športna vzgoja
Že pred časom sem pisala o tem, da pomagam dečku z velikimi učnimi težavami pri šolskem delu.
Junija, na koncu šolskega leta nas je v spričevalu presenetila ocena pri športni vzgoji – manj uspešno (5. razred). Po prvi burni reakciji (in ker so se pričenjale počitnice) smo se nekako sprijaznili in se odločili, da se z učiteljico pogovorimo o delu in njenih kriterijih za tekoče šolsko leto, saj se v 6. razredu (sedmi devetletke) športna vzgoja ocenjuje s številčno oceno, popravnega iz športne pa si res ne želimo. To smo storili. Na ugotovitev, da nas je ocena v preteklem šolskem letu presenetila, pa je učiteljica hladno odgovorila, da T. pač ni dosegal pričakovanih rezultatov in da nima razvitih motoričnih spretnosti. Sama sem ji ugovarjala, da ima po mojem mnenju manj uspešno lahko učenec, ki se športni vzgoji izmika, ne nosi opreme oz. noče delati določenih vaj… Vsekakor pa ne učenec s slabše razvitimi sposobnostmi, ki pa se trudi in opravlja naloge v okviru svojih zmogljivosti.
Menim namreč, da imamo ljudje različne sposobnosti in da naj bi športna vzgoja v OŠ otroka pripravila do tega, da bo vzljubil rekreacijo in se s športom rad ukvarjal, (kljub temu, da ni najhitrejši in najspretnejši) tudi kasneje v življenju.
Kaj pa menite drugi?
Pozdravljena, Dreja!
Mi imamo deklico, ki ima probleme z motriko in učenjem. Hodi v tretji razred osemletke. Zdravnica je rekla,da ima rahlo cerebralno disfunkcijo. Poznamo težave in probleme s katerimi se taki otroci srečujejo. Sicer se na pogled naši deklici nič ne vidi, da ima probleme z motoriko, vendar smo kljub temu na šoli zaprosili za strokovno pomoč (ker imamo probleme z matematiko) in jo po vseh strokovnih ogledih, pregledih in.. tudi dobili. Sedaj deklici pomaga pri učenju in usposabljanju difektologinja. Na koncu drugega razreda sta bili z dekličino učiteljico v dilemi ali zasluži sončka ali ne, ker naša deklica ni splezala samostojno do vrha žrdi. Na koncu sta se odločili, da ji sončka vseeno data. Mogoče imajo taki otroci tudi v višjih razredih drugačne ocenjevalne kriterije in bi se mogoče pozanimali na vaši šoli. Ne mislim, da bi tako situacijo izkoriščali, da se otroku ne bi bilo potrebno truditi za oceno, vendar so nekateri tudi slabše gibljivi in mislim, da bi taki lahko imeli vsaj uspešno oceno, če obstaja prepričanje, da “štorasti” otroci, ki niso ne vem kakšni športniki, ne morejo imeti zelo uspešno oceno. To je samo moje mnenje.
Lep pozdrav
Dita
O ocenjevanju pri sportni vzgoji smo se na forumu ze pogovarjali.
Osebno bi se pridruzil pojmovanju te vzgoje kot ga razume dreja – ne pozabimo, da se predmet že imenuje ” vzgoja ” in bi zato naj otroka vzgojil v telesno aktivno osebo, ki bi imela rekreativni šport rada tudi kasneje. Gotovo ni namen nobenega šolskega predmeta in tudi športne vzgoje ne, da se otroku upre in ga zasovraži.
Po mojem mnenju je bila reakcija učiteljice neustrezna – če otrok nima razvitih motoričnih sposobnosti, ali ni vsaj do določene mere ravno šola tista, ki naj bi mu jih pomagala razvijati ? In omenjena tovarišica naj bi bila prav za to usposobljen pedagog, če je njena izobrazba nekaj vredna.
Njena izjava je približno taka, kot če bi prišel k učiteljici angleščine, ker bi otrok dobil negativno, ona pa bi rekla, da pač ne zna angleško…
O plezanju po žrdi pa tole: kljub temu, da sem se tekmovalno ukvarjal s športom, sem imel s tem zmeraj neverjetne probleme, predvsem zaradi potnih rok in mi nikamor ni šlo. Na srečo so se učitelji strinjali, da lahko plezam po vrvi namesto žrdi….
Ta telovadba je pa res problem. Ne vem, zakaj učitelji tako komplicirajo. Saj vem, da je učni načrt, ampak, če otroku nekaj ne gre, zakaj ga silijo. Moj sin ima rad telovadbo, ampak plezanje po dveh žrdeh mu pa ne gre. Vsi, ki niso prišli do vrha kazen 100 trebušnjakov. Imel je tak muskelfiber, da je komaj hodil. Ko pa so otroci v srednji šoli, imajo pa opravičila. Naj povem, da sin hodi v 7. razred devetletke in si je za izbirni predmet izbral tudi telovadbo. Vedno več je otrok, ki ne marajo telovadbe.
Moje mnenje pa je tako:
Vsi predmeti so pomembni, pa naj bo to matemetika, angleščina, ali pa telovadba oziroma glasba. In če otrok pri matematiki nima pojma, ima cvek, pa naj se še tako trudi. Pač tako je. Šola ocenjuje znanje in ne delo. Dobro, če je med oceno, se oceni tudi odnos do predmeta. In tako mora biti todi pri telesni vzgoji. Zakaj bi imel nekdo, ki je opazno slabši od ostalih učencev uspešno? Se ti ne zdi, da bi bilo to nepravično do ostalih?
Menim, da bi bil drugačen pristop nepravičen do ostalih predmetov ter do sposobnejših učencev. Če bi namreč ocenjevali pridnost, bi bili najboljši prikrajšani, ker lahko brez truda odlično izdelujejo šolo.
Brez zamere, samo moje skromno mnenje,
A
Se ne strinjam.
In sicer v glavnem zato, ker je opisno ocenjevanje (v kolikor pac sploh se obstaja) – omejeno v glavnem na predmete, kjer ima precejsnjo vlogo talenta oz. nadarjenost (npr. telovadba – motorika, glasba – posluh).
Ce bi npr. na nizji stopnji, kjer otroci pri glasbenem pouku tudi pojejo, ocenjevali posluh (ki je naravni dar in se ga ne da nauciti), bi bilo to gotovo hudo nepravicno. Spomnim se primera iz svojega osnovnega solanja, kjer smo v 4. razredu pisali ” melodicni diktat ” (uciteljica je igrala tone na klavir, mi smo zapisovali note na notno crtovje). Kljub temu, da sem bil vseskozi odlicen ucenec, sem pisal tak mu, da se je kar svetilo – ker pac nimam posluha. Takrat sem bil izredno prizadet, ker seveda stvari nisem jemal tako, kot jo jemljem danes. Nobene vaje seveda niso pomagale.
Pa spet k sportni vzgoji: tudi dobri sportniki niso pri vseh sportih enako dobri, ker pac ne morejo biti (spet ima svojo vlogo fizicna razvitost in nadarjenost) tako da je nujno pac vpeljati neke razumne kriterije ocenjevanja.
Opisan primer po mojem ne potrebuje komentarja in je obsodbe vreden.
Ce fant ni naredil sicer nobenega disciplinskega prekrska, je soliden ucenec in tudi sicer kar dober pri telovadbi, je kazen 100 trebusnjakov navadno sadisticno izzivljanje! (Kdor se ne strinja, naj si prebere primere kaplarskih drilov rekrutov v literaturi, npr. Remarqueja – Na zahodu nic novega)
Kazen – in to krepko – bi si zasluzil sadisticni ucitelj in ne ucenec.
Predlagam, da svetujes svojemu sinu, da ob najmanjsem naslednjem takem poskusu izzivljanja kaznovanje mirno odkloni in odkoraka iz telovadnice naravnost v ravnateljevo pisarno – nato naj poklicejo v solo starse in se koga – take primere je treba zatrteti temeljito in v kali!
In še vedno si prizadet, ker si dobil MU kot odličnja, navkljub temu, da si bil brez posluha in si glede na znanje nisi zaslužil več kot to.
Po tvoji logiki bi tistemu, ki je priden morali “šenkavati” ocene tudi pri predmetih, ki mu ne grejo. Saj se konec koncev trudi.
Tudi pri glasbi, likovni vzgoji in telovadbi se z vajo da veliko doseči. In če si nekdo, ki nima talenta želi imeti boljšo oceno, se bo pač potrudil. Če si za ostale predmete lahko vzame par minut dnevno, si bo pa še za glasbo, telovadbo itd…
Jaz imam pa malo drugačen problem. Se oproščam, ker ga popam sem zraven, ampak vidim, da je tema aktivna.
Hči je v 1.r. osemletke. Telovadbo imajo po urniku trikrat tedensko. Prejšnji teden enkrat in ta teden dvakrat je povedala, da je telovadba odpadla “zarad enih, ker so se prerival”.
To se mi ne zdi OK. Saj gre tudi popoldne ven in kolesarimo in se žogamo in kar je še takega, ampak se mi zdi, da jo (in sošolce) prikrajšajo za pozitivne izkušnje s telovadbo, Ko so jo imeli nazadnje, je bila navdušena, ker so imeli poligon in so se morali plaziti in skakati in delati prevale itd.
Sama se spomnim podobne prakse: telovadba je kar “odpadala”: enkrat, ker niso imeli vsi športne opreme, drugič, ker smo ujezili učiteljico…Ampak je od takrat minilo že več kot 20 let. Kaj bi se pa lahko spremenilo, ne.
Naj povem, da sem sicer z učiteljico zadovoljna. Kako naj ji na lep način povem, da se mi to ne zdi prav?
Ah!
Meni ta MU kasneje v življenju in pri nadaljnjem šolanju in karieri ni prav nič škodil, kar zdaj – dobrih 20 let kasneje že lahko rečem. Seveda tega takrat kot otrok nisem mogel ne vedeti ne razumeti, saj sem se na predmet pač pripravljal, kot na vsakega drugega.
V zvezi s prav tem primerom lahko omenim še nekaj stvari:
1. Diktata, kot sem ga opisal, nismo nikoli vadili – dobro so ga opravili le učenci, ki so sicer hodili tudi v glasbeno šolo, ostali pa bistveno slabše. Preprosto zadeve tudi tisti s posluhom nismo mogli vaditi doma iz preprostega razloga – ker pač skoraj nihče doma nima klavirja!
2. Kot posledica omenjene – lahko rečem – učiteljičine napake take vrste preverjanja znanja kasneje nikoli več ni bilo – mislim, da tudi to nekaj pove o vsej zadevi.
Kar se pa ostalega dela tvojega komentarja tiče, ponavljam, da si v zmoti!
Torej argumentiram dalje: Seveda sem dobil MU – ampak zato, ker je test preverjal spretnost, ki se je ne da naučiti, ampak je stvar naravnega talenta! To s pridnostjo in prizadevnostjo nima nobene zveze!
Stvari enostavno preveč poenostavljaš – res je, da se da z vajo marsikaj doseči, tega nikakor ne zanikam. Tudi ne trdim, da se tistim, ki imajo manj naravnega talenta, ni treba truditi. Pravim pa, da morajo biti merila ocenjevanja še posebej pri takih predmetih postavljena tako, da to upoštevajo. Tudi nikjer nisem napisal, da sem za kakšno šenkavanje ocen.
Če bi bilo tako, kot trdiš ti, bi npr. lahko imeli športno vzgojo ZU le tisti učenci, ki so sami aktivni ali celo vrhunski športniki. Iz lastne izkušnje ti lahko povem, da seveda ni bilo (in ni) tako.
Še več: na raznih šolskih tekmovanjih registrirani aktivni športniki celo nismo smeli nastopati – popolnoma jasno, zakaj! Če bi bilo po tvoje, bi pač lahko nastopali vsi in kdor zmaga, zmaga, pa basta.
Pa vendar lahko vidiš iz naštetega, da stvari niso tako enostavne in črnobele.
Kar se tiče prizadetosti zaradi enega MU pred več kot 20 leti pa: seveda sem šel preko krivice, ki se je takrat zgodila (pa ki se dogajajo v raznih oblikah vsakemu), pozabil pa izkušnje nisem in se bom vedno zavzemal za pravično in človeško ocenjevanje in preverjanje znanja.
Hm, prvič slišim za tak primer ” odpadanja “. Zadeva vsekakor ni v redu, učiteljica si zadeve olajšuje in prikrojuje po svoji meri in ne po meri učnega načrta in učencev.
Doslej sem slišal le za en podoben primer (ki pa se ni zgodil v Sloveniji), da se je učiteljica na razredni stopnji, kjer pač uči sama vse predmete, izogibala uram telovadbe oz. ni izvajala predpisanega programa, ker je bila izredno debela…
Pa so bili starši kmalu pri ravnatelju in so zadevo zrihtali.
V premislek še to:
v devet-letki (konkretno 7. razred) tudi telovadbo, glasbo, tehniko, … ocenjujejo od 1 do 5 in ne več z zu, mu, u in so te ocene enakovredne ostalim.
Zaradi tega se strinjam z Aligatojem, da se mora pri teh predmetih upoštevati tudi ostale dejavnike.
Primer: če primerjamo npr. matematiko in telovadbo.
Pri matematiki se lahko določenih pravil, postopkov,… naučimo, na drugi strani pa imamo telovadbo – otrok pa ima težave z motoriko, kar pa ni mogoče nadomestiti z vajo.
Ali pa npr. otrok nima posluha. Lahko vadi in vadi, pa se tega ne bo priučil in bo torej komaj izdeloval ta predmet.
Dragi-a, A!
Sama sem ravno tako razmišljala dokler nisem imela otrok in ker sem bila sama odličnjakinja. Sedaj, ko imam deklico z motoričnimi problemi pa razmišljam zelo, zelo drugače. Nikakor ne mislim, da bi otrokom, ki so slabše motorično razviti, “šenkali” ocene. Ne! Vem pa, da moja hči vloži veliko truda v vse predmete pa ne bo nikoli dosegla odličnega uspeha. Tudi razočaranja so včasih zelo velika. Prejšnji teden so imeli na šoli kros. Že nekaj dni naprej jo je skrbelo in se je bala, ker je vedela, da bo zadnja. Žal je res bila. Si predstavljate razočaranje otroka? Vsi se bojimo takih in drugačnih porazov. Na srečo ima naša tretješolka zelo razumne učiteljice. Lep dan želim vsem!
Dita
Ja! Res je! Srečo imamo, ker ima naša deklica tako razumne učiteljice. Srčno upam, da bo takih vedno več, ker noben starš ni sam zaslužen za to, da ima otroka, ki brez problema dojema stvari in tudi nihče od staršev ni kriv, če je otrok kakor koli prizadet. Mislim, da so bile včasih učiteljice bolj “diktatorske”, če se smem tako izrazit. V času moje osnovne šole so otroke lasale in teple. Danes mislim, da se to ne dogaja. Vsaj upam, da se ne!
Lep vikend želim vsem skupaj!
Dita
Uh, preveč je tega, da bi brala, zato samo povzetek, ne vem, če ste o tem že govorili.
Sploh v devetletki ocenjujemo otrokov napredek glede na njega samega in ne več na celotno populacijo v razredu. Torej, če se otrok TRUDI, DELA, JE PRIPRAVLJEN SODELOVATI, IMA RAD ŠPORTNO VZGOJO, PRINAŠA ŠPORTNO OPREMO, pa vendar vsega ne uspe izvesti, si zasluži vsaj uspešno oceno.
Glede Krpana in Sončka so nam dali na fakulteti prav navodila, da četudi otrok ne doseže vseh zastavljenih ciljev, da pa mi precenimo, da se je trudil in da je postoril vse v okviru svojih najboljših možnosti, da mu priznanje pripada.
To so stvari, ki so nam jih predavali predavatelji. Grem pa naslednji mesec na seminar o športu v oš, pa se bom bolj natančno pozanimala, kaj o tem menijo strokovni krogi.
Srečno!
Vsem lep pozdrav.
Bile so že debate o tem. Povedala sem že takrat svoje mnenje, ampak mislim, da moram še 1x.
Bodoči učitelj športne vzgoje je svojemu sošolcu rekel, da je GIBALNI KRETEN, ker mu gimnastika nikakor ni šla. Čez 5 let je taisti športni učitelj prišel na tačaj k “svojemu” GIBALNEMU KRETENU na izpopolnjevanje iz drugega športa in priznal svojo napako. Kajti na tečaju se je obnašal kot GIBALNI KRETEN.
Imam pa drug problem. Kako se danes v šoli ocenjujejo otroci s posebnimi potrebami? In vse to kar je zgoraj našteto so POSEBNE POTREBE, le da niso tako izrazite kot npr. slepota, gluhost,…
lp Ana
Dragi A.,
kaj pa bi ti naredil s takim otrokom, kot je moj sin, ki je rojen z deformiranimi stopali in ki sicer sedaj po mesecih preživetih v gipsih, po dveh operacijah in moji vsakodnevni fizioterapiji, sicer več ali manj normalno hodi in le občasno toži zaradi bolečin, ampak zaradi prekratkih in neelastičnih ahilovih tetiv ne more narediti počepa, ne more skakati po eni nogi, nima odriva ne v daljavo, ne v višino (oziroma pred nekaj dnevi sem vsa presrečna opazila da skoči celih 30 cm v daljavo, pri skoraj 7 letih), teče počasi, pa vendar zmore teči. Ali bi mu zagrenil telovadbo in ga ocenjeval glede na druge, ali pa glede na njegov napredek, ki je precejšen?
Ne vem zakaj podcenjuješ določen predmet. Ali bi v primeru, da bi imel probleme pri matematiki, tudi zahtevala boljšo oceno za svojega otroka, zgolj zato, ker se trudi?
Po pravici povedano, bi mu dal uspešno, vendar samo v primeru, da bi se resnično potrudil. Skratka, če bi se resnično videla njegova volja po izboljšanju rezultatov in če bi tudi lepo napredoval, glede na zmožnosti, bi ga jaz osebno ocenil pozitivno.
Drugače bi pa jaz osebno močno prevetril naše šolstvo in tudi uvedel kriterije za učitelje, po katerih bi bilo možno slabe učitelje odpustiti. Žal je v naših šolah polno kvazi učiteljev, ki hodijo v službo zgolj zaradi plače. Tega pa poklic, kot je učitelj, ne dopušča.
Lp,
A