Nasilje nad (med) sošolci
Situacija:
v hčerin razred so sprejeli novega učenca.
Fanta, ki se je v Ljubljano preselil iz drugega mesta v Sloveniji.
Učiteljica je otroke na njegov prihod – vsaj po hčerinem pripovedovanju – lepo pripravila, pojasnila jim je, da bo fant najverjetneje “malce zgubljen”, zato je zaprosila za večjo mero prijaznosti, odprtosti in pomoči.
Obrnilo pa se je tako, da je novi sošolec za dobrodošlico – v času učiteljičine odsotnosti v razredu – zbrcal nekaj fantov, oklofutal sošolko, nekaj (tudi moja hči) pa jih je dobilo s ključi, ki jih nosi okoli vratu na verigi, pošteno po glavi.
Šokirani otroci so se potožili učiteljici, ta pa jih je odpravila z : “a ste tožibabe?”.
Očitno v skrbi za novinca in njegovo aklimatizacijo ni pripravljena poskrbeti za osnovno – varnost svojih učencev.
Izjava in (ne)ukrepanje učiteljice sta me neprijetno presenetila.
Vsem je jasno, da otrok potrebuje nekaj časa, da se aklimatizira. In da nekateri v novem okolju odreagirajo tudi bolj bojevito.
In morda gre tudi za otroka s posebnimi potrebami – morda je dejansko preveč agresiven in neobvladljiv. Ampak tak otrok pač potrebuje posebno pomoč v obliki učitelja, ki bo v razredu ves čas z njim.
V hčeri so se spet prebudile travme iz leta, ko jo je v vrtcu šikaniral njen vrstnik. Ona pač šolo in učilnico jemlje kot kraj, kamor zahaja, da bi se v miru naučila nekaj novih zanimivih stvari. (Takih je danes malo, vem.)Obljubila sem ji, da bom učiteljico opozorila na vedenje novega sošolca in jo bom poskusila zaščititi.
Jasno, da je ne bom ovijala v vato, znati se mora spoprijeti tudi z neprijetnimi platmi življenja in konfliktnimi situacijami, v katere lahko zaidemo, ker pa gre – po nadaljnem hčerinem pripovedovanju sodeč za resnično agresivnega otroka (ki ne ostaja zgolj pri cukanju kitk, dvigovanju kril, ščipanju in podobnem), me zanima, kaj lahko – poleg tega, da bomo starši prestrašenih otrok zadevo danes predstavili na roditeljskem sestanku – še lahko naredimo.
V skrajni sili sem ji svetovala, naj se združi s ostalimi prizadetimi, naj petelinčka stisnejo v kot in fino prebutajo – vem, skrajno nepedagoško, ampak fantiča bi takle tepež morda le izučil….
Ampak, kaj še ostane velikim?
Hvala za vaša mnenja in lep (pa čeprav hladen, brrrr) dan vam želim.
Ali
Opažam, da se v naših šolah vedno bolj pogosto dogaja, da se mora večina prilagajati enemu ali dvema “neprilagojenima”. Učiteljica mora veliko časa in energije posvečati problematičnimi učencem, tistim pa, ki so željni znanja se ne more dovolj posvečati. “Neprilagojeni” mirno lahko terorizira sošolce, le-ti pa mu ne smejo odgovoriti enako. Zato ne krivim učiteljice, ki bi sama veliko raje delala drugače, ampak sistem, ki daje vse preveč potuhe takšnim tičem, ki to pridno izkoriščajo (in njihovim staršem)
Seveda lahko narediš marsikaj. Lahko se sama (ali tvoj mož) na 4 oči pogovoriš s fantom. Najprej lepo, nato bolj ostro. Lahko že pred sestankom zlobiraš starše, da te bodo podprli. Lahko zahtevaš na sestanku pogovor s fantovimi starši (če bi jih slučajno ne bilo-to se rado dogaja). Lahko zahtevaš stalno prisotnost pedagoškega osebja v razredu. Lahko predlagaš, da fanta prične obravnavati svetovalna služba. Lahko obiščeš sama delavke svetovalne službe in predstaviš problem. Lahko se pritožiš na svetu staršev.
Tvoja zgodba me je spomnila na našo. Popolnoma različno, a vendar tako podobno.
Do lani so v sinovem razredu imeli podobnega fanta. Starši smo storili vse zgoraj opisano. Fanta ni več. Najprej ga je vzela rejniška družina. Ker se to ni izšlo, je sedaj v Veržeju. Mene pa peče vest. Vem, da je bilo razlogov za tako drastično dejanje mnogo, mnogo več, a kljub temu…pomagali temu fantu nismo ne starši, ne sošolci, ne učiteljica, pa tudi svetovalna služba ni kaj prida storila, da bi se lahko integriral.
Ko je fant sedaj na počitnicah doma, včasih obišče Marka. Strašno pridna sta. Sprašujem se, čemu ga prej nisem povabila na obisk. Morda je potreboval samo enega samega samcatega prijatelja.
V nobenem primeru ne odobravam nasilja med otroki. Ne strinjam se s tem, da bi ga prebutali (našega so kar pridno pretepali, pa ni nič pomagalo).
Nasilje v naših šolah pa kar raste in raste…zares ne vidim rešitve.
lp
Alenka
Moja kolegica je rešila problem šikaniranja svojega sina tako, da je nasilneža (v njegovem primeru kar tri) povabila domov na pico. Pa so se malce pogovorili (vendar ne na način zakaj pa vi tepete mojega sina) predvsem o vsakdanjih stvareh, tako neformalno in zdaj je mir. Fantje pa so prijatelji, oz. ga več ne tepejo.
Ne vem, ali bo to v tvojem primeru vžgalo, morda bi bilo bolje, če bi to naredili starši od kakega fanta. Morda pa se bo prišlek umiril, ko bo začutil, da je sprejet in, da ima prijatelje.
Nimate zakaj imeti slabo vest. Njegovo agresivno vedenje v šoli je bil samo odziv za stiske, ki jih sigurno niso povzročali sošolci in njihovi starši. Osnovno okolje je tisto, ki otroku daje vzorce vedenja in odziva na dogodke.
Neprecenljivo pa je to, kar mu sedaj občasno omogočite. Vzorec prijaznega in nekonfliktnega sporazumevanja, ki ga imate zelo verjetno v vaši družini. Fantič je bil v svoji osnovni družini sigurno prikrajšan za potpežljivost in pogovore.
Nimajo vsi otroci take sreče; vsi boste bogatejši.
Tudi moja hčerka je v prvem razredu imela opravka s takšnim sošolcem. Kar spreleti me ob spominu na jutranje traume, ki jih je ob tem doživljala in z njo cela naša družina. Ko je bil čas za šolo je dobila drisko. Iz dobrega jedca se je spremenila v otroka, ki nič več ne je. Pred mojimi očmi je vidno hirala. Čeprav je brala in pisala že ob vstopu v šolo, je začela izpuščati črke in bila v šoli ves čas raztresena.
Tudi jaz sem se najprej poskušala pogovoriti s fantom na lep način. Ker ni nič pomagalo, sem naslednjič ton zaostrila. Spet nobene spremembe. Nato pogovor z razredničarko in ravnateljico. Njihov predlog: mojo hčerko je potrebno utrditi. Ne vem kako bi jo utrjevali in zakaj? Da bi lažje prenašala davljenje in presekano glavo? Fant je vsaj za glavo večji od vseh sošolcev. Potem smo imeli izredni roditeljski sestanek, ki ni spremenil ničesar. Klicala sem na ministrstvo za šolstvo in na zavod za šolstvo, pa mi nikjer niso znali pomagati. Doma smo razmišljali o prešolanju.
Sodu pa je zbilo dno, ko jo je napadel na poti domov in jo začel slačiti ( prvi razred osemletke). Takrat sem odšla na socialno in jih prijavila in hkrati zagrozila, da bom starše ob naslednjem najmanjšem povodu prijavila še policiji in jih tožila.
In poglej ga zlomka, to pa je pomagalo. Fanta so starši peljali na zdravniški pregled. Sedaj dobiva neka zdravila. V šoli se je disciplinsko in učno popravil in je sedaj v vseh pogledih soliden učenec.
Hčero smo vpisali k judu (na njeno željo). In ko je v novem šolskem letu prvega vrgla na tla, ima mir ona in mi vsi.
Takšna je moja izkušnja -žal z lepimi besedami nisem dosegla nič. Mogoče bo komu v pomoč.
Lep pozdrav.
Naši pogledi na te zadeve se zelo razlikujejo od mnenja naših otrok….pa vendar – kdo ima pravico mlatiti vašega otroka, mu prisoliti zaušnico, ga psihično nadlegovati,…zakaj mora otrok imeti zdravstvene težave zaradi nekaga sošolca…..????Mar morajo vedno mirnejši otroci, bolj zreli, socializirani trpeti zaradi nekaj izjem???
Žal je v praksi tako, a naši otroci imajo v šolah pravico do svoje nedotakljivosti, kar bi morali na šolah upoštevati in “problematične ” otroke “vzgajati!!!
Naj imajo otroci v spominu lepe trenutke v šoli, ki je najčepši kraj pod soncem!
….ko bo nekdo otroka na dvorišču nadlegoval, ali ga boste povabili na pijačo.???
…ko bo v službi nadlegovana, boste predpostavljenega povabili na kosilo ???
Iz malega raste veliko, tudi težave.
Želim da bi težavo rešili na lep način, da bi otrok ne občutil nasilja…