Forum: Za ženske v stiski

Saj poznate: lepša polovica, vedno močna, vse prenese, vse zmore in vse uredi. Včasih pa se zalomi. Potrebujete strokoven nasvet, drugo mnenje, prijazno besedo ali samo to, da podelite svojo izkušnjo?

pomoč mladostnikom

Odgovori Nova tema
Default avatar mama 13 Dec 2002 14:50

Kje v Ljubljani je kakšen center za pomoč mladostnikom in njihovim staršem v stiski . Sicer pa rabim psihologa in tudi ginekologa . Prosim za pomoč

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Andreja Verovšek 17 Dec 2002 19:24

V Ljubljani poznam Svetovalni center za mladostnike in njihove starše na Gotski in Center za pomoč mladim v centru.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar censured 21 Jul 2009 06:59

živim z mamo samohranilko in bom stara 16. let. ker sva se z mamo sprli in je prišlo do nasilja nižje stopnje oz. samoobrambe z moje strani, je poklicala policijo. prišlo je 5 policistov, naredili so zapisnik, in me obravnavali kot največjega kriminalca. najprej sem hotela pomoč poiskati v KCM, kjer sem pred cca. 3 meseci že bila, pa mi je, mislim da, dežurna delavka dejala, naj poiščem pomoč na CSD in da bo kontaktirala z mamo, kako pa kaj. Pozneje me kljub dogovoru ni poklicala in obvestila o maminih besedah. Mama me je poslala iz hiše, dejala da lahko grem, kamor hočem in da upa, da me zadnjič vidi, ter da sva medve zaključle. torej sem spakirala svoja oblačila in odnesla vse vredno ter sem sedaj pri prijatelju, ki je tudi prišel pome.
Kaj naj naredim, če me bo pri prijatelju iskala policija in si mama o svojih besedah premisli ? ali je možno, da me zaradi različnih dejavnikov, ki sem jih omenila, zaprejo v kak popravni dom ali kaj podobnega ? prosim za pomoč, svetujte mi.
Hvala.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 30 Jul 2009 10:50

Spoštovana Censored!

Ne glede na "stopnjo", nasilje v nobenem primeru in z nobene strani ni dopustno. Ne vem sicer, ali je do tega s tvoje strani prišlo prvič, ali se je že kdaj zgodilo, ampak iz tvojega sporočila je razvidno, da so se težave začele že prej, saj si že iskala pomoč pri institucijah.
Če bi prišlo do kazenskega postopka proti tebi, bi te obravnavali kot mlajšo mladoletnico, ker še nisi dopolnila 16. let. To pomeni, da bi ti lahko izrekli vzgojni ukrep. Zavodske ukrepe, česar se bojiš, se izreka le kot skrajne ukrepe.

Bolj je zaskrbljujoče to, da pri 16. letih živiš sama oziroma s prijateljem. Zate so do polnoletnosti odgovorni starši. Če starši zanemarjajo svoje dolžnosti roditelja, nastopi CSD, ki je dolžan ščititi korist otroka. Pojdi na CSD in razloži svojo situacijo. Pa srečno!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar SWNH 12 Jul 2011 15:29

Stara sem 16 let, letos bom 17. Živim s mami in sestro. Oče ne živi več z nami odkar sta se z mami ločila (3 leta nazaj).Mami je brezaposlena. Sploh ne vem kje naj začnem...
Kregamo se vsak dan (mami,sestra,jaz), večinoma se mami in sestra. jaz se začem kregati samo takrat ko jih ne moram več poslušat. kregamo se že od otroštva, včasih naju je mami pretepala vsak dan, za vsako stvar ki ji ni šla smo bile me krive.sestri je začela govoriti da je grda,debela,******... zato se je začela rezati in kmalu je tudi v kopalnici na silo začela bruhati.mene je to zelo prizadelo ker imam sestro zelo rada ampak ji nisem mogla pomagati takrat in tudi zdaj ji ne morem. očija ni bilo nikoli zdraven, večino najinega otroštva je preživel v Prištini. Kasneje je rekel da ni mogel poslušati krega doma.
v 9 razredu sem odšla do socialne delavke ker mi je bilo vsega dovolj in sem ji za vse povedala, bila je zelo prijazna in sem ji zaupala. vse moje besede si je zapisovala in jih poslala na CSD. nisem hotela da bi mami vedela da sem jo prijavila,hotela sem da bi se vse končalo, hotela sem pomagati sestri. socialna delavka v šoli mi je rekla da mami ne bo zvedela da sem jo prijavila. a je zvedela.
socialna delavka na CSD ji je prebrala vse kar sem povedala socialni delavki na šoli. počutila sem se izdano. po pravici povedano če bi lahko zavrtela čas nazaj ne bi šla k socialni delavki in ne bi prijavila mami na CSD. poslali so nas k psihiatrinji, ki pa ni pomagala. vsakodnevnih pretepov ni več, zdaj so samo 1x na mesec,kregamo pa se še zmeraj vsak dan.
z očetom je tako kot je bilo včasih. preselil se je k svoji partnerici. s sestro ga vidiva 2 na mesec. težko je bilo sprejeti mačeho, nisem hotela še ene mami,nisem hotela videti ženske zaradi katere sta se starša ločila. a sem jo spoznala. je čisto nasprotje od mami (prijazna,vesela) imata pa eno skupno značilnost ne marata mene in sestre. ko ni očeta in smo same z mačeho naju vedno čudno gleda...celo očetu je rekla ko jo je vprašal če bi šle z njima na morje zakaj moramo biti vedno pri njima.čeprav imava s sestro zelo rade očeta naju on nima raje ima partnerko. saj nama vedno govori naj mačehi nič ne govoriva kar bi jo lahko vznemerilo.
ne vem kaj naj naredim. cetrom za pomoč ne zaupam. včasih pomislim na samomor. za sestro me še zmeraj zelo skrbi čeprav se je nehala rezati, bruha še zmeraj. po ločitvi se je tudi mami poskušala ubiti. pred mano je pogoltnila celo pest tabletov in se ulegla na mojo pojsteljo in mi govorila da bo umrla. nič se ji ni zgodilo.
najbolj me je pa strah da bomo s sestro postale take kot mami. včasih ko se kregamo vidim da smo si zelo podobne. nobena ne zna nadzorovati jeze. pred nekaj časa sem celo s interneta prepisala 14 korakov za nadzorovanje jeze in jih dala mamici in sestri. a niso pomagali...
povsod piše da se je treba pogovoriti. a to pri nas ne pomaga.v družini se nismo nikoli med sabo pogovarjali. starši niso imeli nikoli časa za mene ali sestro. s sestro se odlično razumeva in se o vsem pogovarjava. skušale smo se pogovoriti z mami ampak ni šlo...
kaj lahko še naredim?

hvala.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 17 Jul 2011 09:38

Drago dekle!

Zelo mi je hudo, ko berem vaše pismo. Želim si, da bi se za vaju s sestro našla neka rešitev, čeprav ne bo enostavna in tudi nobena ne bo idealna. Za mladoletno punco, kot ste vi, bi bilo namreč najboljše, če bi odraščali ob svoji mami, a v primernih razmerah... Vendar se bojim, da vaša mami ne zmore dovolj odgovorno in razumevajoče odigrati svoje starševske vloge. Zdi se, da je večja mera odgovornosti na vaših ramenih... S sestro sta bili fizično in psihično zlorabljeni ter čustveno podhranjeni, sta pa, (vsaj vi), skozi boleče izkušnje pridobili zelo zrel in ozaveščen pogled na življenje. Sami se trudite, da bi se spremenili odnosi v vaši družini, skrbite za sestro, a ste nemočni, kajti starši so tisti, ki so odgovorni za družinsko klimo...

Sprašujete, kaj še lahko naredite... Vidim dve opciji:
1. Skupaj z mamo in sestro se vključite v družinsko terapijo. Mislim namreč, da boste same težko spremenile vzorce ravnanja, ki so se zasidrali v vaši družini.
2. Se pozanimate o možnosti vključitve v stanovanjsko skupino. En primer stanovanjske skupine je opisan tukaj: http://www.mdj.si/stanovanjske-skupine.html.

Če boste potrebovali več informacij v določeni smeri, povejte in vam bom odgovorila.

Žal mi je tudi, ker vaju tudi oče zanemarja. Težko je živeti s tem... Ali imata kakšno drugo toplo, zaupno osebo: sorodnico, mamino prijateljico, nekoga, na katerega se lahko obrneta, ki vama lahko vsaj malo nadomesti tisto, kar pogrešata pri očetu in mami?

Pravite, da se bojite, da bosta s sestro taki kot mami. Mislim, da se preveč zavedate tega, kar se dogaja v vaši družini in kako to razdiralno vpliva na vaše odnose, da bi enake vzorce nosili naprej v nove odnose. Mislim, da ste dovolj močni in da boste vse naredili, da to prekinete, če ne drugače s pomočjo psihoterapije ali dela na boljšem obvladovanju svoje jeze, kar ste že nekaj študirali preko interneta. Vsa prihodnost je še pred vami. Nekoč si boste lahko ustvarili svojo družino in tam boste dejansko lahko ustvarjali zdrave in tople odnose. In tedaj boste tudi sami doživeli to, po čemer sedaj hrepenite: po ljubezni, sprejemanju in opori strani svojih najbližjih. Resnično verjamem, da si lahko enkrat ustvarite družino s takšno trdno osnovo.

Zelo dragoceno pa je, da imata s sestro druga drugo in da sta tako povezani. Tega pa tudi nima vsak. Dobro bi bilo, če bi se za vaju našla neka skupna rešitev. Koliko je sestra stara? Če je mladoletna, bi lahko skupaj šli v stanovanjsko skupino. Če je polnoletna, morda celo že na svoje, a v tem primeru z veliko mero strokovne podpore, da nadomestita vse primanjkljaje, ki sta jih utrpeli. Morda pa bi se s sestro vsaj priključili k tabornikom ali skavtom ali v kakšno drugo podobno organizacijo, kjer človek doživi občutek skupnosti, skrbi, medsebojne pomoči in zdravih medčloveških odnosov.

Poleg tega pa si lahko preberete knjigo: Alice Miller – Drama je biti otrok, ki v določenih poglavjih opisuje podobno, kot se dogaja pri vas. O tem pa govori tudi knjiga Susan Forward - Strupeni starši, ki jo sicer nisem prebrala, a se mi vseeno zdi ustrezna glede na tematiko in mnenja drugih.

Razumljivo je, da ste nezauplivi do strokovnih služb. A razumeti je potrebno tudi to, da smo odrasli, sploh pa tisti, ki delamo na področju zdravstva, izobraževanja in socialnega skrbstva, dolžni posredovati, kadar je potrebno zaščititi otroka. In vas je bilo tedaj v O.Š. potrebno zaščititi. Je pa to zelo težka naloga, tako v primeru, da otrok ostane pri starših, kot tudi če je nameščen drugam... Upam, da vas to nezaupanje ne bo zaustavilo na poti iskanja rešitve.


Vesela bom kakšne vaše povratne informacije,

Držim pesti, da si s sestro lepo uredita nadaljnje življenje,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Mišela 11 Sep 2011 13:35

stara sem 21 let in imam ze probleme odkar lahko mislim...do 10. leta sem odrascala pri babici katera je bila suicidalna in dedeku kateri je bil alkoholičar in nasilen. ko sem se selila k mami v nemčijo, so samo problemi narascali...moj očim me je vsak dan tepel..nisem smela jesti, ne spati, in zapiral me je v kleti..to včasih več dni, in sem sla samo lahko ven, ce mi je blo sila na wc..
v enem letu sem se poskusila 3x ubiti, in pri enemu mi je skoraj uspelo...bila sem od 16. leta v ustanovi za mladostnike, imela sem terapije, in ni bilo leta, v katerem ne bi bila v psihijatriji..zdaj lani februarja sem se selila nazaj v slovenijo k moji babici, ker sem mislila da bo boljse..ampak nič se ni spremenilo..spet se je poskusala pred mano ubiti, terorizira me in maltretira..imela sem enega zelo dobrega fanta, ampak zlagala se mu je da sem ga varala, in tako me je pustil.iste igre je delala pri moji mami in stricu, zdaj pa se meni, ker ne more videti če koga spoznam in sem z njim skupaj.pred kratkim me je napadla z nozem in enostavno ne vem več kaj naj naredim..vem da sem ze stara, ampak ker sem imela vedno psihične probleme, je tesko dobiti kaksno delo..nimam denarja in nobene priloznosti da bi si kam sla..z očetom in mamo nimam nobenih kontaktov...prej kot je bilo, da mi je moj stric vsepovsod pomagal, nimam zdaj nikogar več..vsak dan samo premisljujem kako naj se znebim sama sebe..nimam več moči da bi se borila, ker do zivljenja mi ze dolgo ni več

prosim za en nasvet, in se zahvalujem ze v naprej

lp M.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 16 Sep 2011 18:09

Draga Mišela!

Zelo, zelo mi je žal, da ste v življenju morali preživeti že toliko krutosti. Ste prava borka! Verjamem pa, da se je težko kar naprej boriti, prenašati psihični teror, zapadati v krize in se vedno znova izkopati ven iz njih. A do teh kriz prihaja zaradi okolja in ljudi, ki vas obdajajo. Zato je sedaj edino, kar je pomembno in edino, kar vam bo pomagalo, da se rešite iz stiske, to da se umaknete iz nasilnega okolja, da se umaknete od ljudi, ki vas trpinčijo. V Sloveniji obstaja kar nekaj ustanov, ki nudijo zatočišče ženski, ki se umakne stran od nasilja. In verjamem, da bi se v kateri od teh ustanov našla sobica tudi za vas: http://med.over.net/telefonske_stevilke ... e_hise.php

Draga Mišela, niste še veliko let polnoletni, ni še dolgo, ko ste bili prepuščeni materi in starim staršem v skrb in vzgojo ali boljše rečeno v milost in nemilost. To kar se vam je dogajalo ni bilo prav. Kot ni prav, da katerikoli otrok trpi. A sedaj ste odrasla mlada ženska, niste več odvisni od staršev. Kot ste se obrnili na ta forum, se boste znali obrniti tudi na druge službe, ki sem vam jih navedla, kjer vam bodo lahko pomagali. Še nekaj let nazaj to ni bilo v vaši moči, sedaj pa imate to moč. Vaši skrbniki so res poškodovali vašo notranjost, a uničili vas niso. Ko boste enkrat umaknjeni, ko boste doživeli mir in varnost, pa bo sledilo nadaljnje notranje okrevanje, morda s pomočjo kakih psihoterapevtskih pogovorov. In verjamem, da bi se tudi kakšno delo našlo za vas. Kajti mislim, da ko boste enkrat v miru zaživeli, brez psihičnih pritiskov in manipulacij, tudi duševnih težav ne bo več toliko. In vas ne bodo ovirale pri pridobitvi zaposlitve. Lahko se za začetek lotite prostovoljnega dela, medtem ko iščete plačljivo zaposlitev: http://www.filantropija.org/filantropij ... lderId=117. Prostovoljno delo je lahko tudi dobra referenca.

Verjamem, da vam lahko uspe, a ostati morate močni in narediti določene korake… Kontakte sem vam dala, sedaj pa je odvisno od vas, ali boste še naprej trpeli, ali pa (dokončno) rekli NE nasilju in DA lepšemu življenju.

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar invisible111 18 Sep 2011 17:51

lp
Sem polnoletna recimo ne več najstnica. Doma se že 5leto konstanto kregamo, situacija se ne izboljša, problem v hiši je jasen; brat(malo starejši kot jaz) ne hodi v šolo,zapadel je v tako družbo da jemlje prepovedane substance drugače rečeno drogira se. Mama zato ve, vendar je popolnoma nemočna da bi karkoli storila, večkrat mu je rekla naj preneha,velikokrat je že obiskala socialne delavke, vendar brata ne more prisliti, da bi odšel tja na pogovr oz. karkoli drugega s čimer bi mu lahko pomagali. Nekaj dni nazaj je mami dejala da se je odločila za svoj odhod od nas, v smislu da ne obstajamo več. Oče( ki občasno rad kaj popije, vendar daleč od tega da bi bil slab oče,nasprotno! to da občasno kaj spije najbolj moti mamo) oče si pred vsem tem raje "zatiska oči" (v smislu moj sin ni tak) situacija mu je več kot jasna in vsak dan govori pojdi v šolo,najdi si delo,tako ne gre več, ampak to so zgolj besede preveč dobrega srca je, da bi brata poslal v kakršenkoli dom ipd... raje vsakodnevno ponavlja pojdi v šolo, najdi delo.....in to so besede ki jih poslušam vsak dan, počasi imam vsega dovol tudi jaz, bolj pogosto se te stavki ponavljajo septembra, ko naj bi se začelo novo šolsko leto, enako je bilo cca 2 tedna nazaj. Ampak to so zgolj besede ki bratu ne zaležejo in ker ve da oče to zgolj govori, ukrepa pa ne!Napaka! Stvar se ne izboljša in mama je tokrat obupala, odšla je. Naj omenim da sem bratu že sto tisočkrat rekla naj se izboljša popravi naj gre v šolo se lepše obnaša, nič ne zaleže.Sprašujem vas kako naj ukrepam jaz, razni pogovori s bratom niso več mogoči, saj je situacija pripeljala do tega da se doma sploh več ne pogovarjamo in se z besedami neda rešiti ničesar več. Zanima me na koga naj se obrnem?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 28 Sep 2011 08:11

Spoštovana invisible111!

Predlagam, da očeta poskušate nagovoriti za posvetovalni pogovor v Ustanovi za pomoč odvisnikom, kamor bi šli morda vi z njim: http://pelikan.karitas.si/zasvojeni/sve ... isniki.php. Odvisniki so zelo specializirani za manipuliranje, zato tudi vašemu bratu uspeva vrteti očeta okrog prsta. Cilj bi bil, da se očeta opolnomoči, da bi vašega brata (svojega odraslega sina) postavil pred dejstvo, ali se zaposli in prične prispevati k družinskemu proračunu, ali pa si najde svojo streho nad glavo in se prične sam preživljati, Ponudi pa se mu lahko še druga opcija, namreč zdravljenje.

Če si bo oče še kar naprej zatiskal oči in ne bo želel ukrepati, vam še vedno ostane možnost, da se umaknete od doma, si za začetek poiščete neko prehodno namestitev: http://med.over.net/telefonske_stevilke ... e_hise.php. Kasneje pa se osamosvojite, tako da pričnete služiti denar in si plačujete podnajemniško stanovanje. Če ste še študentka, pa bi bila dobra rešitev tudi soba v študentskih domovih. Lahko pa bi si tudi delili stanovanje še s kakšno študentko, tako da najemnina ne bi bila previsoka.

Sicer pa se lahko obrnete tudi na CSD (prva socialna pomoč), opišete razmere v vaši družini in se pogovorite o možnih rešitvah. Pravite, da jih je mama že obiskala. Očitno niso mogli posredovati v vaši družini. Brata ne more nihče poslati na prisilno zdravljenje. Le oče in mama, kot starša, pod katerih streho živi, mu lahko postavita ultimat. Zasvojenec sam težko najde motivacijo v sebi, da se osvobodi iz krempljev omame, ki ga zasužnjuje... So pa na CSD verjetno pomagali mami, da se je umaknila iz vašega doma, ker ji je postalo nevzdržno. Vidva otroka sta odrasla, tako da ima pravzaprav vso pravico, da poskrbi le zase. Vsak od vas štirih je odgovoren le zase.

Navedla sem vam tri možne smeri iskanja pomoči. Upam, da boste v kateri od njih našli pot za reševanje težavne situacije v vaši družini.

Vse dobro vam želim!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar obupana mama 28 Sep 2011 19:47

Pozdravljeni,sem mati samohranilka vendar z izvenzakonskim partnerjem imam hčero 16.let staro najin odnos je vedno slabši nazadnje sva se tako skregali ,da se je odselilia k babici po očetovi strani.Vendar pa moja bivša tašča ne vpliva dobro na njo saj jo non stop sčuva proti meni to se odraža tudi na njej saj mi neprestano laže sicer je labilna oseba z njo smo prestali že marsikaj kot so bulimija,psihiatrične težave in samopoškodbeno vedenje.Lansko leto je bila vpisana v prvi letnik vendar sem jo izpisala že po enemu mescu zaradi prevelike odsotnosti,letos pa smo v dobri veri oz.tudi na njeno željo naredili ponovni vpis na drugi šoli in ponovno so se začele pojavljati odsotnosti veliko sodelujem šolo tako,da lahko to tudi spremljam neglede da je pri babici.Na njeno babico se nemorem zanesti,ker zelo slabo vpliva na njo.Pomoč sem poiskala lani tudi na CSD vendar pa si nekako niso hoteli oz.si našli časa za nas tako,da sem zatavala in se tej stvari posvetila sama.Bojim se za njo in zato vas prosim za pomoč,ker sama enostavno nisem več temu kos začela je manipulirati, lagati in nakladati kako potrebuje denar za šolo vendar pa ga porabi za svoje neke nepomembne stvari.Domov se noče vrniti čes da se bomo non stop kregali vedno je polna nekih izgovorov.Bojim se da se bodo stvari stopnjevale oz. zelo poslabšale.Z očimom se ne razume preduvsem,ker z njim ne more manipulirati vendar se bojim da se bom tudi jaz psihično zlomila in ne bom več za nič sposobna ona pa bo enostavno odtavala zato mislim,da bom nujno potrebovala pomoč neke tretje osebe.HVALA L.p.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 3 Okt 2011 11:30

Lepo pozdravljena mama šestnajstletnice!

Lahko se kar vživim v vas, kako nemočno se počutite, ko se bojite za svojo hčerko, ko ste že poskušali najrazlišnejše pristope, a hčerki ne pridete blizu. Ni vam vseeno, kaj se dogaja z vašo hčerko, a sta kot mati in hči nekako izgubili stik, se oddaljili in ne veste, kako bi se ji znova približali. Verjamem pa, da tudi vaši hčerki ni lahko in vseeno. Kaže, da nosi v sebi neko jezo ali zamero do vas. Morda ravno zato, ker ne zmore sprejeti vašega novega partnerja. S to težavo se večkrat soočajo v sestavljenih družinah, katerih člani so tudi najstniki. Ker je tako, bi bilo dobro, da bi zaenkrat partner vso vzgojo (postavljanje meja, razreševanje konfliktov...) prepustil vam kot materi. Ne zdijo pa se mi omenjena vzgojna področja prva in najvažnejša, ki so za razreševati z vašo hčerko. Prvi in najpomembnejši cilj, ki bi si ga morali, po mojem mnenju, zastaviti, je, da vzpostavite boljšo povezavo s hčerko, da jo poskušate začutiti, da ji prisluhnete, da ji dovolite, da pove tudi tisto, kar vam morda ne bo všeč, saj nikjer ne piše, da bi morali enako razmišljati. Obljubite ji, da ji ne boste pridigali. Spoznavali boste njen svet, njene misli in skrbi... Moški imajo pri vzgojnih zadevah pogosto drugačen način razmišljanja. Moški manj razmišljajo o čustvih ipd. Zanje je vzgoja uspešna, ko otrok dobro izpoljuje zahteve, ter se drži reda in discipline. In to niti ni tako zgrešeno, če sta v družini oba pola, tako da otrok dobi meje, pa tudi čustveno bližino. Težko pa vašo hčerko vzgaja vaš partner, katerega (verjetno) ne sprejema in upošteva kot svojega očeta.

Kako se torej približati hčerki, se (znova) povezati z njo?

1. Prvo kar predlagam je, da jo, sedaj ko je pri babici, povabite nekam (v kino, gledališče, na športno tekmo, kar ji je pač zanimivo). Ob tem dajte na stran željo, da se hčerka vrne k vam. Posvetite se njej in ji prisluhnite, če bo imela kaj za povedati, ali enostavno bodita skupaj. Povejte ji kaj pozitivnega, npr. kako vam je pomembna in da vam ni sedaj, ko imate partnerja, nič manj pomembna, še vedno je na prvem mestu in da se ji opravičujete, če se je počutila zapostavljeno. Lahko obujata kakšne prijetne spomine. O babici naj ne bo nobene žal besede. Ona je trenutno tista, ki skrbi za njo, ne glede na to, kakšna je in kaj govori. Hčerka ji zaupa. Morda bo sčasoma znova lahko zaupala tudi vam. Imejta redna srečanja, ko se ji v celoti posvetite. Vsak trenutek z njo naj vam bo dragocen, vsako iskrenost iz njenih ust sprejmite dobrohotno. Dekle očitno zelo trpi in že dolgo časa, tako da je v njej verjetno zakopano veliko bolečine. Bulimija, samopoškodbeno vedenje in ostalo, kar opisujete, nam vse pove... Hčerka potrebuje občutek ljubljenosti in sprejetosti, takšne kot je.
2. Z njeno babico stopite v kontakt. Zahvalite se ji, ker skrbi za vašo hčerko. Četudi v sebi ne čutite tako, pa lahko storite to iz vljudnosti in zaradi boljšega odnosa, tako z njo, kot tudi s hčerko. Pogovorite se z njo o njenem preživljanju. Za otroke posameznih starosti so že nekje predvideni zneski stroškov preživljanja. Pogovorite se z babico tudi glede šolanja, ter kakšnih drugih morebitnih težav vaše hčerke.
3. Preberite si knjige: Marjeta Novak in Robert Kržišnik: STARŠI NOVE GENERACIJE,
Jane Nelson in Lynn lott: POZITIVNA DISCIPLINA, Jesper Juul: DRUŽINE Z NAJSTNIKI (seznam knjig povzet iz foruma Vzgoja otrok in družine). Poleg teh pa govori o težavah mladostnikov tudi: Vilijem Ščuka - Šolar na poti do sebe.
4. Za svetovanje in pomoč pa se obrnite na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Zavedam se, da prvi dve točki še zdaleč ni lahko izvesti. To bo za vas velik izziv. Ko gre za konflikte med otroki in starši, so vedno starši tisti, ki naj bi naredili prvi korak, zato se ne počutite ponižano, če miroljubno, spravno in z željo po pogovoru pristopite, tako do hčerke, kot tudi do njene babice. Verjamem, da je z dobro voljo in dobrimi nameni možen pozitiven odziv. A tudi če boste zavrnjeni, boste vedeli, da ste poskušali vse, kar je v vaši moči.

Za pomoč v psihični stiski se lahko obrnete na psihologa, za katerega se pozanimate v svojem Zdravstvenem domu.

Če se boste še oglasili, vam z veseljem še odgovorim,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mylife 8 Jan 2012 12:15

Živjo,

Sem 16-letna dijakinja iz Ljubljane. Že kar nekaj časa želim poiskati nekakšno pomoč, saj tako ne zdržim več. Že kakšne 2-3 mesece se počutim obupno. Zjutraj komaj vstanem in grem v šolo. Ne želim si nikakršne družbe, vsi moji prejšnji cilji se mi zdijo nepomembni. Ničesar si ne želim početi, nikamor iti. Počutim se, kot da po svetu hodi samo moje telo, brez kakršnekoli vsebine. Jokam, pa nisem res žalostna. Smejim se, brez da bi čutila veselje… Tudi prej sem pogosto imela takšne občutke vendar nikoli niso trajali več kot nekaj dni. Zdi se mi kot da se je dolgo časa v meni nabiralo veliko stvari(smrt brata, očeta, starih staršev, alkoholizem v družini...), zdaj pa je vsega preprosto preveč. Strah me je, ker nimam več nobene motivacije za učenje in nasploh za nič. Ne vem na koga naj se obrnem, z bližnjimi se o tem ne želim pogovarjati, ker nočem, da vejo da je kaj narobe z menoj.

Kaj mi svetujete?

Najlepša hvala za odgovor,

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sanjač 9 Jan 2012 08:50

Pri svojih letih misliš da si " kao pametna" Z mamo čimprej naveži stike in se ji opraviči. Zaradi svoje mladosti in poburtete ne moreš realno odločat. Verjetno si zelo težavna poburtetnica. Kako si si dovolila , da padneš na poden. Fante zaenkrat postavi v kot in se loti učenja. Zapomni si, da te bodo ljudje ocenjevali skozi vse življenje. Že to, da si se tako spozabila in z mamo reševala " spore" s fizično silo je zadosti žalostno. Sedaj misliš , da je tvoje ravnanje SAMOOBRAMBA pa ni! To je poskus, manipuliranja z mamo. Pri teh letih nisi zrela za življenje z moškim. Pojdi k mami in v šolo. Potrebuješ temeljito prevzgojo. CSD ti ne bo sporočal kaj se oni menijo s tvojo mamo, saj ti tega niso dolžni. Punca, spametuj se, in se opraviči mami in to tudi pokaži s svojim ravnanjem. Vse premlada si , da bi se zapletala z raznimi centri.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 18 Jan 2012 00:43

Živjo “mylife”!

Upam, da ne zameriš, če te glede na tvojo mladost kar tikam. Najprej pa se ti opravičujem, ker nisem uspela prej odgovoriti.

Psihične težave, ki se ti dogajajo, ne pomenijo, da je s tabo nekaj narobe, pomenijo verjetno le, da se ti je tekom življenja, kot tudi sama ugotavljaš, nabralo preveč težkih izkušenj, več kot si jih lahko sproti predelala. To bi lahko opredelili tudi kot posttravmatski stresni sindrom. Dobro je, da si se odločila, da si poiščeš pomoč, kajti s pomočjo terapije, lahko breme preteklosti pustiš za sabo in na novo zaživiš bolj neobremenjeno. Ponavadi človek nekaj ukrene, ko pride do dna in ko si enkrat na dnu se gre lahko samo še navzgor. Ko človek razreši krizo, sledi bolj kvalitetno in notranje bogato življenje. Glede na tvojo mladost, bi bil pri tebi sicer čas za vse druge teme, kot je takšno resno poglabljanje v dogajanje znotraj sebe, a kot kaže, so te dosedanja izkustva nekako potisnila v prehitro odraščanje. Dejansko si še v adolescenci, a soočaš se s problemi, ki pritičejo odraslim osebam. Povrrh tega pa je za mladostniško obdobje značilno, da je oseba takrat še posebej ranljiva. In soočati se v tem občutljivem obdobju s takšnimi bolečimi izkustvi, kot so smrt bližnjega ali problemi v družini, je zato še posebej težavno. Zaradi tega niti ni čudno, če te prevzame “depra”. Dobro pa je, kot sem že napisala, da se zavedaš, da je potrebno glede tega nekaj ukreniti, saj so pri tebi korenine trenutnih težav bolj globoko zakoreninjene, kot v primeru običajnih najstniških čustvenih težav.

In sedaj k odgovoru na vprašanje, kaj storiti...

1. Kot prvo bi te pozvala, da se kljub pomanjkanju volje pripraviš do tega, da se čimveč gibaš. Telovadba zmanjšuje psihični stres. Začni s kakšno vadbo, ki ti najbolj odgovarja. Če ne drugega, lahko pričneš s tekom. Korist teka je tudi stik z naravo in bivanje na svežem zraku.
2. Kot drugo bi bilo dobro, če bi uspela najti nekaj utehe tudi v duhovnosti. Molitev, meditacije, obisk verskega obredja lahko prinesejo duši več miru.
3 .Lahko se vključiš v: http://www.al-anon.si/strani/alateen-alateen.php za najstnike.
4. Dobrodošlo je tudi opravljanje prostovoljnega dela. Druženje in pomoč starejšim osebam, otrokom, invalidom, Romom, brezdomcem, ali tudi živalim v zavetiščih lahko zmanjša občutek katastrofalnosti lastnega življenja.
5. Tudi branje knjig je neke vrste terapija. Si že brala: “Na novi poti : dnevnik otroka s ceste,
Margaret Clarke” in “Bela kot mleko, rdeča kot kri, Alessandro D'avenia”?
6. Kot zadnje, a morda najpomembnejše, pa bi ti svetovala, da si v kateri od svetovalnih organizacij poiščeš svetovalca/ko ali terapevta/ko, ki ti bo s pogovorom pomagal/a pri premagovanju težav:

Za kakršnekoli dodatne informacije sem ti na voljo.

Žal mi je za vse izgube, ki si jih v svojem mladem življenju že utrpela, a želim ti, da se čim hitreje izvlečeš iz te trenutne krize!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar odprto 23 Jan 2012 20:02

Pred leti je živel v naši soseski zdravnik , ki je imel dva otroka. Eden priden, se ful uči, ta drug pa , cel dan ne počne nič pametnega. Alkohol, mamila, kraje,...Potem pa sta se z ženo zmenila kako ga bosta prisilila, da bo začel biti bolj odgovoren. Dala sta odklopit telefon, tv, kabelsko , internet, prodala računalnik, izpraznila hladilnik...On in žena sta jedla v službi, hčerka pa različno, včasih pri njih, včasih pa v šoli, Oblačila sta dala v čistilnico... skratka, omejila sta ga v vsem. Po treh mesecih hudih notranjh bojev in prisiljenim ( saj ni imel od česa živeti ) spoznanjem je fant pozabil na lagodno življenje. Oće mu je za 6 mesecev zrihtal službo- pomivalec posode v kuhinji ene od bolnišnic. (kako nerodno mu je bilo pred drugimi ). Vpisal se je ponovno v šolo. Danes je dip. ing. z družino, otroci in lepo hiško. Nekaj pa ga je vseeno izučilo. :brez dela, ni jela ( al kak se že reče). Brezvezno posedanje in uničevanje mladosti je že zdavnaj mimo. Starša si morata odkrito priznati kaj sploh pričakujeta od svojega otroka. Ali je to vse kar njun sin premore in zmore. Ti si samo žrtev svojih zdolgočasnih staršev, ti nisi nič kriva. Za večji del bratovega neuspeha pa sta kriva, nedvoumno , starša. Vzgoja se začne v plenicah. Brezvezno zatiskanje oči, uničuje otroka, ki misli , da je najbolje, da jo ucvre kar poprek. Ko pa si enkrat v igri, težko greš stran. Probaj se čimprej osamosvojit in zaživet , svoje, zdravo življenje, življenje, ki bo brez vsakdanjega zgražanja in stresa. Pozdravček !

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Smoky Poky 11 Feb 2012 19:11

Pozdrav !
Imam eno zgodbo za vse punce, ki jo pošiljam anonimno, saj me je strah mojega fanta, ki je hkrati tudi moj učitelj. Ko sva se 1. poljubila me je začel slačiti in otipavati. Bilo je prijetno, nato pa je želel nekaj več. Čez 1 teden me je prepričal, zato nisem več devica. Vsakič ko sva se dobila sva samo sexala in ko sem odšla ni niti odzdravil. Rekla sem mu, da je konec, ker to ni več noben zakon. Začel me je izsiljevati prek fb-ja, zato, ker sem mu poslala moje slike na katerih sem bila gola, ko je bil še moj fant...zasleduje me, 1x me je že posilil pa si ne upam nobenemu povedat. Včasih me je strah iti ven, saj mislim, da me zunaj čaka on. Tudi nož sem imela na svoji arteriji, pa si nisem upala... POMAGAJTE MI !!! kaj naj storim?!? :(

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar *dexter* 11 Feb 2012 22:31

Koliko si pa stara in koliko je star on?
Pa zakaj si ne upaš nobenemu povedat? Naj te ne bo strah ali sram. Strah in sram je lahko njega, ker je storil več kaznivih dejanj in mu grozi večletna zaporna kazen, v primeru, da boš ustrezno ukrepala.

Kakorkoli že, tvoje možnosti so naslednje:

1. Poveš staršem.
2. Poveš pedagoginji oziroma profesorju, ki mu na šoli najbolj zaupaš ali pa sorodniku, če starši zaradi kateregakoli razloga niso optimalna opcija.
3. Prijaviš ga ustreznim organom pregona.

Moj nasvet: naredi vse od naštetega, po možnosti ga čim prej prijavi policiji, shrani vse dokaze(pogovore na Facebooku, SMS sporočil ne briši itd.). Pokličeš lahko tudi kakšen center za pomoč mladostnikom ali pa greš direktno na Center za socialno delo. Tam ti bodo pomagali.

Vso srečo!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar MDŠkofljica 22 Feb 2012 22:53

Draga "Smoky Poky"!

To, kar počne vaš učitelj je hudo kaznivo dejanje. Citiram kazenski zakonik:

"Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, 174. člen
(2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let."


Lahko se obrnete na http://www.spolna-zloraba.si/?stran=zdruzenje&nav=7 ali na http://www.zavod-emma.si/ in z njihovo pomočjo prijavite fanta na ta način, da boste vi zaščiteni (prepoved približevanja). Mislim, da si vaših slik ne bi upal objavil, saj bi s tem sam sebi napravil veliko škodo. Sicer pa bi bilo dobro, če bi mu ob prijavi Policija zasegla računalnik in ostale naprave, kjer bi imel lahko shranjene slike. Pogovorite se o tej vaši bojazni na Združenju ali v Emmi, če se boste obrnili na njih.

Če se ne boste mogli opogumiti za ta korak in se ne boste obrnili na katero od organizacij za pomoč ter prijave ne boste podali, potem predlagam, da mu "zagrozite", da ga boste prijavili, če vam ne bo dal miru. In potem najbolje, da to tudi storite, ko vas bo naslednjič nadlegoval.

Ali bi kaj od omenjenega lahko prišlo v poštev?

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar -krivec- 15 Maj 2012 19:28

nevem več kako naprej, vse se začenja z ločitvijo staršev. stara bom 17 let živim z mamo in starejšo sestro(ki se je že skoraj odselila) same živimo že skoraj 9 let, odkar je oče odšel se počutim prazno kot da nisem ista oseba, odšel je zaradi nasilja v družini maltretiral je vse tri, ko je odšel so se stvari umirile ampak po vsem tistem moja sestra ni v zdravem psihičnem stanju tako kot mama. moj problem se začenja z mojimi 14 leti, veliko je prepirov in kreganja pogovori ne pomagajo mama pravi da imam samo tak občutek da sem vedno jaz vsega kriva, ampak vseeno sem vedno krivec za vsak prepir. Ne zdržim več takih stvari vmes pridejo tudi žalitve ki me zelo prizadenejo, včasih pomislim da nima smisla nadaljevati živeti v takem okolju da bi odšla za vedno, kam kako ? nikamor nemorem v zadnjih dneh mi grozijo z popravnim domom tega se najbolj bojim, zakaj mi grozijo zakaj me pošiljajo stran zakaj me odrivajo od sebe, ne ozirajo se na moje besede na moje solze na moja čustva počutim se kot povn koš za smeti ..nemorem jim razložiti da ne delam nič narobe hodim redno v šolo, opravljam svoje obveznosti vestno a vseeno sem krivec jaz. tudi jaz nisem več v dobrem psihičnem stanju v glavi se mi poslabšuje vsak dan trpim hujše glavobole niti sama si več nemorem pomagati, razmišljala sem o rešitvah obiskovala sem psihijatra čeprav proti moji volji, ampak sem hotela mamo zadovoljiti da nebi več poslušala očitkov da sem prizadet otrok ki nič ne razume, stvari še bolje razumem kot mislijo a jim nemorem dokazati, problemi se nadaljujejo imam tudi fanta že skoraj 1 leto tudi to je problem mama ga zavrača pa čeprav je čisto preprost normalen človek, vsaj z njim malo pozabim probleme a vseeno jih nemorem pozabiti, ponoči sanjam grozne more včasih tudi ne spim ker se bojim zaspati in spet sanjati...mama ima probleme z zdravljem večkrat je doživela živčni zlom zdravniki pravijo da ji po levi strani grozi kap če se bo živcirala, in tu sem spet krivec jaz, ona se živcira zaradi malenkosti pa vseeno sem krivec jaz, bojim se da se ji nebo res kaj zgodilo potem bom tudi za to krivec samo jaz, z sestro se vedno lepo razume, ko sve same z mamo se velikokrat kregave a ko pride sestra pa izgleda kot da je vse v najlepšem redu, ne izdržim več takih stvari, sprašujem se gdo pa je krivec za moje probleme v glavi gdo pa je krivec za to da se to vse sploh dogaja, ne najdem odgovora. vedno samo jaz, počutim se osamljeno izgubljeno zaničujejo me kot da sem nesposobna pa sem vendar delala pri 15 letih v domu za starejše ljudi, pa mi ni bilo teško samo da bi bilo mami dobro ampak tudi to ni bilo vredu, nikoli jim nič ni prav. Kaj lahko naredim če me mama obravnava kot problematika in me želi poslati v popravni dom? ali me res lahko pošlje tja? kaj mora človek narediti da pristane tam? nisem kriminalec nisem morilec nisem narkoman, sem samo človek z napakami, pa vendar jih imamo vsi. Prosim za nasvet.
Najlepša hvala vnaprej.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Na vrh