prenajedanje
Zivjo!
Danes sm v roke dobla digitalni fotoaparat, pa sm sla cist za foro sebe mal slikat, d vidm, kaksna zgledam v oceh drugih… Sm bla cist sokirana! Tok sm debela!!! Pa sej ni cudno – tolk, kolikor pojem, bi “mogla” bit se 1x obilnejsa. Kriza, ej… Stara sem 17 let. Drgac sm velikaa 167 in mam 67 kg, sam po moje jih zgledam se ful vec. In ful mam probleme s prenajedanjem. Pred dvema letoma sm mela anoreksijo (sm mela 45 kg), pol me je pa zdravnik prisilil, da sm se zacela prenajedati. In to se se zdej ni koncalo. Ful se grozno pocutm. Moje zivljenje je obkrozeno sam s hrano. Hodim po mestu, soli… in sam gledam folk, kok je suh al pa debel in sanjarim, kdaj bom js taksna. In kar naprej razmisljam o tem, kako bom naslednji dan spet zacela hujsat z metodo, ki me je pripeljala v anoreksijo. Potem pa pride naslednji dan… OK, za zajtrk sam sadje, za malco mi vcasih tud se rata, potem pa kosilo… Konc… Sam zrem in pol se cel dan, dokler ne grem spat. Jem nemogoce kombinacije hrane in se bolj nemogoce kolicine. Sploh se ne morem ustavit. Jem tudi hrano, ki mi sploh ni dobra. Ko vsega zmanjka, pa grem v trgovino. Doma mamo pa ful problemov z denarjem in ga vsi ful sparajo, sam js tok zapravlam, d kr res ni in mam ful slabo vest. Veckrat se zlazem, da v soli zbiramo dnar za maturantski izlet in se mi niti priblizno ne sanja, kako bom placala maturanca, ko ga bo res treba, k mami misli, da vse to sprot delam. Drgac ona ve za anoreksijo, sam zdej je pa vsa presrecna, k nism vec okostnjak in sploh “noce videt”, da js kr naprej jem, in me sploh ne poslusa, ko ji recem, naj ne kupuje nicesar, kar sproti ne porabi, k pol js vse pozrem.
Moje zivljenje nima vec smisla in js sm duhovno cist na kosih. Na zunaj pa zgledam fejst punca, nasmejana, faca, pripravljena pomagat in tko naprej. Vsi imajo o meni tko dobro mnenje, sam js se ne morem sprejet in mam kr naprej manjvrednostne komplekse. Ta lajf je tok butast! Ne bom nardila samomora, k nimam tok poguma, sam strah me je, da bom spet zacela bruhat, k res ne prenesem vec tok kolicine hrane! Me ful hrbet boli zaradi tega, pa spat ne morem in tudi kri mi veckrat tece iz nosa.
Ce ma kdo podobne probleme, naj se mi oglasi, k js bi ful rada dobila nekoga, s katerim bi skupi premagovala vse to, pa ceprou sam preko mejla al pa telefona. Sam da bi mogla nekomu res natancno povedat, kaj in koliko sm pojedla in kako se pocutm, k me je ful stram govort o tem in bi se mogoce zato trudla, da bi manj pojedla…
Please, help me!!!
tina
Pridruži se naši virtualni skupinici. Tam si pišemo dekleta s tovrstnimi problemi. Vse zasluge za skupino gredo Nataši, ki je tudi že marsikaj napisala na tem forumu. Pridruži se.
http://groups.yahoo.com/group/bojevniceluci/
Petra
Zdravo!
Jaz sem tudi pred enim letom imela lazjo obliko bulimije in anoreksije (50 kg pri 170cm), zdaj pa se mi podobno dogaja kot tebi. In se tudi bojim, da bom spet zabredla v stare tezave, ko cesa prevec pojem. Zdaj imam kakih 64kg (se sploh vec ne upam tehtati, ker je ta stevilka zame nesprejemljiva), poskusam pa kar normalno jesti, ceprav se mi zdi, da se vcasih kar nazrem sladkariij. In potem imam slabo vest. In ze razmisljam , da bi si spet postisnila prst v usta in vse izbruhala. A do zdaj mi je uspelo, da nisem. Sem bila ze nagnjena nad skoljko, potem pa preblisk in si recem: A si nora, kaj spet delas s seboj, drugic pa raje ne jej toliko, pa ne bo slabe vesti in sklanjanja na WCjem… in tako se pac poskusam odvrniti od tega. In kolikor je mogoce normalno jesti. In redno.
Tudi jaz na zunaj izgledam veselo in sem dokaj priljubljena, tako da se folku ne sanja, kaj se dogaja v meni. Sicer pa sem ugotovila, da na te stvari lazje pozabim, ce sem z necim zaposlena. Pa naj bo to faks, honorarno delo, potovanja…Karkoli, samo da ne mislis na hrano.
In ce imas pri 167 cm 67 kg pa ziher ne izgledas tako debela, kot si mislis!!!
Pupa,
pa kaj je stabo, dej vzem se v roke, še zmeraj nisi spet ne tako debela, kot si misliš. Še dosti več jih hodi okrog z večjo kilažo, pa se pol tok ne sekira kot ti.
To, da se delaš drugačna pred drugimi te bo peljalo v še večji propad.
Prav gotovo imaš kako dobro prijateljico. Zaupaj se ji, razjoči se, pokaži svoj pravi ti. Presenečena boš, kako so pravi prijatelji pripravljeni pomagati.
Ne bodi več idelana v očeh drugih. Saj, ne rečem, ne rabiš pokazati vse svoje težave in strahove, nekaj pa jih le lahko.
Prav skrbi me zate, tole tvoje pismo zveni precej depresivno, NE SMEŠ TAKO RAZMIŠLAJTI PRI SVOJIH LETIH. Uživaj življenje, nabavi si psa ali mačko, pojdi na aerobiko, počni nekaj, kar te bo odvrnilo od črnih misli.
Veliko uspeha, Ana
Zivjo!
Hvala vsem, ki ste se mi oglasli (tud tistim po mejlu). Vam morm povedat, da mi je zdej nekaj dni slo kr mal bols, sam vceri zvecer sm se pa spet prenajedla in sm sla bruhat. Pol sm bla pa ful jezna sama nase, ampak po drugi strani pa mi je blo ful lazje, ker vsaj fizicno nism bla tko obremenjena kot ponavadi in sm sla lohk vsaj vn na zrak, da sm mal razmisnla o vsem skup.
Kar se pa tice depresije… Ko se prenajem, sm cist na koncu. Vse se mi zdi brez veze, nc ne morem… Sam komej cakam it spat, da je dan za mano. In cajt gre kr mimo…
Mam ful dobrih prjatlc, sam nobena nima problemov s prehrano, tko da nobena ne zastopi, kako se pocutm. Rece mi, da se pac tud ona vsake tolk mal prevec naje, ampak to ni isto!
No, da ne bo vse tko crnogledo, moram napisat se to, da sm zadnje cajte vsaj tolk prisebna, da sm si sposobna dat novo priloznost. K ponavad je blo tko, da sm se npr. v pondelk prenajedla in sm si rekla: “ok, se ta tedn se bom prenajedala, naslednji pondelk pa zacnem hujsat.” Zdej si pa recem: ” Zdej si se prenajedla, pr naslendnjem obroku bos pa jedla normalno in zvecer bos sla mal vn na sprehod.” Moram rec, da je velika razlika, saj so prenajedanja ful manj pogosta.
Obljubim, da se bom trudla uredit zivljenje!!!
lp, pa piste mi se kej za spodbudo.
Živjo!
Sej ne vem, kaj pametnega ti naj napišem oz. kaj bi lahk naredila, da bi ti pomagala. V bistvu ti ne morem glih pomagat, razen da ti povem, da nisi edina s tem problemom. Tud z mano se dogaja podobno in ko sem brala tvoje besedilo, me kar spreletelo. Kot da pišem jaz..Jaz sem stara že 22 let, pa se mi zadnji čas dogaja, da res mislim čist cel dan sam na hrano, kaj ne smem pojest, a ko mi pade vse dol, dam v usta vse kar vidim. Zavedam se kaj počnem in ob enem nimam moči, da bi se ustavila. Občudujem te, da imaš toliko poguma in prosiš za pomoč, kajti meni to ne uspe.Preveč me je sram, da sem takšna, zato se kar naprej vrtim v začaranem krogu, da bom vse rešila sama in nehala z prenažiranjem.
Zame je tole prvič,da pišem nekomu o vsem tem.Sej ne vem, če bo zdej kej lažje teb al men…Res ne vem kako bo. Rada bi ti dala kak res dobr nasvet, pa ti drugega kot resnično zaželeti čimveč optimizma in močne volje ne znam.
Težko je biti sam v temi, a globoko v sebi hočem verjeti, da bom našla luč, da bo boljše, da bom začela res živeti za pomembne stvari…in verjamem, da bo to uspelo tudi tebi !!!
Nika
o ljubi jezus!!
js pocnem popolnoma isto!
popolnoma!
ko sm prebrala tvoje sporocilo nism mogla vrjet…kot bi ga sama napisala…
pred dvema mescoma sm mela 40 kil…moj dnevni obrok je bil vrecka cipsa,tko kaka dva mesca…
pol so ble pocitnce in sm telovadla kot prfuknena,zato da sm lahko za zajtrk dovolila si pojesti en strukelj pa zvecer par piskotov…
potem pa se je spet zacel faks in se mi je totalno utrgalo.
cele dneve samo jem.
v dveh mescih sm se zredila za 10 kil.
najprej grem na trznico v slascicarno po kaksne 4 torte…potem pa jem do konca dneva kar pac najdem (tut totalno ogabne stvari…ki jih vcasih povohala ne bi).
vcasih me je se ustavilo tiscanje v trebuhu,ko mi je hotlo raznest zelodec…zdej mam pa ze tko razsirjenga da lahko stlacim not prakticno vse…
in zvecer oblezim v podobi nosecnice in se tolazim,da od jutri naprej pa ne bom pojedla nicesar vec…
in potem pride ta jutri in jst grem dopoldne na trznico po torte in dan se ustaljeno nadaljuje po starih tirnicah…
ko komu povem da mam problem,me nihce ne jemlje resno. doma gledajo vstran, kolegica mi zacne nakladat kaj vse je ona pojedla ta dan…
in tko sm postala totalno otopela. mecem vase to gnilo hrano in ko bom spet debela kot prasic se bom preselila na samotni otok in jedla dokler ne bom eksplodirala…
ce hoces,me lahko poklices,pa greve skup na kavo (al pa dva deci vode,v starem dobrem anoreksicnem stilu:)) in se mal pomenive o zadevi.
ker neki se more dat nardit,ceprav se mi zdi,da bi mi pomagalo da ne bi pozrla vsega kar vidim,samo da me priklenejo na pojstlo z verigami.takimi tamocnimi.
Pomembno je, da lahko preberete izkušnje drugih. Basanje s hrano je lahko eden od simptomov motenj hranjenja, ki seveda niso neustavljivi in večni. Vse je v vaših rokah. Začeti je potrebno z redno hranjenjem, o izkušnji s tem piše tudi Tina. In seveda končati dan z večnim sklepom, da jutri stradam. Ne, prav v tem je rešitev, ne glede na kar koli, je potrebno vztrajati z rednimi in enakomernimi obroki, razpojenimi čez ves dan. o tem smo na forumu že pisali, pobrskajte še malo nazaj.
Ni treba tako živeti. Vzemite stvari v svoje roke, poizkusite najti nekoga, ki vam bo lahko pomagal in dajal vzpodbudo.
Marija Anderluh
Zivio, Tina!
Oglasam se ti, ker ful razumem, kako se pocutis. Vedno sem imela rada sport, zato sem z njim pretiravala in pa skoraj nic jedla, dokler si nisem nakopala ful zoprne poskodbe, zaradi katere sem komaj hodila. No in potem sem zacela iz obupa jest in jest in se redit.
Men je ful pomagal, ko sem spet lohk tekla. Zato vsem, ki bi radi shujsal in pristal na najbolj primernih kilah, priporocam, da se zacnejo rekreirat. Lepo pocas in vztrajno. Rezultati se kar hitro poznajo, tudi ce se vedno prevec jes. Stos je, da niti ne mores vec tolk jest, ker ce ne pol ne mors tect al pa se ukvarjat s kaksnim drugim sportom. Pa tudi ko prides domov s teka se prevec dobro pocutis, da bi to pokvaril z zretjem. Normalno, da se se vedno kdaj prevec najes, ampak se zaradi tega ne sekiras vec tako obupno.
Hocem rect, da ce od zacetka ne spremenis nic drugega kot samo vneses sport v svoj zivljenje, se bodo sprememebe zgodile. Karkoli je dobro: hitra hoja, telovadba, aerobika,… Vazn je sam to, da ti je vsec. Jaz najbolj priporocam tek, ker si lohk sam in teces ko teb pase, vstavis se, ko teb pase – mas skratka en svoj ritem. Pa se to: na aerobiki te vse mine, ko gledas tiste popolne zenske okol sebe in si sam se bolj zakompleksan, ce gres pa sam tect, si pa lahko oblecen kukr ces pa sam ti si pomembn pa tvoj telo.
Tek je v redu tudi zato, ker moras pri tem poslusat svoj telo. Na ta nacin prides v stik z njim, kar ti zlo prav pride. Cutis, kdaj si res lacen in kdaj si prevec sit. Ne morem opisat filinga, kako si zadovoljen sam s sabo, ko se res spravis migat!
Sam ti pa res polagam na srce, de ne smes pretiravat. Od zacetka je trikrat na teden cist dost. Recimo petek, nedelja pa se enkrat vmes. Pa ne se sekirat, ce bo slo od zacetka bolj slabo. Normalno je, da od zacetka vec hodis kot teces. Ampak garantirano pomaga!
Sprasvala si o prehranjevanju, jaz sem ti odgovorila s sportom. Drugo se vse sproti postima, res. Ampak to je brez veze govort, to mors probat.
Tina, vem, da vse kar rabis je motivacja. Gotovo vse ves o sportu in prehranjevanju in sploh o zdravem zivljenju. Enkrat jo bos dobla, bos vidla. Jaz ti lohk sam povem, kaj je men pomagal in v kaj sem jaz prepricana. Upam, da ti bo kaj pomagal. Drzim pesti zate, da bi se cimprej pocuila dobr v svoji kozi!
Spela