Pozdravljene punce!
Vem, temo TAŠČE ste že nekajkrat obdelale, vendar mene zanima kakšen pristop naj bi imela mlada, noseča, bodoča- ali pa tudi ne, snaha, ki pride v hišo k svojemu ljubljenemu fantu? Dokler veza ni delovala resno, je bila tudi tašča mnogo bolj prijazna, sedaj pa ko sem noseča in ko s fantom že razmišljava o prenovi spodnjega dela hiše pri njih, ( na njihovo pobudo) pa se dogaja, da zna biti zelo neprijetna. Vedno hvali ostale znanke, ki so tudi noseče ali pa da med vrsticami vedeti, kako imajo druga dekleta moje starosti in so njihove znanke boljše to in ono! Skratka nenehno samo prikrite kritike. Vedno govori samo mojemu fantu, potem pa se opraviči in reče da je pozabila name in da misli na oba! Pa razne fore, da ko pride fant domov k njej, takoj napade hladilnik- več kot očitno je podhranjen!!??? Načrtno pozablja name in s tem pokaže kako malo ji je mar zame. Moji starši pri katerih živiva sedaj, pa nama grejo nenehno na roko in tudi nikdar ni moja mama hvalila kakšnega drugega fanta, ki ga jaz poznam samo zato da bi prizadela mojega! Nažalost v naši hiši ni prostora, da bi si ustvarila svoje življenje, in tudi moji starši imajo premnoge muhe, vendar se mi zdi da neka meja, pa vseeno obstaja. Moj fant vsega tega seveda ne opazi, ker zna ona svoje moške tako obračati, da jo nosijo po rokah!
Kaj torej narediti? Da bi taščo povabila na nek pogovor, bi itak ona zadevo speljala tako, da bi nakoncu jaz izpadla kot paranoična kura, ona pa seveda svetnica! Kako ste ve reševale zadevo? Kaj narediti? Oster napad, ali pohlevna hinavščina?

Nič od tega. Samo od vsega začetka ločuj njihovo in svoje življenje – kot da živite vsaj 20 km narazen. Naj razumejo, da čeprav živite v isti hiši, ne živite SKUPAJ. Imejte čim manj skupnih stvari (skupna klet, skupna zaloga česarkoli, skupen pralni stroj itd.) – nič. Ustvarita si čisto svoje življenje, potem niti več ne bo važno, kaj si tašča misli. Fantu pa daj vedeti, da sta zdaj njegova družina ti in vajin otrok in da njegova lojalnost najprej velja vama, šele potem staršem. Natančno se dogovorite o stroških in drugih “tekočih zadevah hiše”, predvsem pa imejte strogo ločeno gospodinjstvo. Če vam bo tašča kuhala, prala ali pospravljala, se bo lahko sto na uro vtikala v vse mogoče. Če boste imeli pa vse urejeno vsak po svoje, ne bo imela osnove za to – čisti računi, dobri prijatelji.

Lp,
Katarina

Jaz sem vedno za odkrit pogovor. Najprej bi se na tvojem mestu o tem pogovorila s fantom. On bo moral to opaziti, mora postati tvoj zaveznik, sicer uboga ti, ko boš živela pri njih! Potem pa (v dogovoru s fantom) se o tem na 4 oči odkrito in prijazno pogovoriš s taščo ali pa to stori fant. Seveda kratko in jedrnato ter odločno. Če ti reče, da si paranoična, ji reci, da to ni res, da naj te ne žali, a da te ignoriranje, zapostavljanje, kritika in sprenevedanje moti.

Iz lastnih izkušenj ti povem, da “pohlevna hinavščina” ne bo pripeljala nikamor. Tašča bo še vedno “robantila” proti tebi, ti pa boš vedno bolj zagrenjena. V prvi vrtsi se moraš pogovoriti s svojim fantom. Sprevideti mora, da njegova mama le ni tako “zlata” mama, kot on misli. Mislim, da se mora on pogovoriti z njo, če se boš ti, to ne bo naletelo na plodna tla (povem ti iz lastnih izkušenj). On je tisti, ki mora povedati svoji mami kje ji je mesto in do kje so meje. Glede stanovanja, pa se strinjam z mojimi predhodnicami, da si morate organizirati popolnoma SAMOSTOJNO gospodinjstvo in sodelovati pri vseh skupnih stroških (npr. kurjava). Razmisli pa tudi o znanem reku “odrasli otroci in starši niso skupaj za živeti”.

l.p. saša

No, ravnokar sem zbrisala celo epopejo nekšnih puhlic in manj puhlic o tem, kaj in kako, he he. Še pravočasno, preden bi te do konca zamorila. Zdaj bom poskusila biti kratka. In jedrnata.
Tašče so, kakršne so. In tudi njihovi sinovi. Tisti, ki jih ljubimo. Ne bodo se spremenili samo nam na ljubo in samo zato, ker smo povedale, da bi morali razmišljati, reagirati, govoriti drugače. Lahko pa se spremenimo same. Lahko spremenimo svoj odnos do tega, kar slišimo, kar vidimo. Ali z drugimi besedami: to, kar tašča govori, te lahko zaboli ali pa tudi ne. Njene besede se lahko odločiš preslišati ali pa na njih reagirati. Če izbereš reakcijo, lahko izbereš, da boš zato užaljena ali pa, da se boš iz tega nekaj naučila. Če izbereš,… Razumeš, kaj hočem povedati? Vedno imaš možnost izbire. Tudi v vsakem takem primeru. Njeno pripombo o npr. sinovem napadu hladilnika lahko sprejmeš kot njeno skrb zanj ali kot obtožbo zate. Ampak izbira le VEDNO in le TVOJA. In tvoja je tudi reakcija. To govorim iz čisto preverjene situacije. Ker sem bila sama na tem. Samo da so nam stvari ušle iz rok. Iz prikritih “opazk” (takšne sem jih namreč takrat videla) smo prišli na neposreden boj. Zares je bil boj. In iz njega smo vsi prišli poraženi. Še danes ližemo rane po vsem skupaj. Pa bi lahko bilo drugače.
Če izbereš nekaj kot negativno, to raste v tebi in se odrazi v tvojih besedah, v tvojih dejanjih. Tvoje besede in dejanja pa seveda potegnejo za seboj nove posledice, nova dejanja, nove besede. Spet negativne. In to se vrti, dokler nekdo ne prekine začaranega kroga. Če ga. Vsi vpleteni ga imamo možnost prekiniti. Vsak trenutek. Ker imamo vsak trenutek možnost izbirati. Primer: dokler sem se počutila obtoževano in ogroženo, kadar je tašča komentirala dejstvo, da je na moji porodniški včasih prišlo do situacije, ko smo jedli za kosilo juhco iz vrečke, pa hrenovke in solato iz kozarca, in to šele, ko je mož prišel domov in navedeno pripravil, sem tudi čutila potrebo po tem, da se branim. In sem se. In ker znam biti borka, sem se borila zagrizeno (beri: napadalno, odrezavo). Reakcija tašče je seveda bila napad kot najboljša obramba. Pa spet moja nazaj…in spet, in spet,…Dokler se ni zgodilo (vsaj v komunikaciji s taščo) prvič. Namesto da bi zagrabila najlažjo možnost (na juriiiiš, vsi v napaaaad), sem jo vprašala, če jo skrbi za sina. In s tem šokirala. Razorožila. V trenutku. Ker sem prešla najvidnejša čustva: jezo, zagrenjenost. In našla novo: skrb. To dejansko je to, taščice so pač mamice, in ker so malo preveč materinske do odraslih sinov, se to dogaja. Panika!!! Moj otrok trpi, moj otrok gara. Je revež. Nima za jest. Žena mu ne skuha. Packa!!! To je pač smešna zaščitna reakcija. Namesto da bi se zdaj lotila napada, sem ji povedala, da pravzaprav razumem, da jo skrbi za sina. Da mu želi le najboljše. Na oni strani tišina. Seveda, koga zdaj napasti, če pa smo vsi na isti strani??? Hi hi, kako zelo enostavno je bilo potem vse skupaj. In iz pogovora, v katerem sem jo pomirila, da je njen sin zelo odrasel, zelo skrben, …, zelo sposoben poskrbeti sam zase (kje pa piše, da mora tašča vedeti, da to po mojem ne drži čisto, he he), sva obe odšli kot zmagovalki. Pomirjeni. Z razjasnjenimi pojmi. Prijateljici (no, skoraj).
Spet epopeja, vidim…ampak tako enostavno je, pa tako težko hkrati. Ko bi le lahko to v tabletke stisnili in prodali, a ne. Naj te napisano ne zapelje v razmišljanje, da so razmere pri nas zdaj sanjske. Ne, ne…še vedno bi ji marsikdaj pregriznila vrat, pa se spomnim, da imam možnost izbire. Vedno ne gre, včasih mi še vedno preveč buta tja v možgane, da ne bi razmišljala kot razjarjen pitbull: zagrizi, ne spusti!!! Ampak vem, da se da drugače. In rezultati so vidni takoj! Seveda ne za vse stvari v trenutku, ampak tako počasi mehčaš ljudi. Ker jim enostavno ne daš več municije. Ker se ne postaviš njim nasproti kot borec na bojni črti, ampak postaneš njihov. Proti svojim se pa ne borimo, a ne.
Ma daj…zdaj bom nehala, ker vidim, da je to edini način, da ne pišem do pojutrišnjem. Je pač taka fina tema. Nikoli končana. Kakorkoli že…ti izberi. Ali, kot je rekel profesor svojim dijakom v Društvu mrtvih pesnikov, ko je lezel na mizo v učilnici: ko si prepričan, da veš že vse o eni stvari, poglej jo še z drugega zornega kota. Poglej, morda se ti odpre nov pogled.
Srečno,
A.

Hvala za nasvete in popolnoma se strinjam z vami, vendar vse ne gre tako zlahka. Kot prvo zna tašča spretno krmariti med nami vsemi, tako da nikdar ne pokaže ostrih zob takrat ko je zraven še kdo, ki bi lahko posumil kaj se dogaja. V prisotnosti mojega fanta celo reče na primer, da če bova kaj potrebovala, bo ona dala denar, vendar ne sinu, pač pa meni, ker znam jaz veliko bolje delati z denarjem!!?? Saj veste, to je tisto: bolj zaupam svoji snahi kot pa lastnemu sinu!!! In še polno podobnih situacij je, ki naj bi fantu dajale vedeti, kako rada ima ona mene, in jasno on potem ne verjame, da zna biti tudi drugačna. Tudi sama sem za to, da imamo popolnoma ločeno življenje, vendar je problem, da je ona doma in drži ne samo tri pač pa vse štiri (pa še kakšnega sosedovega) ogle v svojih rokah. Zna pa to izvesti zelo prefinjeno, tako da moški tega sploh ne opazijo. Že samo osladno obnašanje bi vsaki normalno senzibilni ženski dalo vedeti, da tukaj nekaj ne štima. Pri nas doma imamo takšno staro mamo, zato imamo popolnoma uničeno intimno življenje, sedaj pa naj dobim še takšno taščo!!?? Če bi imela priliko najti stanovanje ali kaj podobnega, bi takoj odšla, vendar finance tega ne dopuščajo. Namesto, da bi se posvetila svojemu še nerojenemu otroku, se že sedaj ubadam samo s svojo nepriljubljenostjo pri njegovih starših, oziroma mami. Najhujše je pa to, da na trenutke obsojam sama sebe, da ne naredim dovolj, da bi stanje rešila. Vendar na začetku res nisem mogla vedeti kakšna je, sedaj pa se mi včasih zdi že kar prepozno za posavitev nekih novih pravil. Res je vse skupaj težko, ker imam prisoten še ta prekleti kompleks, da sem na tujem in da se moram potem avtomatično prilagajat. Na žalost si ne upam upreti na glas in to s prepiri samo še poglabljava s fantom, ki pa ima na žalost kot izgleda že oprane možgane!

Napišem še enkrat, tokrat pa bolj direktno in opredeljeno: NE ukvarjaj se s tem, kakšna je ona, razmišljaj o tem, kaj lahko TI storiš, da ti bo bolje. Namesto da poskušaš odpreti oči drugim zase, jih odpiraj sebi zase in za druge. Ne bi ti govorila, če ne bi bila sama točno na tem. Ker sem že iskala stanovanje zase in za hči. Hotela na svoje. Govorila o ločitvi. Ja, govorila, ne samo razmišljala. In potem še pravočasno ugotovila, da sem lahko celo življenje “ubožčka” ali pa tudi ne. In izbrala sem ne biti ubožčka, zdaj pa garam. Da se izkopljem iz tega. Navada je železna srajca in ni tako preprosto otresti se stare logike. Ni preprosto, ampak se da. Jaz zmorem. In zmoreš tudi ti. Če se tako odločiš. Najtežji je korak do odločitve, potem gre lažje. Ker je cilj v glavi. Ker je odločitev narejena.
A.

Andreja tudi to sem že poizkusila, vendar je problem v tem, da njo v bistvu ne skrbi za sina kot takega, pač pa v meni vidi tekmico, ki ne da ji je že ukradla sina, pač pa da bom s časoma pograbila še hišo, vrt, prijatelje.., saj veš, tisto kar očitamo drugim delamo sami!!! Vsaj za takšno se je izkazala sama, ko je enkrat v debati nehote prešla na svoj prihod v to hišo. Že sama starokopitna opazka, ko sosedom o meni govori kot o “naši ta mladi, ki naredi to tako in ono drugače”,da vedeti, da bo sedaj ona morala prepustiti vajeti, vendar se bom morala precej potruditi! Gre torej predvsem za to, da ji pač nisem všeč in mi to da vedeti na vse možne načine. Sama do nje nikoli nisem bila, ne zajedljiva, ne nesramna, pač pa sem vedno povedala kaj mislim. Pri nama gre torej preprosto za to, da se nobena noče pustiti drugi, na žalost za ceno sina/ fanta. Kot ženski se preprosto ne moreva in če nebi bilo nujno, pač nebi bili niti znanki. Kot sem rekla je problem v tem, da je umes fant, ki če bo tako kot je bilo pri nas doma tega ne bo dojel, in se bo postavil na mamino stran, ki bo s časom postala še “hudo bolna” in “stara”, skratka ženska ki nujno potrebuje moško roko, da jo ujčka!!! Zoprna reč, če se človek noče nenehno prepirati!

Bravo, Andreja!!! Toliko modrosti zmore redkokdo, še posebej, ker se mi zdi, da si še zelo mlada. Naučila si se bistvenega – sami smo kreatorji svoje usode, vse je v naših rokah. Jaz sem za to porabila ogromno let!
Moja zgodba je podobna: v sinčka zaljubljena tašča, ki me ni prenesla. Do poroke je bila vsaj vljudna, potem je pa hitro prišla s pravo barvo na dan. Žalila me je na vsakem koraku, me kritizirala in očitno popolnoma zavračala. Jaz pa samo trpela. Mož je seveda zelo nespretno ( kako tipično) krmaril med obema. Nikoli nismo živeli skupaj, niti dneva ne, saj bi jaz bila verjetno že pod rušo ( ha ha). Na žalost je do vrtca čuvala še najino hčerko, saj jaz nisem bila dovolj močna, da bi se temu uprla. No, da skrajšam zgodbo – ustavila sem jo in sicer brez kreganja, brez hudih besed, preprosto tako, da sem ji pokazala, da sem boljša od nje. Njen zadnji napad name je bil pred božičem pred mnogimi leti, ko mi je nesramno očitala neke stvari v zvezi s hčerko in bila zelo krivična do mene. Nisem je več tiho poslušala, ampak sem vstala, mirno povedala, da si ne dovolim več takšnega vedenja, da vem, da sem zelo dobra mama , in odšla. In reakcija? Fenomenalna. Zvečer je jokala v telefon in prosila moža, naj ji oprostim. Nekaj dni se nisem oglasila, sledil je božični večer kot vedno pri njih, prinesla sem ji krasno darilo, bila sem prijazna, kot da se ni nič zgodilo ( pričakovala je, da sploh ne bom prišla!). Bila je tako šokirana, da je kot vešča letala po stanovanju in iskala, kaj bi mi še lahko dala.
Od takrat so najini odnosi odlični. Pravzaprav mi je kar nadležno, saj me objema in poljublja, vedno hoče sedeti zraven mene, najbolj upošteva moje mnenje, znancem govori o meni same lepe reči itd.. Skratka – spoštuje me. Dokler sem ji dovolila, da je počela z mano, kar je hotela, sem bila vredna toliko kot cunja za čevlje obrisat.
Ko pa sem se postavila zase, ko me ni mogla več prizadeti, me je začela ceniti.
Zdaj jo celo mnogo boljše prenašam kot njen sin. Čisto vseeno mi je, kaj pleteniči, saj je še vedno opravljivka s slabim značajem, seveda se ni spremenila, a meni več ne more do živega. Imam jo celo majčkeno rada ( ha ha ), saj sem od nje dobila krasnega moža.

Na odlični poti si, Andreja!

Lenja

vedno bolj, ko te poslušam oz. berem ugotavljam, da imaš res zelo velik problem. Kot sem navedla že prej sem imela tudi jaz velik problem z taščo. Tudi pri meni, ni nikoli diretno rekla “mi nisi všeč” ampak so letele opazke. Tudi moj mož, takrat je bil fant, teh opazk ni videl oz. slišal. Nikoli ni bil pozoren na grobo rečeno “zajebavanje” s strani njegove mame. Mislila sem da bom znorela. To se je vleklo kar nekaj časa, priznam let Tudi jaz sem ubrala taktio kot andrejaS in se prepričevala, da sem pomembna jaz in mož in ne drugi ter velikokrat se tašči le “hinavsko” smejala in kimala, vendar pa to ni uredilo NIČ! Čeprav mi v obraz ni nikoli nič očitala, pa je to počela pri sosedih, sorodnikih… POčasi so naju in predvsem mene gledali zelo čudno in nekateri naju sploh niso več pozdravili. To se je dogajalo toliko časa, dokler meni ni počil film, vedela sem da tako ne gre več. Ali jaz ali ona. Ostro sem se pogovorila z možem, ki seveda ni nič opazil in mu postavila ostri pogoj ali ona ali jaz. MOž je videl, da mislim resno in se z njo pogovoril, če lahko vpitju in obtoževanju, kakšna copata je rečemo pogovor. “pogovor” se je zaključil tako, da več kot eno leto se nismo pogovarjali. Tašča je najprej mislila, da bo mož pritekel k njej kot majhen kužek, ko pa je ugotovila, da ne bo, da lahko sin živi sam tudi brez nje ji je bilo narodno poklicati. Nato se je rodil najin sinček, mož je poklical taščo in ji uradno povedal, da se ji je rodil vnuk ( za mojo nosečnost je zvedela le preko znancev in sorodnikov) in ji rekel, da če ga želi videti je vabljena. Tašča je prišla in izgleda, da je imela dovolj časa, da je razmislila o svojih napakah. Sedaj ne “teži” več, kdaj pa kdaj mi sicer kaj ljubeznivo svetuje in kar je uporabno upoštevam, kar pa ne , pa ne. Zdaj vsem okoli razlaga, kako sem se jaz spremenila in kako sem fejst. A jaz se nisem nič spremenila, samo prej mi ni dopustila možnosti, da bi ji pokazala kakšna sem. Zato vem kako ti je. Mislim, da moraš to razčistiti s svojim fantom. Saj majhne opazke, lahko hitro preidejo v grobo žaljenje. Fant, če te ima res rad se bo mogel potegniti zate. Saj se menda ja nisi rodila zato, da te nekdo tako muči. POGOVORI SE TUDI Z SVOJO MAMO, lahko ti bo kaj pametnega svetovala, če ne drugega pa vsaj stala ob strani. Če pa ima tašča toliko denarja, da ga vama bo kar tako dejala, samo reči morata, pa bi lahko mogoče prispevala za najemnino za garsonjero ali manjše stanovanje (čeprav dvomim).

Zavedati se moraš, da enkrat se boš morala postaviti zase, ker življenje z tako “veščo” bo ubijalsko. Trpela boš ti, mož in na koncu tudi otrok. Privoščiš to otroku, da bo videl mamico le žalostno in živčno. Zato se pogovori tudi z svojimi starši, mogoče pa boš presenečena kako bodo odreagirali (mislim pozitivno).

p.s.
Pa še to, živeli smo narazen, kaj bi šele bilo če bi živeli skupaj?

Na zmago! saša

ŽIVJO!
Jaz imam to srečo, da je moja tašča daleč stran od mene! Sicer pa niti ni tako slaba, no ja, jaz se ne utrujam z njo. Razumeva se.
Če bi bila na tvojem mestu, pa bi se pogovorila s fantom. Predlagam, da si ustvarita svoje gnezdece kje drugje in ne pri njih doma (saj se dobijo tudi stanovanja, ki jih lahko vzameš v najem), saj se bosta s taščo žrli vse življenje, če je že zdaj takšna do tebe.

Takšno je moje mnenje, pa veliko sreče!!

Katja

Joj, punce! Ne morem verjet, da vam en clovek lahko tako greni zivljenje. Ob vasih zgodbah sem res vesela, da zivimo posebej, ceprav je moja tasca cisto v redu zenska. Ampak jaz sem taksna, da ne bi mogla z nikomer zivet skupaj. Ko sem bila stara 20 let mi je umrla mama. Takrat sem zivela se doma in prevzela vse gospodinjstvo, skrb za oceta in brata, urejanje vrta itd. Po petih letih sva sla na svoje s takrat mojim fantom in sedaj mozem. Niti pomisliti nisem mogla, da bi se mogla preselit v skupno gospodinjstvo h kaksni drugi zenski, pa cetudi bi bila to mozeva mama. Toliko sem se naucila sama skrbeti zase in za druge, da bi mi bili ze kaksni nasveti cisto odvec. Ce rabim pomoc vprasam, ce ne pa ne prenesem modrovanj in razglabljanj.

Me je pa ze moja mama naucila: stari in mladi niso za skupaj. Zato ti predlagam, da ce se le da, imej cisto loceno gospodinjstvo od tasce, razdeljene vse racune, in zelo pomembno – locen vhod. Tvoj fant pa v njenem hladilniku nima kaj iskat, ce ne zivi vec tam, ampak je pri mami se vedno sin, ampak gost.

Veliko srece ti zelim in veselega pricakovanja.

Magda

Andreja S in Lenja,

vedve sta vir modrosti. Žal se zdi, da je takrat, ko si v težavah, to modrost težko razumeti in uporabiti.

Sama imam svojo taščo (pa tudi tasta) zelo rada. Vedno pravim, da imam res veliko srečo, spoštujem jo in marsikdaj grem sama k njej po nasvet ali tolažbo. Je enkratna ženska. Zato res ne vem, kaj bi sama svetovala dekletom, ki takšne sreče nimajo in se jim tašče vtikajo prav v vse, jih ponižujejo, obrekujejo ipd. Mislim pa, da je nasvet AndrejeS in Lenje odličen.

Vem, da zna biti zelo hudo, saj sem na lastne oči videla, kaj vse je očetova mama počela proti moji mami in kako katastrofalen vpliv je to imelo na zakon mojih staršev, čeprav nikoli niso živeli v isti hiši. Mami ji tega ne bo nikoli odpustila. Ampak dejansko je do preloma prišlo šele takrat, ko mami ni več pričakovala od očeta, da bo objektiven (ker tega glede svoje mame ni bil sposoben), ampak enostavno več ni pustila, da bi ji babičina žlehtnoba prišla do živega; od takrat je bila (brez prepirov, hude krvi in razčiščevanja) deležna precej več spoštovanja in upoštevanja.

Punce, mirno sožitje vam želim in neskaljen notranji mir!

Lp, Ena

Se strinjam z Lenjo in AndrejoS in na srečo moram pritrditi Eni, jaz sem tudi imela babico (Bog ji daj dobro), ki moje mame ni marala. Moja tašča je uredu ženska, res pa je da ne živimo skupaj. Zato pa včasih mojo mami nazaj držim, če se kaj preveč spusti v najino razmerje, ampak kaj večjih krešov še nismo imeli. Pa res je, da pri nas bitke bojujeva vsak s svojimi starši in če bi meni tašča naredila kaj takega, bi jaz dragega obvestila. Res pa je, da imam krasnega partnerja z možgani na ON.

In iskreno se velikokrat vprašam od kje ljudem vest, debela koža, da rečejo kar rečejo ter prizadanejo druge. O tem bi lahko odprli novo temo, kajne?

Jagoda

Na svoje, čimprej. V življenju se je dobro učiti tudi iz napak drugih in ravno na področju sobivanja dveh generacij je več kot preveč zgledov, kako se stvari ne izidejo. Res ti ne priporočam, da čez par let (živčno razrvana) ugotoviš to, kar so ugotovile/ugotovili že mnogi pred teboj.

Skoraj vse imamo ali smo imele probleme s taščami. Andreja je napisala čisto resnico. Problemov je toliko kolikor jih same vidimo, ker če gre za prikrite napade je samo od nas odvisno koliko smo dojemljive zanje. In povem vam poraženec je tisti, ki reagira pa še smešen izpadeš. Sama bi rada dodala samo to, da se mi zdijo grozni nasveti, da naj se sin pogovori z njo. Lepo vas prosim kako naj se sin, ki ljubi mater iz vsega srca obrne proti njej. To nekako ni naravno. Tudi ve boste imele ali imate sinove. Sama imam sina, ki že ima deklico in prav mi je,da jo ima ker nebi rada imela doma ostarelega maminega sinka.Tudi vem, da sam najbolj ve katera mu je všeč. Njegova izbira je zame zakon. Kašna kombinacija pa sva s sinom v njenih očeh pa nevem. Si lahko mislite, da mu še sedaj pri 19 letih zjutraj naredim zajtrk? Pa da mu iz trgovine prinesem čokolado! S tem pa ne mislim, da mu bi lahko nadomestila njegovo dekle ali da jaz boljše skrbim zanj. To so pač pozornosti, ki jih delim med vse domče ne samo sinu.Ampak nekatere bi popenile ob tem. Če bi te stvari npr. motile njegovo dekle, kako zaboga naj mi to reče? Saj nebi spravil skupaj, ker me ima rad. Če je mati hinavska do snahe je to zelo grdo in nezrelo od nje, ampak sin je ne more “popravljati”.

Hello!

Povsem se strinjam s Katarino, kajti jaz (s fantom, sedaj možem sva si uredila zgornje nadstropje) sem ravnala ravno tako. Takoj sem (sva) potegnila črto, čeprav se je tastu in tašči od začetka zdelo kar malo čudno (da nismo ena lepa velika družina) in sem najverjetneje pokasirala na svoj račun kar nekaj “lepih”, vendar se je splačalo, saj popuščaš lahko še vedno. Mislim pa, da je najpomembneje pri vsej tej stvari, da se tvoj partner zaveda, da ste sedaj vi trije njegova družina in ne vas 5. On mora najprej razčistiti pri sebi (če že ni) in urejati stvari s svojimi starši, ne ti. Ti se boš samo zamerila, če pa bodo starši videli, da tudi njihov sinček misli drugače in da je odrasel moški in ne “mamin sine”, potem bodo upoštevali vajino zasebnost (no, sem ter tja bo prihajalo do manjših kršitev).

Upoštevaj rek: “Bolje prva zamera, kakor druga!”

Essie

Čisto preprosto ti povem:
Ko srečamo sebi sorodno dušo, partnerja, in se odločimo za življenje z njim, ne pomeni, da je tudi cela njegova družina nam pisana na kožo. Oni so za nas praktično tujci, saj se z njimi ne spuščamo v kakšne intimnosti in pristnosti. In povratno velja enako, ko naš bližnji sorodnik pripelje svojega partnerja, ki je njemu zelo zelo blizu, je ta oseba nam tujec. In potem je skupno življenje lahko prava mora, ni pa nujno. Potrebno je veliko popuščanj in prilagajanja, da se premostijo vse napetosti in nestrinjanja.
Jaz sem živela s taščo in bila je prava groza. Potem smo si nakopali milijone in milijone kreditov za lastno stanovanje. Včasih, posebno zdaj ko bom brez službe in dohodka, se sprašujem, ali se splača. In zdi se mi, da se. S taščo sva se pred poroko odlično razumeli. S skupnim življenjem (vsaka svoje gospodinjstvo) je bila groza. Danes se zopet razumeve, se pokličeva po telefonu in greva kdaj celo sami na kavico, brez najinih moških. Ne vem, če bi šla nazaj (obstaja možnost, precej ceneje je).
Toliko.
lp
Čoko

Včeraj je bil zgleda tak dan, da sem se želela odkrito pomenit tudi s fantom o teh stvareh. Res je tko kot pravite, namreč on tega sploh ni opazil in je bil nemalo presenečen, da je toliko stvari, ki so se nabirale v meni. Jasno sem se težko krotila in povedala stvari brez olepševanja in samo upam, da nisem sedaj sama izpadla kot zmaj, ki bruha ogenj na nedolžno ženičko, ki je spravila na svet meni tako drago bitje, kot je moj fant. Je pa res, da ker je razumen človek ni želel stopiti na nobeno stran, dokler ne preveri stvari še na drugi strani. Pravi, da bo sedaj poizkusil brati med vrsticami in da bo pač mamo sam opozoril, ko bo prestopila prag okusnosti. Vem, vse to seveda nebo rešilo spora med nama s taščo, vendar je vsaj dobro vedeti, da nekdo drži z mano.
Kar se pa tiče odnosa mati-sin, je pa tako da sama svojim staršem povem, če so morda kdaj pristranski, oziroma če naredijo nekaj kar ni v skladu z najinimi pogledi na življenje, pa zaradi tega ne pride do užaljenosti. Obe z mamo smatrava, da se ima vsak pravico odločati po svoje in da kljub vsemu obstaja velika razlika med predšolskim otrokom in odraslim fantom, ki si služi denar sam. Tako jih je treba tudi vzgajati, ker če se jih ujčka še pri dvajsetih, ali tridesetih, morda nikdar ne bodo sposobni prenesti nekoliko bolj svobodomiselne ženske, ki pač nima časa ves čas futrati moža, ker ob vsej zaposlenosti najde komaj kaj časa še za pospravljanje, otroke in samo sebe. Vsaj pri meni je tako, saj že s samo vožnjo do službe in potem nazaj izgubim dobri dve uri, kar pa je pri tem hudem tempu življenja nažalost ogromno. Da pa mi potem vskoči tašča in poujčka sina, rekoč, saj tvoje ni doma, ti bom pa jaz skuhala tvojo/njeno najljubšo juhico, mi je pa mera polna. Ker v najboljšem primeru potem tašča zopet dobiva tekmo, ker je ona doma, vedno spremenjena v uho in uresničuje želje svojih moških, medtem ko tamlade nikdar nidoma. Bog ve kje hodi, a ne???
Nevem, vendar bo dejansko treba takoj ločit naše življenje od njihovega!
Hvala vsem, ki so mi svetovale!

Včeraj je bil zgleda tak dan, da sem se želela odkrito pomenit tudi s fantom o teh stvareh. Res je tko kot pravite, namreč on tega sploh ni opazil in je bil nemalo presenečen, da je toliko stvari, ki so se nabirale v meni. Jasno sem se težko krotila in povedala stvari brez olepševanja in samo upam, da nisem sedaj sama izpadla kot zmaj, ki bruha ogenj na nedolžno ženičko, ki je spravila na svet meni tako drago bitje, kot je moj fant. Je pa res, da ker je razumen človek ni želel stopiti na nobeno stran, dokler ne preveri stvari še na drugi strani. Pravi, da bo sedaj poizkusil brati med vrsticami in da bo pač mamo sam opozoril, ko bo prestopila prag okusnosti. Vem, vse to seveda nebo rešilo spora med nama s taščo, vendar je vsaj dobro vedeti, da nekdo drži z mano.
Kar se pa tiče odnosa mati-sin, je pa tako da sama svojim staršem povem, če so morda kdaj pristranski, oziroma če naredijo nekaj kar ni v skladu z najinimi pogledi na življenje, pa zaradi tega ne pride do užaljenosti. Obe z mamo smatrava, da se ima vsak pravico odločati po svoje in da kljub vsemu obstaja velika razlika med predšolskim otrokom in odraslim fantom, ki si služi denar sam. Tako jih je treba tudi vzgajati, ker če se jih ujčka še pri dvajsetih, ali tridesetih, morda nikdar ne bodo sposobni prenesti nekoliko bolj svobodomiselne ženske, ki pač nima časa ves čas futrati moža, ker ob vsej zaposlenosti najde komaj kaj časa še za pospravljanje, otroke in samo sebe. Vsaj pri meni je tako, saj že s samo vožnjo do službe in potem nazaj izgubim dobri dve uri, kar pa je pri tem hudem tempu življenja nažalost ogromno. Da pa mi potem vskoči tašča in poujčka sina, rekoč, saj tvoje ni doma, ti bom pa jaz skuhala tvojo/njeno najljubšo juhico, mi je pa mera polna. Ker v najboljšem primeru potem tašča zopet dobiva tekmo, ker je ona doma, vedno spremenjena v uho in uresničuje želje svojih moških, medtem ko tamlade nikdar nidoma. Bog ve kje hodi, a ne???
Nevem, vendar bo dejansko treba takoj ločit naše življenje od njihovega!
Hvala vsem, ki so mi svetovale!