pasme psov primerne za otroke
Se mogoče kdo spozna toliko na pse, da bi mi vedel svetovati, kakšna pasma psa bi bila primerna za majhne (zelo majhne) otroke.
Pred leti smo imeli pri hiši dobermana, ki se je tudi zelo razumel z otroci, samo nisem prepričana, če bi se tudi z zelo majhnimi. Ima kdo kakšne izkušnje.
In pa še to. Kaj pravite, da bi kakšnega psa vzeli iz zavetišča, so ti psi pregledani, ustrezno cepljeni, itd.
Pozdravljeni!
Me veseli, da je vse več ljubiteljev živali. Vzeti psička iz zavetičša je nekaj najlepšega. Mislim, da so taki kužki dosti bolj pregledani in oskrbovani, kot marsi kje od kakega rejca, ki se jim ponavadi itak gre samo za zasužek. Sama si trenutno kužka ne morem privoščiti, ampak, ko bom imela malo bolj prilagojen delavnik, ga grem definitivno iskat v zavetišče. Morate se pa tudi zavedati, da kužki nesmejo biti igrača za otroke in za majhne otroke ni priporočljivo, da bi imeli ob sebi male kužeke, ker še nimajo občutka, kako delati z njimi. Je tudi res, da je za kužeka potrebno imeti čas za sprehode, hranjenje, čiščenje, crtljanje, igranje, kar se mi zdi ob zelo majhnem otroku skoraj neizvedljivo. Sicer nevem koliko imate stare otroke, samo mogoče bi bilo pa pametno počakati, da bodo tudi otroci dovolj stari.
Kakor koli se boste odločili vam želim veliko srečnih dni z vašim kosmatincem.
Lp
TaNiTa
Priporočam ti, da si prebereš debato na strani:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=10615&t=10615
(Starši staršem: Nakup pas)
Dodala bi še, da so psi iz zavetišča gotovo lahko čisto prijazni in predvsem potrebni pomoči. So sicer veterinarsko pregledani, mislim, da tudi cepljeni. Zavedati pa se morate, da so v zavetišču zato, ker so jih njihovi lastniki zavrgli, dostikrat že pred tem grdo ravnali z njimi in zato ti psi s seboj prinašajo določene travme, nepopolno socializacijo, če se je ta sploh zgodila, neprijetne navade… Vse to se na prvi pogled ne vidi in ne spozna. Dostikrat takšne vedenjske motnje pridejo na plano v določenih situacijah, ki jih ne moremo predvideti, ker psa ne poznamo in ne vemo, kakšna je bila njegova preteklost.
Lepo bi bilo, če bi se več ljudi odločalo za posvojitev psov iz zavetišč, vendar bi jih jaz osebno bolj priporočala odraslim ljudem, predvsem tistim, ki imajo že izkušnje z vzgojo psov, ter družinam z večjimi otroci.
Mislim, da je za družine z majhnimi otroci primernejši mladič iz poznanega okolja.
Lep pozdrav!
Sonia
Odgovorila bom čisto konkretno na tvoje vprašanje.
Bobtaili-zelo primerni za otroke.Tako majhne kot velike.So izredno potrpežljivi in celo prvzamejo skrb za malega nadebudneža.
Bullmastifi-zelo podoben značaj.Še boljši kot bobtaili.Tudi če so oboji dokaj velike pasme in izgledajo malo nevarno,so ljubeči in zelo prijazni.Nakako sem prepričanja da so samice še bolj materinske in nežne kot samčki.Obe dve pasmi imamo tudi sami,zato jih poznam do potankosti.Ta druga pasma pa je rasla z nami dobili smo ga še pred mojo nosečnostjo.Ko se je dojenček rodil,smo ga počasi navajali na novega člana in sicer tako,da je počasi ovohaval najprej dele oblačil.Otroškemu joku je z zanimanje prisluhnil..Hočem povedati,da smo psičko izredno vpletali v naše živlenje in jo navajali na novega člana.Sedaj ,ko je mali star eno leto je bila skoraj prva beseda Ina_ime psičke.Sta velika prijatelja in vidi se,da ga je prička zelo lepo sprejela.Nikoli jih sicer ne pustim same z otrokom tudi za sekundo ne,ker nikoli pa le ne veš kaj bo otrok naredil psičku.V bistvu bojazni ni nobene le vzgoja mora biti taksna ki vsem omogoča da se drug drugega privadimo,lepo strpno.Nesmemo zapostavljati nikogar,ker potem prihaja do ljubosumnosti,ki lahko napelje na marsikaj..TOliko Srečno!!!Ti dve pasmi sta preizkušeni zelo dobro…un uspešno.
Če se boste odločili za pasemskega psa, vam po lastnih izkušnjah priporočam labradorca. Sama imam bratca, ki je zdaj star pet let in s kužkom sta neločljiva prijatelja. Sploh pa so labradorci znani kot psi, ki so zelo potrpežjivi, kar je pri majhnih otrocih precej pomembno, saj se malčki še ne zavedajo, da kužku ščipanje ni všeč in le-ta lahko svojo nejevoljo pokaže celo z ugrizom. Naš kuža se je v takem primeru enostavno umaknil. Sicer je pa seveda ogromno odvisno od vaše vzgoje psa.
Dobermani so čudoviti psi, ki jih ljudje po krivem obsojajo, da so agresivni. Še enkrat povdarjam, da je način (ne)vzgoje tisti, ki bo v veliki meri odločal o obnašanju psa. Zato, neglede na pasmo, vam toplo priporočam, da se odločite za mladiča, saj je pri odraslem psu karakter že izoblikovan in seveda obstaja verjetnost, da otrok spoh ne mara ali pa kakšno drugo “muho”, ki vam ne bo všeč in to bo pri odraslem psu zelo zelo težko odpraviti.
Najbolje, da svoja vprašanja postavite še na forumu revije Moj pes, kjer vam bodo strokovnjaki in ljubitelji psov zagotovo dali še kakšen koristen napotek in nasvet.
Za otroke do 14 let psi prakitcno niso primerni. Ne glede na pasmo. Pa tudi mucki, zelvice, papagajcki etc. ne. Zivali so ziva bitja in polno odgovornost za njih morajo nositi starsi.
Pri nakupu je poterbno misliti na to, da bo vso skrb za prehrano, nego, veterinarja, sprehode nosil eden ali oba od starsev. zato je primernejsa manjzahtevna pasmo – v smislu nege in obcutljivosti.
Nacelno pa mladicki, ko pridejo v hiso, avtomatsko sprejmejo otroke za svoje, ker so del krdela.
Psi iz zavetisca so super, ampak – ne ve se, kaj so v zivljenju prestali. mogoce imajo slabe izkusnje prav z otroci in lahko bi reagirali drugace, kot bi od njih pricakovali.
Samo moje mnenje na pisanje Barbare:
Ne bi se mogla strinjati s trditvijo, da, citiram: “za otroke do 14 let psi prakitcno niso primerni. Ne glede na pasmo. Pa tudi mucki, zelvice, papagajcki etc. ne. Zivali so ziva bitja in polno odgovornost za njih morajo nositi starsi.”
Pri nakupu je res nujno misliti na to, da bo vso ali večino skrbi za prehrano, nego, veterinarja, sprehode nosil eden ali oba od staršev, vendar moramo misliti tudi na to, da je popolnoma primerno in mnogi se tega zelo zavedajo, pravilno, da otrok ima doma domačo žival, seveda, če se s tem strinjajo tudi vsi ostali člani družine. Otrok se kljub temu, da je skrb za žival sploh pri manjših otrocih v veliki meri domena odraslih članov družine, uči odgovornosti, tudi nežnosti in ravnanja z živalmi.
Če bi se držali tega, da do 14. leta živali niso primerne za otroke, bi morali pomisliti, da otroci po 14. letu nimajo pravega “smisla” oz. občutka za živali, kajti stik, ki ga navežejo pri ogledu ZOO-ja ali pri obisku prijateljev ali znancev, ki imajo žival, se vsekakor ne more primerjati s pristnim stikom, ki ga otrok naveže z živaljo, ki je ČLAN družine.
Sicer pa so živali (tukaj govorim o vseh živalih, ne samo o psih) skozi dolgo zgodovino stalne spremljevalke človeka, gledano iz psiholoških vidikov in spoznanj odlični psihoterapevti, vedno več jih kot del svojih terapij uporabljajo tudi v uradni medicini, ogromno tudi pri zdravljenju zelo majhnih otrok.
Jaz iz svojih izkušenj lahko živali samo zelo toplo priporočim. Koliko veselja prinesejo v hišo, pa ne kot igrače in ne samo otrokom. Tudi ostalim članom družine. Kolikor daš, toliko tudi dobiš. Potrebno pa je najprej premisliti, katera žival je primerna glede na stil našega življenja, na čas, ki ji ga bomo lahko posvetili in, kako si bomo razdelili naloge pri negi, vzgoji, oskrbi. Pravzaprav tudi majhni otroci lahko poskrbijo za žival, pač v okviru svojih zmožnosti. Naša deklica je dobila najprej nalogo, da se s psičko vsak dan poigra (to psom še kako paše). Navezale sta prisrčen odnos, psički je igra všeč in uživa, deklica je spoznala, do katere meje lahko gre, kaj psički odgovarja, kaj jo jezi, kaj jo moti… Kasneje smo k njeni skrbi dodali skrb za svežo vodo in skrb, da ji obiskovalci ne bi ponujali preveč priboljškov ali zalogajčkov. Zelo dobro ve, katera hrana je primerna za pse, katera jim škoduje in zakaj. Prav tako pozna prehrambene navade in življenjske potrebe činčile (mimogrede: njena naloga je, da me vsak dan preden gre spat opomni, da se činčila mora skopati v pesku), pozna tudi potrebe akvarijskih ribic in jih nahrani ter jim prižge lučko preden gre v vrtec. Mislim, da je s tem pridobila kar nekaj znanja o biologiji npr., pa tudi splošne izobrazbe.
Jaz toplo priporočam. Odločiti pa se mora vsak sam na podlagi svojih želja, potreb in zmožnosti.
In ne pozabite pred nakupom ali posvojitvijo premisliti, kam boste žival lahko oddali ob daljši odsotnosti, med dopustom, boleznijo…
Lep pozdrav!
Sonia
P.S. Prav pa je, da se najprej vsi v družini strinjajo s prihodom novega člana.
Tudi mi imamo bulmastifko in to je zame idealni pes. Bulmastifi so pasji uživači. Ko je akcija norijo, drrugače se pa na vse možne načine zležavajo in prav zabavni so v svojih pozah. Kljub splošnemu prepričnju, so to prijazni in potrpežljivi psi, ki nobenemu nočejo nič hudega, razen če so resnično stisnjeni v kot. Če se le morejo se raje umaknejo, kot da bi komu kaj naredili. Najhuje kar se lahko zgodi je, da človeka prav nemarno poslinijo, če pred tem pijejo ali pa se dalj gibajo in se začnejo malo bolj slinit. Ko smo dobili otroka je bila psica stara 2 leti in tudi z njo nismo imeli težav. Tudi mi smo začeli z ovohavanjem cunjic, ko pa smo videli da ni ljubosumna, sem se usedla na tla z otrokom in ga je vohala po želji. Nisem si mislila, da bo tako previdna in nežna. Seveda smo šli nato v banjo, kajti prevohala je vsak centimeter in pihala, kihala, vzdihovala… Sedaj pri sinovih treh letih in pol sta prijtelja in me ne skrbi da bi si medsebojno kaj naredila. Mislim, da so za otroke primernejši večji psi, kajti tudi otrok lahko poškoduje psa, ali mu nehote skoči na tačko, ki se pri majhnem pač hitreje zlomi… Strinjam se tudi s tistimi, ki predlagajo labradorce ali zlate prinašalce, vedar so ti psi zgotovo veliko bolj živahni. Kaj pa vam odgovarja, pa veste sami. Če se boste odločali za bulmastifa (raje samičko), pa še en nasvet: od 6 bulmastifov, ki jih poznam so štirje čistokrvni brez rodovnika. Za tri od teh pa smo ugotovili, da imajo istega očeta, ki pa ima prepoved vzreje zaradi kolčne displazije, ki je dedna. Vsi smo nasedli “vzreditelju”, da je parjenje psov z rodovniki komplicirano in da njemu ni do zaslužka, zato je paril rodovniško psico z nerodovniškim psom, tako da so bili zato mladiči bistveno cenejši, tako pa dostopni vsakomur. Pri velikih psih pa je dispalazija velik problem, saj večja teža še bolj obremenjuje sklepe.
Pa dobro odločitev!
Ni pasme, ki bi bila primerna za majhne otroke. To je ena precej čudna propaganda. Maš pse, ki so po karakterju bolj tolerantni, maš pse k niso. Oboje lahko dobiš znotraj iste pasme. Pa čeprav so eni psi vzrejeni z določenim namenom oz. opravljanjem določenih nalog.Menim, da je važen predvsem odnos, kakršnega vzpostaviš z psom, na katerem mestu je v družini, da ni otrokom igrača, itd. Če rastejo otroci ž živalmi, se meni to zdi nadvse imenitno, s tem jih lahko naučiš tudi nežnosti, zaupanja, odgovornosti itd. Jest sicer ne vem, kako znese to pri zelo majčkenih otrocih, ker je majhen kuža tudi precejšna odgovornost, otroci pa še večja. Upam, da si boš znal vzeti dosti časa in ga razporediti, da ne bo kdo prikrajšan. Veliko uživanja z družinico.LP
Za psa se odločamo za to, ker imamo doma hišo, in bi v vsakem primeru bil zunaj. Torej, imel bi hiško in bil bi pripet. Moral bi biti pripet, ker živimo zelo blizu gozda, potem pa veste, kaj lahko sledi. So vsi ti psi, ki ste jih našteli, tudi primerni na življenje na vrvici (vsaj večina časa). Ja, pa še tole, sprehodi (dolgi), so pa psu obljubljeni. Vsak dan za kakšni dve uri, vsaj.
Moja naslednja bo tudi, ker nočem več prestajati strahu, kdaj bo obležala, RTG slike pa pri enem letu niso bile nič kaj dobre. Potem pa smo jo nosili po stopnicah, pazili na težo…, sedaj pri 5.5 letih pa je na srečo še vse v redu. Če ti ni težko, bi mi povedala kje ste jo kupili in koliko je bila? Hvala!
Za n.b. pa še to: bulmastifov in tudi ostalih raje ne na verigo. Če imate prostor naredite velik pesjak, kjer bo ko vas ne bo. Z vzgojo pa se da psa naučiti do kod sme. Mi smo ob cesti, ograja ni povsod in psica ve, da ne sme na pločnik. Vzgoja ni težka, bog ne daj pa s silo.
tudi mi imamo majhne otoke in od rojstva okoli njih živali ( neapelsko mastifko, bul mastifko in navadnega mešančka majhne rasti). Ni tako pomembna pasma kot to na kakšen način živali in otroku omogočiš stik. Morda so psičke bolj potrpežljive okoli otrok kot psi, a v bistvu je vse na lastniku, njegovi pobudi tako živlaim kot otroku. Srečno!
Dobili smo jo s Češke,kjer so nasplošno vsi psi cenejši kot pri nas.Na žalost pa psi iz vzhodne evrope niso preveč cenjeni v očeh slovenske kinološke mafije,saj pljuvajo po vseh pasmah iz v vzhoda.Čeprav so psi 1 liga.Naša psička izhaja iz zelo poznane psarne na Češkem in tudi starši imajo veliko odlikovanj in nagrad.Je prava lepotica.
Oxana, prvič, psa ne mislimo imeti za igračo, rada bi imela samo psa, ki bi bil pripravljen potrpeti kakšno ne preveč nežno božanje, če bi slučajno do tega prišlo. Verjemi mi, sem, SEM človek.
Kar se pa tiče dejstva, da bi bil pes pripet, pa v tem res ne vidim nič slabega. V hiši ga ne mislim imeti, to pa res ne, če je pa zunaj, pa mora biti pripet. Zaradi njegove varnosti, (res živimo zelo blizu gozda, več pa mislim, da ni treba dodajati) varnosti naših sosedov in zaradi varnosti poštarja. Sicer pa, kar polistaj po kakšni knjigi, pri pasmah je še poudarjeno, ali so psi namenjena za čuvaja (torej, ali so za na verigo), ali so lahko samo v boksih, ali pa so za v hišo.
Kaj torej?
Pes ne sme biti v službi, pač pa družinski član. Če si čuvaja predstavaljate na tak način, ste na dobri poti, da se vam bo to maščevalo z ugrizom vas ali bližnjih. Potem bo pa pes končal pod evtanazijo, ker je bil hud. Lahko bi rekel šolski primer.
Ste še daleč od razmevanja pasje narave in vam toplo priporočam, da se za nasvet obnete na bližnje kinološko društvo. To je prijateljski nasvet in mojih besed ne jemljite kot žaljivke.