Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

Zahrbtna bulimija

Default avatar

Mojca

Vem,da je o tej težavi pisalo že mnogo deklet, a tudi jaz si želim olajšati dušo in vam povedati kaj o mojem peklu.
Torej, stara sem 20 let-seveda zelo uspešna na večini področij-tudi študiram, se pa že od 14.leta borim z bulimijo-bolj in večinoma manj uspešno.
Bila sem bolj okrogel otrok, nekje ob koncu osnovne šole pa me je to začelo nadvse motiti.Na zdrav način-prvič v svojem življenju sem se srečala s tekom in športom nasploh, seveda pa sem manj in bolj zdravo jedla-sem izgubila 10 odvečnih kilogramov, potem pa nisem več vzdrala, da bi se odrekala hrani in sem se zatekla k navidez idealni rešitvi-bruhanju. Morda je zanimivo, da sem idejo za to početje dobila ob prebiranju revije Smrklja, v katero je pisalo dekle, ki je potrebovalo nasvet; jaz pa v tem nisem videla težave, temveč odrešitev in idejo sem na žalost uvedla v vsakodnevno prakso. V najhujšem obdobju sem izgubila še dodatnih 10 kg-takrat so doma končno spregledali. Potrebovala sem več let, da sem začutila, da potrebujem strokovno pomoč, saj se svojega početja zelo sramujem.Udeleževala sem se druženj skupine na Polikliniki, ki pa so se na žalost zelo kmalu zaključila-in ostala sem zopet sama s hrano.Bila sem tudi pri dr.Mrevljetu, ki je menil, da sem dovolj močno dekle,da ozdravim s pomočjo skupine. V društvu Muza mi njihov način dela ni ustrezal, zato sem tam pred dobrim letom dni obupala.Bila sem še pri nekaterih strokovnjakih in zelo me čudi, da me niso nikoli napotili na kake preglede-zadnje čase me namreč zelo skrbi moje zagotovo že poškodovano telo.Lani sem bila že zelo ponosna nase in bila sem prepričana, da sem rešena. Zelo sem se posvetila sebi in 5 mesecev nisem bruhala, zato pa sem seveda pridobila nekaj kilogramov, ki sem jih skušala zreducirati s tekom. Tolažila sem se, da je morda bolje, da jem malce več kot pa da bruham, a sem se septembra lani zopet zlomila. S prehrano sem obsedena- prebiram mnoge knjige o njej in begam iz ene skrajnosti v drugo- nedavno sem imela nekajdnevni post, seveda z upanjem, da pomagam od bruhanja izčrpanem telesu, da si odpočije, a od takrat je še huje, čisto sem zgubljena...
Sem motivirana, zelo si želim normalnega življenja, saj me bulimija ovira na vsakem koraku, zato vas vse prosim za odziv s čimveč nasveti in vašimi osebnimi izkušnjami. Vem, da rabim pomoč- vedno težje verjamem, da bi zopet zmogla popolnoma sama.
Problem je tudi, da nočem soljudem odkrit svoje motnje-zanjo vesta le starša in moj fant, a prav vsi mislijo, da sem lani z njo odpravila. Hudo mi je, ker nimam poguma povedat resnice, a nikogar ne želim razočarat.Tolažim se, da je to le začasno, da bo itak kmalu spet vse O.K. in bi bilo zato o tem govoriti neumno.
Svetujte mi, na koga se naj obrnem. Nekaj časa že razmišljam, da bi se obrnila na žensko svetovalnico.Zelo si želim tudi, da bi me natančneje pregledali zdravniki in ugotovili morebitne poškodbe organizma.Ali je to možno?
Že vnaprej se vam zahvaljujem za vaš odziv!

Moderatorji

Ana Ziherl , dipl. soc. del.
Ana Z.