Domače živali in veterina

Odgovarjajo:

Smrt hišnega ljubljenčka

Default avatar
Zanima me kaj ste naredilo po smrti svojega hišnega ljubljenčka in kako ste smrt svojega hišnega ljubljenčka preboleli?
To me zanima zato ker nam je pred dvema dnevoma povozilo muco na katero je bila navezana cela družina in smo jo imeli vsi zelo zelo radi.
Default avatar
imeli smo dve psicki. sedaj sta ze obe pokojni. prvo smo dali pri 13-ih letih uspavat. kako je bilo? zelo,zelo hudo! vsi smo jo imeli grozno radi in vsem je bilo hudo,hudo. za sebe lahko recem,da nekaj dni nisem mogla ustavit solz....po parih dneh so se same ustavile,vendar je se dolgo ostala bolecina. se kak mesec sem,ko sem prisla domov najprej pogledala na njen prostor,ces,greva ven ! po parih mesecih pa so ostali samo se lepi spomini. sedaj je od tega ze skoraj 4 leta-spomini so se vedno lepi !
drugo psicko smo imeli leto in pol /bila je hcerina/..bili smo ze "globoko" navezani nanjo. zadel jo je avto-do smrti! bilo je posastno !!
obe smo pokopali-lezita skupaj v borovem gozdicku!

lp petra
Default avatar
Mi smo pokopali že 2 kuža, družinska člana. Skoraj takoj, 2,3 mesecev potem smo nabavili novega. Sedaj imamo dva (včasih me je groza, ko pomislim, da bomo morali pokopati še najmanj dva). Prvega je povozil avto, pa ni še dopolnil par let. Prav tako drugega, vendar je bil star že 12 let in trpel za zmeraj hujšimi epileptičnimi napadi, tako da nam je bila to tolažba, da bolje tako, kot da bi ga sami morali uspavati. Vsakič je bilo hudo, ampak nov član prinese svežino, novo osebnost, v tenutkih pozabiš na stare, toda za zmeraj ostanejo v srcu.
Default avatar
Poslovila sem se že od mnogih mojih ljubljenčkov.

Prva je bila muca, ki smo jo vzeli od stare mame. Muca je bila stara že 16 let in je zbolela za "mačjo boleznijo" in smo jo morali dat inekcijo, ker ta bolezen ni ozdravljiva, pa še jaz sem jo dobila. Takrat so bili moji starši vse samo ljudje ne, takrat se bila stara 13 let.

Druga moja velika ljubezen je bil mešanček - nemški ovčar. Star je bil 10 let in tudi njega smo morali dati pod inekcijo. Sosedovi fantje so streljali z zračno puško in ga zadeli v rep. Oči je metke, ki jih je videl pobral, ga pregledeal v kompletu in ni nič našel, ampak en metek je bil v repu zelo globoko in to se mu je vse skupaj zagnojilo, tako da je začel gnit (od repa proti glavi) - GROZA.

Tretja moja velika ljubezen je bil ravno tako nemški ovčar - čistokrvni. Bil je star samo 7 let. Dobila sem ga za rojstni dan. To je bil moj ljubček. Hodila sva tudi v pasjo šolo. Hotela sem ga aktivirati za agiliti, zato sva odlašla na pregled za kolke. Tam so ugotovili, da ima močno displazijo kolkov, tako je šel aliliti po zlu. Zanimala sem se za operacijo, vendar je bilo to predrago (6 let nazaj je bil en kolk 5 tisoč DEM) in še garancije ni bilo, da bo potem OK. Na koncu je bil miško že tako bogi, da smo ga morali dati uspavat. Peljati ga nisem mogla, ker bi mi bilo prehudo, to je storil moj mož in brat. Vmes med njegovim življenjem se je zgodilo še nekaj stvari, ki jih zdaj ne bi opisovala, ampak bilo je hudo.

Vsakič, ko sem izgubila svojo ljubezen, sem si domov prinesla neko novo žival, ali je bil to nov muc ali ptič, bilo mi je vseeno, samo da je zapolnilo mojo praznino. Zdaj trenutdno nimam nič, kajti svoj čas zdaj posvečam svoji 19 mesečni hčerki, ampak z možem že razmišlava, da bi kupili kužka. Moja hči je namreč zelo navdušena nad kužki, mucki,... To ima verjetno po meni ali pa vse skupaj vidi pri meni, ko moram pobožati vskega kužka, ki pride mimo in seveda da ni hud. Meni osebno živali pomenijo zelo veliko, mogoče kdaj celo več kot človek. Žival ni zahrbna, hinavska,... Sigurno bomo še imeli našega hišnega ljubljenčka in takrat bo prov lušte. Vam pa svetujem, da si kupite novega ljubljenčka in tako zapolnite praznino, ki je sedaj nastala.

LP
Mirjam

Moderatorji