Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

hčerka-težave

Default avatar

resna

Pozdravljeni!

Pred časom sem že pisala na ta forum, zdaj se spet oglašam. Imam 16letno hčer z motnjami hranjenja, ki trajajo pribl. 1 leto (prepletajoči se anoreksija in bulimija). Od začetka poletja obiskuje psihoterapijo. Od začetka se je zelo upirala, zdaj pravi, da ji je pravzaprav kar všeč. Na splošno pa njeno razpoloženje in zadovoljstvo s terapijo zelo niha - od čisto mirnih pogovorov do besa s solzami (da smo jo prisilili). Drugega napredka, razen njenega trenutnega sprejemanja terapije, ni opaziti.

Težave pa so se začele tudi pri meni. Tako zelo sem o tem razmišljala, tako me je skrbelo, da sem se zbujala sredi noči in razmišljala o najbolj črnih scenarijih. Takorekoč sem se prignala na rob živčnega zloma. S pomočjo svetovalke sem nehala tako razmišljat, kar pa ne pomeni, da me ne skrbi več. Spoznala sem, da s svojo skrbjo ne samo zelo obremenjujem hčer, ampak tudi vso odgovornost za njeno početje prenašam nase. Kar me do skrajnosti bega, pa je naslednje(vprašanja bom kar oštevilčila):

1. Naj hčerki pokažem oz. povem, da vem za njene požrtije in posledično bruhanje?
Nekako čutim, da tega ne smem, po drugi strani pa ne morem vedno zdržat, ne da bi kaj rekla. Pa tudi mi ni vseeno za vso hrano, ki tako izgine! Včasih ji res dam vedet, pa potem zavija z očmi in pravi, naj jo neham gnjavit. Najprej zanika, kasneje prizna in pravi, da jo kar nekaj prime in se ne more kontrolirat.

2. Sama mi je rekla, naj ji povem, kadar opazim njeno čudno obnašanje, ampak če ji bom ustregla, se bojim, da bom odgovornost za njeno ravnanje prenesla nase in bom tako jaz skrbela za to, kaj ona počne.

3. Pogosto je zelo slabe volje, pravi, da je življenje brez veze, da se itak ne dogaja nič dobrega, da ji je vseeno, kaj bo z njo, da se sovraži itd Vem, da je to pogosto pri takih dekletih, amapak grozno me je strah, kako naj reagiram na take izjave??

4.Pravi tudi, da sem super, ko ji nič ne težim in da ima tako slabo vest, da pogosto joka (ker ve, kaj s tem dela meni). Jaz pa ne vem, kaj naj s to njeno slabo vestjo počnem.


Če vse to strnem: nič več ne vem, kako naj govorim z njo, nekaj časa se mi zdi, da delam prav, potem spet, da je vse narobe. Prebrala sem že kup člankov, knjig, in od vsega sem še bolj zbegana. Kaj mi svetujete?? In predvsem---kdaj bo posijala luč na koncu predora?? Vem, da bo pot dolga, ampak vseeno. Ljudje se tako radi oklenemo vsakega, še tako majhnega upanja.

Lep pozdrav!

Maja
Default avatar

dr Marija Anderluh

Draga Maja,
pot iz motnje hranjenja je pogosto strasno naporna, tako za tistega, ki ima tezave, kot za njegove najblizje. Ceprav se v odnose zacno vpletati narazlicnejsi obcutki, od jeze do krivde in skrajne nemoci, bi vam rada povedala, da starsi nikakor niso krivi za nastanek motnje hranjenja, so pa tisti, ki lahko odlocilno pomagajo na poti k zdravju. In posebno takrat, ko se bolezen sele razvija, oz. traja relativno krajsi cas, je moznost za pot ven iz motnje hranjenja velika.
Zato je pomembno, da vztrajate pri iskanju pomoci tudi zase, da boste lazje razumeli, kaj se s hcerko dogaja in ji tako tudi lazje in z vecjim zaupanjem vase pomagali. Posebej pomembno je poskusiti spremeniti nacin komunikacije, ceprav je to vcasih tezko razumeti. Cim manj modrovanja in razglabljanja, ali kot temu recemo igranja vloge velikega eksperta. To nekako ne deluje. Obratno pa, povedati, kako se pocutite, kaj vi mislite, predvsem pa, kako ste razumeli. Ponoviti stavek, ki je bil izrecen, samo da ga preverite. Nesporazumi v komunikaciji velikokrat kopljejo brezna med nami, ceprav zelimo nasprotno.

Glede na to, da je vasa hcerka ze v obravnavi pri strokovnjaku, bi bilo fino, ce bi se lahko dogovorili za pogovor s terapevtom tudi vi ali morda skupaj. Predvsem pri mlajsih je terapija skupaj s starsi dokazano bolj ucinkovita od individualnega svetovanja.

Glede vasih konkretnih vprasanj pa:
krasno je, ce vas je hcerka prosila, da ji poveste, ko opazite njeno nenavadno vedenje. Poskusajte to storiti. Izkoristite trenutke, ko je vzdusje mirno, nikar pa ne prihajajte s tem na dan, ko se je prepir ze vnel. Pogosto svetujemo tudi, da ne med obroki. Poskusajte najti primeren trenutek, ko vas bo hcerka res lahko slisala. To ji je lahko v veliko pomoc in ni skrbi, da bi potem odgovornost padla na vas.
Glede znizanega razpolozenja je pomembno, da jo usmerjate, da to pove svojemu terapevtu. Ce to ni zdravnik, bi bilo smiselno, da se obrnete na zdravnika, ki bo lahko ovrednotil, ali gre za pravo depresivno epizodo. Ce je vasa hcerka znotraj normalne teze za njeno velikost in starost (ima bulimijo), bi bilo morda smiselno razmisliti o uvedbi antidepresiva. Ce je teza anoreksicna, potem je nujen najprej dvig teze, ker ni dokazov, da bi bila zdravila v tem stanju ucinkovita. Vsekakor je potrebno o tem hcerki prisluhniti.
Slabo vest pa vzemite za prvi korak na njeni poti. Vcasih res vec kot to ne gre.

Mogoce je zdaj vsega prevec. Vztrajajte, jasne meje in toplo razumevanje so lahko najvec, s cimer lahko hcerki pomagate. In mislim, da to na lep nacin ze pocnete!
Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh
Default avatar

Peter

Gospa Maja
Dve svetli točki, da vam bo luč na koncu posijala prej sta:
- da odgovornosti za hčerino početje ne prenašate nase, čeprav v drugi točki navajate strah o prevzemu odgovornosti.
- želja vaše hčerke, da ji poveste, kadar opazite njeno čudno obnašanje
Če ste prebrali veliko člankov in knjig, pa tudi na internetnih straneh je precej napisanega, ste sigurno prebrali kako naj se starši obnašajo do takega bolnika in res ste na koncu lahko zmedeni.
Odgovarjal vam bom po vaših točkah na osnovi lastnih izkušenj. Res je, da so si ta dekleta zelo podobna, vendar je do vsake poterben svoj pristop.
1. Vsekakor hčerki pokažite, da veste za njena dejanja in, da vam to ni vseeno.
2. Še enkrat, nikar ne pomislite o prenosu odgovornosti za njena dejanja nase !!! Ne imeti občutka krivde za njeno obnašanje !!!
3. V dobi odraščanja je tako gledanje o življenju brez smisla precej običajno. Kako reagirati? Zelo komlicirano, kajti otroci ponavadi nasvetov od svojih staršev ne sprejemajo, pa čeprav so še tako dobri. Mogoče ji s svojim obnašanjem pri premagovanju svojih težav pokažete velik optimizem in da te težave niso tako velike in da je v življenju veliko stvari za katere se splača živeti.
4. Tudi to je zelo tipično - občutek krivde.Kaj storiti? Potolažiti jo in ji dopovedovati, da naj ne ima občutka krivde, ker je to, kar se z njo dogaja bolezen(!), ki se bo enkrat končala.

Smolo imate, da se vam to dogaja, ko v naši družbi še ni ustrezno organizirane pomoči tem bolnikom in njihovim svojcem. Zelo koristni bi bili skupni obiski (otroka in staršev) pri terapevtih specialistih za motnje hranjenja.
Vendar nikar obupat. Prepričan sem, da vam bo zasijala luč na koncu predora, samo zavedati se morate, da so predori različnih dolžin in imajo lahko več ovinkov, za katerim pa se zelo hitro prikaže luč.

Lep pozdrav,
Peter, Združenje svojcev Aton

ps: Pišem pozno, za morebitne slovnične napake se opravičujem.
Default avatar

resna

Spoštovani,

lepo se vam zahvaljujem za odgovor! Vse, kar ste napisali, teoretično takorekoč že vem, ampak sprejeti in ravnati drugače je težko. Zavedam se napačnega prejšnjega načina komunikacije in se ga trudim popraviti na način, ki ste ga opisali. Vse pa gre silno, silno počasi.Ampak poizkušam ne izgubiti upanja in volje.
Hči obiskuje pedopsihiatrinjo, pri terapiji sem zraven tudi jaz oz. oba z možem. Zase lahko rečem, da mi ti obiski zelo koristijo.

še enkrat hvala za odgovor in lep pozdrav!

Maja
Default avatar

resna

spoštovani, hvala tudi vam za spodbudne besede!
Eno je vse prebrati in vedeti, drugo pa izvajati v praksi. Zelo se trudim in silno počasi mi uspeva. Najhujši pa je ta neznosni strah, ki me muči dan in noč...strah, kaj se bo še zgodilo...

Vsem želim veliko sreče pri premagovanju težav!

LP
Maja
Default avatar

Lenja

Draga Maja,

kako rada bi ti napisala kakšno vzpodbudno besedo! Čutim s tabo, razumem tvoje stiske, čeprav nisem na lastni koži doživela ničesar temu podobnega. Podobnost je morda le v tem, da imam tudi jaz hčerko ( 24 let), s katero sem močno sodoživljala vse njene lepe in manj lepe trenutke v življenju, predvem naporno puberteto. Tudi jaz sem si ( in si še vedno) pogosto njene težave potegnila nase in trpela zanjo. Ona se je malo razbremenila, jaz pa nisem mogla spati. Verjetno sva si podobni v tem, da želiva, da je vse v življenju harmonično in usklajeno. Iz vsega srca si želim ( kaj, želim - potrebujem!), da bi bili seveda vsi v moji družini zdravi, a to seveda ni dovolj, želim si, da bi bili srečni, vsak zase in vsi skupaj. To je, vem, zelo visok cilj, pogosto nedosegljiv, a nekako si ne morem pomagati.
Poglej, moja hči živi in študira v Ljubljani, domov prihaja čez vikend. Je zelo uspešna pri študiju (piše diplomo), je v zares srečni zvezi s krasnim, dobrim fantom že dobrih sedem let, ukvarja se še z aerobiko ( je vaditeljica), sedaj se izobražuje še za vizažistko, ker jo to zanima, v glavnem - vse v najlepšem redu. Potem pa se zgodi, da me kakšne dan ( slišiva se vsak dan) pokliče in ima tako otožen glas, pa pravi, da je vse v redu. Se že sekiram. Razmišljam, kaj bi lahko bilo narobe ( pa je v glavnem kakšna nepomembna malenkost), analiziram, razmišljam, vem, preveč. In šele, ko je njen glas spet sončen, si oddahnem. Neumno? Prav gotovo. Ne morem iz svoje kože.
Draga Maja, komaj da si lahko predstavljam, kako težko je šele tebi, ko gledaš hčerko, ki se uničuje. Uničuje pa tudi tebe. Tako rada bi ti pomagala, a vem - besede so premalo.
V našem znanstvu so tri družine s hčerkami, ki imajo težave kot tvoja. V vseh treh o težavah ne govorijo, nekako so jih pometli pod preprogo, kar je zelo slabo. Ti si odprta, iščeš pomoč, borka si. Hči tudi že kaže neke znake napredka, kar je odlično.
Vse, kar ti lahko svetujem, je - ne dovoli ji, da se zapira vase. Ko je bila moja v teh letih, so bile njene pogoste besede : pusti me pri miru! Nikoli je nisem pustila pri miru! Šla se k njej v sobo, ležali sva na postelji in se pogovarjali ure in ure. In če sva kakšen njen problem zmanjšali vsaj za malenkost, je to že bil uspeh. Predvsem pa sem jo neprestano vzpodbujala. Če je imela o sebi glede česa slabo mnenje ( n.pr. ne gre mi matematika), sem jo spomnila na to, kako odlična glasbenica je ( igrala je klavir ), če so jo motili mozoljčki, sem pohvalila njene res lepe lase, itd. Vedno sem gradila njeno samopodobo, nisem je kritizirala, temveč sem poudarjala njene prednosti. Poskusi v tej smeri.
Stori pa tudi kaj zase, sicer boš zgorela. Vključi se v kakšno dejavnost, kjer boš malo pozabila na težave in si napolnila baterije. Da boš močna, da boš zdržala.

Oglasi se še kaj.
Mislim nate.

Lenja
Default avatar

resna

Draga Lenja,

hvala za vzpodbudne besede!!
Delam vse tako, kot si ti napisala; jo hvalim, vzpodbujam, tolažim....ampak veš, pri tej bolezni je marsikaj drugače, kot pri zdravih dekletih....nezadovoljne so same s sabo, se sovražijo in zato pohvalo včasih razumejo skoraj kot zafrkancijo. Dejstvo je tudi, da jo je treba včasih res pustiti pri miru, čeprav gre meni to težko. Pa vem, da moram! Njen odnos do mene je drugačen, kot odnos do drugih ljudi. Že tako ali tako je v letih, ko se od družine trga, se išče in sprašuje kdo sem, kaj sem, zakaj sem. Zaradi vsega tega se noče in NE MORE identificirat z mano. Pogovor z mano je zato lahko breme. Pustiti ji moram, da me sama poišče kadar me rabi, se pravi, da čim manj drezam vanjo, sploh v zvezi s hrano. Učim se predvsem poslušat, vzpodbujat k odpiranju, ne da bi pri tem moralizirala in dajala pametne nasvete. Odrasli smo premalokrat sposobni priznati, da tudi mi kdaj česa ne vemo, da smo nemočni. In da ne moremo živeti življenja namesto nekoga drugega.
Včasih se že kaže malo napredka, hči kaj takega izjavi, po čemer sklepam, da se je voljna pozdravit. Ampak to so zaenkrat še strašno na redko posejane drobtinice.
Pot je težka in vem, da bo dolga. Nikakor pa nimam namena stvari pomest pod preprogo.

Lenja, še enkrat hvala za tvoje besede in oglasi se še kaj!!

LP
maja
Default avatar

Lenja

Draga Maja,

mnogo razmišljam o tebi in tvoji hčerki. Mogoče tudi zato, ker sem se sama vedno grozno bala, da bi se to zgodilo moji hčerki. Bila so obdobja, ko se je zavestno odrekala večerji ali pa ( lačna) trdila, da ne bo jedla. Vedno sem znorela, tako strah me je bilo.
Ko opazujem dekleta z motnjami hranjenja, hčerke naših znancev, se mi zdi , da so si strašno podobne v nekaterih stvareh - so odlične dijakinje/študentke, perfekcionistke, vzorne v vseh ozirih, zahtevne do sebe, pa tudi strašno vase zaprte, nedružabne ( že pred boleznijo) , brez pravih prijateljic, ne ukvarjajo se z nobenim hobijem ali športom, veliko berejo in veliko veliko preveč razmišljajo, predvsem o sebi. Praviloma imajo dober odnos z očetom in zelo slab z materjo. Sploh pa so prepričane, da je videz najpomembnejši in da je največja katastrofa, ki se ti lahko zgodi, kakšen kg preveč. Mislim, da tudi tu tiči razlog. Namesto, da bi se potrjevale s kakšno svojo posebno lastnostjo, talentom ( prav vsak človek ima kakšen talent!), in sposobnostmi, so vso svojo pozornost usmerile samo v zunanji izgled. Tam se pa seveda vedno lahko najde kakšna pomanjkljivost, nihče ni popoln. Doumeti, da to ni najbolj pomembno in da nas ljudje doživljajo celostno in nas imajo radi zaradi naših posebnih lastnosti, ne zaradi videza, je pa seveda za takšno dekle zelo težko.
Saj vem, da teoretiziram, a vendarle se mi zdi, da bi tvoji hčerki lahko pomagalo, če bi v sebi našla kakšen skrit talent, kakšno posebno, zanimivo lastnost, ki bi jo z vašo pomočjo negovala in bi ta postala njena moč, njena prednost v primerjavi z drugimi. Morda smisel za ples, za pomoč učencem z učnimi težavami, morda dobro piše, karkoli, v čemer bi bila zares dobra in bi se lahko potrjevala sebi in drugim. Da bi se vzljubila zaradi svojih lastnosti in ji videz ne bi bil več tako pomemben.

Maja, tudi moja hči je bila v srednji šoli kar precej obremenjena z videzom, pa ne s kilogrami, temveč 'lepoto', ki jo je vrednotila po svoje. Samozavest je pridobila ravno z dokazovanjem na različnih področjih, kjer je prekašala dekleta, ki so bila po njenem mnenju lepša od nje. Najbolj pa ji je pomagala selitev od doma, ko je šla študirat v LJ. Šele tam se je dokončno rešila nekih svojih travm in zaživela.
Sploh je ločitev od staršev, tudi najboljših, najbolj skrbnih in ljubečih, včasih najboljša pot. Morda bi razmislila o tem, da bi se hči začasno preselila, če je možno, k kakšni babici ( morda med počitnicami), samo da bi spremenila okolje. Včasih je to lahko rešitev.
Gospa Anderluh priporoča terapijo skupaj s starši, seveda je nujno treba vzpostaviti neke družinske odnose, ki omogočajo sobivanje. Po moje pa bi hči mnogo lažje in bolj odkrito izbrskala iz sebe prave razloge svojih težav, če bi bila na terapiji sama.

Želim vama bolj sončen jutri, iz srca.

Lenja
Default avatar

Alenka

Draga ga. Maja!

Sem mama z zelo podobnimi težavami kot vi. Moja skoraj 15 letna hčerka ima anoreksijo - že dobri 2 leti intenzivno. Pomoč sem iskala vse povsod, tudi prek interneta. Pisala sem na debatniklub.com pod Zdravje/Anoreksija. Lahko si preberete tam, kjer sem težave opisala precej podrobno. Žal pa so tam poleg resnih tudi "neslani" odgovori tistih, ki na svojo srečo nimajo težav z motnjami hranjenja.
Glede na to, da sem zelo na dnu, ne morem pisati veliko.
Kako je kaj z vašo hčerko? Kaj pa z vami?!!!
Prosim, oglasite se, če želite, da si izmenjava kakšno izkušnjo.
Želim vam čim bolj znosen dan in vas lepo pozdravljam!

P.S. Danes imam namen odpisati tudi pod naslov Poiskati pomoč - utopija !!!! - veliko nas je po vsej Sloveniji, ki rabimo pomoč.
Default avatar

resna

Draga Alenka,

poslala sem vam e-mail!

Lep pozdrav!

maja

Moderatorji

Ana Ziherl , dipl. soc. del.
Ana Z.