Najdi forum

Otroci v avtu

Vceraj sem v Oni prebrala, da je odstotek staršev, ki svojih otrok ne privezujejo v avtu zelo visok. Zdaj me pa zanima, kako je to pri vas? A so vaši otroci v avtu vedno privezani? A kdaj popustite prigovarjanju in prošnjam? A vzamete svojega malčka v naročje, če v stolčku joka in se vozite z njim v naročju? …..
Jaz sem tak ziheras, da si sploh ne upam pomisliti, da bi otroka peljala kako drugače kot v avtosedezu.
LP;
Natasa

Hčerka maja bo stara 6 let, je še vedno v stolčku (jahač z naslonjalom), in tako bo tudi še naprej, samo, da bomo verjetno kmalu zamenjali za jahača brez nasonjala. Tega pa bo dobil sin, ki bo maja star dve leti in mu bo sedanji sedež kmalu premajhen (je bolj velik: 91 cm, 15 kg).
Niti na misel mi ne pade, da bi bila otroka v avtu nepripeta. Tudi jaz se zgražam, ko vidim koliko otrok je v avtu nepripetih, še posebno v starosti moje hčerke ni skoraj noben več pripet, pa stojijo med obema sedežema in gledajo naprej.
Pri nas nimamo s tem nobenih problemov, sin se sicer do 1 leta na splošno ni maral voziti v avtu, pa smo na daljše vožnje (1 ura in več) vedno hodili v času njegovega spanja.

Oba dvojcka vedno v avtosedezu.
Do trinajstletne hcere na zadnjem sedezu pa nisem tako striktna, ce je z mano spredaj pa seveda, vedno privezana.
n.

nova
Uredništvo priporoča

Pri nas ni nobene dileme ali sedita v sedežu ali ne. Obvezno morata sedeti v sedežu od začetka ko smo se začeli voziti. Starejša je stara 6,5let in lepo sedi v pravem sedežu in ne v jahaču. Mlajša je stara 3,5 let pa tudi sedi v sedežu. Pripeti morata biti tudi za najkrajšo pot do trgovine. Ko pa gremo na daljšo pot nap. morje pa se večkrat ustavimo in pretegnemo svoje ude. Dolgčas preganjamo z igricami, opazovanjem narave, poslušanjem pravljic in glasbe…

Na začetku, če sta med vožnjo jokali sem šla sedet na zadnje sedeže in sem ju božala ali pripovedovala kakšne pravljice, nikoli pa jih nisem vzela iz sedeža v naročje.

Tudi jaz se večkrat zgrozim, ko vidim kako nekateri prevažajo otroke (na avtu nalepka otrok v avtu) – kot, da bi vozili krompir – otroci ležijo ali stojijo na zadnjih sedežih in jih premetava levo in desno. Nekateri pa šofirajo z majhnimi otroci v naročju.

Mnogi starši se sploh ne zavedajo do kakšnih poškodb lahko pride že ob najmanjšem trku, če otroci niso privezani – da o katapultih skozi prvo šipo niti ne govorim. Po toči je žal prepozno zvoniti. Mogoče sem si s tem postom nekoliko olajšala dušo, ker mi je to že dolgo ležalo na njej.

Pa še to: imamo 2 avtomobila in v vsakem imamo po dva sedeža. Mislim, da je to, da otroke privezujem najmanj kar lahko storim zanju.

Sploh ni debate – najprej se vsi privežemo. Tudi vsi občasni potniki v našem avtu se morajo obvezno privezati (ni važno kdo in kje sedi), sicer grejo lahko peš. Varnostni pasovi niso v avtu zaradi lepšega.

LPM

Ga ni takšnega joka, da bi komu dovolil vzeti mačkončka iz lupinice.

Takšno teslo, ki lahko stori kaj takšnega, pa najverjetneje še ni imelo prometne nesreče…

lp
mačkon

Vedno in povsod v sedežu in privezana. Se pa tudi vsi ostali redno privezujemo, tudi na zadnjih sedežih. Smo imeli dve obdobji trmarjenja in tuljenja (okoli 10 mesecev in pri 2 letih), ko ni hotela sedeti v sedežu, pa ga ni variante, da bi popustili. Tudi do najbližje trgovine je privezana, tudi, če le spravljamo avto v garažo. Tudi, ko je bila bolna in smo jo sredi noči vozili v bolnico, je bila privezana in v svojem sedežu.

Tudi mi smo stalno v sedežu in nujno privezani.
Če je pa hudo, pa naredimo krajši postanek ali se pa jaz zbašem k njima na zadnjo klop!
lp

Pri nas imamo z vožnjami v avtu velik cirkus. Hči namreč od majhnega ne prenaša vožnje in vsako potovanje je zame največja nočna mora. Po pol ure vožnje (seveda privezani v avtosedežu) se začne: “mami slabo”, postane nemirna, potne kapljice ji stojijo na čelu, konča se z bruhanjem, slabost ne mine do naslednjega bruhanja in tako naprej. GROZA! Ne vem če je opravičljivo, ampak pri daljših vožnjah pomaga le to (razen ustavljanja) da grem sedeti na zadnji sedež, ona pa v moje naročje. Le tako se za silo umiri. Naj povem še to, da se sama z njo nisem upala na vožnjo daljšo od pol ure. Sin pa teh težav nima. Tolaži me, da je iz leta v leto boljše.

Pri nas imamo z vožnjami v avtu velik cirkus. Hči namreč od majhnega ne prenaša vožnje in vsako potovanje je zame največja nočna mora. Po pol ure vožnje (seveda privezani v avtosedežu) se začne: “mami slabo”, postane nemirna, potne kapljice ji stojijo na čelu, konča se z bruhanjem, slabost ne mine do naslednjega bruhanja in tako naprej. GROZA! Ne vem če je opravičljivo, ampak pri daljših vožnjah pomaga le to (razen ustavljanja) da grem sedeti na zadnji sedež, ona pa v moje naročje. Le tako se za silo umiri. Naj povem še to, da se sama z njo nisem upala na vožnjo daljšo od pol ure. Sin pa teh težav nima. Tolaži me, da je iz leta v leto boljše.

Vsakič, ko berem o (ne)privezovanju v avtu, me kar mraz trese. Spomnim se na članek v neki reviji, kjer je mamica povedala, da enkrat samkrat ni privezala otroka v njegov sedež, ampak je sedel pri njej v naročju. Enkrat samkrat in takrat je bilo usodno. Zato se čudim odraslim, da sebe spredaj privežejo, otroci naj se pa vozijo kot ovce. Tudi moja svakinja je takšna, ampak saj “njim se ne more nič takega zgoditi, ker pač ne divjajo po cesti”. Sploh ne gre za to, kdo divja, verjetno bo res nekdo drug povzročitelj, poškodovani (ali še kaj hujšega) bodo pa otroci. Sicer nimam navade, da bi solila pamet drugim, ampak moja fantka sta vedno pripeta.

Vedno privezani!!! Če je jok, se raje ustavimo. Obe sta navajeni se vozit v sedežih in ni problemov. Tudi lani, ko smo šli na morje na Brač, sta bili celo pot v sedežih, na pot smo šli ponoči, da sta spali. Si sploh ne upam pomisliti, kaj vse se lahko zgodi na cesti, brez varnostnih ukrepov pa….

B

Sedež brez debate in on to ve. V maminem avtu bi se lahko že odpel, ker je dojel sistem, pa se ne, ker ve, kako hudo se lahko ponesreči.
T.

Brez debate je hčerka vedno v avtosedežu, pa tudi midva z možem sva vedno privezana, ne glede na to, ali sediva oba spredaj (krajše relacije) ali pa je eden zadaj s hčerko (daljše relacije). Včasih na daljših poteh malo positnari, pa ji lepo razložimo, da smo vsi privezani, tudi tata in mama in je potem spet OK.
Mislim, da smo starši s svojimi dejanji najlepši vzor našim malčkom. In končno je tako, kot je napisala MatejaH, pasovi v avtu niso za okras.

Naš je od prve vožnje iz porodnišnice do danes (sedemnajst mesecev) izključno v svojem sedežu. Nikoli nisem popustila, tudi če se je pritoževal (se je kar veliko), ga nisem vzela ven. Vedno sem ga zabavala. V avtu ima svoje igrače za katere ve, da ga tam čakajo. Zdaj jih že kliče in potem pride kuža, Miki, račka… Včasih sva se dojila med vožnjo. Skratka počeli smo vse in še danes včasih, le da je v sedežu.
Varno in vožnjo!
Petruša

Tudi pri nas sploh ni debate, privezani moramo biti, če ne ne gremo nikamor!

Draga Muca,
pred dvema mesecema smo doživeli hudo prometno nesrečo. Vsi trije otroci so bili nepoškodovani – k sreči so bili pravilno privezani in vsak v svojem avtosedežu. Od takrat naprej sta začeli privezovati otroke v avtu tudi moja sestra in moja soseda, ker prej nista nikoli.

Naši otroci in tudi midva smo VEDNO pravilno privezani.

Rešitve joka smo pa reševali takole:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=43439&t=43432

Pri nas je avto pokvarjen, dokler nismo vsi privezani. No, do zdaj še nismo imeli težav s tem, da Andrej ne bi hotel biti privezan na sedežu. Je pa zelo hud, če se kdo pozabi pripeti. Mož včasih najprej avto spravi iz pakrinega boksa, kar je včasih prava umetnost, in se šele potem priveže. Vam povem, po Andrejevem mnenju ni hujšega greha.

Mi imamo tavelko 5,5 leta še vedno na jahaču, naslonjalo je prerasla (strašna dolginka). Tamaučka pa itak v stolčku. Sploh ni debate, da bi se kako drugače peljali. Jaz že odraslih, ki sedijo poleg mene v avtu, ne peljem nikamor, če se ne pripnejo. Razen ene kolegice, ki mi je pokazala, da je tako majhna, da bi ji ob nesreči zagotov pas vrat prerezal, tudi če ga ne vem kako nizko nastaviš.

Se je pa enkrat davno nazaj naša tavelka odpela sama. Na avtocesti! Seveda naju je skoraj kap, ko nama je povedala in ker sva gladko popiz…., si je hitro izmislila, da jo je odpela igračka, punčka, ki jo je imela v naročju. In sem potem jaz tejle igrački še enkrat razložila, zakaj je treba biti v avtu pripet, in sem jo, “za kazen” zaprla v svojo torbico. Tavelki sem povedala, da bo tam punčka bolj na varnem, dokler ji doma še ona, ki je “zanjo odgovorna”, ne razloži, zakaj morajo biti vsi otroci v avtu pripeti, odrasli pa tudi. Niti ni kaj dosti jokala in se je strinjala, da mora biti igračka “kaznovana”. Mislim, da je zelo dobro razumela, kaj se je zgodilo, in da je sprejela igro, ker ji je bilo tako laže in bolj všeč, da je nisva direkt kregala.
Od takrat naprej vedno vpraša, preden se odpne (ko smo z avtom že na dvorišču ali kje drugje na pol parkirani), pa tudi naju opozarja, če speljeva s parkirišča nepripeta (jaz se običajno pripnem šele, ko sem ven z dvorišča, ker se moram preveč zvirat za ven prit in me pas ovira).

Starše, ki otrok ne pripenjajo, bi jaz tako oglobila, da bi si za vekomaj zapomnili. Če ne gre s pametjo, pa s prisilo, jaz mislim.

New Report

Close