakonskega partnerja, posvojitelja ali posvojenca, rejnika ali rejenca, skrbnika ali oskrbovanca. Pričanje lahko odkloni tudi duhovnik o tistem, kar se mu je nekdo izpovedal med izpovedjo. Če se priča ne odzove vabilu, se jo lahko privede s silo, lahko pa se jo tudi denarno kaznuje in ji naloži plačilo stroškov, ki so z izostankom nastali, če je bila priča na te posledice v vabilu opozorjena in če izostanka ni opravičila oz. ni navedla opravičljivih razlogov. Pričo se pred zaslišanjem opozori na dolžnost govoriti resnico in na njene pravice. Če različne priče dajo različne izjave, se pričo lahko tudi zapriseže oz. se lahko dve priči med seboj sooči. Zapriseči ni dovoljeno mladoletnih oseb in oseb, ki ne bi mogle razumeti pomena zaprisege.

 Izvedenec: postavi si ga uradna oseba, kadar sama nima strokovnega znanja, da bi lahko pojasnila ali ugotovila določena dejstva ali okoliščine. V upravnih stvareh se ga postavi izmed sodno zapriseženih izvedencev, če teh ni, pa izmed drugih strokovnjakov. Biti izvedenec je državljanska dolžnost. Izvedenec lahko odkloni izvedeniško mnenje zaradi istih razlogov, kot lahko priča odkloni pričanje. Izvedeniško mnenje je lahko v pisni obliki, lahko pa ga izvedenec poda neposredno na glavni obravnavi. Uradna oseba lahko zahteva, da pisno izvedeniško mnenje izvedenec poda ali obrazloži. Če uradna oseba dvomi v izvedeniško mnenje, lahko zahteva dopolnitev mnenja ali pa postavi drugega izvedenca. Za izvedenca se lahko postavi tudi strokovna organizacija, vendar mora biti znotraj nje izvedenec fizična oseba, saj je mnenje subjektivna ocena o določenem vprašanju. Izvedenec sestavi izvedeniško mnenje v obliki izvida ali mnenja. Izvid predstavlja popis dejanskega stanja, kot ga je ugotovil izvedenec kot strokovnjak. V mnenju pa izvedenec poda subjektivno oceno o zastavljenem vprašanju. Če se opravi izvedeniško mnenje v primerih vnaprej predpisanega obveznega mnenja, se lahko sestavi tudi poseben obrazec (npr. tehnični pregled avtomobila). Izvedeniško mnenje za organ ni obvezno. Poseben zakon pa lahko določi, da je izvedeniško mnenje v določenih upravnih stvareh za uradno osebo oz. organ obvezno (npr. tehnični pregled, invalidska komisija). Izvedenec ima pravico do nagrade na podlagi stroškovnika, ki ga mora predložiti. V stroškovniku morajo biti posamezne postavke natančno obrazložene.

 Ogled: opravi ga uradna oseba, kadar oceni, da je potrebno, da si dejstva in okoliščine predoči tako, da si ogleda stvari, predmete, nepremičnine ali osebe. Ogled se praviloma opravi na sedežu organa, če so predmeti prenosljivi brez škode za tvarino. Sicer pa se ogledajo na kraju, kjer so (tako kot nepremičnine). O ogledu se sestavi zapisnik. Če so predmet ogleda poslovni ali stanovanjski prostori, se k ogledu povabi dve neodvisni priči, ki pri ogledu sodelujeta. V zapisniku o ogledu se navede predmet, udeležence in kraj ogleda. Prav tako se zapiše, kaj se je na ogledu ugotovilo. Na zapisnik se vsi udeleženci podpišejo.

 Izjava stranke: lahko se uporabi kot dokazno sredstvo, kadar ni drugih neposrednih dokazov oz. v stvareh majhnega pomena, če bi bilo potrebno izvesti dokazovanje z zaslišanjem priče, ki živi v oddaljenem kraju in to ne bi bilo v sorazmerju s pomenom zadeve. Preden se izjava vzame, je potrebno stranko opozoriti na kazenske posledice lažne izjave, ki predstavlja kvalificirano kaznivo dejanje. Nato organ na podlagi izjave odloči o stvari. Če stranka poda lažno izjavo, to predstavlja obnovitveni razlog.

Če obstaja utemeljena bojazen, da bodo dokazi, ki se bodo uporabili, do njihove izvedbe uničeni ali spremenjeni ali se jih ne bo več dalo izvesti, se lahko zavarujejo. Dokazi se lahko zavarujejo po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Dokaze organ zavaruje tako, da jih takoj izvede. Za zavarovanje dokazov med postopkom je pristojen organ, ki vodi postopek. Za zavarovanje pred uvedbo postopka pa je pristojen organ, na območju katerega dokazi so.


2.4. UPRAVNI AKT


Po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izda pristojni organ upravni akt, s katerim odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ki je bila predmet postopka. ZUP pozna dva upravna akta: odločbo in sklep. Z odločbo se odloči o predmetu upravnega postopka (materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke), s sklepom pa se odloči o procesnih vprašanjih (vprašanjih, ki se tičejo postopka ali so v zvezi z njim). Upravni akt je enostranski akt, ker izvira iz enostranskega upravnopravnega razmerja. Organ kot nosilec oblasti in odločanja je na eni strani, stranka, ki uveljavlja pravico ali se ji nalaga obveznost, pa je na drugi strani. Iz tega razmerja je razvidno, da je upravni akt avtoritativen akt, saj ima organ v postopku močnejši položaj od stranke. Pri odločanju se s stranko ne pogaja. Omogoča ji le, da uveljavlja pravico, ponudi dokaze za svoje trditve in ugovarja na ugotovitve državnega organa in drugih udeležencev.

Upravni akt je konkreten in posamičen. Na podlagi splošnega predpisa se z upravnim aktom konkretizira pravna norma na določen konkreten posamičen primer. Pravica ali obveznost v upravnem aktu mora vedno temeljiti na splošni pravni normi. Tudi v primeru diskrecije je temeljni okvir pravice ali obveznosti abstraktna pravna norma, ki pa daje organu pravico to normo le napolniti z vsebino, ki je v skladu z namenom in obsegom diskrecije.

Za upravni akt je značilno tudi to, da lahko ureja že nastala pravna razmerja, v katera so vstopile fizične ali pravne osebe. Ne more pa urejati bodočih pravnih razmerij, za katera bodo pogoji materialnega predpisa šele izpolnjeni.


2.5. ODLOČBA


a) Splošno

Odločba je strogo formalen (obličen) upravni akt. Izda jo krajevno in stvarno pristojen organ na podlagi izvedenega upravnega postopka ob udeležbi strank, ki so v odločbi navedene oz. lahko v njihovi odsotnosti, če gre za skrajšani postopek. Obličnost odločbe se kaže v zahtevani pisni obliki, stroga obličnost pa v predpisanih sestavnih delih. Izjemoma je lahko odločba izdana neoblično (ustno):
 ZUP: če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati (odločanje po skrajšanem postopku);
 če tako določa poseben zakon (npr. zakoni o različnih inšpekcijah).

V vseh drugih primerih mora biti izdana pisna odločba. Stranka, ki ji je bila izdana ustna odločba, lahko zahteva pisno odločbo v roku dveh mesecev od ustne odločitve, organ pa mora pisno odločbo izdati v osmih dneh od dneva, ko je stranka to zahtevala. Pritožbeni rok traja od dneva izdaje ustne odločbe, ne glede na to, ali je bila izdana ali zahtevana pisna odločba ali ne.

b) Sestavine odločbe

Odločba ima naslednje sestavine: uvod (glava), naziv, izrek (dispozitiv, tenor), obrazložitev, pravni pouk, podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala, številko, datum in pečat (žig) organa.

 Uvod (glava): tu se navede organ, ki odločbo izdaja in materialni predpis, na podlagi katerega se odločba izdaja. Navesti je potrebno tudi določbe procesnega predpisa, na podlagi katerih se je postopek vodil (ZUP, če pa je predpisan posebni upravni postopek, se je potrebno sklicevati tudi na določbe tega postopka). Nato sledi navedba stranke (ime, priimek, naslov) in njenega zakonitega zastopnika (če ga je stranka imela). Če so stranke mladoletne, se navede enega od staršev. Če gre za kolidirajoče razmerje staršev do otroka, se navede začasnega zastopnika. Če gre za pravno osebo, se navede tistega, ki je pooblaščen za zastopanje. Če gre za državni organ, se navede predstojnika. Če je stranki opravilna sposobnost odvzeta, se navede postavljenega zakonitega zastopnika. Če ima stranka pooblaščenca, se navede tudi ta. Če je to odvetnik, se navede samo ime, priimek in kraj, če pa gre za fizično osebo, se navede ime, priimek in polni naslov. Nato sledi navedba soglasij, mnenj, dovoljenj ali potrditev drugih organov, ki so z akcesornimi akti sodelovali pri izdaji odločbe. Navede se organ, številka in datum izdaje akcesornega akta. Na koncu uvoda sledi kratka označitev zadeve.

 Naziv: odločba mora biti poimenovana kot odločba, razen če ji da zakon ali drug predpis drugačen naziv ( npr. gradbeno dovoljenje, lokacijsko dovoljenje, potni list itd).

 Izrek (dispozitiv, tenor): predstavlja glavni del odločbe, v katerem se odloči o predmetu postopka. Samo izrek opredeljuje upravnopravno razmerje in določa obseg pravic, obveznosti oz. pravnih koristi. Samo izrek postane dokončen in pravnomočen. Sestavljen je iz obveznih in fakultativnih sestavin. Obvezni sestavini sta dve: odločitev o predmetu postopka in odločitev o vseh zahtevkih stranke. Fakultativnih sestavin je lahko več. Če je pravico ali obveznost mogoče uveljaviti ali izpolniti šele ob izpolnitvi drugih pogojev ali nalog, je potrebno navesti tudi te pogoje in naloge. Če je treba obveznost izpolniti v določenem roku, ki ga predpisuje zakon, je potrebno določiti tudi paricijski (izvršilni oz. izpolnitveni) rok. Če zakon določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, je potrebno v izreku navesti klavzulo o nesuspenzivnem učinku pritožbe (“pritožba ne zadrži izvršitve”). Ta klavzula se vnese v odločbo tudi takrat, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlagati. Pri ustni odločbi se ta klavzula domneva. Če so v postopku nastali stroški in jih plačajo stranke, se v izreku določi, koliko znašajo, kdo jih je dolžan plačati, komu jih je dolžan plačati ter v kakšnem roku. Če pa organ ne more odmeriti stroškov z odločbo, v izreku navede, da bo o stroških izdan poseben sklep. Kdor ne prijavi stroškov do izdaje odločbe, jih kasneje ne more več uveljavljati. Izrek se lahko piše v več točkah. V njem se ničesar ne pojasnjuje. Dikcija izreka naj bo čim bolj povzetek pravne norme, na podlagi katere je odločeno.

 Obrazložitev: odvisna je od tega, ali je organ začel postopek na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti. Če je začel postopek po uradni dolžnosti, najprej navede predpis, ki ga pooblašča za uvedbo postopka. Če pa je postopek začel na zahtevo stranke, najprej na kratko povzame zahtevek stranke. Nato navede ugotovljeno dejansko stanje, pomembnejše dokaze, s katerimi je dejansko stanje ugotovil, ter predpise, ki jih je na dejansko stanje uporabil. Nato naredi sklep glede odločitve, navedene v izreku, in razloži, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu od zahtevkov stranke. Če je organ odločal po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti predpis, ki ga pooblašča za takšno odločanje. Prav tako mora razložiti, kako je uporabil namen in obseg prostega preudarka. 2. odstavek 209. člena ZUP ne velja, ker je v nasprotju z Ustavo RS. Vsaka diskrecijska odločba mora imeti polno obrazložitev. V obrazložitvi se je dovoljeno sklicevati na strokovna mnenja ali članke, na sodne ali upravne judikate in na teoretična dela (tudi tuja). V preprostih upravnih stvareh ima lahko odločba le skrajšano obrazložitev, ki vsebuje najkrajši povzetek zahtevka stranke ter sklicevanje na predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno. V stvareh majhnega pomena pa se lahko izda odločba brez obrazložitve v obliki združitve vseh delov odločbe v en sam tekst. Taka odločba nima pravnega pouka, ker se z njo praviloma lahko samo ugodi zahtevku stranke in niso podani nasprotni zahtevki.

 Pravni pouk: stranka mora biti poučena, kakšno pravno sredstvo je dovoljeno zoper odločbo. Zoper vsako upravno odločbo je dovoljeno neko pravno sredstvo. Praviloma je zoper odločbo dovoljena pritožba, zato se stranko pouči, na kateri organ se lahko pritoži, kateremu organu pritožbo pošlje (pošlje jo prvostopenjskemu organu), da se pritožba lahko neposredno izroči pri organu na prvi stopnji, da se lahko da na zapisnik ali pa se pošlje po pošti. Naveden mora biti rok za pritožbo in višina takse, ki jo mora plačati stranka. Če pritožbe ni in je neposredno dovoljen upravni spor, se stranko pouči, kje se lahko vloži tožba in na katero sodišče, koliko znaša rok za tožbo (30 dni) in da se tožba lahko da tudi na zapisnik pri upravnem sodišču. Prav tako je potrebno navesti višino sodne takse. Če tudi upravni spor ni dopusten, se stranko pouči, katero sodno varstvo je zagotovljeno namesto upravnega spora (npr. redno sodno varstvo pred pravdnim sodiščem). Odločba, ki nima pravnega pouka, je veljavna, ni pa zakonita. Zato ima stranka na voljo dve procesni možnosti. Od organa, ki je odločbo izdal, lahko v osmih dneh zahteva, naj jo dopolni, če pa pozna zakoniti pravni pouk, lahko ravna po njem (se pritoži). Če stranka ne ravna po nobeni od teh dveh možnosti, postane odločba z iztekom pritožbenega roka dokončna in pravnomočna. Stranka lahko ravna po napačnem ali pomanjkljivem pravnem pouku in pri tem ne more trpeti škodljivih posledic. Če je pravni pouk dvoumen, lahko stranka ravna po katerikoli od možnih razlag pouka.

 Podpis uradne osebe: odločbo podpiše uradna oseba, ki jo je izdala. To je praviloma predstojnik organa, lahko pa jo podpiše tudi druga uradna oseba, ki ima od predstojnika pooblastilo za odločanje. Če pa ima uradna oseba pooblastilo le za vodenje postopka, se na odločbi napiše, kdo je vodil postopek in se ta uradna oseba podpiše. Na desni strani pa se podpiše predstojnik, ki je izdal odločbo.

c) Vrste odločb

Poznamo naslednje vrste odločb: zbirna (kompleksna) odločba, konstitutivna in deklaratorna odločba, pozitivna in negativna odločba, delna, dopolnilna in začasna odločba, skupna in generalna odločba, vezana in nevezana odločba, odločba s polno, skrajšano in brez obrazložitve.

 Zbirna (kompleksna) odločba

Praviloma izda odločbo en sam organ. Na posameznih upravnih področjih (urbanizem, lokacijske zadeve itd.) pa predpisi določajo, da pri izdaji odločbe sodeluje več organov. V tem primeru govorimo o zbirni oz. kompleksni odločbi.

Oblike sodelovanja pri izdaji take odločbe so lahko različne:
- Dva ali več organov izda odločbo enakopravno. Zakon jih samo pooblašča za izdajo odločbe, organi pa se medsebojno dogovorijo o načinu sodelovanja in izdaji odločbe.
- Organ izda odločbo na podlagi predhodnega soglasja ali mnenja. Matični organ se obrne na pristojni organ za soglasje ali mnenje, ta pa mu ga lahko da v obliki dopisa ali s posebnim aktom. Če zaprošeni organ v tridesetih dneh ne sporoči, ali daje ali zavrača soglasje, se molk šteje kot fiktivna pozitivna odločitev. Organ nadaljuje postopek, kot da je dobil pozitivno mnenje.
- Organ izdaja odločbo na podlagi dovoljenja ali potrditve drugega organa. V tem primeru izdela osnutek odločbe in ga pošlje drugemu organu v potrditev oz. naj ta organ da dovoljenje.

Akti teh organov so v razmerju do glavnega akta akcesorni. Pri tem je potrebno upoštevati pravno naravo akcesornih aktov. Če gre za soglasje, je matični organ nanj vezan. Če gre za mnenje, to za matični organ ni obvezno. Če gre za dovoljenje ali potrditev, odločba ne more biti izdana, dokler dovoljenje ni dano. Akcesorni akti se navedejo v uvodu odločbe, kjer se napiše organ, ki je pristojen za izdajo akcesornega akta in številko akta.

 Konstitutivna in deklaratorna odločba

Konstitutivne (oblikovalne) odločbe ustanavljajo pravno razmerje ali obstoječe spreminjajo (ga razširjajo, ožijo ali ukinjajo). Konstitutivni akti se v upravnih stvareh pojavljajo kot dovoljenja, zapovedi, prepovedi, ukazi, obremenitve ali razbremenitve. Deklaratorni (ugotovitveni) upravni akti pa le ugotavljajo, da je upravno razmerje ali pravno stanje nastalo že na podlagi predpisa ali po sili zakona. Ugotovitveni akt predstavlja samo sporočilo stranki, v katerem predpisu je upravnopravno razmerje zanjo oblikovano ter način, kako bo to razmerje realizirano.
 Pozitivna in negativna odločba

S pozitivno odločbo se stranki prizna določena pravica ali pravna korist.Z negativno odločbo se strankin zahtevek zavrne. Za negativno določbo se šteje tudi molk upravnega organa, ki nastane z iztekom inštrukcijskega roka za izdajo odločbe. Molk organa se v tem primeru šteje kot fikcija negativne odločitve, s tem pa stranka pridobi pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

 Delna, dopolnilna in začasna odločba

Delno odločbo izda organ, kadar je o zahtevku stranke mogoče odločiti po delih ali kadar je stranka vložila več zahtevkov, ki se jih rešuje v procesni skupnosti in so posamezni deli (zahtevki) zreli za odločitev. Gre za takšne dele zahtevka, ki lahko kot odločitev samostojno obstajajo in so samostojno sposobni za pritožbo in izvršbo.

Delni odločbi sledi dopolnilna, s katero se odloči o preostalih delih zahtevka ali o preostalih zahtevkih, ki niso zajeti z delno odločbo. Delna in dopolnilna odločba tvorita celoto, vendar ne posegata v nasprotne dele ali v zahtevke, ki so bili rešeni z delno ali začasno odločbo. Dopolnilna odločba je samostojna glede pritožbe in izvršbe.

Začasno določbo izda organ, kadar se pred koncem postopka pokaže potreba, da se o stvari odloči na podlagi dejstev in okoliščin, ki so dotlej znana, ker narava stvari terja odločitev pred dokončanjem postopka, čeprav odločitev o celoti sploh še ni znana. Začasni odločbi sledi glavna, s katero se začasna odločba razveljavi z učinkom ex nunc. V začasni odločbi pa se lahko navede, da bo ta predstavljala tudi glavno odločbo, če do v tej odločbi določenega roka ne bo izdana glavna odločba. Začasne odločbe so značilne za davčno (akontacije) in pokojninsko področje.

 Skupna in generalna odločba

Skupna odločba se izda za večje število oseb, katerih zahtevki ali obveznosti se nanašajo na isto ali podobno dejansko stanje in so stranke organu poimensko znane. Vse stranke se navedejo v uvodu, v izreku se pove odločitev za vse ali za posamezne od njih (če so med njimi razlike), v obrazložitvi pa se odločba utemelji za vsako od strank.

Generalno odločbo izda organ osebam, ki so povezane z istim dejanskim stanjem ali z istimi pravicami ali obveznostmi. Značilnost generalne odločbe je, da osebe organu niso poimensko znane. Konkretnost odločbe se doseže s tem, da se iz izreka vidijo upravičenci ali zavezanci (npr. vsi lastniki stanovanj). Generalna odločba se ne vroča, pač pa se javno naznani z nabitjem na oglasno desko organa. Tam se obesi sedem dni pred začetkom učinkovanja odločbe. Generalna odločba se objavi tudi v sredstvih javnega obveščanja in na krajevno običajen način.

 Vezana in nevezana odločba

Upravne odločbe so praviloma vezani upravni akti. To pomeni, da je organ pri odločanju vezan na abstraktno pravno normo in lahko pri odločanju priznava pravice ali nalaga obveznosti le v okviru predpisov. Nekatera upravna področja pa so po naravi stvari takšna, da zaradi zajetja vseh možnih življenjskih situacij zakon prepušča z ohlapno pravno normo ali z nedoločenim pravnim pojmom organu, da med več možnimi odločitvami sprejme tisto, ki je v tem trenutku najprimernejša. Gre torej za odločbe, izdane po prostem preudarku (nevezane odločbe).
č) Rok za izdajo odločbe in vročitev

Upravni organ mora v upravni stvari odločiti čimprej, najkasneje pa v enem mesecu od vložitve zahtevka oz. od dneva, ko je sam uvedel postopek, če vodi skrajšan ugotovitveni postopek. Če pa vodi poseben ugotovitveni postopek, mora odločbo izdati najkasneje v dveh mesecih. Če v tem inštrukcijskem roku organ ne odloči, to ne pomeni izgubo pravice do odločitve po izteku roka. Ker pa se molk šteje kot fiktivna negativna odločitev, z iztekom roka stranka pridobi pravico do pritožbe, kot da je zahtevek zavrnjen. To je edini primer pritožbe, ki ni vezan na prekluzivni rok.

Odločba nima pravnih učinkov, dokler ni vročena stranki. Vročitev predstavlja konstitutivni element nastanka pravice ali obveznosti, urejene z odločbo. Zato se odločba vroča z obvezno osebno vročitvijo. Ta nujnost izhaja iz prekluzivnega roka za vložitev pravnega sredstva (praviloma pritožbe).


2.6. SKLEP


S sklepom organ odloča o postopkovnih vprašanjih. Ločimo tri vrste sklepov:
 pisni sklepi, zoper katere je dovoljena samostojna pritožba (npr. sklep o ustavitvi postopka, o dovolitvi obnove itd.);
 pisni sklepi, zoper katere ni dovoljena samostojna pritožba, stranka pa se lahko pritoži v okviru pritožbe zoper odločbo (npr. sklep o neizločitvi uradne osebe iz postopka);
 ustni sklepi, zoper katere pritožba ni dovoljena. V upravnem postopku ti prevladujejo.

Da bi lahko ugotovili, kdaj gre za sklep, zoper katerega je dovoljena samostojna pritožba, imamo dva temelja. Samostojno pritožbo zoper določen sklep lahko dovoli ZUP. Lahko pa pritožbo dovoli poseben zakon. Pisni sklepi imajo sestavne dele, kakršni so predpisani za odločbo. Sklepi se izvršijo takoj, pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve, razen če poseben predpis to izrecno določa.

Očitne računske ali pisne napake v odločbi se lahko popravijo s sklepom o popravi odločbe. V izreku sklepa se pove, v katerem delu in kako se odločba popravi. Sklep se označi na izvirniku odločbe. Učinkuje ex tunc (za nazaj) od dneva izdaje odločbe, ki se popravlja. Upravna praksa pa je uvedla še drug način popravljanja napak v odločbi: organ izda novo odločbo. Taka oblika ni dopustna, če pa se že uporabi, je potrebno upoštevati, da v tem primeru odločba učinkuje od dneva, ko je bila izdana popravljena odločba.



3. PRAVNA SREDSTVA


3.1. SPLOŠNO


Pravno sredstvo je pravna možnost, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS vsakemu posamezniku ali pravni osebi, ki meni, da je državni organ izdal nezakonit ali neprimeren posamičen akt. Ta člen Ustave določa, da je zoper vse odločitve državnih organov dovoljena pritožba oz. ustrezno drugo sodno varstvo. Iz te določbe je razvidno, da ni nujno, da je zoper posamične akte zagotovljena pritožba, je pa obvezno zagotoviti vsaj sodno varstvo. Zakonodajalec pri tem nima arbitrarne pravice, da bi izključeval pravico do pritožbe in zagotavljal le sodno varstvo, ker bi bila s tem različna upravna področja različno pravovarstveno zavarovana. To bi hkrati pomenilo, da sodstvo prevzema funkcijo uprave, ker se ravno preko pritožbe, ki se rešuje znotraj uprave, oblikuje politika na posameznem področju in izenačuje praksa preko instančnih odločb. Prav tako pa Ustava v 22. členu zagotavlja strankam pravico do enakega pravnega varstva. To ne pomeni, da bi morala biti vsa upravna področja enotno urejena, pač pa le, da je pritožba lahko izjemoma izključena, kadar narava upravne zadeve to terja (npr. če gre za nujno ukrepanje, če na prvi stopnji odloča drugostopenjski organ ali če gre za nepomembne upravne zadeve).

ZUP je pravna sredstva razdelil na redna in izredna. Značilnost rednih pravnih sredstev je ta, da se uporabijo znotraj postopka, torej še preden je postopek končan. Druga značilnost pa je, da se lahko redno pravno sredstvo uporabi za splošno izpodbijanje zakonitosti pravnega akta. Za izredna pravna sredstva pa je značilno, da se praviloma uporabijo po končanem upravnem postopku in so namenjena izpodbijanju zaradi točno določenih kršitev, ki so v posameznem pravnem sredstvu taksativno naštete. Redno pravno sredstvo zadrži izvršitev akta, zoper katerega je vloženo, izredno pravno sredstvo pa izvršitve ne zadrži, ker je akt praviloma že izvršen. Za upravni postopek je značilno, da je z izčrpanjem pritožbe postopek končan, odločba pa dokončna in praviloma tudi izvršljiva. S pritožbo se lahko izpodbijajo kršitve dejanske in pravne narave, te pa so lahko kršitve postopka, kršitve nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Pritožba se lahko vloži kot laična pritožba, saj stranka ni dolžna navajati pravnih razlogov za izpodbijanje (ni dolžna pravno utemeljevati). Pri vložitvi izrednega pravnega sredstva pa mora biti razlog za uporabo posameznega izrednega pravnega sredstva določno opredeljen.

Izredna pravna sredstva po svoji naravi slabijo pravno varnost, ker jih je mogoče uporabiti po pravnomočno končanem postopku. Zato mora biti njihova uporaba restriktivna in razlaga zožujoča. Njihova uporaba je dopustna le, kadar storjene napake, odkrite po pravnomočnosti, povzročajo nezaupanje v pravo. S posegom v pravnomočno odločbo je zaupanje v pravo najbolj ogroženo, zato številna izredna pravna sredstva in razlogi znotraj njih povzročajo nezaupanje v pravo in slabijo pravno varnost.


3.2. REDNO PRAVNO SREDSTVO: PRITOŽBA

a) Vložitev

Pritožbo lahko vloži vsaka stranka, ki je sodelovala v postopku na prvi stopnji. Tako določa ZUP. Sodna praksa pa je krog upravičencev do vložitve pritožbe razširila: pritožbo lahko vloži vsaka druga oseba, ki je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih. Prizadetost je lahko v tem, da ji ni bilo omogočeno sodelovati kot stranka v postopku ali pa v tem, da odločba posega v njene pravice, čeprav ni imela interesa udeležiti se postopka na prvi stopnji. Pritožbo lahko vložijo tudi državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec, če odločba posega v koristi, ki jih ti organi varujejo. Pritožbe ne more vložiti oseba, ki je bila pozvana, naj se udeleži postopka na prvi stopnji, pa tega ni storila.

Pritožba se vloži pri prvostopenjskemu organu, ki je izdal izpodbijano odločbo. Če jo stranka vloži neposredno pri drugostopenjskemu organu, se pravočasnost vložene pritožbe šteje po dnevu, ko je pritožba prispela k drugostopenjskemu organu oz. ko je bila priporočeno poslana temu organu, ne glede na to, kdaj jo je odstopil prvostopenjskemu organu. Pritožba se lahko da tudi na zapisnik pri prvostopenjskemu organu ali pa se mu neposredno izroči. Pritožba, oddana zadnji dan roka z navadno pošiljko, se šteje za zamujeno, če prispe k organu naslednji dan.

Pritožba se mora vložiti v roku petnajstih dni od dneva vročitve odločbe. Dokler teče rok za pritožbo, odločbe ni mogoče izvršiti. Če je pritožba vložena, se odločba ne more izvršiti, dokler se odločba o pritožbi ne vroči stranki. Izjemoma se lahko odločba izvrši še pred potekom pritožbenega roka oz. kljub vloženi pritožbi, če tako določa zakon, če gre za nujne ukrepe ali če bi z odložitvijo izvršbe nastala nepopravljiva škoda.

b) Organ, pristojen za odločanje

O pritožbi odloča drugostopenjski organ, določen z organizacijskim ali materialnim predpisom. V zadevah iz državne pristojnosti je to ministrstvo ali organ v sestavi ministrstva. V upravnih stvareh iz prenesene državne pristojnosti na lokalno skupnost je pritožbeni organ vedno ministrstvo oz. organ v sestavi ministrstva. V upravnih stvareh iz izvirne pristojnosti lokalnih skupnosti je pritožbeni organ župan oz. izjemoma (če tako določa predpis) občinski svet.

c) Vsebina pritožbe

Pritožba je vloga in mora vsebovati vse tisto, kar mora vsebovati vloga. Vsebovati mora vsaj štiri elemente:

- naziv tistega, ki pritožbo vlaga;
- naziv organa, na katerega se stranka pritožuje;
- pritožbeni razlogi, ki jih ni potrebno pravno utemeljevati (možna je torej laična pritožba);
- podpis vlagatelja. Pritožbo lahko podpiše tudi kdo od članov gospodinjstva, če je pripisano, zakaj je ni podpisal pritožnik sam.

č) Ravnanje organa prve stopnje

Ko organ prve stopnje prejme pritožbo, jo preizkusi, če izpolnjuje formalne pogoje (dopustnost, ali je vložena v roku, ali jo je vložila upravičena oseba). Če kateri od teh pogojev ni podan, se pritožba s sklepom zavrže. Če pa so formalni pogoji podani, ima prvostopenjski organ določena pooblastila za preizkušanje zakonitosti izdane odločbe. Organ prve stopnje lahko dopolni postopek, odpravi napake in izda nadomestno odločbo, če stranka navaja naslednje kršitve, organ pa jih ugotovi:

- če stranka v postopku ni bila zaslišana, pa bi morala biti;
- če je bil izveden skrajšani ugotovitveni postopek, čeprav bi moral biti izveden posebni ugotovitveni postopek;
- če je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

V prvem delu izreka nadomestne odločbe organ pove, kako se na novo odloča. V drugem delu izreka pa navede, da se s to odločbo nadomešča prejšnjo (navesti mora tudi številko in datum izdaje prvotne odločbe). Nadomestna odločba je še vedno prvostopenjska odločba, zoper katero je dovoljena nova pritožba. Sodna praksa je razvila pravilo, da na nadomestno odločbo ni več mogoče izdati nove nadomestne odločbe (če je vložena še ena pritožba).

d) Ravnanje organa druge stopnje

Če organ prve stopnje meni, da je njegova odločba pravilna in zakonita in ni razlogov za zavrženje ali izdajo nadomestne odločbe, pošlje pritožbo skupaj s celotnim spisom o zadevi drugostopenjskemu organu v pravi pritožbeni postopek. Ko organ druge stopnje dobi pritožbo, prav tako preizkusi, če izpolnjuje omenjene tri formalne pogoje. Če jih ne in pritožbe ni zavrgel že prvostopenjski organ, jo zavrže drugostopenjski organ. Če razlogov za zavrženje ni, je s pritožbo mogoče izpodbijati prvostopenjsko odločbo z vidika naslednjih kršitev:

 Bistvene kršitve pravil postopka. Do sprejema novega ZUPa jih ureja zakon o upravnem sporu. Bistvene kršitve pravil postopka so podane:

- če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ;
- če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik;
- če so bila dejanja opravljena po pooblaščencu, ki ni imel pooblastila, stranka pa tudi kasneje njegovih dejanj ni potrdila;
- če stranka ni bila zaslišana oz. ji ni bila dana možnost sodelovati v postopku, ko se je odločalo o stvareh s kolidirajočimi zahtevki;
- če stranka ni mogla uporabiti svojega jezika v postopku.

 Nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje:

- če dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno;
- če je dejansko stanje bilo ugotovljeno, vendar nepravilno;
- če je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.

 Kršitve materialnega prava:

- če materialni predpis sploh ni bil uporabljen;
- če je bil uporabljen nepravilni materialni predpis;
- če si je organ materialni predpis napačno razlagal;
- če je organ, ki je odločal po prostem preudarku (diskreciji), prekoračil namen in obseg diskrecije.

Možne odločitve drugostopenjskega organa so naslednje:

 Če organ druge stopnje (pritožbeni organ) na podlagi pritožbe ne ugotovi nobene gornje kršitve, pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločbo organa prve stopnje. Pritožbo lahko zavrne tudi takrat, kadar ugotovi le manjše kršitve ali pomanjkljivosti v postopku, ki pa na odločitev o stvari niso bistveno vplivale. Za kakšne kršitve je šlo in zakaj niso vplivale, razloži v svoji odločbi.
 Pritožbeni organ pritožbi ugodi in odločbo deloma ali v celoti odpravi, če je podana katera od gornjih kršitev. Ima tri možnosti. O stvari lahko odloči sam in zadeve ne vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Druga možnost je ta, da po odpravi odločbe zahteva od organa prve stopnje, naj dopolni postopek in mu pošlje podatke, da bi lahko sam odločil o stvari. Lahko pa ugotovi, da bi pomanjkljivosti, ki so nastale pri odločanju na prvi stopnji, hitreje in lažje odpravil organ prve stopnje, in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.
 Pritožbeni organ lahko pritožbi delno ugodi in odločbo delno razveljavi.
 Na pritožbo stranke lahko pritožbeni organ spremeni odločbo tudi v njeno škodo, če so podane kršitve, navedene v treh izrednih pravnih sredstvih (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev odločbe in ničnost odločbe). Tu torej ne velja prepoved reformacije in peius, saj je potrebno upoštevati tudi javne koristi.
 Pritožbeni organ lahko pritožbi ugodi in odločbo izreče za nično.

e) Rok za izdajo drugostopenjske odločbe

Organ druge stopnje mora o pritožbi odločiti čimprej, najkasneje pa v dveh mesecih od dneva prejema popolne pritožbe. Gre za inštrukcijski rok. Če v tem roku ne odloči, ne izgubi pravice do odločitve o pritožbi, vendar pa stranka pridobi pravico do tožbe zaradi molka organa druge stopnje. Molk se tudi tu šteje kot fikcija negativne odločitve. Če odločba o pritožbi v dveh mesecih ni izdana, lahko stranka urgira pri organu druge stopnje, naj izda odločbo. Če v sedmih dneh po vložitvi urgence ne prejme odločbe, lahko vloži tožbo na upravno sodišče in začne upravni spor. V tem primeru ima upravno sodišče pravico, da odloči v sporu polne jurisdikcije, kar pomeni, da lahko meritorno odloči o pravici sami. Tožba zaradi molka organa ni vezana na rok (ni prekluzije).

Organ druge stopnje vroča svojo odločbo preko organa prve stopnje, kateremu vrne skupaj s svojo odločbo tudi spis. Organ prve stopnje pa mora v osmih dneh po prejemu odločbe in spisa vročiti odločbo stranki.


3.3. IZREDNA PRAVNA SREDSTVA


a) Obnova upravnega postopka

Upravni postopek se lahko obnovi, če sta izpolnjena dva pogoja: da je odločba vsaj dokončna ali celo pravnomočna in da je podan vsaj eden od obnovitvenih razlogov. Obnovitveni razlogi so naslednji:

1. če se izve za nova dejstva in nove dokaze, ki bi sami zase ali v povezavi z že izvedenimi pripeljali do drugačne odločbe;
2. če odločba temelji na ponarejeni listini, lažni izjavi priče ali izvedenca oz. je njena izdaja posledica kakšnega kaznivega dejanja;
3. če odločba temelji na sodbi, ki je bila kasneje pravnomočno razveljavljena;
4. če odločba temelji na predhodnem vprašanju, ki ga je reševal organ sam, kasneje pa je bilo to predhodno vprašanje drugače rešeno;
5. če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe;
6. če stranki ni bila dana možnost uporabe njenega jezika in zato ni razumela postopka;
7. če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, ki so organ spravile v zmoto;
8. če je pri izdaji odločbe sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena;
9. če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v predpisani sestavi oz. ni dosegel predpisane večine;
10. če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, čeprav bi jo po zakonu moral;
11. če je odločbo izdala uradna oseba pristojnega organa, ki je ni imela pravice izdati.

Obnovo lahko predlagajo stranka in druge osebe, ki bi v postopku morale sodelovati, pa jim ta možnost ni bila dana. Obnovo lahko predlagajo tudi državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec, če izvejo za obnovitvene razloge, ki jih lahko uporabijo za zaščito javnih koristi, ki jih varujejo. Obnovo pa lahko začne tudi organ po uradni dolžnosti.

Postopek se lahko obnovi v enomesečnem subjektivnem roku, ki se šteje za vsak razlog posebej glede na temu razlogu ustrezne subjektivne okoliščine. Objektivni rok znaša pet let od dneva vročitve dokončne odločbe. Razlogi pod točkami 2, 3 in 4 pa na objektivni rok niso vezani.

Ko organ prejme predlog za obnovo, ga preizkusi, če je prehiter ali prepozen. Prehiter je, če pritožba še ni izčrpana, prepozen pa je, če je vložen izven subjektivnega ali objektivnega roka. V tem primeru organ predlog za obnovo s sklepom zavrže. Če razlogov za zavrženje ni, organ preizkusi, če je obnovitveni razlog vsaj verjetno izkazan. Če ni niti verjetno izkazan, predlog za obnovo s sklepom zavrže. Če pa je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ga preizkusi, ali bi lahko vplival na odločitev v stvari. Če ugotovi, da na odločitev ne vpliva, predlog z odločbo zavrne. Če pa ugotovi, da bi obnovitveni razlog na odločitev lahko vplival, s sklepom dovoli obnovo postopka. V sklepu določi, katera dejanja v postopku se bodo obnovila.

O dovolitvi obnove postopka in o obnovi odloča organ prve ali druge stopnje glede na to, kje je nastal obnovitveni razlog oz. kje je bil postopek končan. Predlog za obnovo postopka ne zadrži izvršitve odločbe, glede katere se obnova predlaga, če dotlej še ni bila izvršena. Sklep o dovolitvi obnove pa izvršitev odločbe zadrži (če izvršba še ni bila opravljena).

Po končanem obnovljenem postopku ima organ na voljo tri možne odločitve: staro odločbo lahko pusti v veljavi, lahko jo razveljavi z učinki ex nunc (za vnaprej) ali pa jo odpravi z učinki ex tunc (za nazaj). Katero od teh treh možnosti bo organ uporabil, je v njegovi diskrecijski presoji.

b) Sprememba in odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom

Na odločbo upravnega organa prve stopnje se praviloma lahko vloži pritožba. O njej odloča upravni organ druge stopnje, ki izda dokončno odločbo. Po končanem upravnem postopku pa je mogoča tožba, s katero se začne upravni spor. V primeru upravnega spora je tožena stranka organ druge stopnje.

Če je zoper dokončno odločbo vložena tožba in začet upravni spor, lahko organ druge stopnje kot tožena stranka sporoči upravnemu sodišču, da bo v celoti ugodil tožbenemu zahtevku tožnika in izdal novo dokončno upravno odločbo. V tem primeru sodišče pozove tožnika, naj mu sporoči, ali je z novo odločbo, ki jo je prejel, zadovoljen. Če sporoči, da je zadovoljen, sodišče s sklepom upravni spor ustavi. Če pa sporoči, da tudi z novo odločbo ni zadovoljen, sodišče nadaljuje upravni spor zoper zadnjo izdano odločbo. Tožnik pa ima pravico, da razširi tožbene razloge tudi na novo odločbo, ki ni zadostila njegovim pričakovanjem glede na prejšnje tožbene zahtevke.

Sprememba in odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom služi procesni ekonomiji, ker se poskuša izogniti sodnemu odločanju v primeru, ko je tožena stranka pripravljena popraviti nepravilnosti, ki jih zatrjuje tožnik v tožbi. Tožena stranka ima torej en sam pogoj, da se izogne upravnemu sporu, ta pa je da ugodi vsem tožbenim zahtevkom tožnika. To izredno pravno sredstvo se lahko uporabi samo v času od vložitve tožbe pa do izdaje sodne odločbe oz. do odločbe senata upravnega sodišča. Uporabi se lahko tudi še potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo in vztrajala pri svoji prvotni odločbi, pa si je kasneje, do odločitve senata, premislila.

c) Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (nadzorstvena kontrola)

Inštančna kontrola je predlagalna. Nadzorstveno kontrolo pa organ opravlja samoiniciativno, brez predloga. Organ jo mora opravljati kontinuirano ali s presledki, vendar trajno.

Nadzorstvena kontrola omogoča višjemu nadzorstvenemu organu, da nadzira delo nižjega organa in preverja pravilnost, zakonitost in primernost odločitev nižjega organa. Nadzorstveni organ lahko odločbo nižjega organa odpravi ali razveljavi.

Odločbo lahko odpravi v naslednjih primerih:

1. če jo je izdal krajevno nepristojni organ;
2. če jo je izdal stvarno nepristojni organ;
3. če jo je izdal organ brez soglasja, mnenja, dovoljenja ali potrditve drugega organa, pa za le-tega sploh ni prosil (če ga je prosil, pa ga organ ni dal, se molk šteje kot fikcija pozitivne odločitve);
4. če je v isti stvari že bila izdana ena obveznostna odločba;
5. če je stranka dosegla izdajo odločbe s silo oz. zvijačo ali če je organ namenoma spravila v zmoto ali če je dosegla izdajo odločbe s kakšnim drugim nedovoljenim dejanjem.

Zaradi razloga pod točko 1 se lahko odločba odpravi v enem letu od dneva vročitve odločbe. Zaradi razlogov pod točkami 2, 3 in 4 se lahko odločba odpravi v petih letih od dneva vročitve odločbe. Razlog pod točko 5 ni vezan na rok.

Nadzorstveni organ je organ druge stopnje, če pa je odločbo na prvi stopnji izdal organ druge stopnje, je nadzorstveni organ Vlada RS. Vsak, ki ve za kakšno kršitev, lahko organu sporoči, da obstaja kršitev, zaradi katere bi nadzorstveni organ moral odpraviti odločbo.

Nadzorstveni organ lahko odločbo razveljavi, če ugotovi, da je bil pri njeni izdaji očitno kršen materialni zakon. Sodna praksa je to možnost razširila tudi na očitno kršitev procesnega prava (ZUPa ali posebnega postopka). Razveljavitev ni dopustna, če bi z njo posegli v koristi tretjih oseb oz. če bi bila v nasprotju z javno koristjo. Možna je v enem letu od vročitve odločbe.

č) Zahteva za varstvo zakonitosti

Zahteva za varstvo zakonitosti v našem pravnem sistemu ni več uporabna. Bila je dopustna, če zoper odločbo ni bil dovoljen upravni spor. V pravnem sistemu RS pa je upravni spor vedno dovoljen, zato pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva ni več.

d) Sprememba in razveljavitev pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke

Pravnomočna odločba, s katero je stranka pridobila kakšno pravico ali pravno korist v nasprotju z materialnimi predpisi, se lahko spremeni ali razveljavi, če stranka to zahteva ali če v to privoli. Privolitev ali zahteva stranke mora biti pisna ali ugotovljena na zapisnik. Odločba se torej spremeni v škodo stranke. Privolitev pa je potrebna, tudi če bi se spremenila v škodo tretjih oseb. Odločbo spremeni ali razveljavi organ druge stopnje, ki je izdal dokončno odločbo, oz. prvostopenjski organ, če je dokončno odločbo izdal on (ni bilo pritožbe). To izredno pravno sredstvo ni vezano na rok.

Tega pravnega sredstva v novem ZUPu ne bo več. Stranka se bo sama preprosto odpovedala pravici.

e) Izredna razveljavitev odločbe

ZUP dopušča, da se zakonita odločba lahko izjemoma razveljavi, če bi z izvršljivostjo ali z izvršitvijo povzročila hudo in neposredno nevarnost za življenje in zdravje ljudi, javni red in mir ali javno varnost ali če bi bila povzročena težko popravljiva ali nepopravljiva gospodarska škoda. To pravno sredstvo predvideva, da je tekel zakonit postopek in da je bila izdana zakonita odločba, vendar bi, ko bi jo bilo potrebno izvršiti, nastale omenjene posledice.

Izvršljiva odločba se lahko izredno razveljavi, če nevarnosti ni mogoče preprečiti z drugimi, za stranko ugodnejšimi sredstvi. Odločba se lahko razveljavi samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se nevarnost prepreči ali onemogoči. Odločbo izredno razveljavi organ druge stopnje oz. organ, ki je najvišji na tem upravnem področju. Stranka, kateri je bila odločba razveljavljena, lahko od organa zahteva povrnitev dejanske škode, ki ji je z razveljavitvijo nastala. Ne more pa zahtevati pričakovanega dobička, ki bi ga dosegla, če bi lahko odločbo izvršila. Odškodnino lahko zahteva pri sodišču, pristojnem za upravne spore. Izredna razveljavitev odločbe oz. odškodnina gre v breme države oz. lokalne skupnosti, katere organ je odločbo izdal.

f) Ničnost odločbe

Če so v postopku nastale hude oz. grobe kršitve pravne, izjemoma pa tudi dejanske narave, se odločba na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti izreče za nično.

Ničnostni razlogi po ZUPu so:

1. če je odločbo izdal upravni organ ali organ lokalne skupnosti o stvari iz sodne pristojnosti ali o stvari, ki ni upravna zadeva;
2. če odločbe dejansko ali pravno ni mogoče izvršiti;
3. če bi stranka z izvršitvijo storila kaznivo dejanje;
4. če je bila izdana odločba brez zahteve stranke, pa se lahko izda samo na njeno zahtevo, stranka pa kasneje izrecno ali s konkludentnimi dejanji ni privolila v tako odločbo;
5. če je s posebnim zakonom določena kakšna kršitev kot ničnostni razlog.

Odločbo izreče za nično organ prve ali druge stopnje glede na to, pred katerim organom je bil postopek končan. Organ druge stopnje lahko izreče odločbo za nično tudi iz razlogov, ki so nastali pri prvostopenjskem organu. Izrek ničnosti ni vezan na rok. Odločba se izreče za nično tako, da se hkrati določi način odprave posledic, ki jih v predlogu za izrek ničnosti navaja predlagatelj. Z izrekom ničnosti lahko stranka zahteva popravo dejanske škode, ki ji je nastala, lahko pa uveljavlja tudi nematerialno škodo, vendar mora to zahtevati s tožbo pri civilnem sodišču.



3.4. PRAVNE POSLEDICE ODPRAVE, RAZVELJAVITVE IN SPREMEMBE ODLOČBE Z IZREDNIMI PRAVNIMI SREDSTVI


Če je odločba odpravljena, se odpravijo vse posledice, ki so do dneva odprave že nastale. Za naprej pa učinkuje nova odločba o odpravi prejšnje. Učinek odprave je torej ex tunc in ex nunc. Če se odločba razveljavi, učinkuje razveljavitev samo za naprej (ex nunc). Pravne posledice, ki so do dneva razveljavitve že nastale, ostanejo v veljavi. Sprememba odločbe ima enak učinek kot razveljavitev. Glede učinka ničnosti ZUP ne pove ničesar. Iz pravnih učinkov odprave in razveljavitve pa lahko sklepamo, da so pravni učinki ničnosti močnejši od odprave. Vzpostaviti je torej treba prejšnje stanje. Pri odpravi se obstoj pravnega akta ne zanika, pri ničnosti pa naj se vzpostavi takšno stanje, kot da ničnega akta sploh ni bilo.



4. IZVRŠBA


4.1. SPLOŠNO


Izvršba predstavlja prisilno ravnanje državnega organa zoper zavezano stranko, ki prostovoljno ni izpolnila obveznosti iz odločbe. Izvršljive postanejo praviloma samo obveznostne odločbe, izjemoma pa tudi odločbe o pravicah ali pravnih koristih, če bi nerealizacija pravice ene stranke povzročila škodo drugi stranki.

Izvršba se opravi, če sta podana dva pogoja: obstoj izvršilnega naslova in izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe.

Izvršilni naslovi so trije: izvršljiva odločba, izvršljiv sklep in sklenjena poravnava. Odločba postane izvršljiva:
- ko se vroči stranki, pa pritožba zoper odločbo ni dovoljena;
- z iztekom pritožbenega roka, če se stranka ni pritožila ali je zamudila rok;
- z vročitvijo odločbe, v kateri je klavzula, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe;
- z vročitvijo drugostopenjske odločbe, s katero je organ pritožbo zavrgel ali zavrnil.

Če je v odločbi določen še paricijski (izpolnitveni) rok, je potrebno za izvršljivost poleg gornjih določb upoštevati tudi njegov potek. Če gre za odločbo, ki nalaga materialno obveznost, paricijski rok pa v njej ni določen, znaša ta po ZUPu 15 dni, razen če je v odločbi klavzula, da pritožba ne zadrži izvršitve, kar pomeni, da je odločba izvršljiva takoj.

Kadar gre za izjemno nujne ukrepe, da bi se zavarovala javni red in varnost ali odvrnila nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali premoženje, lahko organ odloči ustno. V tem primeru lahko odredi, da se ustna odločba takoj izvrši.

Poleg obstoja izvršilnega naslova mora biti izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe. Kakšen bo ta sklep je odvisno od tega, ali se upravna odločba izvršuje po upravni ali sodni izvršbi. Pravilo je, da se upravne odločbe, ki se glasijo na nedenarne obveznosti, izvršujejo po upravni izvršbi. Odločbe, ki se glasijo na denarne obveznosti, pa se izvršujejo po sodni izvršbi, če zakon ne določa drugače. Če gre za izvršbo na nepremičnino, se tudi ta opravlja po sodni izvršbi. Sodno izvršbo opravlja pristojno sodišče po predpisih, ki veljajo za sodno izvršbo. Upravičenec predlaga izvršbo pri organu, ki je izdal izvršilni naslov (odločba, sklep, poravnava), ta pa izda potrdilo o izvršljivosti, ki ga hkrati s predlogom za izvršbo pošlje v izvršitev pristojnemu sodišču. Na podlagi odločbe s klavzulo o izvršljivosti in predloga za izvršbo sodišče dovoli in opravi izvršbo po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo.

Upravno izvršbo dovoljujejo in opravljajo upravni organi. Za dovolitev in opravo upravne izvršbe je lahko pristojen organ, ki je odločil na prvi stopnji, organ, ki mu je s posebnim predpisom dana pristojnost za dovolitev in opravo izvršbe ali upravni organ za občo upravo občine. Izvršbo uvede organ s sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga izda po uradni dolžnosti ali na predlog upravičenca. Če je organ, ki je izdal odločbo, pristojen tudi za izvršbo, se izvršba opravi tako, da se na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda sklep o dovolitvi izvršbe. Če pa organ, ki je izdal odločbo, za izvršbo ni pristojen, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda le potrdilo o izvršljivosti, ki ga pošlje na pristojen organ, ta pa potem izda sklep o dovolitvi izvršbe in izvršbo tudi opravi.

S sklepom o dovolitvi upravne izvršbe se ugotovi, kdaj je postala odločba izvršljiva, določi pa se tudi način izvršbe. Kot način izvršbe se lahko določi:

1. Izvršba po drugih osebah: v sklepu o dovolitvi izvršbe se takšna izvršba odredi takrat, ko lahko obveznost iz odločbe izpolni namesto zavezane stranke kdo drug na njene stroške.
2. Izvršba s prisilitvijo:
 Izvršba z denarno prisilitvijo: če izvršba po drugih osebah ni mogoča, primerna ali učinkovita, se odredi izvršba z denarno prisilitvijo. V sklepu o dovolitvi izvršbe se zagrozi z denarno kaznijo do 100.000 SIT, ki jih bo morala plačati zavezana stranka, če do določenega roka ne bo izpolnila obveznosti. Če ta rok izteče, obveznost pa ni izpolnjena, se denarna kazen takoj izterja in zagrozi z novim sklepom z novo kaznijo.
 Izvršba z neposredno fizično prisilitvijo: če tudi denarna prisilitev ni možna, učinkovita ali primerna, se lahko odredi izvršba z neposredno fizično prisilitvijo. V sklepu o dovolitvi izvršbe se navede, katero prisilno sredstvo bo uporabljeno zoper zavezano stranko.Te izvršbe ne izvrši policija, temveč se določi izvršilna ekipa. Policija je lahko prisotna samo za zagotovitev varnosti izvršiteljev.

V upravni izvršbi je dovoljena pritožba, vendar se pritožba lahko nanaša le na samo izvršbo, ne pa tudi na izvršilni naslov. Izvršilni naslov se lahko izpodbija samo z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku ali upravnem sporu.


4.2. ZAVAROVANJE IZVRŠBE


Bodoča obveznost iz upravne odločbe, ki še ni izvršljiva (npr. odločba še ni dokončna ali pa ne vsebuje klavzule o nesuspenzivnem učinku pritožbe), se lahko zavaruje tako, da se dovoli izvršitev še neizvršljive odločbe. Pogoj za tako vnaprejšnjo izvršitev je, da obstaja utemeljena bojazen, da bo zavezana stranka do nastopa izvršljivosti odločbe ravnala tako, da bo izvršbo preprečila ali onemogočila (predmete bo uničila, skrila, denar zapravila itd.). Za zavarovanje pozna ZUP dva procesna instituta:

 Izvršba v zavarovanje: opravi se tako, da se s posebnim sklepom dovoli ali naloži izvršitev odločbe, ki je že izdana, ni pa še izvršljiva.
 Začasen sklep (začasna odredba za ureditev razmerij glede bodoče obveznosti): ta začasen sklep predstavlja izvršilni naslov do izdaje izvršljive odločbe. Izda se torej, ko odločba sploh še ni izdana. Z njim se določi obveznost, ki jo mora zavezanec izpolniti, na podlagi tega sklepa pa stanje traja do izdaje izvršljive odločbe.

Če gre za zavarovanje izvršbe z vnaprejšnjo izvršbo v korist tretjih oseb, ki niso država, se lahko od takega upravičenca zahteva varščina, iz katere se bo poplačal zavezanec, če po končanem postopku odločba ne bo izvršljiva v njegovo breme. Varščina se lahko da v denarju, predmetih večje vrednosti ali vrednostnih papirjih.


4.3. IZVRŠBA PO POSEBNIH PREDPISIH (PO POSEBNIH POSTOPKIH)


Izvršba po ZUPu se opravlja za vse upravne odločbe, ki se izvršujejo po upravni izvršbi. Za posamezna področja pa lahko po načelu subsidiarne uporabe ZUPa poseben zakon predvidi posebna ali dodatna pravila za izvršbo upravnih odločb. V tem primeru se izvršba opravlja po posebnih določbah o izvršbi, dopolnilno pa se uporabljajo še določila ZUPa.

Taka posebna izvršba je predpisana v davčnih stvareh po zakonu o davčnem postopku, ki določa za davčno izvršbo primeren način izvršitve davčnih odločb. Ta zakon pravzaprav določa celoten davčni izvršilni postopek: izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, ki ga lahko predstavlja tudi poseben sklep v obliki dolgovnega seznama, poroštvo, administrativne prepovedi na dohodke pri delodajalcu ali na sredstvih na bančnih vlogah, rubež premičnih predmetov (rubež nepremičnin se opravlja po pravilih sodne izvršbe (zakon o izvršilnem postopku)), domik, posebno zavarovanje obveznosti, ki izhaja iz še neizvršljive odločbe itd. Določene stvari (osebni predmeti, ortopedski pripomočki, poročni prstan...) so izvzete od izvršbe.
























II. U P R A V N I S P O R




1. SPLOŠNO



Zakon o upravnem sporu (ZUS) je eden najpomembnejših procesnih institutov, saj predstavlja generalno sodno varstvo vseh ustavnih pravic in svoboščin, ki nimajo posebnega sodnega varstva. Ustava RS v 157. členu opredeljuje upravni spor kot sodno kontrolo zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki jih izdajajo državni upravni organi in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V 23. členu Ustave pa je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih odloča z zakonom ustanovljeno neodvisno sodišče v razumnem času - brez odlašanja. Po teh določbah je celotna državna uprava, ki izdaja posamične akte, podvržena neodvisni sodni kontroli zakonitosti, ki jo v upravnem sporu izvajajo upravna sodišča.

Upravni spor je torej spor med fizično ali pravno osebo, ki ji je bil izdan upravni akt, ter organom državne uprave glede zakonitosti izdanega posamičnega upravnega akta. Po novem ZUSu pa se upravni spor ne nanaša samo na kontrolo zakonitosti upravnih aktov, pač pa tudi na kontrolo zakonitosti drugih posamičnih aktov, pa tudi aktov, izdanih v obliki predpisov, ki urejajo posamična razmerja. Upravni spor pa predstavlja tudi generalno sodno varstvo zoper vse akte (ki niso upravni akti) in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice in svoboščine posameznika oz. pravnih oseb. Za te druge akte, ki niso upravni, ZUS določa, da se o njih odloča po tem zakonu.

Predmet izpodbijanja v upravnem sporu so:

 Upravni akti.
 Drugi posamični akti, ki nimajo značaja upravnega akta, npr. akti volilnih organov, akti o volitvah, imenovanjih ali razrešitvah funkcionarjev v organe države, lokalne skupnosti ali nosilce javnih pooblastil, akti personalnih svetov in sodnega sveta glede imenovanj in razrešitev oz. predlaganja v izvolitev sodnikov in državnih tožilcev.
 Splošni akti, izdani v obliki predpisa, ki po vsebini urejajo posamična razmerja, npr. uredbe vlade, odloki, navodila, pravilniki, ki se nanašajo na določeno fizično ali pravno osebo.
 Akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice in svoboščine posameznikov in pravnih oseb. S temi akti niso mišljeni upravni akti, pač pa drugi akti, s katerimi se kršijo ali ovirajo ustavne pravice ali preprečuje njihovo uveljavljanje. Predmet upravnega spora so lahko tudi dejanja organov in njihovih odgovornih oseb, s katerimi se preprečuje uveljavljanje ustavnih pravic ali se za fizične oz. pravne osebe vzpostavlja neustavno stanje.
 Akti o premoženjskih razmerjih med državo in lokalnimi skupnostmi ali med samimi lokalnimi skupnostmi ali med lokalnimi skupnostmi in drugimi organi nosilci javnih pooblastil, če z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo. Gre npr. za primere razdružitve občin.
 O sporih glede pristojnosti med upravnimi in drugimi sodišči odloča Vrhovno sodišče.


2. OBSEG SODNEGA VARSTVA



V upravnem sporu je lahko predmet presoje upravni akt. Če je sodišče pristojno le za presojo zakonitosti, govorimo o sporu o zakonitosti. Večina evropskih držav temelji na sporu o zakonitosti upravnega akta. Sodišče pa lahko ima tudi pooblastilo, da meritorno odloči o stvari sami. V tem primeru govorimo o sporu polne jurisdikcije. Ta spor lahko razdelimo na spor prave polne jurisdikcije in na spor neprave polne jurisdikcije. Značilnost spora prave polne jurisdikcije je ta, da lahko sodišče, potem ko odpravi upravni akt kot nezakonit, sámo ugotavlja dejansko stanje (izvaja kontradiktorni postopek) in odloči o sami stvari, ne da bi zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu. Spor neprave polne jurisdikcije pa je podan takrat, ko sodišče sicer lahko odloči meritorno, vendar sámo ne ugotavlja dejanskega stanja, pač pa se pri odločitvi opre na podatke iz upravnega spisa.

Naš stari ZUS je pretežno temeljil na sporu o zakonitosti, izjemoma je dopuščal spor neprave polne jurisdikcije, res izjemoma pa celo spor prave polne jurisdikcije, ker je sodišče lahko razpisalo glavno obravnavo, stranke so jo lahko predagale, sodišče pa je ni bilo dolžno izvesti. V praksi spora prave polne jurisdikcije niso nikoli izvedli, razen leta 1997 po intervenciji Ustavnega sodišča.

Glede dopustnosti spora polne jurisdikcije (še posebej spora prave polne jurisdikcije) so v upravni teoriji različna stališča. Prevladuje stališče, da sodstvo ne more prevzeti upravne funkcije. Če odloča v sporu polne jurisdikcije, torej meritorno, v celoti nadomesti upravo. V tem primeru se izenačuje pravna praksa na nivoju sodišča. Sodišče v tem primeru preko svoje odločitve usmerja celotno upravo, ki deloma izgubi svojo upravno funkcijo. Zato nasprotniki spora polne jurisdikcije poudarjajo, da lahko sodišče meritorno odloča samo izjemoma v nujnih primerih, ko bi ponavljanje postopka pred upravo ne doseglo svojega cilja. Drugo stališče pa izhaja iz podmene, da vsaka nezakonita odločitev pred upravnim organom implicira meritorno odločanje sodišča, ne da bi se zadeva vračala v ponoven postopek organom uprave. Novi ZUS je sprejel prvo stališče in temelji na načelu odločanja o zakonitosti (kontrola zakonitosti), samo izjemoma pa dopušča spor prave in neprave polne jurisdikcije, vendar v taksativno naštetih primerih. V vseh drugih primerih pa je dolžnost sodišča, ki ugotovi nezakonitost upravnega akta, da zadevo vrne v ponovno odločanje upravi. ZUS je sprejel tako stališče zaradi načela delitve oblasti, katerega temeljno bistvo je ne delitev kot taka, pač pa medsebojna kontrola in nadzor, ne pa prevlada katere od vej oblasti.



3. PRISTOJNOST SODIŠČ V UPRAVNEM SPORU



ZUS je vzpostavil dvostopenjsko upravno sodstvo. Na prvi stopnji je uvedeno specializirano upravno sodstvo, na drugi stopnji pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Vrhovno sodišče v oddelku za upravne spore.

Načeloma velja pravilo, da odloča v upravnem sporu na prvi stopnji Upravno sodišče RS s sedežem v Ljubljani oz. eden od njegovih treh oddelkov (Nova Gorica, Celje, Maribor). V nekaterih upravnih stvareh pa je na prvi stopnji neposredno pristojno Vrhovno sodišče:

 V sporih glede aktov volilnih organov za volitve predsednika RS, poslancev v Državni zbor in svetnikov v Državni svet (če gre za volitve v organe lokalnih skupnosti, je pristojno upravno sodišče prve stopnje). Tovrstni spori so edini primer, ko pritožba ni mogoča.
 V sporih glede aktov o volitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev in drugih nosilcev javnih pooblastil, ki jih volijo, imenujejo, napredujejo in razrešujejo predsednik RS, Državni zbor, Državni svet, Vlada RS ali posamezen minister (za spore glede volitev, imenovanj, napredovanj in razrešitev na lokalnem nivoju je pristojno upravno sodišče prve stopnje).
 V sporih glede aktov personalnih komisij in sodnega sveta, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih sodnikov in državnih tožilcev.
 V sporih glede zakonitosti upravnih aktov, ki jih izdajata Vlada RS in Banka Slovenije.
 V sporih glede predpisov državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ki so po zunanji obliki splošni akti, po vsebini pa urejajo posamična razmerja (npr. odlok vlade o določitvi dodatka za delavce na železnici).

Vrhovno sodišče odloča tudi o sporih o pristojnosti med upravnimi in drugimi sodišči.

O pritožbi zoper odločbo upravnega sodišča oz. odločbo senata Vrhovnega sodišča, ki je odločalo kot prvostopenjsko sodišče, je pristojno Vrhovno sodišče v pet oz. sedemčlanskem senatu.

Upravno sodišče na prvi stopnji sodi v senatu treh sodnikov. Ko Vrhovno sodišče odloča na prvi stopnji, sodi v senatu treh sodnikov. Na drugi stopnji odloča Vrhovno sodišče v senatu petih oz. sedmih sodnikov. Izjemoma sme pritožbo zaradi formalnih razlogov zavreči predsednik sodišča.



4. STRANKE V UPRAVNEM SPORU



Stranke v upravnem sporu so:

 Tožnik: oseba, ki ji je bil izdan dokončni upravni akt oz. drug posamični akt.
 Toženec: organ državne uprave, nosilec javnega pooblastila ali drugostopenjski organ lokalne skupnosti, ki je izdal dokončni upravni ali drug akt. Toženec je lahko tudi organ, ki je z aktom, ki ni upravni ali drug posamični akt, ali z dejanjem posegel v ustavno pravico ali svoboščino posameznika ali pravne osebe.
 Prizadeta oseba kot stranka: oseba, ki vstopi v že začet upravni spor, zato da bi preprečila spremembo izdanega upravnega akta. Ta oseba si prizadeva na strani tožene stranke, da ne bi prišlo do spremembe izdanega upravnega akta.
 Zastopnik javnega interesa: to je državni pravobranilec, vlada pa lahko za posamezen primer določi drugega zastopnika javnega interesa. Zastopnik javnega interesa mora biti povabljen v vsak upravni spor, če je vložena tožba. Sodišče mu je dolžno vročiti tožbo zaradi odgovora nanjo. Zastopnik javnega interesa ne glede na to, kako se brani državni organ kot tožena stranka, zastopa javne koristi države. Pri tem lahko vloži tudi nasprotno tožbo, če presodi, da so le-te ogrožene. Zastopnik javnega interesa se ni dolžan udeležiti obravnave in ni dolžan dajati odgovora na tožbo, če meni, da javne koristi niso ogrožene in da bo tožena stranka lahko zavarovala bistvo odločitve v napadeni odločbi.



5. POSTOPEK PO TOŽBI



5.1. TOŽBA

Upravni spor se sproži s tožbo, ki jo mora tožnik vložiti v tridesetih dneh od dneva vročitve dokončne odločbe oz. upravnega akta oz. drugega akta. Če tožbo vlaga državni tožilec oz. zastopnik javnega interesa, ki mu odločba ni bila vročena, jo lahko vloži v dveh mesecih od dneva vročitve akta stranki. Tožba se vloži neposredno pri pristojnem sodišču, to je pri upravnem sodišču oz. pri Vrhovnem sodišču, kadar je to pristojno na prvi stopnji. Če je tožba vložena pri organu, ki je izdal izpodbijani akt, jo lahko sodišče šteje za pravočasno, četudi mu je bila odstopljena po izteku roka, če je nepravilno vložitev mogoče pripisati očitni pomoti ali nevednosti tožnika. Če se vlaga tožba zaradi molka organa prve stopnje, ker pritožba ni bila dovoljena, ali zaradi molka organa druge stopnje, ker o pritožbi ni odločil, je tožbo mogoče vložiti po izteku roka za odločitev o upravni stvari ter po nadaljnih sedmih dneh od dneva urgence. Tožba zaradi molka ni vezana na prekluzivni tridesetdnevni rok. Tožnik lahko toži kadarkoli po tem, ko je molk nastal, če je izčrpana urgenca.

V tožbi mora tožnik navesti:

 ime in priimek oz. naziv tožnika;
 sodišče, pri katerem se toži;
 tožbene razloge (sodišče presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na pravno argumentacijo tožnika, po uradni dolžnosti pazi le na ničnost);
 predlog, kako naj sodišče odloči;
 podpis, kraj in datum.

Če je tožba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati, sodišče pozove tožnika, naj jo dopolni. Če ta v roku tega ne stori, jo sodišče zavrže, če je brez dopolnitve ni mogoče obravnavati.

5.2. PREDHODNI PREIZKUS TOŽBE

Sodišče najprej po predsedniku senata ali poročevalcu preizkusi, ali tožba izpolnjuje formalne pogoje. Sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi:

 da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost;
 da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj;
 da akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oz. drug akt, ki se lahko izpodbija pred upravnim sodiščem;
 da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist;
 da tožbe ni vložil upravičen tožnik;
 da je tožba očitno neutemeljena;
 da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno;
 da je bila o isti zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba.

Če kateri od teh pogojev ni podan, predsednik senata tožbo zavrže.

5.3. OBSEG IZPODBIJANJA PO FORMALNI PRESOJI PROCESNIH PREDPOSTAVK

V upravnem sporu lahko tožnik s tožbo izpodbija upravni akt iz naslednjih razlogov:

 Bistvena kršitev določil postopka: če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost odločitve. Bistvene kršitve določb postopka so vselej podane v naslednjih primerih: če je upravni akt izdal stvarno nepristojen organ, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, če stranko ni zastopal zakoniti zastopnik, pa bi jo moral, če je v upravnem postopku nastopal pooblaščenec brez pooblastila, stranka pa njegovih dejanj kasneje ni odobrila, če stranki ni bila dana možnost uporabe njenega jezika.
 Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Upravni akt se lahko izpodbija, če dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno, če je bilo ugotovljeno napačno oz. če je bilo ugotovljeno pomanjkljivo oz. če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.
 Kršitve materialnega prava. Podane so, če materialni zakon sploh ni bil uporabljen, če ni bil uporabljen pravilen materialni zakon, če si je organ materialni zakon napačno razlagal ali če je pri diskrecijskem odločanju prekoračil namen in obseg diskrecije.

5.4. ZAČASNA ODREDBA PO 30. IN 69. ČLENU ZUS

Če je zoper upravni akt vložena tožba, lahko tožnik pri organu, ki je pristojen za izvršbo izpodbijanega akta, predlaga zadržanje izvršitve do odločitve sodišča v upravnem sporu, če bi mu izvršitev povzročila težko popravljivo škodo, zadržanje izvršitve pa ne gre na škodo tretjih oseb in tudi grobo ne posega v javne koristi. Če upravni organ zavrne ali zavrže zadržanje ali pa v sedmih dneh ničesar ne odloči, lahko tožnik vloži pritožbo zoper zavrnitev ali zavrženje oz. molk pri upravnem sodišču na podlagi 30. člena v povezavi s 1. odstavkom 69. člena ZUS. Če tudi upravno sodišče v sedmih dneh ničesar ne odloči ali če zahtevo za zadržanje zavrne ali zavrže, se tožnik lahko s pritožbo obrne na Vrhovno sodišče, ki mora odločiti v treh dneh.

5.5. ZAČASNA ODREDBA PO 2. ODSTAVKU 69. ČLENA ZUS

Tožnik lahko pri upravnem sodišču prve ali druge stopnje zahteva izdajo začasne odredbe zaradi ureditve stanja, ki je nastalo z izpodbijanim upravnim aktom, do odločitve o tožbi, da bi se preprečilo grozeče nasilje ali da bi se odvrnile hujše škodljive posledice. Sodišče mora o zahtevi za izdajo take začasne odredbe odločiti v sedmih dneh. Zoper zavrnitev izdaje začasne odredbe je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče.

Namen začasnih odredb je preprečiti izvršitev upravnega akta, ki še ni prestal nobenega sodnega nadzora zakonitosti. Začasna odredba naj torej omogoči sodišču oz. upravnemu organu, da ponovno preizkusi zakonitost svoje odločbe. Če meni, da bo tožnik s tožbo uspel, zadrži izvršitev upravnega akta, da ne bi nastale škodljive posledice za tožnika ali državo, ki bi morala odpravljati posledice izvršitve nezakonitega akta.

5.6. VZORČNI POSTOPEK

Če je pri upravnem sodišču vloženih več kot dvajset tožb, ki se nanašajo na upravne akte, s katerimi se odloča o istem ali podobnem dejanskem stanju različnih strank ter so vsi akti izdani na podlagi iste pravne podlage, lahko sodišče odloči o eni tožbi (vzorčni postopek), ostale postopke pa prekine. Po pravnomočnosti odločitve o eni tožbi pa sodišče na tem precedenčnem vzorcu odloči o vseh ostalih tožbenih zahtevkih. V obrazložitvi ostalih tožbenih zahtevkov lahko sodišče razloži tudi manjša odstopanja od vzorčnega primera. V vzorčnem postopku se samo vzorčni primer izvede z vsemi procesnimi standardi (obravnava, kontradiktornost), v ostalih primerih, ki temeljijo na vzorčnem, pa se obravnava ne izvaja, ima pa tožena stranka pravico dati odgovore na vse tožbe.

5.7. ODGOVOR NA TOŽBO

Ko sodišče prejme tožbo (če je ne zavrže zaradi formalnih razlogov), jo pošlje toženi stranki v odgovor na tožbo, hkrati pa jo pošlje tudi prizadetim osebam, če obstajajo, in zastopniku javnega interesa (državnemu pravobranilcu). Vse te osebe lahko odgovarjajo na tožbo. Zastopnik javnega interesa lahko vloži tudi nasprotno tožbo. Če ima upravni akt take bistvene pomankljivosti, da ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt iz tega razloga odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Tožbe tudi ne pošlje v odgovor v primeru, ko ugotovi ničnost upravnega akta.

Po prejemu odgovora na tožbo lahko predsednik upravnega senata zaradi priprave na glavno obravnavo zahteva od udeležencev, naj predložijo ustrezne dokaze, dajo izjave, se opredelijo do posameznih navedb, da bi spor potekal čim hitreje in čim bolj učinkovito (pripravljalni postopek). Če na njegovo zahtevo stranke ne dajo ustreznih odgovorov oz. sploh ne odgovarjajo, sodni senat v tem delu sploh ne preizkuša izpodbijanega akta.

5.8. GLAVNA OBRAVNAVA

V novem upravnem sporu se nasprotno od prejšnjega izvede glavna obravnava. Stranke jo morajo v tožbi zahtevati. Če je ne zahtevajo, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje popolnoma ugotovljeno v podatkih upravnega spisa oz. če je dejansko stanje sodišču očitno razvidno. V tem primeru sodišče odloči na seji sodišča, v vseh drugih primerih pa razpiše glavno obravnavo, na katero povabi tožnika, toženca, zastopnika javnega interesa in prizadete osebe, če v tem sporu obstajajo. V upravnem sporu ni mirovanja postopka. Glavna obravnava se opravi tudi v primeru, če toženec nanjo ne pride. Prav tako se lahko glavna obravnava opravi, če nanjo ne pride nobena od strank ali če ne pride tožnik.

Tožnik lahko umakne tožbo vse do trenutka, ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje tožbenega zahtevka na obravnavi, z njeno privolitvijo pa tudi vse do razglasitve odločitve na obravnavi. Tožnik lahko tudi spremeni tožbeni zahtevek do začetka obravnave, s privolitvijo toženca pa do začetka obravnavanja tožbenega zahtevka na obravnavi. Državni pravobranilec lahko vloži nasprotno tožbo vse do konca glavne obravnave.

Predhodno vprašanje je samostojno pravno vprašanje, ki sodi v pristojnost drugega organa ali sodišča in od rešitve katerega je delno ali v celoti odvisna odločitev v upravnem sporu. Predhodna vprašanja lahko sodišče rešuje sámo, razen tistih, ki se tičejo statusnih vprašanj in kazenske odgovornosti. Sodišče lahko tudi prekine postopek in počaka, da vprašanje reši pristojen organ. Če postopek pred pristojnim organom glede rešitve vprašanja že teče, je upravno sodišče dolžno prekiniti upravni spor in počakati na konec tega postopka. Če sodišče sámo reši predhodno vprašanje, ima njegova odločitev pravni učinek samo v tisti stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

Sodišče odloči s sklepom ali sodbo. Tožbo s sklepom zavrže, kadar niso podane procesne predpostavke. S sodbo pa odloči, če tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali pa tožbo kot neutemeljeno zavrne. S sodbo odloči tudi takrat, kadar odloči v sporu polne jurisdikcije, ko torej meritorno odloči o stvari sami.

Če sodišče odloči s sodbo, ima na voljo dve procesni možnosti:

 da odloči v sporu o zakonitosti;
 da odloči v sporu polne jurisdikcije;

V ZUSu še vedno prevladuje odločanje v sporu o zakonitosti upravnega akta. Če sodišče ugotovi, da je upravni akt nezakonit, ga odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, v obrazložitvi sodbe pa navede razloge za nezakonitost upravnega akta ter kako naj tožena stranka v novem postopku odloči. Sodba je za toženo stranko glede navodil in napotil pri ponovnem odločanju obvezna.

V nekaterih primerih pa ZUS pooblašča sodišče, da po odpravi upravnega akta odloči tudi meritorno o stvari sami in v celoti nadomesti funkcijo upravnega organa (tožene stranke). Za spor polne jurisdikcije mora biti podan naslednji pogoj: da narava stvari, o kateri se odloča, sodišču sploh omogoča meritorno odločitev. Če je ta pogoj izpolnjen, lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije v naslednjih primerih:

 Če bi tožniku s čakanjem na ponovno odločanje pri upravnem organu nastala nepopravljiva ali težko popravljiva škoda.
 Če je sodišče odpravilo upravni akt in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, tožena stranka pa se ni ravnala po sodbi sodišča.
 Če je sodišče tožbi ugodilo, tožena stranka pa novega upravnega akta ni izdala v tridesetih dneh po vrnitvi zadeve v novo odločanje oz. v roku, ki ga je določilo sodišče, in tega ni storila niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh.
 Če tožnik s tožbo zahteva vrnitev predmetov ali stvari.
 Če tožnik s tožbo uveljavlja varstvo ustavnih pravic in svoboščin. V tem primeru mora sodišče takoj odločiti o prepovedi nadaljevanja neustavnega stanja, o odpravi posledic, o vzpostavitvi ustavnega stanja in o povrnitvi škode. Sodišče lahko ukrene tudi vse drugo, kar je potrebno, da se zavarujejo ustavne pravice tožnika.
 Če dajejo podatki upravnega spisa sodišču zanesljivo podlago za odločitev oz. če je sodišče na glavni obravnavi sámo ugotovilo dejansko stanje (generalna klavzula). Ta generalna klavzula mora biti uporabljena restriktivno, da ne bi sodišče s sporom polne jurisdikcije posegalo v ustavno načelo delitve oblasti in prevzemalo funkcije uprave.




6. PRAVNA SREDSTVA



6.1. PRITOŽBA

Pritožba je redno pravno sredstvo, ki se lahko vloži proti sodbi upravnega sodišča prve stopnje zaradi naslednjih razlogov:

 zmotna uporaba materialnega prava;
 zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja;
 bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Za bistvene kršitve določb postopka se štejejo naslednje kršitve: če je v upravnem sporu nastopila stranka, ki ni mogla biti stranka; če je v upravnem sporu nastopala oseba brez zakonitega zastopnika, pa bi ga morala imeti; če je v upravnem sporu nastopal pooblaščenec brez pooblastila, stranka pa njegovih dejanj kasneje ni odobrila; če se stranka v upravnem sporu ni mogla izjaviti zaradi ravnanja sodišča, ki je na obravnavi ugotavljalo dejansko stanje.

Pritožba ni dovoljena v dveh primerih: če gre za izpodbijanje aktov volilnih organov za volitve predsednika republike, državnega zbora ali državnega sveta in če gre za izpodbijanje aktov volilnih organov lokalnih skupnosti za volitve v mestni ali občinski svet. Pritožbo je potrebno vložiti v petnajstih dneh od dneva vročitve prepisa sodbe strankam. Vloži se pri sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.

O pritožbi odloča Vrhovno sodišče, ki ima naslednje možnosti:

 Pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
 Pritožbo zavrže, če niso bile podane procesne predpostavke za sojenje v upravnem sporu.
 Pritožbo zavrže in izpodbijani akt razveljavi, če je akt tako pomanjkljiv, da ga že na prvi stopnji ni bilo mogoče preizkusiti.
 Pritožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo razveljavi (ex nunc) ali odpravi (ex tunc) in odloči sámo, če pa so podane kršitve postopka na prvi stopnji, zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Zadevo prav tako vrne sodišču prve stopnje, če meni, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.

Vrhovno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. V pritožbenem postopku torej velja prepoved reformacije in peius.

6.2. ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga v upravnem sporu lahko vloži državni tožilec zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi dveh razlogov:

 zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost, obveznost glavne obravnave in izključitev javnosti z glavne obravnave;
 zaradi očitne kršitve materialnega prava.

Zahteva za varstvo zakonitosti se vloži pri Vrhovnem sodišču. Vrhovno sodišče lahko zahtevi ugodi, jo zavrže ali zavrne. Rok za vložitev je tri mesece od dneva, ko je bil stranki, v katere korist je bila izdana odločba, vročen njen prepis oz. od dneva, ko je tožilec ugotovil kršitve. Po preteku petih let od pravnomočnosti odločbe se zahteva za varstvo zakonitosti ne more več vložiti. Vložena zahteva ne zadrži izvršitve pravnomočne odločbe, zoper katero je bila vložena.

6.3. OBNOVA POSTOPKA

Obnovo postopka lahko predlagajo stranke, če so podani naslednji obnovitveni razlogi:

 če stranka zve za nova dejstva in dokaze;
 če se odločba opira na ponarejeno listino ali krivo izpovedbo priče, izvedenca ali stranke pri zasliševanju pred sodiščem;
 če sodišče ni bilo sestavljeno po določbah ZUSa;
 če je pri odločitvi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen;
 če se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka, ali če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, ali če pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila, stranka pa kasneje njegovih dejanj ni odobrila;
 če se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta pa je bila kasneje razveljavljena;
 če je prišlo do sodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika ali delavca pri sodišču, strankinega pooblaščenca, njenega nasprotnika ali nasprotnikovega pooblaščenca;
 če stranka najde odločbo, ki je bila že prej izdana v istem upravnem sporu;
 če prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu.

Obnova postopka se lahko predlaga v tridesetih dneh od dneva, ko je predlagatelj zvedel za obnovitveni razlog. Objektivni rok je pet let od pravnomočnosti odločbe. Obnova se predlaga pri tistem sodišču, ki je pristojno za odločitev o njej. O predlogu za obnovo odloči sodišče, ki je izdalo odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Sodišče lahko predlog zavrže, če ga je vložila neupravičena oseba, če je bil vložen prepozno ali če stranka ni izpričala, da je zakoniti rok za obnovo vsaj verjeten. Sodišče lahko predlogu ugodi, dovoli obnovo in ponovno odloči.



7. IZVRŠITEV SODB V UPRAVNEM SPORU



Če je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije (če sodišče s sodbo nadomesti upravni akt), se sodba izvrši po določbah zakona o splošnem upravnem postopku. Če je sodišče odločilo denarno obveznost v breme države, mora pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe pozvati pristojni organ, naj plača. Če organ po pozivu svoje obveznosti ne izpolni, zagotovi sodišče izpolnitev obveznosti s prisilnim sredstvom. Izvršba sodne odločbe ne more iti v breme javnega dobra ali sredstev, ki zagotavljajo izpolnjevanje nujnih javnih koristi.




8. VARSTVO PRAVIC, O KATERIH SE ODLOČA Z UPRAVNIMI AKTI, V USTAVNI PRITOŽBI



Če je stranka izčrpala vso pravno pot, vključno s celotnim upravnim sporom (vsa pravna sredstva), lahko v dveh mesecih od prejema pravnomočne odločbe Vrhovnega sodišča vloži ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču. Ustavno sodišče odloča o tem, ali bo pritožbo sprejelo. Če je pritožba sprejeta, gre zadeva na plenum, ki o pritožbi odloči (ali je podana kršitev kakšne ustavne pravice, ki jo mora tožnik v pritožbi določno opredeliti). Ustavno sodišče lahko ugotovi kršitev in sodbo razveljavi ali odpravi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje. Izjemoma lahko Ustavno sodišče sámo odloči tudi meritorno.

Ko je končana pot pred Ustavnim sodiščem, se lahko vloži še pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburg, če lahko pritožnik dokaže, da mu je bila kršena kakšna pravica iz evropskih konvencij. Če sodišče ugotovi kršitev, akta ne odpravi, temveč določi odškodnino v breme države.



9. PREHODNE DOLOČBE



Zadeve, ki jih je po 30. juniju 1996 prejelo Vrhovno sodišče, pa o njih do 1. januarja 1998 še ni odločeno, prevzame s 1. januarjem 1998 v delo upravno sodišče. V tem primeru se postopek nadaljuje po določbah novega ZUSa. Vrhovno sodišče nadaljuje postopek v zadevah, ki jih je prejelo do 30. junija 1996 po predpisih, ki se uporabljajo do pričetka uporabe novega ZUSa. Vrhovno sodišče je na prvi stopnji pristojno za denacionalizacijske zadeve, ki jih je prejelo pred 1. januarjem 1997.







































































KAZALO


I. UPRAVNI POSTOPEK



1. SPLOŠNE DOLOČBE...............................................................................................................……...................................1
1.1. UVOD................................................................................................................................….…...................................1
1.2. SPLOŠNI UPRAVNI POSTOPEK IN POSEBNI UPRAVNI POSTOPKI..........................................….....................1
1.3. TEMELJNA NAČELA..........................................................................................................................……................2
1.4. PRISTOJNOST (KOMPETENCA).......................................................................................................…...................7
1.5. IZLOČITEV URADNE OSEBE IZ POSTOPKA...................................................................................…..................9
1.6. PRAVNA POMOČ.....................................................................................................................................…….........10
1.7. URADNE OSEBE, POOBLAŠČENE ZA VODENJE POSTOPKA IN ODLOČANJE V UPRAVNIH STVAREH..10
1.8. STRANKE IN NJIHOVO ZASTOPANJE...............................................................................................…...............11
1.9. OBČEVANJE MED ORGANOM IN STRANKAMI................................................................................….............13
1.10. VROČANJE.........................................................................................................................................…….............15
1.11. ROKI.................................................................................................................................................……...............17
1.12. VRNITEV V PREJŠNJE STANJE....................................................................................................…...................18
1.13. STROŠKI POSTOPKA.....................................................................................................................……................19
1.14. VZDRŽEVANJE REDA................................................................................................................……..................19
2. POSTOPEK NA PRVI STOPNJI (POSTOPEK DO IZDAJE ODLOČBE)...........................................….......................20
2.1. SPLOŠNO.......................................................................................................................................……....................20
2.2. UVEDBA POSTOPKA....................................................................................................................……...................20
2.3. POSTOPEK DO IZDAJE ODLOČBE..............................................................................................……...................21
2.4. UPRAVNI AKT.................................................................................................................................…….................26
2.5. ODLOČBA........................................................................................................................................……..................27
2.6. SKLEP...............................................................................................................................................……..................31
3. PRAVNA SREDSTVA..........................................................................................................................……......................31
3.1. SPLOŠNO.......................................................................................................................................……....................31
3.2. REDNO PRAVNO SREDSTVO: PRITOŽBA...............................................................................….......................32
3.3. IZREDNA PRAVNA SREDSTVA..................................................................................................…......................35
3.4. PRAVNE POSLEDICE ODPRAVE, RAZVELJAVITVE IN SPREMEMBE ODLOČBE..............…......................39
4. IZVRŠBA.................................................................................................................................................…….................39
4.1. SPLOŠNO.........................................................................................................................................…….................39
4.2. ZAVAROVANJE IZVRŠBE.............................................................................................................…….................40
4.3. IZVRŠBA PO POSEBNIH PREDPISIH...........................................................................................…....................41



II. UPRAVNI SPOR



1. SPLOŠNO.............................................................................…….....................................................................................42
2. OBSEG SODNEGA VARSTVA...........................................…….....................................................................................43
3. PRISTOJNOST SODIŠČ V UPRAVNEM SPORU.............…….......................................................................................43
4. STRANKE V UPRAVNEM SPORU...................................…….......................................................................................44
5. POSTOPEK PO TOŽBI.......................................................…….......................................................................................45
5.1. TOŽBA.............................................................................……...................................................................................45
5.2. PREDHODNI PREIZKUS TOŽBE..................................……...................................................................................45
5.3. OBSEG IZPODBIJANJA PO FORMALNI PRESOJI PROCESNIH PREDPOSTAVK..…......................................46
5.4. ZAČASNA ODREDBA PO 30. IN 69. ČLENU ZUS.......................................................….....................................46
5.5. ZAČASNA ODREDBA PO 2. ODSTAVKU 69. ČLENA ZUS.....................................…........................................46
5.6. VZORČNI POSTOPEK.................................................................................................…….....................................47
5.7. ODGOVOR NA TOŽBO...............................................................................................…….....................................47
5.8. GLAVNA OBRAVNAVA.................................................................................................…….................................47
6. PRAVNA SREDSTVA.............................................................................................................................……................49
6.1. PRITOŽBA........................................................................................................................................……................49
6.2. ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI...................................................................................….....................49
6.3. OBNOVA POSTOPKA....................................................................................................................……..................50
7. IZVRŠITEV ODLOČB V UPRAVNEM SPORU....................................................................................….....................50
8. VARSTVO PRAVIC, O KATERIH SE ODLOČA Z UPRAVNIMI AKTI, V USTAVNI PRITOŽBI.............................51
9. PREHODNE DOLOČBE.........................................................................................................................……..................51
Default avatar

Mtoza

Priporočam pa tudi knjigo Toneta Jerovška Upravni postopek, pa tudi zakon, skripta je sicer po starem zupu, ampak ni bistvenih razlik, razen pri vročanju, temeljnih načelih, v bistvu pa je enak
Default avatar

meri

za ta izpit odgovarjaš na vpr. iz ZUP-a (zakona o spl. upr. postopku) in ZUS-a (zakona o upr. sporu). oba (predvsem zup) sta napisana zelo logično (kar sicer za slovensko zakonodajo ni značilno) in se jih je najlaže učiti kar iz njih.
izpit je kar zahteven, treba je znat, saj grejo čez celoto. sicer od 'nepravnikov' ne zahtevajo toliko podrobnosti, ampak znat je treba in seveda tudi razumet, kaj govoriš.

lp.m.

ps. seveda je to le del strokovnega izpita.
Default avatar

Julija

Mtoza, ti si pa res prijazna. Tole bo še meni prišlo prav. :)
Default avatar

Romana

Zdravo!

Jaz sem ga lani naredila. Delala sem ga preko Visoke upravne šole, ker pač nisem zaposlena v javni upravi. Če ti spadaš pod ta sektor moraš delati ta izpit preko Akademije. Drugače pa lahko delaš tudi preko Pravne fakultete.

Če te še kaj zanima me vprašaj,

lp, romana
Default avatar

Tisa

Najlepša hvala vsem.POsebaj pa se zahvaljujem Mtozu.Zanima me ali si ti tudi delal ta izpit in v katerem kraju ali si pravnik in te stvari preprosto poznaš? Še enkrat hvala.

Moderatorji

Lidija Bašič Jančar , terapevtka zakonske in družinske terapije
Lidija Bašič Jančar