Spoštovani,

Prosila bi za nekaj vaših nasvetov. Hči je stara 8 let in obiskuje drugi razred 8 letke. V šoli je pridna in nimam problemov. Tudi v dodatne aktivnosti je vključena, kamor rada hodi. Problem pa je drugje: je zelo hitre jeze, trmasta, hoče da vedno obvelja njena. Pravzarpav zna z nama z možem igrati pravo igor in dostikrt uspe kot zmagovalka. NPR.: včeraj zvečer sem ji rekla da mora spat (21.00 ) ona pa da ne, da ni dojenček, da je še svetlo…., da je nimam rada, ker jo pošiljam tako kmalu spat… in ves čas glasno vpila, se jokala, izsiljevala. predlagala sem jih da se uleže in ji povedala,da jo imam rada, zato mora v posteljo, ker je pozno in mora jutri vstati…..Nenako je od jeze, hlipanja.. potem zaspala. Danes zjutraj se je nadaljevalo. Lepo je vstala, se obleka…zataknilo pa se je pri umivanju zob in rezanju nohotov(večni problem). Ne ona si ne bo umila zob, ne bo si postrigla nohotov(zvećer je obljubila, da jih bova lahko porezali zjutraj). Vsa histerična se je drla name, začela razmetavati perilo po kolanici…hlipala…grozno. Pa ostani vtaki situaciji miren. Kljub temu sem se zadrževali, saj lepa bbesedo lepo mesto najde. Lepo sem ji povedal ji povedala kako in kaj, zakaj si moramo umivati zobe, striči nohte…Postavljala mi je pogoje: ali zobje ali nohtiali posravljeno perilo. Pravzaprav ne vem kako naprej, ker se te vojne nadaljujejo iz dneva v dan. Drugače je prijetna punca, pravi cukrček, do naju z možem pa se obnaša kot da sva stena. Ne vem kaj bo jutri. Prosim za nasvet.
Hvala Lunca

Spoštovana Lunca,

pri vas doma so družinska razmerja zamenjana. Vaša hči se postavlja v vlogo starša in tistega, ki odloča ali vodi igro. To pomeni, da vedno obvelja njeno, pa neglede na to, ali to izsili, ali vas postavlja pogoje, če naredim to, ne bom tega, torerj kaj naredim (ali zobje, ali nohti ali perilo)?

Kdo je pri vas v družini tudi takšne nagle jeze kot hči? Otroci namreč posnemajo svoje starše in prevzemajo njihove vedenjske vzorce. Ko se tega naučijo in ko pri starših dosegajo svoje, to vedenje nenehno ponavljajo. Vidva z možem svoji hčerki omogočata, da na takšnen način, kot ste opisali, dosega svoje želje, cilje, potrebe. Vse to, kar sedaj počne vaša hči, se bo z leti še stopnjevalo. V kolikor z možem ne bosta pričela drugače sprejemati nje in njenega vedenja, se bo hči tudi kot odrasla vedla tako in na takšnen način uveljavljala svoj prostor. In to predvsem v odnosih z bližnjimi. V okolju se obvlada, vsaj zaenkrat.

Malo ste napisali o sebi in vašem odnosu z možem. Otroci največkrat zrcalijo odnos med staršema, oziroma izražajo tisto tesnobo, ki jo doživljajo v odnosu s starši.

V kolikor hči ne želi spati ob deveti uri, jo pač z nečem zaposlite. Naj pa pospravi sobo, perilo, pobriše posodo, ali pa kaj drugega. Verjetno se bo raje odločila, da bo šla spat. Ali pa jo zjutraj zbudite toliko prej, da bo še zaspana in ji povejte, da človek lažje zjutraj vstane, če gre bolj zgodaj spat. Lahko gresta tudi vidva z možem nekajkrat v posteljo ob devetih in ker se bodo luči ugasnile in vse ostalo, tudi sama ne bo videla smisla, da je še budna. Doslednost pa je tu zlato pravilo. Otroku enkrat popustiti, drugič pa ne, je najslabše, ker nikoli ne ve, kaj in kako. V kolikor otroku postavimo meje, potem ve, česa ne sme in tudi kaj lahko. Sicer pa počne vse kar mu je ljubo in preizkuša meje svojih staršev. S tem išče tudi svojo pozornost, ljubezen, sprejetost pri starših.

Otroku je potrebno dati neko sprejemljivo razumsko razlago, zakaj nekaj narediti in nečesa ne, ker bo le tako lahko razumel.

Za zobe ji pač povejte, da gre za zdravje, da oddaja vonj in da druge to moti, recimo sošolce ali pa učiteljico. Ker ji je to okolje pomembno, si bo verjetno pričela
umivati zobe. Potem ji povejte, da zobje izpadajo, skratka nekaj takega, kar bo vzela resno. Ali pa da so fantom všeč samo urejene punce, ki imajo lep nasmeh. Lahko pa tudi, da zajtrka ni, če zobje niso čisti in podobno. Sicer bo hči z vaše in verjetno tudi moževe strani čutila vašo in moževo nemoč. Takrat otrok čuti še večjo svojo moč in gre še dalje. Starši so tisti, ki morajo otroku postavljati meje. V vašem primeru pa je to vlogo prevzela hči.Saj vam je postavljala pogoje ali perilo, zobje ali nohti. Verjetno vas je vse skupaj pogrelo do konca in ste se komaj zadrežvali ali obvladovali. Vaša hči ima namreč kar histerične izpade in napade besa in jeze. Verjetno se tega občasno ustrašite, saj ne veste, kam to vodi.

Otrokom damo izbiro, vendar ne pri osebni higieni, ali bo ali ne. Temveč mu povemo, da si lahko izbere, kaj bo najprej naredil. Ali si bo najprej umil zobe, postrigel nohte, ali pa zložil perilo. Tu gre za izbiro, kaj bo najprej naredil, ne pa česa ne bo. Da ima otrok možnost, da si tudi sam postavi in določi, kaj in kako. S tem ima možnost soodločanja.

Napišite več o tem, kakšen je vajin odnos z možem in kakšen je vajin skupni odnos do hčere in vaju kot staršev, vsakega posamezno do hčere. Kako vi reagirate in kako vaš mož v situacijah, ki so konfliktne in v podobnih, kot sedaj vaša hči.

Vaša hči namreč na takšnen način izraža nezadovoljstvo in jezo, kar je za vaju in tudi sicer družbeno manj če ne celo nesprejemljiv način. V tej situaciji sta se z možem znašla več ali manj bosa, nemočna in ne vesta, kaj bi. Vse kaže, da vaša hči ni sprejeta v svojih potrebah in da čustveni odnos med vami ni v ravnotežju, tako da…………….

Napišite kaj več. Od tega, kdaj se je to pričelo, kako, odnosi med vama z možem, starimi starši, vašo mladost, moževo, ko sta bila otroka, kako je bilo med vami in starši, kje se je to že pojavljalo, kar se sedaj med vami, možem in hčero.

Vsekakor pa naj bi bili starši tisti, ki vzgajajo otroka in mu postavljajo meje.

Lahko si preberete knjigo “Drama je biti otrok”, avtorice Alice Miler.

Spoštovana,

Najlepša hvala za tako celovit odgovor. Kakšen je najin odnos: meni se zdi normale, z velikim tempom, ki ga zahtevata odgovorni službi, s pozornostjo, časom za družino predvsem ob koncih tedna in zvečer. Pravzaprav se poskušava z hčerjo ukvarjati oba, tako,da sva si razdelila obveznosti glede prevozov na dodane aktvinosti…, da ni panike pričakovanja…Zjutraj poskrbim zanjo jaz, mogoče jih res popuščam predolgo, ko trmari, nerga, ne vzkipim in ji poskušam utemeljeno odgovarjati, tako kot ste samo zapisali, za kaj je nekaj prav, zakaj se morajo določene stvari zgoditi…sem pa mogoče premalo dosledna pri izvajanju, ko ji rečem če ne bo to potem pa ne bo TV 2 dni, pa poustim po enem dnevu, ker je prida in me ovija okoli prsta: mami ali nisem pridna…Mož se intenzivno ukvarja z njo ob vikendioh in je dokaj popustljiv, imam občute, da se ji “ne upa zamerit”. Včasih razjezi(vendar ne histerično, glasno, neobvladujoče…) in vztraja pri svojem glede zahtev do hčere. Takrat pa je hudo-jok, mamiii(sama ne padam na to ampak ji poskušam z besedamo razložiti zakaj se to dogaja). Nikoli se ne pogovarjava v pričo nje in ne razščičujema kaj je prav in kaj ne. Veliokokrat res velikokrat gremo spat skupaj, samo zato, da bi videla, da je potrebno v posteljo pravočasna, da ni sama…Pa kljub temu so še problemi, pomembneji šo prijatelji zunaj(ki pa so starejši..) TV…samo ne postelja.
Ko sem malo pomilsilsa kdo je takšen, se ugotovila, da bi lahko bil to moj pokoljni oče, ki je bil zelo dober po srcu a na drugi strani zelo zelo hitre in grde jeze. Sama sem njegovo obnašanje, ki pa je bilo vzdržno, brez alkohola, izgredov, občutila v puberteti v tem smislu-notranje: zakaj ne moreš povedati drugače, zakaj se takoj razjeziš, preštej do tri… Drugače pa je bil pozoren oče, ki je veliko dajal, pa tudi velliko zahteval v smislu reda….me vzpodbujal pri študiju, bil ponosen name…
Res vztrajati bo treba pri redu in dogovorjenem. Ljubezen je pombmba vendar ne sme biti splepa.

Lunca

Spoštovana Lunca,

Ljubezen je zelo pomembna, vključuje pa tudi postavljanje meja drugemu (partnerju, otroku, ……). Meje postavljamo zato, da vemo, pri čem smo in da lažje in nenazadnje kvalitetneje živimo. Sicer so v ozadju vsega le pričakovanja in upanje, da bo tako, kot si mi želimo. Ljudje pa smo tudi takšni, da nam je dobro, da čimvečkrat dosežemo svoje zadovoljstvo, da nam drugi ustrežejo, da uveljavimo svoje in to na čim lažji in hitrejši način. To počne tudi vaša hči.

Vi imate iz svoje družine izkušnjo s strani svojega očeta, za katerega pravite, da je bil zelo dober po srcu, a na drugi strani zelo hitre in grde jezo. Iz drugega dela stavka se čuti, da vas je njegova nagla in grda jeza prizadela. Verjetno ste se v sebi že kot otrok odločili, da vi nikoli ne boste takšni do svojih otrok. Vse tisto, kar ste se takrat odločili počnete sedaj, pri vzgoji hčere. Se zadržujete, verjetno tudi štejete do tri in kar je še tega. Verjetno prav zaradi tega popuščate, ker se bojite, da bo vaša hči od vas čutila to jezo in vaše vedenje, tako kot ste to s strani vašega očeta že vi. Zaradi tega vam je tudi težko postavljati meje in biti dosledna, ker pravzaprav nikoli ne veste, če bo to prav. Oče vas je s svojim vedenjem (jeza,….) teroriziral, tako kot vas sedaj vaša hči. S tem, da je ona vaš otrok in vi ji to skupaj z možem dopuščate. Ali z drugimi besedami povedano – igrate njeno igro.

To kar pravite za svojega očeta, da je bilo njegovo vedenje vzdržno (za vas), brez alkohola, izgredov itd. je bilo za vas izjemno mučno, saj ste se kot pravite, v obdobju pubertete spraševali in seveda občutili vse to kot, zakaj ne moreš povedati drugače, zakaj se takoj razjeziš. Vse kaže, da vam v resnici ni nikoli prisluhnil, vam dal svojega prostora, da bi bili to, kar ste, vas sprejel, tako kot ste vi želeli. Več ali manj se je vedno na vas jezil, razen da je bil posebno ponosen na vas verjetno glede ocen in študija. To je zanj pomenilo ponos, vrednost.

Včasih je takšna jeza, napadi, lahko govorimo o psihičnem nasilju, veliko hujše in to otrok občuti veliko huje, kot pa v primeru alkohola. Vas je to zaznamovalo in sedaj v strahu, da vi ne bi tega počeli hčeri, popuščate, verjetno se vam na trenutke smili. Skratka ne morete postavljati meja, tako kot bi vi želeli. Pri tem vam mož očitno ni v oporo, ker tudi sam tega ne zmore. Pravite, da je dokaj popustljiv in da se vam zdi, da se ji ne upa zameriti. Se pa včasih razjezi. Ko to naredi se verjetno po tem dogodku ustraši in zopet umakne vase. Verjetno je tudi on bil deležen tega doma. Ali so se nanj jezili ali pa je bilo vse zmedeno, se pravi, da ni bilo postavljanja meja in doslednosti. In tu sta se z možem srečala. Vi ste imeli s strani očeta močno avtoritarno vzgojo, kar pomeni, da je mama popuščala ali ni imela besede. Vaš mož pa isto ali pa permisivno vzgojo. Vi se bojite, da bi hčero prizadeli, ker sami veste, kako je to, če je nekdo nagle jeze. Vaš mož pa se občasno trudi, da bi bil red in da se hči ne bi tako vedla in ji skuša z za vašo hči silovito reakcijo, pokazati, kod je starš. Vendar mu to očitno ni pisano na kožo, saj se vedno umakne. Skupno pa je vama obema, da sta popustljiva in nedosledna in tako hči še vedno dosega svoje.

Pravite, da je odnos med vama z možem normalen. Normalne so za vsakega od nas tiste stvari, ki smo jih bili deležni s strani svojih staršev, tisto je za nas tudi najbolj sprejemljivo, saj nam je najbližje. Bolj se tu postavlja vprašanje, kako ga vi doživljate, ali se ga bojite, se vas boji on. Mu lahko poveste, kako se počutite, mu zaupate, in kar je še tega. Dejstvo je, da če se ne želi zameriti hčeri, da se tudi vam ne želi. Odkrita beseda med odraslimi naj ne bi povzročila zamere. Vsekakor pa v vsakem med nami, vsaj v prvem trenutku povzroči prizadetost, vsaj tako občutimo.

Velik tempo, odgovorne službe. Otrok to ne zanima. Starši so starši. Večeri in vikendi ter taksi služba tega največkrat ne nadomestijo. Menim, da s tem vedenjem hčera pri vama zbija pozornost in vaju prosi, da ji postavita meje. Dodatna aktivnost ali več teh in prevozi otroku ne nadomestijo staršev. Preživeti čas z otrokom je nekaj drugega. Vse te aktivnosti in prevoze otrok lahko občuti, kot oddajanje in odrivanje od sebe. In nenazadnje ali so vse te stvari res želja vaše hčere ali predvsem vaju z možem. Ali ona sem hodi zato, ker si to želi, ali zato, ker vi menite, da je dobro, da je vključena sem in tja, ter tja in tja? Ste hči vprašali, če si tega želi ali ste jo vpisali? Včasih je bolje, da ima otrok recimo eno, dve akrtivnosti. Se pa s starši pogovarja, skupaj z njimi razmišlja – na ta način poteka tudi večino socialnega učenja v družini. Koliko je pri vas tega?

Veliko več boste za hči in zase nardili, če boste dosledni, tudi če bo en dan pridna in ji ne boste popustili, tudi če vas bo želela oviti okoli prsta, ali pa bo to samo poskušala. Tu gre za pogojno učenje – če sem en dan pridna, potem…..in seveda, kot ste sami opazili, ni nič drugače. Dokler ne boste dosledni in seveda to ne bosta oba z možem, bo hči še vedno nagle jeze, tako da……………Veste kako je, če enkrat popustiš. Dokler vi ne boste tega dosegli pri sebi in tudi vaš mož, ne bo nič drugače. Tega pa ne morete doseči brez tega, da ne boste najprej sami pri sebi razčistili, česa se vi bojite, to so vaši strahovi iz otroštva in da bo vaši hčeri lažje, ko ji boste postavili meje, ker se bo s tem počutila olajšano, kot pa sedaj, ko vas stalno preizkuša. Prav tako pa bo vse to moral razčistiti vaš mož. Oba skupaj bosta morala biti dosledna, čeprav vaju bo velikokrat zamikalo, da bi popustila, se vama bo hči celo smilila, itd. Vendar tu ni kaj. Vidva sta starša in se bosta tako tudi vedla, ali pa bo vaša hči še naprej nadaljevala to vlogo. Tido če bo hči jokala in ne vem kaj še, se bo slej ko prej sprijaznila s tem, saj bo videla, da z jokom ničesar ne doseže in da to ne deluje več. Potem vsekakor ne bo imela več razlogov. Kar pa na drugi strani ne pomeni, da ne bo več poskušala uveljaviti svojega. Prav gotovo bo. Vendar bo sedaj odvisno od vas, ali boste to dopustili ali ne. Zna se zgoditi, da bo kakšen teden, mesec vse v najlepšem redu, potem pa spet po starem – zopet hči nagle jeze. Če boste vse to vzdržali, preignorirali, potem se boste vsi skupaj spreminjali in imeli boljše odnose, sicer pa………

Se pa postavlja tudi vprašanje, glede na to, da ima hči 8 let, kaj toliko časa počne zunaj? Tu je vaša vloga in moža, da postavita meje.

Doslednost, brez popuščanja, postavljanje meje, tudi to vključuje ljubezen in tudi tio je ljubezen.

Veliko volje in vztrajnosti pri tem. Sporočite, kako bo šlo dalje.

Spoštovani,

Hvala za zapisano. Bom poročala.Glede normalnega odosa pa tole. Imava se rada, si zaupava, zadeve rešujeva skupaj…pridejo pa tudi nesloglasja, moč argumentov, ki pa se ne nadaljujeo v molk, slabo voljo, zadeve dokaj hitro in uspešno rešujeva. Glede moževe mladosti pa le to: menim, da je imel čudovite starše, umirjeno mladost, kjer je prevladovalo mnenje mame.Moj oče pa pravzaprav ni bil hitre jeze do mene ampak bolj do mame, zunanjih problemov…pa sem se spraševala, zakaj se ne znaš z mamo “normalno”pogovarjati ampak samo nergaš.Nekoč sva se o tem tudi pogovarjala, pa mi je rahlo prizadet rekel: večš nisem imel srečne mladosti, niso me znali usmerjati. Ostal je brez staršev pri 2 letih s 4 letno in 6 mesečno sestro. Njega je prevzel stric ofocir-neoženjen-poskrbel je za hrano, drugega mu ni nudil. Doma je bila velika kmetija. Rad se je učil pa med vojno ni bilo možnosti napre, ker je nekdo moral prevzeti odgovornsot za zemljo. Pri desetih je oral,ponoči…,postal je samosvoj, trmast… Vem,da to ni izgovor, da je veliko ljudi preživelo še hujše travme pa niso bili hitro vkipljivi. Sam je rekel, da se včasih ne obvlada…dovolj bo iz tega dela….
Verjamaem, da bova skupaj z možem bolj dosledno in z ljubeznijo za jutri do hčere spremenila nekatere obrazce obnašanja v smislu popuščanja…Vam poročam. Še enkrat hvala.

Lunca