Med.Over.Net

Neplodnost

Odgovarjajo: Branka Žegura, dr. med., spec. ginekologije in porodništva

olajšanje duše

Default avatar

sunday

Če bo kdo prebral to zgodbo upam da ne bo zamorjen - napisala sem jo samo zato, da sem en kamenček odvrgla iz svoje duše.

Počutim se kot ujeta žuželka v pajkovi mreži, vedno obstaja tista majhna možnost, da se rešiš toda kdo je tisti ki te bo rešil in ti pomagal?
Vso svojo mladost sem živela v prepričanju, da bom imela hišo ali stanovanje, ki bo polno otroškega smeha, veselja, norčij...Stanovanje / prostorno / imam!

Nato pa smo doževeli najbolj črn dan, ko smo od naših mož v belem izvedeli, da je edina možnost da imamo kdaj otroke v njihovih rokah. Svet se mi je v tistem trnutku sesul kot da bi bil zgrajen iz najlažjega puha. Navzven pa je vedno izgledalo in še vedno izgleda, da sem trdna kot skala in ledena kot led.

Ko sva se z možem prvič podala na neznano pot umetne oploditve sva bila polna upov in želja. Seveda bo uspelo sva si govorila in optimistično sedela pred ordinacijo ko sva hodila na ultrazvok pred postopkom.
Prišel je dan ko sva končno imela postopek in vsa navdušena sva odšla domov, jaz sem kot kokoška božala svoj trebušček v upanju da notri raste novo življenje. Nato je prišel dan D, ki se je namesto v dan veselja spremenil v dan nepopisne žalosti, ki pa je bil še večji ko sem videla razočaranje v moževih očeh.
Tiste grde rdeče kaplje so naznanile da so moje želje odpalavale na oblaku nekam daleč.

No in tako so šli postpki en, drugi, tretji...Vmes je preteklo nekaj let in v temčasu so rodile skoraj vse moje prijateljice, znanke, sosede....
Nato pa je prišel postopek številka 7 – pravljično število – in tudi za naju je bilo pravljično prvič po 5 letih sem zagledala pozitiven test. Veselje je bilo nepopisno, toda na žalost kratkotrajno saj se je v 7 tednu vse končalo.

Šok smo pustili nekje ob strani in se podali v poskus številka 8. Marsikdo se vpraša kaj je narobe z mano da tolikokrat ni uspelo in vedno se tolažim z besedami naših strokovnjakov ko pravijo da tudi popolnoma zdravemu paru ne uspe takoj ali pa tudi nikoli.

Ko sem zadnjič hodila na ultrazvok sem pred ordinacijo opazovala pare, ki so bili novi v celem sistemu – kako vem? Ker so imeli tisti optimistični žar v svojih očeh, ki sem ga imela tudi jaz prvič morda tudi še drugič v svojih očeh. In prav je tako da so optimistični in želela sem si da bi jim čimprej uspelo.

Nam pa spet ni uspelo in sedaj so upi po lastnem otroku že nekje daleč daleč stran. Vsai nama še vedno govorijo da upanje umre zadnje in da doklar je upanje do takrat je možnost.
Toda resničnost je takšna da nihče od njih ne živi v moji glavi, ki včasih boboni od bolečin.

Najbolj grozno pa je to, da kot napirmer sedaj ko sem izvedela da je moja najboljša prijateljica noseča – presrečna sem zanjo – grozno trpim, seveda nenamirno toda bolečina je grozna. Počutim se kot da se vsem okrog mene odvija življenje le moje stoji na mrtvi točki in se ne premakne nikamor. Včasih se mi začne življenje prevrtavati naprej in nazaj in takrat ugotovim, da nimam v svojem življenju kaj pokazati, no razen svojega enkratnega moža, brez katerega bi bila zelo izgubljena.
Takšni dnevi pridejo redko in so izredno črni, sivi in polni negativizma. Nato pomislim na novo življenje, ki bo prišlo na svet za katerega vem da ga bom imela tako rada kot morda nekoč svoje in ne zdi se mipravično moje razmišljanje.

Nato pa pride dan, ko se zbudim spet polna optimizma in življenje spet steče svojo ustaljeno pot in vem da bova z možem še poskusila srečo z najinimi potomci – toda bojim se dneva, če ta dan za naju ne bo prišel ali pa morda midva ne bova več poiskušala sreče – saj to ni nič drugega kot neka loterija.

Želim si da bi ta loterija čimvečim prinesla v njihov dom otroški smeh!

Lp, Sunday
Default avatar

anastasja_

Sunday, čeprav sem šele začetnica glede na vse tvoje postopke vem kako se počutiš..Tudi midva sva šla prvič, drugič tja v prepričanju da nama bo uspelo..Pa ni.Prvi neuspeh naju nekako ni preveč potrl, ta drugi naju je pa spravil čisto na tla. Pa je tud že boljš! Tolažim se s tem, da imava eden drugega, da sva srečna,zaljubljena..In vem, da bo tudi za nas prišel čas, ko bomo najponosnejše mamice svojih srčkov..

lp,a.
Default avatar

PLESALKA1

SUNDAY, moja najboljša prijateljica ima tudi krasnega sinčka. Žal pa je od svojega 33 leta vdova. Mali je imel 1 leto, ko je ostal brez očita. In tu sva vsaka s svojo žalostjo. Ona ima sinčka, jaz pa krasnega ljubečega moža, ki ni samo moja ljubezen, ampak tudi najboljši prijatelj, skratka soroda duša... In če se kdaj vprašam, če bi zamnejla z njo.. Grozno, ampak ne bi!
Probaj najti srečo v tem, kar ti je življenje namenilo. Pa kakorkoli se že obrnejo stvari. Partnerska ljubezen, če je tista prava, je lahko najlepša stvar.
Pip Plesalka
Default avatar

larena

Sunday,

popolnoma te razumem. Naj ti še napišem, kako je meni.

Odkar z možem poskušava dobiti otroka, se v mojem majhnem kolektivu v službi porodniške kar vrstijo. Sodelavka s katero sva skupaj v pisarni in sva dobre prijateljice, mi je včeraj povedala da je noseča. V 7 letih odkar sem jaz tu, bo to njen 3 otroček! Pred nekaj tedni sem se pogovarjala z drugo sodelavko, ki je še na porodniški, pa mi je zaupala, da bo imela še enega otroka, takoj ko bo konec porodniške in čez par let načrtuje še enega. To bo njen 4 otrok.

Tretja sodelavka, ki je pripravnica, načrtuje začetek naslednjega leta, ko mine pripravništvo. Četrta sodelavka pa čez dobro leto.

Ostali sodelavci so moški, s kupom otrok, seveda.

Jaz pa nič, vsa ta leta. Počutim se kot kaka spaka.

In kaj se v naši službi večino časa pogovarjamo? Uganite.

Drži se. Stisni zobe in pogumno naprej. Samo še to nam preostane.

lp
Default avatar

sunday

Plesalka - jaz tudi ne bi svojega moža zamenjala za otroka nikoli in nikdar si pa vseeno močno želim oz. si oba močno želiva imeti tudi majhno veselje, ki bi nekoč zraslo in bi nama delalo družbo tudi ko bova že stara in betežna. Vem da se vse to sliši strašno egoistično toda to si želim.

Svojo srečo sem našla v svojem možu, svoje veselje pa še iščem.

naj dodam še to pred kratkim je malo manjkalo da ne bi izgubila moža - bolezen - in takrat sem si rekla da ne rabim na tem svetu nič drugega razen svojega moža in tudi resno sem to mislila - toda v duši še vedno boli tisti majhen delček praznine!

lp, Sunday
Default avatar

alexia

SUnday,Larena.
Joj kako vas razumem. Pri meni v službi so tudi same mamice in tistre ki so trenutno na porodniški. Res je huda, največ zato, ker me non stop sprašujejo kdaj bom jaz imela otroke in kaj čakam. No nekateri že vedo ,da imam probleme, ker sem veliko na bolniški, nekaterim pa sem to tudi zaupala. Z možem sva skupaj 13 let . Na začetku sva se pazila , pol sva se odločila da je skrajni čs za otroke, in glej... minevajo meseci , leta in ni nič. Najtežje mi je , ker strasno pričakuje tudi moja mama. Ko je mene rodila je imela 42 let in sem edinka. Prvega je zgubila takoj po porodu.
Zdej ima že 76 let in še vedno ni babica medtem ko so druge že prababice.
Včasih se vprašam zakaj jaz. Mama pravi, da tam kjer si otrok največ želijo ne pridejo. No res, pri nas doma smo vsi žalostni.
Punce , srečno.
Default avatar

Sonček

Sunday,

če je ljubezen in veselje bo tudi otrok.

Privošči si lep dopust.

Sonček
Default avatar

Maja

Moja zgodba je tudi podobna, kot da pišem to jaz.Sedmi postopek se je danes v devetem tdnu končal in nadaljuje se krvavitev.Deset let upanja.
Nekaj časa se nisem oglasila, ker se je v teh štirih tednih dogajalo,vam nisem mogla opisovat, saj sem bila že dvakrat 100% da je konec, pa se je umirilo in spet upanje.
Prezgodaj je še, da bi vedela kaj naprej, vem, da se bova pobrala, kaj mi vse prenesemo!Ne smemo pozabiti na naše partnerje, ki ne povejo vsega.
Danes sem videla od moje pikice samo gestacijsko vrečko, srčka ni bilo zaznati...
Si že očitam, da sem uničevalec zarodkov -kaj ni grozna misel?
Toliko za sedaj, ne morem več.
Maja
Default avatar

bilka1

Joj, ženske moje, ta svet ni pravičen, ni logičen... tako hudo mi je za vaju, ker razumem (vsaj deloma, čez toliko ovir nisem še šla). Tudi jaz sem si prva od vseh kolegic in sošolk želela otroke, jih zavesto načrtovala...One so že rodile ali bojo v naslednjih mesecih. Jaz še čakam na prvo zanositev. Vem, da ste zelo na dnu, da je hudo, da ne vidite izhoda...pa vendar so še poti, izhodi...Na svetu in tudi v naši neposredni bljižini je veliko otrok, ki čakajo na rejništvo. Jaz najdem tolažbo v tej misli. Sedaj bova z možem začela z gradnjo hiše, pa se bi mi zdelo nesmiselno, če ne bi bilo te rešitve, tega upanja...Ker se zavedam, da ni nujno, da nama uspe roditi otroka.
Maja, deset let se mi zdi grozno dolga doba, verjetno bi ti tudi tuj otrok zacelil rane, potešil veliko hrepenenje in vlil nove volje za življenje, te na nek način odrešil. Saj v času, ko imaš otroka v reji, še vedno lahko nadaljuješ s postopki.
Nočem nikomur vsiljevati svojih prepričanj, želim pomagati...mene ta misel navdaja z optimizmom.
Želim, da bi se kmalu počutile bolje. Bilka...in mislim na vaju.
Default avatar

Vanja2

Pozdravljene,

kar nekoliko me je stiskalo pri srcu, ko sem brala vaša sporočila. Sunday 8-krat?! Strinjam se z Bilko1 - Niste nikoli pomislile na alternativo? Posvojitev? Rejništvo? Rešiti nekomu mizerno življenje se mi zdi še toliko bolj hvaležno - redko kdo da otroka v posvojitev, v rejništvo pa ga dajo kar pogosto. Si kdaj pomislila obiskati kakšno kliniko v Belgiji? Cena je menda zelo podobna tisti samoplačniški v SLO - na forumu je ena pisala o eni kliniki - Universitair Ziekenhuis Gent - ratalo v 2. poskusu ima dvojčka. Belgija je menda zelo uspešna na tem področju in imajo zelo visok odstotek uspešnosti postopkov. V Belgiji je očitno bilo že kar nekaj Slovenk - saj sem to slišala tudi pri puncah na Gin.kliniki v LJ.

Tudi sama sem ena tistih, ki jim do sedaj ni uspelo zanositi po naravni poti, in sem tudi sama poizkusila s postopkom IVF.

Trenutno sem v 1. (optimističnem) poskusu IVF - danes mineva 10.dan od dneva transferja (m še ni)...... Če rata bom presrečna, če pa ne bom morala sprejeti tudi to. Saj poznate Tom Hansovo reklo: Life is like a box of chocolate, you never know hat you gonna get. Ko sem tuhtala o teh postopkih sem se odločila, da bi morda šla na max še na en ali dva postopka (zdaj sem si injekcije dajala kar 25 dni - sem bila že kot "narkomanka", ko sem si dajala doze - zjutraj pred službo sem imela pol ure časa samo za to). Zdi se mi, da res ne moremo vedno z glavo skozi zid. Pa saj to ni shopping. Očitno pa ene ženske - ki sem jih videla na postopku - to jemljejo res tako.... Grozno. To je ena stvar, ki žal ni odvisna ne od izpitov, ne pameti, ne denarja... ampak samo od tega, ali nam je mati narava to poslanstvo namenila. Le kje piše, da morajo vse ženske, ki želijo imeti otroke, to tudi imeti... Saj nismo otroci.

Poznam tudi 2 para, ki sta se dolga leta trudila, a brez uspeha (pri vseh 4 je bilo vse ok).... Oba para sta se po letih in letih razšla, ker jih je to preveč morilo.... potem so vsi 4 dobili nove partnerje (niso se zmešali, da ne boste mislili) in tudi družine (po naravni poti spočete, ženski sta bilo stari okoli 43 ko sta se ločili). Včasih se dva tudi enostavno ne ujemata... in menda ti primeri niti niso tako redki. Seveda ne predlagam menjave partnerjev, samo mislim, da je treba v življenju uživati in biti srečen kakorkoli nam je že dano. Samo pomislite na tiste številne afriške matere, ki brez težav zanosijo in rodijo otroke, potem pa jim zaradi bolezni, pomanjkanja hrane... umrejo na lastnih rokah. Jaz mislim, da je to še huje od dejsta, da ne rata.

Ker že imate izkušnje z IVF - mi lahko malo pomagate: kdaj ste kaj dobile m po postopku IVF? Ste probale kdaj s CB oz. ali ste vedno čakale na kontrolo pri G? Jaz sem si danes nabavila CB, pa je mož kar malo grdo gledal.... Test sem mislila narediti čez 3 dni (pon) (v torek imam kotrolo pri G) - kaj menite? Skušnjava narediti test je že malo prisotna... a me še ni premagala.

Ne glede na naš skupni imenovalec, Vas želim samo to, da ste v življenju srečne in da vam bo le ratalo! Morda celo v Belgiji!

Vanja2
Default avatar

Maja

Bila sva tudi v Gentu, kot samoplačnika, ker v Slo. takrat še niso delali postopkov z donatorji.Bila sva tudi v Švici, tam je bilo več zarodkov in tudi zamrznjenčki, pa ni ratalo, je bilo pa manj naporno, saj je bližje kot Belgija.Bila sva v ZG, tam je enkrat ratalo in splav v devetem tednu.Potem sva le dočakala na postopke doma, kar je v primerjavi z tujino dosti lažje.Zato se nama je vse to zavleklo 10 let.
Neizmerno bi rada pomagala otroku, ga vzgojila, mu nudila lepo življenje, samo ne predstavljam si kako bi prenesla če ga uzamejo nazaj biološki starši.Še mačke nebi dala od hiše, ne pa otroka, na katerega bi se navezala.Nimava to še rzčiščeno kaj misliva o tem, ker še vedno upava na najinega otroka.
LP, Maja
Default avatar

Mikica

Mene tudi zdeluje. Ko sva šla prvič v postopek, sem si rekla, da bom petkrat sigurno šla na postopek, potem pa bom razmišljala, kako naprej. No, sedaj sem pred petim postopkom in prvič razmišljam. Kaj, kako in kolikokrat?
Jasna mi je statistika, verjetnost. Postopek jemljem tako, kot da bi enkrat na 3m doma po naravni poti se prijelo. Verjetnost še manjša. 3X IVF v enem letu, več realno ne gre. Enkrat dopusti, novo leto itd. Potemtakem je še večji čudež, ko se enkrat prime. Razmišljam o Karmen - 18 X. Ne mislim po 5. obupati, ampak 18 X, to se mi tudi zdi, da ne bom zdržala. Še pet let postopkov? Razmišljam o malo daljšem premoru. Ne vem, kaj mi bo koristil. Ne bom odmislila. Vsakič sem šla v postopek z upanjem, tokrat pa bo mogoče. Jeseni bom šla poskusiti znova, se bojim, da s kakšnim posebnim zanosom, navdušenjem dvomim da. Inekcije, punkcija , transfer in neskočno čakanje - kolikokrat še? Pred prvim postopkom mi je Mojca P. rekla, da bom imela dva. SI mislim, kdaj pa ? In to dva? Še do prvega gre težko. O drugem sploh ne razmišljam, če gre tako težko.
Da o okolici pa sploh ne govorim. Če bo sreča tudi naju obiskala in ko bo najin sonček shodil, bodo otroci najinih kolegov hodili že na prve zmenke.
Vsi bomo živeli dalje, vsak na svoj način. Trudim si izboljšati kvaliteto življena, ga malo popestriti, pa kaj kmalu padem v vsakdanjik.

Za dežjem vedno pride sonce. Upam in želim, da večini od nas.

Moderatorji

Branka Žegura , dr. med., spec. ginekologije in porodništva
Branka Žegura