RAČUNALNIK

Hčerka ima 13 let in ves prosti čas prebije za računalnikom (na klepetalnici). Drugače trenira rokomet, domačo nalogo naredi takoj po šoli, da gre potem lahko za računalnik, nato se odpravi na trening, ko pride domov, pa spet na računalnik, dokler ne gre spat. Jezim se, ker bi lahko pomagala tudi pri hišnih opravilih. Tudi pogovarjamo se ne več, kot včasih, jezim se, ker tudi je (večerja) za računalnikom. Nama z možem to ni prav nič všeč, zdi se mi, kot da je zasvojena. Zanima me, kako je s tem drugje.
Lp

Ja, to je zasvojenost. In to čista. Od sosede 14-letnik je počel podobno, prenehal se je družit s prijatelji, knjige sploh niso aktualne, kolo tudi ne, nič, le PC. Omejili so mu čas dostopa, pa je potem ponoči, ko so že vsi spali, se splazil in srfal.
Končalo se je s čistim odklopom, kreganjem, itn – sedaj, leto zatem, ko ga vidim, se je spet spremenil v “povprečnega” najstnika, zvečer malo ven s prijatelji, celo z družino kam, če že mora…
Prejšnje generacije so izgubljale čas s TVjem, moj sorodnik je visel pred njim dobesedno stalno…..res ne vem, zakaj se niso starši poslužili zelo preproste rešitve, k ise ponuja sama od sebe – pokvariš TV (bil je namreč njegov). Ampak se niso upali…….ker bi potem bogvedi kje hodil, bilo bi še bolj nevarno it.
Saj najbrž sama veš, kako te lahko PC in interent zasvoji, preprosto sediš in sediš in sediš……..in to ni dobro. Nobena skrajnost ni. Edina dobra stran je seveda – da v tem času ne počne česa drugega, kar bi te še bolj skrbelo in se ti ne bi zdelo ok.

Mislim, da gre bolj za obdobje. Tu nekje okrog 13 – 15 otroci odkrijejo internet, irc in te zadeve. In jim je to nekaj časa zelo zanimivo – tako kot vsakemu otroku vsaka nova igračka.

Nobena panika ni potrebna in nobeni posebni ukrepi. Dokler otrok opravlja svoje obveznosti (domače naloge, po možnosti treningi, klavir in balet za očke in mamice…), je to čisto dovolj. Prosti čas pa naj ima za to, da ga prosto preživi. Vas vprašam, kaj bi vi mislili o svojem “prostem času”, če bi vam vaši starši diktirali, kako ga preživeti.

Razen tega so pa tudi že malo zastareli pojmi, da je komunikacija preko računalnika nekakšen nadomestek za “pravo” druženje. Danes je to ravno obratno – preko računalniških klepetalnic se sklepajo nova prijateljstva, otroci se (če jim je to omogočeno) srečujejo tudi v resnici itd.

Seveda smo starši zato, da imamo zadeve pod kontrolo. Ampak razumne omejitve otroci v glavnem sprejmejo brez večjega negodovanja. Npr. računalnik največ do desetih, da ostane dovolj časa za spanje. Seveda bo deklica ugovarjala, da takrat šele “vsi pridejo gor”, ampak ji lahko razložiš, da imajo verjetno pouk popoldan ali pa gre za študente, ki imajo pač drugačen urnik. In potem ob 10.15 še enkrat opomniš, ob 10.30 pa povzdigneš glas in uporabiš starševsko avtoriteto – in ponavadi zaleže.

Kar se tiče večerje za računalnikom – če gre za sendvič ali kaj podobnega “prenosnega” je itak vseeno. Za golaž s testeninami bo pa verjetno sprejela razlago, da ni dobro jesti za računalnikom, ker se lahko tipkovnica umaže in celo pokvari.

Pretirani ukrepi bodo pa prav zanesljivo imeli učinek ravno nasproten od tistega, ki ga želimo – kot je že napisala Elena.

Da se pri 13 ne pogovarja več toliko z vama, pa ni kriv računalnik, ampak je to znak, da deklica čisto normalno odrašča. Poskusi zavrteti spomin nazaj. Koliko si se ti pri takih letih pogovarjala z mamo? Zase vem, da bolj malo. O šoli, o oblačilih, pa še kakšno malenkost mogoče. Za “zaupne pogovore” so bili pa prijatelji – takrat pač na dvorišču, ker računalnikov še nismo imeli.

Jih pa imamo zdaj in se preko foruma pogovarjamo o vzgoji, o politiki, o domačih živalih… pa nismo zasvojeni, mar ne?

Podoben problem je z mojo 15- letno nečakinjo, nalimana je na računalnik in to je vzrok za nenehno prepiranje v družini. Njeni starši so naredili eno nepopravljivo napako in sicer je postal računalnik sredstvo za manipulacijo- v smislu : če boš naredila to in to ( za šolo), boš lahko na netu , in obratno – če ne boš (np.pr. dosegla zastavljenih cilljev), ne boš smela na net – vse skupaj pa v okviru enega dneva, za vztrajanje na daljše obdobje starši nimajo moči. In sedaj se dogaja, da nekaj stori ( se uči) samo zato, da bo potem na klepetalnici. To se mi zdi obupno!
Po moje je problem večplasten – ni samo to, da se otrok premalo druži z vrstniki ‘v živo’, da živi v virtuelnem, navideznem svetu, ki je večinoma daleč od realnega ( naivno verjamejo vse, kar se tam piše), problem je tudi to, da je tak otrok, ki preživi vsak dan ure in ure v tem navideznem svetu, miselno preveč obremenjen s stvarmi, ki se tam ‘dogajajo’ in tudi če se gre po tem učit, je z mislimi še vedno ‘tam’. Ne zmore se odklopit.

Zato se meni zdi nujno, da starši kontrolirajo in časovno omejijo to početje in otrok se mora dogovora držati! Tudi če ga prekinete ( ker je potekel dogovorjen čas) sredi najbolj vročega pogovora, morate vztrajati in mu ne popuščati ( ‘še samo malo…’), mali zasvojenec sam tega ne bo zmogel, zato ima vas, da ga odtrgate od mamljivega navideznega sveta. Tudi obroki se opravijo za mizo, brez izjeme!

Nekateri starši so celo srečni, samo da je otrok doma in ga imajo pod kontrolo. Ali pa, da imajo mir pred njim ure in ure, ni se jim treba ukvarjati z njim, zato posadijo pred ekran z nekimi idiotskimi igricami že štiri-petletne otroke!!! In se potem celo s tem bahajo!!!
Ampak pravega druženja ne more nadomestiti noben net, v živih stikih se otrok nauči razlikovati med dobrim in slabim, nauči se presoditi, kdo je iskren, komu lahko zaupa. Na netu je samo fikcija! Od kod pa veste, da ni na drugi strani namesto petnajstletnika pokvarjenec zrelih let? Ker tudi to se dogaja!

Pa še en vidik – ti mali računalniški zasvojenci si postajajo podobni – že na daleč ga spoznaš : bledi (saj niso skoraj nič na zraku!), malo odsotnega pogleda, kamorkoli pridejo, z očmi iščejo ekran, da se priklopijo, zaradi preveč buljenja dobijo kmalu očala – kaj niso pravi revčki?
Ko smo bili mi otroci, smo dneve preživeli na dvorišču, se družili, tudi prve simpatije so se porajale v kakšnem kotičku dvorišča, izkusili smo marsikaj, tudi kakšno ‘lumparijo’ , ki spada k odraščanju.
Kaj pa danes? Doma so, ‘na varnem’, a kaj bo iz njih????
Starši smo odgovorni zanje, zato: postavite pravila in se jih držite!!
Obilo uspeha!

Imam 17 letnico,ki je prav tako eden od zasvojencev.Najprej smo bili veseli,da se je znašla na računalniku,sedaj pa je to preraslo v katastrofo.Po dveh letih sedenja (preko interneta si je našla tudi nekega fanta -popolno zgubo ,družbo 40 km od doma o kateri praktično ne vemo nič)mi je počil film!Doma ne naredi nič drugega kot to,da enkrat na teden pospravi svoje prostore in prinese konec tedna obleke v pranje,seveda po tisočkratnem opozarjanju.Najhuje pa je to,da je v šoli super in to v gimnaziji,tako da praktično ni bilo vzroka za omejevanje.
Sedaj pa je s tem fantom že dvakrat končala in še tretjič začela,izvedeli smo kar za precej laži v preteklem letu in sedaj se je strgalo tudi meni.Od petka pri nas računalnika in interneta ni več.Popoln odklop.Premaknile me ne bodo nobene solze več.Povedala sem ji,da za šolo tega ne rabi več,ker v tretjem letniku ni več informatike,kar pa rabi za seminarske lahko dobi v knjižnici,kjer je brezplačen računalnik.To da sem ji dovolila da je bila neomejeno na klepetalnicaj je bila moja velika napaka v vzgoji,ki jo pri drugi hčerki garantirano ne bom ponovila.
Videli smo jo samo še takrat ko smo imeli skupne obroke,obvezno branje za šolo se je kar kopiralo iz neta itd.Katastrofa.Ostala bom trdna kot skala.Tega ne bom več podpirala in tudi ne več plačevala.Ko jo ne bo več doma pa lahko vso svojo plačo porabi za klepetanje če hoče in če ji bo zneslo.

Po dveh dnevih se je nekoliko pomirila in sedaj smo doživeli da je celo zvečer prisotna v krogu družine,videla sem jo da celo drži v rokah knjigo in časopis in nenadoma je ugotovila da ima grozno veliko časa in da ne ve kaj naj dela.In to po dveh dneh!!!!
Ostajam trdna,vem da bodo še krize,toda vztrajala bom
Naslednja stvar,ki jo bom omejila bo telefon in to z mesečnim limitom.

Veliko uspeha in ne ponavljajte moje napake.
Anita

Bravo, Anita! Bravo za to kar si naredila in predvsem zato, ker si vedela, da bo to težko. Najlažje je dvigniti roke v zrak in reči “saj nič ne morem” “tako pač je, ta mlada generacija je taka” “bolje to, kot pa da bi…” ipd.
Nekateri starši se tako radi zatekajo v to svojo “nemoč”, namesto da riskirajo direktni spopad…….in dosežejo tisto, kar menijo, da je prav.
Še enkrat – bravo!!!

Čestitam, Anita!!! Rešila si svojo zasvojenko in morda preprečila usodne dogodke. Vse čestitke za vztrajnost!!!
Veš, v čem se dobri starši razlikujejo od slabih? V tem, da znajo presoditi, kaj je za otroka dobro in kaj slabo in da imajo za svojega otroka neko vizijo in cilje in jih poskušajo doseči.
Če se starš boji otroku postaviti čvrste meje in mu kaj prepovedati zato, ker ga je strah, da ga otrok ne bi več imel rad (???!!!), in mu zato raje popusti, s tem zavestno žrtvuje otrokov zdrav razvoj zato, da zadovolji lastno potrebo po pripadnosti in ljubezni ( ker si je ni uspel potešiti v partnerskem odnosu).
Zase moram reči, da sem hčerki vedno postavljala meje in se jih držala, ne glede na težavno najstniško obdobje, bila sem stroga in ji nisem popuščala. Sedaj, ko je odrasla, prizna, da sem ravnala prav.
Veseli me, Anita, da si dobila hčerko ‘nazaj’, da je spet član družine.

Jaz popolnoma razumem, kako je, če te zasvoji internet in klepetanje po netu…. samo da mene to ni doletelo v najstniških letih, ampak precej kasneje, ko sem že sama imela otroka. Zasvoji tako kot igranje igric ali pa gledanje televizije, še posebno če si malo nagnjen k temu. Tudi pri svoji hčerki opažam (6 let), da zelo rada gleda televizijo in se rada igra igrice na računalniku, zato sem že zdaj postavila omejitve… Vsak dan lahko ali gleda 1 uro tv ali 1 uro igra računalnik…. hudo mi je, ker ji je včasih dolgčas in se preklada po stanovanju in je ne morem pregovoriti v nobeno igro… in bi se res lahko še malo poigrala (pa tudi meni bi pasalo, da bi imela mir), ampak kar vztrajam in mislim s tem tudi nadaljevati. Po moje čisti odklop ni ravno najbolši ukrep, urnik oz. časovna omejitev se mi zdi boljša rešitev, sploh če otrok svoje obveznosti sicer solidno opravlja.

Gotovo imate prav, da ste strogi, ko gre samo za klepetanje in igranje igric. Jaz pa imam drugačno izkušnjo. Tudi moj 17-letnik je zasvojen z računalnikom, a mu igrice niso bile dosti in se je mimogrede naučil še programirati, izdelovati internetne strani, oblikovati dokumente in kaže, da bo to njegova poklicna pot. Mimogrede mi poišče kakšno informacijo, ki jo rabim, ali popravi kaj v programu, ki ga uporabljam v službi. Tako da se ne sekiram več, da meni ni uspelo vreči računalnika iz hiše.

Prepoved do interneta in racunalnika samega je napaka!!!

Anita tovja “zasvojenka” si je nasla stvar ki jo veseli tebe pa jeizi. Zdaj si bo nasla drugo stvar ki jo bo spet jezila 😀 tebe pa se bolj 😀 S tem da ti o tem sploh nebos nic vedla!

Me razumes, s tem ko si ji prepovedalal celoten racunalnik si spuknila sama sebi v skledo in to z onim mastni hraklom. Ne rabi racunalnika ker v soli nimajo vec informatike, pa ki te zivis ti?!? Vidis to je napaka starejsih ljudi ki razmsljajo na tak nacin. Pravis da hcerka hodi na gimnazijo, povej mi en poklic pri katerem nebo potrebovala racunalniskega predzanja!?!? No pa ti jaz povem ga ni!!! V racunalnistvu se je potrebno nenehno izobrazevat. Heh nebodo te premaknile solze te pa bo kaj drugega, brez skrbi, se zelela si bos, hcerka moja pridi nazaj lahko uporabljas internet kolko hoces.

Hehehe, je rekla da je ugotovila koliko casa ima :DDD Ne ona zdaj tuhta druge opcije in razmilja kako naj nadomesti to ker nima moznosti klepetat. Ej niti pomislit ne upam kaj vse lahko mladina najde danes da se mascuje starsem.

Ostala bos trdna ko skala, pazi da se nebos zlomla sama od sebe, ker skale niso nezlomljive.

Ne to da si ji dovolila neomejenost na klepetalnici je bla tvoja najboljsa odlocitev. Hcerka je mela svobodo in se je ob tem dobro pocutla, bila je doma, v hisi svojih starsev. Zdaj ko nima interneta bo pa kje drugje.

Ce mas rada hcerko in hoces najboljse za njo ji omogoci racunalnik in ji razlozi naj ga uporablja v koristne namene.

Klepetalnice so lahko zelo zelo koristna stvar. Njprej ti lahko pomeni sprostitev ker se menis s svojim bljisznjim prijeteljem za rameroma nizko ceno. Mas nek problem v soli in ga ne znas resit, kaj naredis?! Gres na klepetalnico pa ves da je tvoj koelga gori ki zadevo oblada in ga vrasas kak je s tem, drugi dan pa dobis v soli dobro oceno.

Pa kaj ste ostali misli s tem ko ste rekli bravo in cestitam?!? Napacno si se spoprijela s tezavo zaradi nepoznavanja racunalniskih osnov.

Teh klepetalnic se da omejit tudi programsko, tako da uporabnik v tem primeru tvoja hcerka nima dostopa do klepeta.

JButton

G. JButton, nekaj stvari imate prav, ampak, prosim, zakaj mislite, da ste imenitni, če v pol tipkane strani natrpate toliko slovničnih in tipkarskih napak. Komaj se da prebrati, kaj ste hoteli povedati, pa še prav prijazen ne znate biti. Gospe je samo zanimalo naše mnenje in izkušnje, niso potrebovale, da jih kdo ozmerja. Kot sem že povedala, sama nimam tako negativnega mnenja o visenju pred računalnikom, glede na svoje izkušnje pač. Res pa je, da se po net-u najde tudi OGROMNO negativnega: pornografija, nasilje, propagiranje neumnih življenskih načel vseh sort. Brez pogovora s svojim najstnikom ne gre; ena od tem je lahko ta, kaj je našel na internetu. Tudi je res, da ga imam raje doma pred računalnikom kot na motorju nekje v mestu. Veliko koristnega pa računalnik tudi ponuja: informacije za šolo, spretnost pri delu s tem (sedaj) nenadomestljivim orodjem… Dokler gre v šoli v redu in če mladostnik vsaj malo poskrbi še za rekreacijo. Kar se pa domačih opravil tiče, pa jaz mojega nič ne prosim, ga kar pred dejstvo postavim in si tudi preveč ne prizadevam, da bi mu bila za služkinjo. Imava včasih hudo uro, ko je treba kaj narediti pri hiši, ampak tam pa res ne odstopam. Saj je dosti star, da lahko kaj prispeva. Lep pozdrav vsem!

Do tistega gospoda in imenitnega se z Vami v vecini strinjam gospa Lejla.

Ja saj vem, morem se izboljsat pri teh slovnicnih in tipkarskih napakah. Pri tem bi pa Vam svetoval, da uporabite tu pa tam kaksen odstavek, je tako bolj citljiva zadeva in vsebinsko razdeljena. Saj poznate, tudi v knjigah so odstavki. Ja, sumnikov trenutno ne morem uporabljat, tako da se to ne steje v napako, velja?

Ja tako kot Ste rekli na internetu se najde mnogo negativnega in se vec. Jaz bi k temu dodal to, da se te stvari pravtako najdejo tudi drugje. Naprimer v soli, na dvoriscu,… S tem hocem povedat da je mladina na vsakem koraku in kjekoli v skusnjavi. Ce se zaveda kaj je prav in kaj ne, tega nebo pocel. Tako, da prepoved racunalnika ni nobena resitev.

Seveda, tak je prav, ce se nekaj dogovorite to mora potem drzat. Ce je njegova naloga omit posodo jo pac more, tukaj ni druge. S tem da vedno lahko pride nekaj vmes in pogovor lahko vedno resi zadevo.

No v splosnem mi je zelo vsec vase razmisljanje in je zelo pohvalano! Anite3 ni zanimalo nase mnenje ampak ga je sama podala. In to tisto trdno kot skala, ces jaz sem mama in tak bo kot sem jaz rekla. S taksnim razmisljanjem sem ji hotel obrazlozit da nebo nic pozitvnega dosegla pri njeni hcerki.

Aja, gospod mi ni vsec ker sem se prezelen za gospoda 😀 OK? Tisti imeniten pa je bla samo provokacija ne? :DDD

Se lahko en nasvet samo. Starsi znebite se taksnega razmisljanja: “Dokler bo v soli vse vredu”… Sola ni vse!!!

Lep pozdrav,
JButton

Spštovani,

točno ,ne želim nobenega mnenja ,podala sem samo svoje razmišljanje.
Osnov računalništva se je naučila , če pa bo hotela kaj vedeti me bo lahko tudi vprašala.
Iz vašega razmišljanja sklepam,da ste predstavnik rosne generacije,mogoće celo pubertetnik….vsaj razmišljanje je tako.
Mogoče boste razmišljali drugače ,ko boste sami imeli na nasprotni strani pubertetnika,ki misli da je osvojil že vse skrivnosti življenja.
Šola je veliko in v teh časih nujno potrebna.Tudi delovne navade in spoštovanje je nujno.Na takšen način kot komunicirate vi ,komunicira veliko razvajene mladine v današnji dneh.Tiste mladostniei,ki imajo doma vse,ki jim ne manjka denarja,ki jih ni strah kaj bo jutri,ki se vsedejo za mizo k pripravljeni hrani ko pridejo domov in mislijo da je to kar samo po sebi umevno v življenju čakajo velika razočaranja.Veliko bolje je ,da otrok nima vsega ,posledica tega je tudi drugačen pogled na življenje.
Da ne bo pomote,moji otroci imajo vsega preveč in to se je izkazalo za napačno .

Da pa bom pri svoji hčerki morda dosegla ravno nasprotno kot želim,pa je tudi mogoče.To pa je že druga zgodba.

Gospa Anita, saj vam ne mislim deliti nasvetov, ampak na vašem mestu bi se pa vseeno malo zamislila. Osnove računalništva obvladajo danes že vsi osnovnošolci. Za uspešen študij in potem za delo v nekem intelektualnem okolju je pa treba ta pripomoček že kar suvereno obvladati. Zelo se strinjam z “javax.swing.*”, da za vaše (predvidevam, da občasne) težave s hčerko ni kriv računalnik. Pa nisem mladenka, nasprotno, pravkar upokojena. In tudi najstnika imam doma (17 let – je pač bolj pozno prišel k nam). Krasen fant je – ampak to ne pomeni, da doma nimava viharjev in prepričevanj in tudi kakšen jok sem in tja. Stroga mama sem, ampak to pa vem, da se z glavo skozi zid ne da – mladostnik ima svoje potrebe in tudi živeti se šele uči. Samo svetujem mu lahko, življenske izkušnje si bo moral sam nabrati. Verjemite, včasih se s tem zelo težko sprijaznim.

Aja, odstavki! Oprostite, javax itd., leta pač! Pa šparam rada, čeprav včasih po neumnem!

Vsem lep večer in lep vikend!

Ne sekiraj se, Anita, kot si rekla, eno je razmišljanje pubertetnika, ki misli, da je ves svet njegov (poznamo ta občutek…:))), drugo pa razmišljanje starša, ki ve, da to ni čisto tako.
Meni se zdi, da je res najlažje biti strpen, razumevajoč, toleranten starš, ki “razume mladino”, ……….se spomnem mam svojih sošolk. Kako sem jim zavidala take razumevajoče mame, ki so rekle “ah, mlada si, šola ni vse, ti se tudi zabavej, samo enkrat si stara xy let”. Brez izjeme so sicer punce pridobile precej izkušenj in spominov na zabave, ponočevanje, itn, v šoli pa totalno pogorele in so sedaj pač kar so.
Težje, veliko težje pa je udariti po mizi in ga usmerjati, tudi postavljati meje, se kdaj kregati…….a mislim, da ravno s tem pokažeš, da ti ni vseeno. Ker ti ni. Ker se trudiš otroka spraviti v pravo smer, čeprav ga nese nekam drugam.
Anita, dobra mama si in bravo za to, kar si naredila!

Tukaj pa je vmesno Bravo In Cestitam Lejli!!!

Anita3: “Osnov računalništva se je naučila , če pa bo hotela kaj vedeti me bo lahko tudi vprašala.” Ne razumem ravno tega stavka. Hcera obvlada osneve rac. in ce bo zelela kaj vec vedet naj vas vprasa. Racunalnistvo je presirok pojem, kaj ste mislili z osnovami racunalinstva?

Glede na to, da sami niste vesci v racunalnistvu kako vas naj kaj vec povprasa, kako se naj od vas kaj nauci? Kaj vas osebni zdravnik ima doktorat iz osnov medicine?!? Ne, je specializiran za to zadevo in ce je kaj narobe vas bo poslal k drugemu zdravniku ki je specializiran za tocno doloceno zadevo. Hocem reci da se je v racunalnistvu potrebno nenehno izobrazevat in izpopolnjevat svoje znanje, vsako sekundo se rodi nekaj novega…

Ne glede na to kdo sem in kolko sem star oziroma mlad, je razlika v najinem razmislajnju to da sem jaz odprt na druga mnenja in poslusam druge ljudi z vec iskusnjami in se iz tega zelim kaj naucit. Med tem ko vi samo gledate enosmerno in za vas druga ne obstaja, vi ste najboljsi, vi ste najbolj pametni.

Verjetno res, nimam pojma kako bo, ko bo na moji strani pubertetnik…

Na taksen nacin kot komuniciram jaz. Ce ste s tem mislili klepetalnice, ki jih uporablja tudi vasa hcera, naj vam povem da slednje ne uporabljaja samo razvajena mladina. Anita3 brez tega ne gre in brez taksni in podobnih programov oziroma aplikacij ni pisarne. Kako si vi predstavljate delo brez odjemalca elektronske poste, brez spletnega brskalnika. sami uporabljate forum. Hcerki prepoveste klepetalnico. Kje je razlika? Ne recem, da je klepetalnica nuja, je lahko tudi koristna zadeva.

Pa normalno, vsak stars bo sinu/hceri vse kar je mozno in se vec. Stars bo sebe prikrajsal za vse kar je mozno le da bo nudil najboljse svojemu potomcu. Ne in ne podcenjujte svoje hcere. V soli se tocno vidi kdo ima in kdo nima. Bodite prepricani da se vasa hcera dobro zaveda in je hvalezna da ima toplo pojsteljo in hrano, med tem ko je kar nekaj taksnih ki se morejo borit za osnovne potrebe. To da hceri nudite vse in se vec materialnih dobrin ni nobena napaka, prej bi rekel naprimer premalo odkritih pogovorov…

JButton

Elena!

Seveda je dobra mama, kdo sploh dvomi o tem?!?

Zakaj bi se Anita3 morala sekirat!?!?

Kaj je prav in kaj ne ona najbolj ve!!!!

Podal sem svoj pogled in razmisljanje glede racunalnistva in mogoce malo drugih zadev 😀

Tako kot ti in Anita3 ne razumeta kaj ni vredu pri prepovedi racunalnika.

Nisi povedala, da je tudi veliko taksne mladine, ki imajo izkusnje iz nocnih klubov in blestijo v soli. :DDD Vse se da!

JButton

Seveda nisi sposoben razumeti osnovne težave, ki se imenuje ZASVOJENOST , saj si sam, očitno, eden od zasvojencev.

Kako ti naj to razlozim, nisem edini :DDDD She kako ti ni jasno, da si ti tudi med nami 😀

Pa pomisli malo, cel svet se vrti okoli tega, to je nuja! Ni je stvari ki se nebi vrtela okoli racunalnikov v taksni ali drugacni obliki!

She, tukaj ni tezave! Je clovek zasvojen s hrano? Je, in kje je tukaj tezava, je ni, v kolikor se pravilno prehranjujes!

JButton

Ej, ej, tako preprosto pa spet ni. Ni vsak alkoholik, ki popije kozarec vina, občasno. Je pa alkoholik tisti, ki brez alkohola ne more dihati, obstajati.
Podobno je z vsemi zasvojenostmi – ko brez glaža ali cigarete ali hrane ali tipkovnice več ne moreš, ko imaš to neprestano v mislih, ko socialno ne funkcioniraš, ker ti tvoja “droga” tako zaposluje možgane in misli, da si brez nje razdražljiv, zadirčen, nemogoč. Ko se potešiš šele, ko se priklopiš.
In zasvojenost je vedno nevarna, še posebej zato, ker je odvisnik sam ne zmore zaznati, kaj šele priznati. In tone vedno globlje.
Vem, tega nočeš in ne moreš razumeti, zato si se odzval tako čustveno in prizadeto – ker si odvisen. Braniš se na način, ki je nesmiseln – seveda so računalniki postali naša vsakdanja realnost in res brez njih enostavno na žalost več ne gre. Ampak- tako kot jemo, ko smo lačni, ne pa neprestano, saj bi sicer počili, tudi mi, normalni ljudje, nismo priklopljeni neprestano, ampak občasno, za popestritev, sicer pa veselo živimo v realnem svetu – se družimo s prijatelji ( v živo, ne v navideznem svetu), hodimo v kino in na koncerte, se veselimo jesenskega sonca, narave, beremo knjige, se pogovarjamo ( v živo), se poljubljamo, objemamo in držimo za roke, seksamo, nakupujemo, pijemo kavo v uličnih lokalih, opazujemo svet okoli sebe – za razliko od računalniških zasvojencev, ki to počnejo v – navideznem svetu, ki ga ni.
Si opazil razliko?