Nekaj časa me ni bilo na forumu, zato sem danes preletela kaj nekaj tem. Najbolj me je presenetila tale, da je kar nekaj staršev med nami, ki imate po tri otroke…. Pa me malce zanima mamina starost… Sama sem stara 29 let in pričakujem šele drugega otroka… Ali ste vse samo mlajše mamice ali pa imate toliko poguma in dobrega socialnega statusa, da si lahko privoščite tri ali celo več otrok…

Očitno sem preveč preračunljiva mama in bi si teško privoščila več kot dva otroka, čeprav bi jih najraje imela pet… Tam nekako do srednje šole bi še šlo, ko pa bi si otroci kasneje želeli iti študirati, pa bi se verjetno malce zapletlo, vsaj če gledamo trenutno finančno stanje, ki ga morajo imeti starši, če želijo izpolniti želje svojih najstnikov (kar pa jih večina verjetno res izpolni kar je tudi prav)…

Povejte mi malce ali tudi kaj razmišljate za prihodnost ali ste bolj lahke narave in pustite času čas, da svoje opravi…

Pogum staršev, ki se odločate za toliko otrok pa je vsekakor pohvalen.

hm…jaz sem stara 27 pa še nimam otrok, življenje se je pač tako obrnilo, da se študij zavleke, kar je sicer značilno za “mladino” danes. kaj bi potem mogla jaz reči!!!! pa si tudi želim najmanj dva!
se strinjam pa s tabo, da je socialni status zelo pomemben, pa ne mislim na razkošje, ampak na osnovne reči, stanovanje, redna služba, za kar se je danes izkazalo že skoraj luksuz. država pa…seveda niti ne migne…samo jamra o nataliteti…
sicer pa pridno delamo na tem, da se bo število v mali družinici kmalu povečalo…

Jaz imam 2 otroka, začela pa sem pri 31 letih, torej si ti zelo mlada mamica. Kar se pa prihodnosti tiče, pa nihče nima nobene garancije, kako bo. Spremembe so zdaj tako hitre, vsak – čisto vsak lahko sedaj ostane brez službe. Kaj pa bo, ko bodo otroci študirali, če seveda bodo, pa je še tako daleč, da bo treba kar prepustiti času. Nekateri imajo 3, 4, celo 5 otrok, pa kar gre.

Hehe, po mojem pričakuješ “že” drugega otroka, ne pa “šele”. Jaz sem pri tridesetih rodila prvič in se mi zdi ravno pravi čas. Na prihodnost najinega otroka (oz. najinih otrok) pa misliva že zdaj, dokler sva še mlada in lahko dobro zasluživa – kdo ve, kaj nas čaka v prihodnosti? In zato študiramo življenjska zavarovanja, vlaganje v sklade, razpršenost naložb in kar je še drugih zlatih pravil finančne varnosti.

Lp,
Katarina

Jaz bi ti napisala samo to, da sem imela tekom študija kar nekaj sošolk, ki so bile iz večjih družin, pa tudi v Ognjišču predstavijo večkrat večje družine. In v čem je fora – tudi ti otroci študirajo, prav tako uspešno. Se mi zdi, da je vse odvisno od staršev, kako jih vzgojijo – ali jih pomanjkanje onesposobi, ali pa jih nauči iznajdljivosti.
Vem za sošolko, ki doma niso imeli računalnika in je vse seminarske napisala na fakulteti. Pridna je morala biti zaradi tega mnogo bolj kot me, pa tudi disciplinirana.
Da bi pa hodila kaj manj lepo oblečena ali da si določenih stvari ne bi mogla privoščiti, pa se ni videlo.

Hoj, draga alja, se pridružujem ostalim, ti si v bistvu mlada mamica – povprečna starost ob rojstvu PRVEGA je v Slo. okoli 28 let! Če pa čakaš že drugega, pa itak. Tudi sama imem enega, rodila pri skoraj 25. letih, drugega bom načrtovala nekje po 30. zakaj? Veliko razlogov, ne bom jih naštevala. Imela bi tri, mož pa enega. tako bomo verjetno imeli dva. Ko bo prvi malo večji.
Glede velikih družin pa ti povem, da sem jih ob pisanju članka o velikih (4+) družinah spoznala kar nekaj – kar je skupno vsem, naj imajo 4 ali 9 otrok: ne obremenjujejo se s tem, da je njihova hiša bomba, da so otroci v podedovanih oblačili, da se vozijo okoli s starim kombijem, prav vsi trdijo, da je tako velika družian nekaj čudovitega – nemalo bi jih imelo še kakšnega otroka…
Članek bo naslednji teden izšel v Otrok in družina… moram priznati, da je bila izkušnja enkratna, in jih bom z veseljem še kdaj obiskala – med njimi je mama, ki je noseča s petim otrokom, doštudirala, mama, ki ogromno naredi na kmetiji, peče svoj kruh, molze domače mleko in vlaga vso domačo zelenjavo – zgleda pa po 8 otrocih bolje, kot jaz po 1. Jaz pravim, kapo dol njim – in vsak naj si naredi, kot njemu ustreza. Le tako se lahko izogneš temu, da bi ti bilo kdaj žal.
Če si želiš 3, jih pa imej…
T.

Hojla,
stara sem 33 let, imam tri otroke: 6,4 in 1 leto stare. Z možem sva si vedno želela imeti (vsaj) tri otroke in sedaj se imamo resnično luštno. Starejša dva najmaljšega naravnost obožujeta in tudi sama sem ugotovila, da s tretjim otročičkom najbolj uživam: ni nobenih “težav” in strahov, ki so me strašile, ko sem bila mamica prvemu otroku, ni več občutkov, da ne bom zmogla, ki sem jih imela pri dveh otrocih, … Šele pri tretjem otroku sem tudi prišla do tega, da me ne moti, če se ponoči zbudi, da ga dojim kadar on to hoče, da je čisto normalno, da spi v moji in moževi postelji, … Vsak dan gremo z našo malo “četico” na sprehod in srečujem mamice, ki me sprašujejo, kako to zmorem. Se mi zdi, da sem z enim otrokom imela veliko več dela in strahov, kakor ga imam sedaj s tremi.

Glede financ zdaj: po tretji porodniški sem odločila sem se za polovični delovnik, kar pomeni polovico plače (bruto, neto nekje 70% ker je manj davka), pa prav tako brez hudega odrekanja preživimo. naučila sem se tudi to, da otrokom zdaleč ni najpomembneje to, kaj jim nudimo v materialnem smislu ampak kako jih namenjamo svoj čas in svojo dobro voljo. Naša Naja je včeraj praznovala 4. rojstni dan in ko sem jo vprašala, kaj si želi za darilo, je rekla “da bo očka danes doma”. Ha!

Glede financ v prihodnje: mislimo vnaprej. Za vsakega od otrok imamo odprto varčevalno knjižico – vezano vlogo, kamor mesečno nakazujeva denar. ko bodo otroci stari 18 let bodo lahko izbirali, prvenstveno je denar namenjen šolanju ali reševanju stanovanjskega problema.

Živio,
jaz imam 34 let in pričakujem 3. otroka (čisto na sveže). Kaj naj ti rečem? Tudi zame si ti zelo mlada mamica če ŽE pričakuješ drugega. Za tretjega sem se odločila (bolj jaz kot mož, vendar opažam da je iz dneva v dan bolj zagret za zadevo) ker sem si to zelo želela. S finančne plati je težko predvideti kako bo, vedar to lahko rečem tudi za enega otroka…Morda je vse skupaj noro in nepremišljeno, vendar v življenju le moraš tudi nekaj tvegati…Strinjam se s Karmen da tisto kar daš otroku materijalnega ni vse…(sicer sem imela v dolgoročnem načrtu enkrat malo povprašati Karmen do podrobnosti, saj ima izkušnje s tretjim otrokom)
In tudi če bi imela zares veliko denarja in enega otroka, marsičesar otroku ne bi privoščila, kar nekateri na tem forumu (zdi se mi, nočem obtoževati) privoščijo svojim otrokom, ker se mi enostavno ne zdi potrebno oz. sa mi zdi celo z vzgojne plati škodljivo, da otroka zalagaš s preveč stvarmi (sedaj igrače, tudi oblačila pozneje še marsikaj drugega)…Moji starši so bili med premožnejšimi pa jaz kljub temu nisem imela marsikatere stvari, ki pa se je drugim zdela samoumevna, in s tako vzgojo mislim tudi nadaljevati…
To pomeni, da moja otroka nosita rabljena oblačila ker pač imam to možnost (seveda jima tudi sama kaj kupim), ne opazim pa, da bila kaj slabše oblečena od drugih otrok (od nekaterih, ki kupujejo samo draga kakovostna oblačila da, vendar ne opažam, da so tisti otroci srečnejši)…
Mnenja sem, da obstajajo za otroke pomembne, manjpomembne in nepomembne stvari in v skladu s tem tudi trosim denar.
Še nekrat-trenutno ne kompliciram, in tudi ne mislim v prihodnje, kako pa bo, oz. ali je odločitev bila pametna…čez 10-20 let…Sem pa optimist in upam na najboljše.
Bibi

Očitno sem med najstarejšimi mamicami na tem forumu. Lani, ko sem rodila sem jih dopolnila 40. Na mojo veliko žalost pač prvo in edino dete. Zanjo smo se trudili z zdravniško pomočjo kakšnih 10 let, da nam je končno uspelo.
In naj popravim Tinkaro. Po lanskih statističnih podatkih (tako je bilo povedano), se je povprečna starost prvorodnice v Sloveniji menda dvignila na 35. leto.
Za prihodnost hčerke me seveda skrbi. Zato pridno polnimo hranilno knjižico, da bo vsaj nekaj na strani za morebitne hude čase.
Se pa tudi strinjam z zgoraj povedanim, da so materialne potrebe najstnikov, odvisne od vzgoje. Če otroku že od majhnih nog vse porineš “v rit”, seveda to raste z njim. In potrebe, ki sčasoma postanejo zahteve so vse večje in večje.
Potrudili se bomo po najboljših močeh, da otroka ne bomo vzgojili v “yuppi-ja”.

Nataša

se podpisem pod leta in razmisljanje:))

Pri prvem otroku sem imela 30 let, sedaj imamo dva in bo tako verjetno tudi ostalo.
Glede financ pa tudi mi za vsako nakazujemo mesečno na varčevalne knjižice, vlagamo v sklade ipd.

LP
Barbara

Drage mame,
niste razumele mojega vprašanja glede prihodnosti otrok (morda pa tudi ni bilo pravilno zastavljeno). Se popolnoma strinjam, da otroci pač ne morejo dobiti čisto vsako igračo, ki si jo zaželijo oz. je to, da jo dobijo zelo slaba vzgoja zanje, saj potem mislijo, da lahko vsako stvar tako “poceni” dobijo in ne znajo ceniti truda staršev, da so mu jo lahko kupili… Poleg vsega pa se praktično vsake igrače naveličajo po parih dneh.

Moje razmišljanje oz. vprašanje je bilo vezano veliko let naprej. Poglejmo primer: imate tri otroke (morda v razmaku 2 let… oz. leta sploh niso konec koncev pomembna) in kot vsi vemo, se danes da zaslužiti le z znanjem (pozabimo primer bogatih sorodnikov in dedovanje njihovega imetja). Kot tudi vemo je izobrazba vsak dan bolj finančno obremenjujoča. No, in sedaj vzemimo, pride leto, ko si želi prvi otrok študirat npr. arhitekturo (že pred mnogimi leti je stala okoli 15.000 DEM (ne bom se trudila z preračunavanjem v EUR)), naslednje leto si drugi otrok omisli študij Blejske fakultete (par let nazaj je stal 20.000 DEM), tretji pa si bo zaželel npr. študij Portoroške fakultete (cena 25.000 DEM )….

Zdaj pa mi drage mame povejte, kako boste ??? Ali boste otroku rekle, dragi moj sine (ali hči… saj je vseeno), midva z atijem pa nimava toliko denarja za tvoj študij, saj sva ga nabrala le za Visoko upravno šolo (baje je med najcenejšimi visokimi šolami v Sloveniji, a še zdaleč ne poceni – nepreverjena informacija)… Če želiš drugam, pojdi delat, ko pa boš zaslužil, pa boš študiral kaj si želiš…. Ali pa boste preprosto rekle, midva z atijem sva ti nudila ljubezen vsa ta leta, zato to le malce ceni…. Ni vse merjeno v materialni meri, vendar pa ko se pojavijo dobrine, ki jih vaši-naši otroci želijo, vam za tisto starševsko ljubezen, ki je tako sama po sebi umevna niti ne bodo pretirano hvaležni…

Dejstvo je, da je kljub vsemu denar tisti, ki ti omogoči lagodno življenje, kakor tudi znanje, ki ti omogoči, da se osamosvojiš in začneš vzgajati svoje otroke…

Seveda obstajajo življenska, rentna in študentska zavarovanja, pa tudi različni skladi, vendar pa kljub temu, da pridno šparaš teško našparaš za celo fakulteto vsakega otroka… da ne omenjam stanovanj, kot ste nekatere omenile… morda nismo na isti valovni dolžini, vendar imava z možem solidne plače (čeprav že drugo leto stanovanjski kredit, ki ga bova odplačevala še 8 let vsak mesec po 200.000,00 SIT) in trenutno si sploh ne morem zamisliti, da bi otrokom še uspela nuditi stanovanje (da kupim vsakemu eno), razen, če bi kdaj zadela na loteriji, kar pa je iz trenutnega vidika morda nerealno računati…

Poleg vsega pa bodo tudi taka in drugačna varčevanja kmalu obdavčena (če ne prej ob vstopu v EU pa gotovo) …

Verjamem, morda preveč razmišljam in bi res morala biti bolj flegmatik, češ bo kar bo… pa vendar, če otrokom (če bi jih imela 3 ali več) ne bom mogla nuditi osnovne izobrazbe oz. znanja, ki si ga želijo, potem imam rajši le dva ali enega, pa temu priskrbim čim več po svojih močeh.

Pa naj mi materinska ljubezen pri tem pomaga…

Tile zneski študija so zame novost! Saj si mislila redni študij v Sloveniji, kajne?

Imamo znanca, katerega žena ni bila v službi, pa so vsi otroci z najvišjo možno izobrazbo, študij v tujini pa so si sami plačali. Menim, da se možnosti za študij v večini primerov najdejo. Če ne drugače, ob delu. In ni nujno, da bo vsak otrok želel študirati. Kakšni pa bodo pogoji za študij čez 18 let, pa ne vemo.

Kar se pa stanovanj tiče – za to naj poskrbijo pač otroci sami.

Draga Alja,
jaz pa na to gledam malce drugače. Kljub temu da imava oba z možem fakultetno izobrazbo menim, da si bodo otroci sami izbrali, kaj bodo v življenju počeli. Kaj to pomeni? Kljub temu, da seveda normalno želim, da bo imel moj sin kar najboljšo izobrazbo, ga bo v primeru, da bo želel postati avtomehanik ali natakar v tem popolnoma podprla. Saj ne potrebujemo samo doktorjev znanosti in visokoizobraženih japijev. Meni polepša življenje tudi nasmejana trgovka ali prijazen avtomehanik. Za naše tri otroke zato namensko varčujemo, če bodo študirali OK, če ne pa bo denar pametno namenjen (za reševanje stanovanjskega problema, morda). Gre se za to, da jim ne moremo že vnaprej zagotoviti fakultetne izobrazbe in jim sezidati hišein ker jim namenjamo določena sredstva že vnaprej pričakovati, da bodo to tudi dosegli. Koliko nas je v naši generaciji vse to dobilo in koliko nas je študiralao in delalo in koliko nas je študiralo ob delu? Ne morejo nam vsega podariti starši, pa čeprav z najboljšimi nameni tza lažji začetek samostojnega življenja… Sama sem že od srednje šole naprej delala preko študenta in se naučila odgovorno ravnati s svojim denarjem.

Prvič slišim, da si kdo npr. MBA na Bledu plača sam? Pa cene študija, od kod pa to? Saj je res že 15 let od tega, kar sem študirala, ampak v naših časih je bil vsaj študij zastonj.

Mislim, da bo tudi v prihodnosti vsaka družba podpirala izobraževanje na tak ali drugačen način in kolikor vem, je tudi v tujini študij na državnih univerzah brezplačen. Vse ostalo pa je itak nadstandard in po mojem mnenju ni ključen za uspeh v življenju. Pa še tega večinoma financirajo podjetja.

Jaz pa si le želim, da bi si naš buhtelj uspel najti poklic, v katerem bi bil srečen!

Maxi

Pričakujem tretjega otroka in upam, da se nam kdaj pridruži še četrti. Živimo v mestu, na dobrih 70 kvadratih, z visokimi krediti. Pa se z možem sploh ne obremenjujeva. Kakor ti je namenjeno. Imam končani dve fakulteti, obe brez da bi koristila absolventa in od 15. leta dalje sem vse počitnice delala skoraj od prvega do zadnjega dne, ker sem se hotela preživljati tudi z lastnim delom, pa čeprav mi doma ne bi prav ničesar odrekli in bi mi dali, kar bi mi srce poželelo. Menim, da je ta pot boljša: diplomirala sem prva v letniku, se zaposlila takoj – vse z mislijo na družino, ki jo imam sedaj. Prav zaradi hitre zaposlitve in dobrih delovnih navad sem takoj dobila odločbo za nedoločen čas, posledično pa lahko najela stanovanjski kredit in šla brez skrbi na porodniško. Včasih mi je malo žal za brezskrbnimi leti, ki jih ni bilo, pa se hitro spomnim, kaj vse sem si omogočila s tem, ko sem zategnila in delalal več, kot bi na primer bilo treba. Verjemi, splačalo se je in tudi za otroke me ne skrbi; starejši je star 6, torej bo lahko čez devet let med počitnicami že sam kaj zaslužil.

Vita

Stara sem 36 let. In sem prvič noseča. Nisem imela te sreče, da bi prej našla pravega partnerja. Okolica me je imela za čudaško, silili so me, naj kar zanosim s prvim, ki bo prišel mimo. Od vsega pritiska, nenehnih namigovanj na mojo starost in čudaškost sploh nisem začutila želje po otrocih in res sem se začela spraševati tudi sama, če sem normalna.

Zdaj sem vesela, da sem čakala. Res je, da sem starejša in se bojim vseh možnih zapletov v nosečnosti, vendar sem po drugi strani pomirjena, ker je ob meni človek, ki me ima rad, materialno sem popolnoma neodvisna od “milosti” bodoče babice in dedka in tudi nekaj življenjske modrosti sem se nalezla vmes. Velikokrat razmišljam, kaj bi bilo, če bi zanosila že kdaj prej. Verjetno bi me psihično popolnoma ubilo, ker preprosto nisem bila dovolj zrela za prevzemanje take odgovornosti. Še sebe nisem dovolj poznala.

Iz vaših prispevkov je razvidno, da uživate v materinstvu in da si želite še več otrok. Zanima vas njihova prihodnost. Kaj pa o sebi, ste kdaj razmišljale? S čim boste zapolnile praznino, ko bodo odšli iz gnezda? Ste samo matere ali ste uspele ostati tudi ženske? Moje mnenje je, da ima lahko ženska toliko otrok, kolikor jih lahko prenese brez bojazni, da bo postala samo in edino mama. Nekatere izčrpa en otrok, nekatere pa pokajo od življenjske volje in energije pri štirih. Zato se mi zdi čisto nesmiselno držati se nekih “družbeno zaželenih kvot”, ne da bi poznal sebe in se zavedal svojih zmogljivosti. Tako psihičnih, fizičnih kot materialnih.

Ela, pozdravljam tvoje razmišljanje!

Če mamo obremenjuje že en otrok, naj se raje ne odloča za naslednjega. Dobro organizacijo, nekaj samodiscipline in tudi odločnosti priporočam vsaki. Da si izbori čas tudi zase!

Imam 29 let in pričakujem tretjega otroka. Po planu. Najstarejši ima 3,5 let, mlajša bo stara 2 leti. Res je, da nam veliko pomagajo stari starši: nudijo nam varstvo, da si lahko vzameva čas tudi zase. Brez tega tudi tretjega otroka ne bi bilo. Oba z možem pa izhajava iz družin s štirimi otroci in 5/8 nas ima fakultetno izobrazbo, čeprav imajo naši starši najvec poklicno in temu primerne dohodke.

Razmere za študij? Navedeni primeri so ekstremi. To so cene za izredni študij oz. študij ob delu? Priznam, ne spremljam več te scene, ampak jaz sem končala študij pred štirimi leti, pa je kar šlo. Seveda sem delala, nekaj je bilo štipendije. Brez večje (finančne) pomoči staršev sem si lahko privoščila tudi zabavo in potovanja.

Ne, ne varčujeva še za otroke. Varčujeva za hiško. In sva optimista. Želiva, da bi otroci študirali. Ampak se bodo morali tudi oni potruditi za to! Pri šolanju so uspešnejši tisti, ki so navajeni dela. Ki si morajo sami (so)financirati študij. Ker to potem tudi cenijo.
Stanovanje? Obstajajo študentski domovi. Najde se poceni najemniška soba. Seveda jim bova pomagala po najboljših močeh. Ampak zakaj bi jim morala vse servirati na pladnju? Kdaj se bodo pa navadili samostojnosti?

Vso srečo vsem!

Blagor vama, ki sta mlada in dobro zaslužita. Mislim, da se večina mladih otepa s socialnimi problemi in kako spoh dobiti službo. Jaz imam fakultetno izobrazbo, službo za določen čas, pričakujem prvega otroka in se sprašujem, kako bova preživela z očkom mesec.
Katarina je pisal/pisala:
>
> Hehe, po mojem pričakuješ “že” drugega otroka, ne pa “šele”.
> Jaz sem pri tridesetih rodila prvič in se mi zdi ravno pravi
> čas. Na prihodnost najinega otroka (oz. najinih otrok) pa
> misliva že zdaj, dokler sva še mlada in lahko dobro zasluživa
> – kdo ve, kaj nas čaka v prihodnosti? In zato študiramo
> življenjska zavarovanja, vlaganje v sklade, razpršenost
> naložb in kar je še drugih zlatih pravil finančne varnosti.
>
> Lp,
> Katarina