na prvomajske počitnice brez dojenčka ali ne?
Pozdravljene,
zanima me, kako bi napravile ve:
za prvomajske praznike se z možem odpravljava v Toscano. Imamo 6,5 mes punčko in babica se je ponudila, da punčka ostane pri njej, da se midva malo spočijeva.
+ : res že pogrešava čas “samo zase” in bi nama nekajdnevni oddih brez dojenčka bil res pravi balzam za najino partnerstvo. Sicer nimava možnosti biti sama, saj obe babici živita čisto na drugem koncu Slovenije, drugega varstva tudi nimava.
– : problem pri najim sončku pa je ta, da se zelo boji vseh drugih ljudi, ki niso mami ali ati in ob tem zelo hitro plane v histeričen jok. To babico je do sedaj videla mogoče 5x. Da bi jo do odhoda na počitnice utegnila bolje spoznati skorajda ni mogoče, ker ne živi blizu. Obstaja sicer možnost, da greva k babici dan pred odhodom v Italijo in opazujemo kaj bo, vendar mi občutek govori, da se že sedaj odločim, da gremo na počitnice vsi trije.
Kaj pravite? Prosim za vaša mnenja.
Lp.
Ne komplicirajta, pa ga vzemita s seboj.
Če ga pustiš doma,mogoče ti bo kak dan vredu, ostali čas boš pa tako komaj čakala, da prideš do otroka. Do enega leta otrok ne ve, da se boš vrnila ponj, misli, da ga zapuščaš za vedno in to pušča na otrocih posledice, ki se kasneje izražajo v različnih variantah.
Res je, da bi z možem rada malo časa zase, saj boste vsi skupaj, sigurno bosta bolj skupaj, ker ne bosta obremenjena z delovnimi obveznostmi. Tik tak mine čas, ki ga lahko preživimo z otrocmi, izkoristita ga. Kdaj pa imata priložnost, da mirno preživite skupaj čas vsi trije?
Naučita se, da otrok ni nikakršna ovira med vama, samo poglablja vajino zvezo in ljubezen. Še lepše je, če to otrok čuti in vidi.
Vprašaj se , če boš imela kaj od izleta, če ne boš sploh pri stvari, ker bo del tebe drugje?
Kaj pa misli mož?
Ja, se strinjam. Mislim, da je otrocek še premajhen za večdnevno ločitev. Moj oče je psihijater in mi je v podobnem primeru odsvetoval in to zelo odlocno, da bi šla brez otročka za več dni (podobna priloznost kot jo imas ti). Vse ostalo je napisala ze Ajda. Uživejte ker ste skupej, pa tudi ce se čemu odpoveste ne bo nic hudega. Jaz si tako predstavljam zrelo staševstvo.
Moje mnenje je, da je s takooo majhnimi otroci še lahko potovati, če se ne greš ravno avanturizma. Ne sitnarijo, ne zganjajo trme… kasneje bo skupno potovanje težje, bo pa lažje bivakirati pri babicah. Mismo smo že zelo uigrani in lepo skupaj potujemo na teh krajših razdaljah… daljše pa… bodo ostale za kasneje.
Pri tebi je večji problem to, da punčka ni navajena babice… pa še šestmesečniki, ki postajajo nezaupljivi do tujcev… not good
J.
Jaz bi ga na tvojem mestu vzela s seboj. Če se spomnim sebe, takrat, ko je bil naš mišek star pol leta in to velja še sedaj, ko ima eno leto, jaz na dopustu ne bi mogla čisto nič uživati, ker bi stalno premišljevala, kako je z mojim otrokom, še sploh, če ga je babica, ki naj bi ga pazila, do sedaj videla le petkrat……odloči se sama!
Š.
HOJLA!
Mogoče pa bi le reskirala s možem en vikend in poskusno peljala punčko k babici in jo pustila za čez vikend. Peljeta jo v petek in jo gresta iskat v nedeljo popoldan. Če bo malo jokcala naj jo proba babi potolažiti, če pa bo jok res grozen potem pač pojdita ponjo že prej.
Jaz sem mnenja, da bi odšla na pot sama, vendar morda je le bolje prej probati kako bo mala reagirala. Pa lažje vama je sedaj se peljati na drug konec Slovenije, kot pa potem iz Toskane domov. Tisti dan prej da bi šli do babice je pa tako. Vidva bosta tam in tudi če jo bo mirkala le ona, vaju bo videla in čutila da sta zraven.
Ko sva bili s sestro majhni so naju obe pustili sami pri noni, imeli sva okoli 5 mesecov in sva sami ostali, sploh ni bilo govora, da bi odšli zraven. Pač nona je prijela mene in ju spodila na morje, ko smo dobili še sestro je tudi rekla, da pač naj mi trije gremo in nam bo sigurno lepše samim kot pa z dojenčkom. Nobeni ni bilo nič hudega, nisva imeli nikakršnih problemov. Res pa je da sva nono dobro poznali in bili veliko pri nje že prej, tako da šok ni bil prevelik. Sploh je moja mama že pri mojem 2 mesecu odšla v službo za 4 ure (pač takrat so bile še krajše porodniške) in jaz sem se veselo mirkala pri noni.
LP
Tinkara
Za koliko časa pa gresta? Ali je to 3 dni ali 7dni? Kratko potovanje bi po mojem mnenju šlo, kaj daljšega pa si jaz ne bi upala. Sem pač ena tiste sorte, da mislim da je otrokovo mesto ob mamici, vsaj tja do enega leta.
Skeptična sem predvsem ob situaciji, ki jo opisuješ, da deklica slabo pozna babico.
Sory, ker te nisem podprla!
Meniš, da bo babica, ki je otroka videla – na zanj skrbela, pač pa videla le petkrat, lahko skrbela zanj nekaj dni, noč in dan? Nimam ni proti, če si starši tudi majhnih doječkov privoščijo kak dan ali dva stran od otroka – vsak potrebuje počitek, a ne? Toda komu zaupati skrb za svoje največje bogastvo, pa je drugo vprašanje… Moj sine je nekaj dni od naju (prej je že redno enkrat na mesec spal pri babici) preživel pri 22 mesecih. Prej se mi je zdelo prezgodaj. POtovanje z majhnim otročkom so zelo neproblematična, z večjim (naš je zdaj 3.5) postanejo pa skoraj nemogoča – če nisi železen v živcih :-))). Midva razmišljava o nekajdnevnem potovanju letos poleti, jaz sem zelo za… moj možek je bolj skeptičen -pa je dete že veliko… no ja, odločiti se bosta morala sama, jaz menim, da je otrok premajhen za nekajdnevno odsotnost, dan, morda dva že, več dni pa…
T.
Ne vem (oprosti) zakaj sprašuješ, ker je očitno , da si se že odločila. Če si se tako odločila ti, potem bo že prav. Menim, da iščeš samo potrditev, da boš imela občutek, da si se odločila prav. Glede na “razmerje sil” na tem forumu pa boš potrditev nedvomno dobila. Saj zato si verjetno tudi vprašala.? Retorično vprašanje torej.
Mislim, da si si vse tole zastavila bolj na horuk – pri otrocih to vsaj za nekaj časa žal odpade. Še nekaj let ne boš sposobna v pol ure sprejeti odločitve in biti že na poti na morje ali pa v Francijo, kot smo to počeli včasih, ko smo bili brez naših sončkov (vsaj jaz). Vem, da je do praznikov še cel mesec, ampak to je za polletnega otroka vseeno “horuk” varianta.
Kaj bosta storila, se bosta odločila sama z možem (ali pa ti), mislim pa, da bo v vsakem primeru mučno za vse 3 – sorry, tako je moje mnenje.
Da sem tole sploh začela pisat, pa me je spodbudilo nekaj drugega – odstavek za minusi. Če sem prav dojela tvojo situacijo, živite zelo izolirano in je vajina hči navezana izključno na vaju. Najbrž ti še ni prišlo v zavest, da se je tvoja porodniška že prevesila čez polovico in bo tudi tvoja princeska precej kmalu morala “na tlako” proč od tebe za veliko ur na dan. Če se res tako histerično boji prav vseh po vrsti, bo zanjo prehod v varstvo totalen šok. Žal ti moram reči, da se vzemi v roke in začni pripravljati hči na življenje po enoletnem crkljanju.
Sicer pa smo tudi mi bolj ciganske sorte familija – otroke v glavnem vlačimo s seboj. Imata pa tudi svoje dneve z babicami (takrat je bolje, da naju z možem ni zraven, ker so ti dnevi in noči popolnoma nevzgojni). Tako sta na žlahto navajena in ni problem ostati pri njih kakšen teden, da si oči in mami privoščita mini potovanje – mislim namreč, da zaenkrat kakšnih 5 ur na avionu in nekajurno prekladanje po letališčih (ali v avtomobilu) ni tisto, v čemer bi mularija lahko uživala (jaz pa še manj, sploh z njima).
LPM
Mi bomo šli poleti najbrž tudi v Francijo za kak teden, naša rit bo imela leto in pol, pa jo bomo kar sabo vzeli, si ne predstavljam, da bi jo pri 6 mesecih pustila v varstvu in šla sama, ker naše dete ne bi zdržalo brez mene takrat, pa jaz tudi ne. Takrat je mami imela odmor samo pa par uric, nato pa brzina domov ;). Če res mislita iti sama, pa bi mogoče vsseno že prej porbala, kako se obnaša dete, ko je brez vaju, tako, da ne bi bila potem vsa živčna in bi lažje uživala
branka
Jaz ne bom napisala, kaj naj ti narediš. Bom pa povedala, kaj bi jaz.
Jaz torej brez mojih piščancev NIKAMOR. Niti pod razno. Ker sem hvaležna, da ju lahko imam. In ker želim vsak trenutek deliti z njima, čeprav ju imam tudi jaz včasih “poln kufer”. A brez njiju vseeno nikoli nikamor. Še najmanj pa na dopust. In niti pod razno si ne predstavljam, da bi lahko nekomu pustila otroka za več dni (razen, če bi morali mene npr. odpeljati v bolnio). Niti moji mami, ki zanju in z njima dela prav tako dobro kot jaz. Ampak otroka sta najina. Sta del naju, zato pašeta k nama. Tudi in še posebno na dopustu. Preden sem imela otroke sem vedela, kaj to pomeni. Mislim, da če bi midva z možem šla na dopust brez otrok (4 leta in leto in pol), bi verjetno po enem dnevu oba doživela živčni zlom od same slabe vesti.
Odloči se po svoji vesti in poslušaj svoje srce. Ko se boš odločala glej svoje malo sončece.
LP
Glede odstvka z minusi:
mi je situacija že zdavnaj prišla v zavest, toda navaditi otroka na druge ljudi je z našim načinom življenja težka naloga. Sorodnikov nimava blizu, v mesto kjer živiva sva priseljena in imava malo znancev in prijateljev. Sicer smo veliko zunaj med ljudmi. Ravno zato sem že začela z iskanjem varuške na našem domu (za obdobje prvega leta po porodniški), nato pa vsekakor gremo v vrtec (ravno zaradi socializacije otroka).
Imaš na to temo še kak drug predlog??
Če imaš sporoči, ga bom zelo vesela.
Draga Ana,
ne bom ti svetovala, kaj narediti, odločitev bo namreč tvoja (in partnerjeva). Pri nas imamo tri škrateljne, za enega še posebno dietno prehrano, pa gremo kamorkoli in kjerkoli SKUPAJ. Luštno nam je, že tako smo malo skupaj, da bi šla na dopust brez otrok pa si z možem enostavno sploh ne predstavljava. Že sedaj pa praviva, da je bilo takrat najbolj luštno, ko so bili še v plenicah: sedaj enega lulat, enega kakat, eden je lačen, eden je žejen,…. Seveda pa so naša potepanja prilagojena otrokom, bolj umirjena in si ne ogledujemo več npr. celega Pariza v enem dnevu, ampak postopoma, počasi in veš kaj – od tega imamo veliko veliko več.