Med.Over.Net

Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

TRMA PRI MAJHNIH OTROCIH

Default avatar

KLAVDIJA

Moj čriček je star 11 mesecev in že pred časom sem začela opažati,da kadar ne doseže tistega kar si je zamislil,začne spuščati krike in opletati z rokami in nogami,če mu nato ugodiš se takoj umiri. Njegova trma je iz meseca v mesec hujša . Zanima me kakšne izkušnje imate s tem in kaj ste storili,da ste to trmo ukrotili?
Default avatar

darja

Mi imamo sedaj 13 mesecev starega CRICKA in je vase opisano obnasanje vsak mesec slabse. Edino kar smo naredili je to, da smo postali manj obcutljivi na njegovo nerganje in trmo in ga vcasih pustimo kar malo na cedilu. Sicer ne neha vriskati, vendar se mi zdi da vsaj malo pomaga.
Po mojih izkusnjah in opazanjih so nasi letniki 2001 moskega spola priblizno vsi enaki.
Srecno pri vzgoji.
darja
Default avatar

maša

mene pa npr. zanima katere so tiste stvari, ki si jih 11 mesečni otrok zamisli in mu jih ne dovolite in se potem zaradi tega trma?
Default avatar

Marjana

Edino zdravilo po nasvetu strokovnjakov za trmo je ignoriranje in sicer dosledno v 100 % primerih.

Lp, Marjana
Default avatar

maša

jaz pa mislim, da bi morali najprej definirati kaj trma sploh je in kdaj je iz strani otroka upravičeno protestiranje in kdaj ne.

so matere, ki otroku ugasnejo tv sredi risanke... ki mu preberejo pol pravljice in ko otrok prostestira, se pa trma...

definirajmo najprej kaj trma sploh je, potem bomo govorili o ignoriranju...
Default avatar

kaja

Sinko je star 1 leto in tudi zna očitno pokazat svojo voljo (trma?). Najbolj takrat ko mu česa ne dovolim (npr, ko bi vtikal prste v vtičnico). Seveda mu ne dovolim in potem včasih poskuša, kako daleč bo šel, pa sem jaz bolj "trmasta" in ne dovolim Potem je pa kako minuto huudooooooo, jaz ga pa ignoriram in potem odneha.
Default avatar

Tinkara

Pomaga ignoriranje - če je izpad trme hud in se otrok meče po tleh (po možnosti v javnosti), če pri tem sebe ne spravlja v nevarnost.
Pomaga velik in močan objem, dokler se otrok ne pomiri (izpadi trme tudi njih prestrašijo).
Pomaga dopovedovanje, če je otrok za kaj takega dojemljiv - torej ni v hudem izpadu.
POmaga preusmerjanje pozornosti - še posebej pri majhnih otrocih (torej okoli 1. leta).
Mi se strmo borimo od 9. meseca, zdaj je star 3 leta, čeprav se mi zdi, da še vedno veliko trmari, je to manj kot prej (ko je za vsako figo nabral šobo in začel huronsko dretje...) - so pa zato izpadi res hudi in trajajo tudi kako uro....

Se pa strinjam z Mašo - kakšna je definicija, kdaj je nekaj trma - ugašanje risanke sredi, napol prebrana zgodbica ---- če se zgodi kaj takega, je to logična reakcija otroka, ko mu je kar naenkrat brez razloga odvzeto nekaj, kar mu je bilo prej dovoljeno... to potem ni doslednost. Če otrok ne sme gledati risanke, je ne sme in pika in ne da lahko samo malo, potem pa konec --- časovne dimezije lahko uvajate šele kasneje, ko jih otrok dojema.
Ko pri nas beremo zgodbico, vem da to ne pomeni samo ene knjigice, pač pa tri, štiri (imamo pač bolezen "beri, beri"). Če se spravi gledat risanko na kaseti, potem se moram zavedati, da bo hotel pogledati celotno kaseto, pa naj se jaz postavim na glavo - in mu je res ne smem vzeti, samo zato, ker sem se tako spomnila, razlog mora biti res tehten...

Želim vam čimmanj trmic, vtikanja prstov v vtičnice (mi smo to "rešili" s tem, da se je enkrat potipal toplo steklo na pečici štedilnika (ne prevroče, a neprijetno), pa mu je bilo jasno, kaj je "ajs". In elektrika je tudi "ajs" in da mali kar mir - do zdaj, zato trkam...
T.
Default avatar

Brbara Lebar

Pozdrav.

Tudi punčke letnik 2001 so podobnega značaja. Pa kaj. Saj so bile punčke letnik 1998 tudi take, pa smo jih malo ignorirali, pa se je počasi umirjalo, čeprav zadnje čase, ko gleda mlajšo sestrico, zopet poskuša, pa zopet brez uspeha. Jaz se kar naredim da ne vidim. Če pa bo trmanje prineslo kar hoče, se pa navadite da bo tako še par let. Tako je pri naši babici katera je vse dovolila, sedaj se pa jezi pa nič ne pomaga. Nekoč ni hotela v vrtcu v sobo, pa sem ji dala ključe od avta in rekla da naj skuha kosilo, pa malo polika ,pa pospravi, jaz se grem pa namesto nje igrat. In sem šla v sobo v vrtcu in zaprla vrata. Lahko si mislite, da je bila takoj za mano in mi vrnila ključe.

Lp, barbara
Default avatar

petka

Otrok mora biti trmast, če ne nima svojega značaja. Seveda je pri teh rosnih letih nerazsoden in je trmast tudi pri stvareh, ki bi mu lahko škodile. Mu pač ne ustrežemo.Ne smemo pričakovati, da če je prišel iz našega telesa, da bo tudi mislil tako kot mi. Otrok je samostojna oseba s svojimi željami, potrebami in zato pokaže trmo če mu ne ustrežemo. Sama trma nas ne sme skrbeti, gledati moramo ker smo razsodnejši od otroka, da ga ne dražimo namenoma in da mu ne ustrežemo kadar to ni dobro zanj.
Default avatar

Karmen M.

Drage mame in očki,
trma, ki jo izražajo naši otroci je odraz njihovega odraščanja. Prav zanimivo je, kako smo starši veseli prvih nasmehov, prvih korakov, prvih prespanih noči ampak trme...khmhkm... pa prav nič.

Zadnjič sva bila z mojim štirinajstmesečnikom na pregledu v posvetovalnici. Pa je me je zdravnik vprašal: "Ali že kaj kaže svojo voljo? Ali je priden? Kaj storite, ko je trmast?" Pa sem mu odgovorila: "Seveda je priden. Kaj pa je za vas pridnost ali porednost? To, da riše po stenah ali to, da spi pri starših v postelji ali to, da ne uboga, ko že tretjič pleza po stolu, da bi dosegel daljinca? Kaj je za vas izraz trma? Naš je priden, čudovit, nikoli ne uboga, cele noči se doji iin zadnje čase se je začel metati po tleh, khkhmmm. He, he,... se je režal... je rekel, da sem ena redkih, ki pove po resnici in ena redkih, ki v tem ne vidi problemov... Potem pa je rekel, da je izražanje svoje volje od enega leta naprej celo zaželeno obnašanje, saj le tako kaže, da se otrok pravilno razvija...

Tudi sama sem si pri prvem sinu, ko je bil star dve leti razbijala glavo, kaj hudiča delam narobe, da imam nemogočega otroka. Potem pa sem malce prebrala par knjigic (Raising your Spirited Child, Holding Time), opazovala druge otroke in njihove starše in ugotovila, da imam pravzaprav prav čudovitega sina. Bistveno je bilo to, da sem se naučila kritične situacije vnaprej predvideti in ga vnaprej opozoriti na dogodke.

Pomembno je, da kadar pride do (za starše in okolico) nesprejemljivega obnašanja, da se otroku pove: "tvoje obnašanje ni primerno in sprejemljivo, prosim pomiri se, da se pogovoriva) in ne narobe: "grd si, tako groznega otroka še v življenju nisem videl/a, ti si nemogoč,...saj tako otroku jemljemo samospoštovanje in ga zatiramo". Absolutno se ne strinjam z ignoriranjem, saj le to sporoča otroku, da ni opažen, da je nezaželen in lahko je tudi nevarno. Kadar odpovedo vsi drugi ukrepi, otroka ignorirajmo, toda v naši družbi. Poleg tega mu vedno povejmo, da ga imamo radi, le da njgovo obnašanje po našem mnenju ni primerno.

No, vsi "recepti", ki so veljali pri prvem so odpovedali pri drugi cepetavčici. Ona je začela relativno pozno, po tretjem letu, tako da smo najprej doma mislili, kako da smo super starši, da naša tamala nikoli ni trmasta. No, pa nam je tasrednja hitro pokazala zobe. Kadar se ona nekaj odloči, mora to biti TAKOJ in ZDAJ in če ni, potem renči (dobesedno), grmi, cepeta in laja. Včasih se hecamo in kadar je najhuje pravimo, da bomo dali kužka spat ven v kotlo in se hitro oglasi, da ona pa že ni kužek. Pri njej je najbolj učinkovita metoda t.i. HOLDING (Marta G. Welch - Holding Time, upam, da sem prav napisala), ko jo v napadu cepetanja zgrabim, tesno stisnem v naročje, odstranim od občinstva (v trgovini se zavlečeva v kakšno kabino za pomerjanje ) stisnem k sebi v naročje in ji počasi, jasno in glasno dopovedujem, da jo imam rada toda njeno obnašanje (po mojem mnenju) ni primerno. Potem sledi poučna zgodbica "o punčki Marjetki, ki (opis trenutne situacije in možnosti rešitve, ki jih izbira sama). Ponavadi zadošča. In teh "napadov" je vedno manj... takole enkrat na dva meseca morda....

Vedno se držim načela: kar ne želiš, da naredijo tebi - ti ne delaj drugim. In to velja predvsem za tepež in poniževanje. Na koncu je rezultat te metode le ta, da bo otrok preden stori nesprejemljivo dejanje le tega ne bo naredil zaradi strahu pred kaznijo ne pa zaradi nesprejemljivosti dejanja samega.

Torej zgoščeno, moji nasveti:
- predvidevajte vnaprej in preprečite ali preusmerite
- ostanite otroku v bližini (ignoranca ali izločitev lahko pripelje do poškodb in povečanja otrokove želje po pozornosti z neželjenim obnašanjem)
- dotikajte se otroka, objemite ga (kljub nesprejemljivemu obnašanju)
- dajte mu prostor in možnost, da izrazi svojo nemoč, jezo
- povejte mu, da naj preneha, če napad jeze traja predolgo
- pogovarjajte se z otrokom, v čem je problem
- uporabljajte mehak, miren glas (ne vpijte in ne jezite se še vi) ko govorite otroku
- poskrbite, da bo otrok jasno poznal vaša pravila (ne teči čez cesto, ne dotikaj se posode na štedilniku, ne riši po stenah,...)
- med napadom otroka spomnite na pravila, ki jih imate postavljena v vaši družini
- ko ste v javnosti se ne ozirajte na druge (pametnjakoviče) v okolici. Poskrbite zase in za svojega otroka, drugi ljudje niso važni.
- tepež ne učinkuje ampak samo dodatno okrepi in oteži težo čustev v dani situaciji
- prilagodite se situaciji - možnost ki ponavadi dobro učinkuje ne deluje vedno

Kako preprečiti napade trme:
- večkrat povejte svojemu otroku, kaj in kdaj dela prav (večina izpadov prihaja iz klica po pozornosti staršev, četudi negativne. Zakaj je veliko napadov trme ravno v trgovinah? Ker smo starši skoncentrirani na iskanje izdelkov, otroka pa kar pozabimo, vidimo ga da je poleg, to pa je tudi vse...)
- poskusite poiskati dobre plati značaja v vašem otroku in ga spominjajte na to (npr. danes si tako prijazno pobrisal tla po kopalnici za seboj)
- učite ga odgovornosti (če v ihti razmeče sobo, naj jo nato tudi pospravi. Pri tem mu pomagajte in mu ne očitajte)
- če pride do izpada, naredite "zaključek" dogajanja (objemite otroka, povejte mu, kaj je delal narobe in mu dajte vedeti, da ga imate vseeno radi)
- pripravite se za naslednjič
- poskrbite tudi zase (napadi trme so izčpljajoči za vse - tudi za starše, privoščite si toplo kopel ali hiter sprehod skozi gozd)

No, naš najmlajši, enoletnik pa že zgodaj začenja, he, he... Če mu nekaj ne uspe, kar se je odločil, se (previdno) zvrne na trebuh in pocepeta z rokami in nogami in zakriči, da gre skozi ušesa. Vem, da njegova jeza izvira predvsem iz občutka nemoči, ko želi prehitevati to, kar se je v svoji mali glavici odločil, pa motorično še ni dovolj spreten, ne pa iz njegovega značaja ali trmoglavosti (kakor nam drugi radi okarakterizirajo) otroka. Ker v tem ne vidim več problema - nimamo težav.

Pozdravček, Karmen M.
Default avatar

Manja

Tudi naš letnik 1999 je bil trmast oz. metal se je po tleh in vpil, po prebiranju raznih knjig sem ugotovila, da naj bi se po 12 mesecu to prenehalo, če ga ignoriramo. 13, 14, 15 mesec še vedno se je metal, uporabila sem nasvet naših babic in starih nadležnih tetk: polila sem ga z vodo, bil je tako presenečen, da je utihnil in vstal. Mirno sem pobrisala ploščice v kuhinji in ga nato preoblekla, nič ni komentiral, en teden je bil mir nato se je spet znašel na tleh in sem mirno odprla pipo in začela točiti vodo v vrč, pa je vstal in rekel ne mami ne, priden bom, rekla sem to je pa lepo da boš priden. od takrat se ni več vrgel po tleh.
Ali je to zaradi vode, ali pa je končno dosegel tisto starostno stopnjo, ko naj bi se to prenehalo ne vem, ampak od takrat ne trmari več. lp Manja
Default avatar

AndrejaS

Tudi sama sem v začetku poskušala s tesnim objemom in prigovarjanjem, pa je bil učinek obupen. Naša mala je namreč iz že tako ali tako hudo kričavega otrokca postala histerični otepajoči se kričač. Zdaj poskušam v prvih trenutkih jeznega vedenja ob kakem "ne", če pač ne zaleže poskus preusmerjanja pozornosti, s čim bolj kratkim stavkom poudariti bistvo nesprejemljivega vedenja (npr. skakanje na cesto je nevarno!), brez razlage in česarkoli, malčico odmaknem s kraja dogajanja toliko (in le toliko), da ni več možnosti za ponavljanje dejanja, potem brez komentarjev počakam, da jeza mine. Le to še rečem, da bom počakala, da se umiri. Ko vidim, da se umirja, ali ko mi to celo sama pove, ji ponovno povem, zakaj je določeno vedenje nesprejemljivo, kakšne so lahko posledice. In to je to.
Sem pa opazila, da pri nas zares velja načelo: ne oddaljuj se od razburjenega otroka predaleč in skušaj ga osamiti (to sem naredila, ker sem ji želela dati možnost, da se v miru umiri). Naša mala se takrat začne panično oklepati mamice. Kljub temu, da se na ta način zelo hitro umiri, se mi zdi, da je osnovna reakcija posledica panike, ki jo v njej zbudim s svojim odhodom iz sobe. In vedno velja, da se čisto do konca lahko umiri v mojem naročju tako, da se pocrklja. Edina izjema je fizično obračunavanje z mano: kadar ugrizne ali udari tako hitro, da tega ne morem preprečiti z umikom in kratkim: ne dovolim tega, pa zaboli preveč, da bi lahko še reagirala v skladu s svojimi prepričanji, ji običajno ne dovolim prav čisto blizu vsaj kako minutko. Povem ji, da jo imam rada, ampak da rabim trenutek zase, da se umirim. Ker me boli.
Kljub vsemu napisanemu pa se znajdem v situacijah, ko mi "pregori". Takrat se tudi zaderem bolj, kot bi bilo treba, pa tudi bolj konkretno jo primem za roko in prestavim, kadar je potrebno, bolj na hitro (beri: z jezo) jo pograbim in jo premaknem, zraven vse skupaj še s kako jezno izjavo podkrepim. In sem vedno znova žalostna, ko pomislim, da je to način, ki ga pokasira moja malčica, kadar mamica kapitulira. Žal, še vedno se zgodi tudi to.
A.
Default avatar

Nataša P.

Spoštovane,


vedno bom mnenja, da tepež ni dober za otroško dušo. Namesto tega mu raje posvetite več časa, saj s svojo trmo kaže, da ste mu ga naklonili premalo.
In nikoli ne uporabljajte ljubezni v vzgojne namene, ker sta ljubezen in vzgoja dve povsem različni kategoriji. Otroku pomeni namreč ljubezen predvsem varnost, zato se raje zateče k negativnim rešitvam (izmikanje, majhne laži ...), kot, da izgubi ljubezen. Dolgoročno so to mehanizmi, na katerih se gradi odnos med starši in otroki.
Ko starši nimajo časa za svoje otroke, pomeni, da njihova ljubezen do otrok ni vrednota ampak kalkulacija. Če se bo izšlo, bo dobro, drugače pa bodo poskušali iskati različne vzroke, ki se gotovo ne bodo dotaknili osnove - ljubezni. Otrok mora vedeti, da imamo v družini vedno mesto, ki ga čaka v veselju, žalosti ... Če starši uspejo prenesti tako sporočilo otrokom, bodo odraščali z velikim zaupanjem in varnostjo.
Otrok mora čutiti, da nekomu pripada, da je nekdo zanj pripravljen skrbeti, ga varovati, tolažiti. Brezpogojna varnost in ljubezen pomenita, da smo tam kjer je otrok in nikjer drugje.
Zato ga NIKOLI NE IGNORIRAJTE!!! Če boste to storili, boste mu dali vedeti, da vam ni mar za njegove občutke, izgubil bo zaupanje v vas.
Družina je mesto največje varnosti na svetu, kjer se najprej učimo živeti drug z drugim in drug za drugega. IMEJMO PRED OČMI TO PREPROSTO RESNICO.
In ne pozabite, kaj je rekla lisica Malemu princu:"Zdaj si odgovoren za svojo vrtnico."
Default avatar

minka

z napadi trme se sicer še nisem srčala, saj je emica stara šele 7 mesecev in zaenkrat samo kdaj pa kdaj malce protestira.
mislim, da grejo skozi bolj ali manj intenzivna obdobja trme vsi otroci, zelo pomembno pa je, kako se starš na to odzove. sem proti instant receptom za rešitve takšnih problemov, saj mislim da je vsak otrok in vsak starš drugačen, zato bi si morala sama najti najučinkovitejšo metodo. Se pa strinjam s predhodnicami, da mora imeti otrok občutek ljubljenosti in varnosti s stranbi staršev. Predvsem sem absolutno proto ignoriranju. Moja mati (kijo imam drugače zelo rada) je imela to za vzgojno metodo. če sem ga kaj posrala (npr. nisem pospravila sobe ali sem dobila slabo oceno), se tudi po 1 teden ni pogovarjala z mano. to je za otroka grozno in kar je dosegla je bilo to, da sem ji na vsak način želela ustreči in sem zato potrebovala zelo veliko časa, da sem se otresla tega svojega hlapčevstva do drugih (pa priznam, da se ga še zdaj nisem čisto). sranje na kvadrat, ko se v določenem življenskem obdobju, veliko prepozno (pri meni se je to zgodilo na sredi faksa) začneš spraševat ali sploh živiš po svojih željah ali v bistvu samo zadovoljuješ potrebe in pičakovanja svoje matere.

zato bom poskusila svojo punčko vzgojiti v samostojno osebnost, ki bo čim prej sama odgovarjala za svoje odločitve.
zdaj, ko je še majhna in se ji v bistvu ne da še nič dopovedati, tega seveda ne morem. Zato jo, ko joka v vozičku, pač vzamem ven in jo imam nekaj časa v naročju in ponoči spi pri nama, ker nam vsem to najbolj paše. Ko pa bo razumla kar ji bom povedala, se bomo pa poskušali zmeniti.
vas bom obveščala kako bo šlo.
lp minka

ps: sprintala sem si post od karmenM, zelo fino napisano
Default avatar

AndrejaS

Mislim, da tukaj nikjer ni bila navedena ignoranca v smislu tedenskega nepogovarjanja z otrokom ali česa podobno obupnega, pač pa stanje, ko besnečemu otroku ni druge pomoči kot da se umiri. Težko verjamem, da veliko otrok sprejema v tistih trenutkih starše kot tolažnike, saj smo ravno mi tisti, ki smo v njih s svojo prepovedjo vzbudili jezo. Torej je precej smiselno dati jim možnost, da se v miru razjezijo in tudi v miru umirijo. Sami, če to bolj odgovarja njihovemu karakterju, in prav gotovo v našem objemu, če jim je pač to bolj prijetno. Moji miški to slednje ne potegne. Rabi nekaj časa zase, potem me pa tako pokliče.
Kar zadeva čas, ljubezen in pozornost ter s tem povezane izpade trme, pa: verjetno res drži do neke meje, ampak prav gotovo ne gre za ljubezen, čas in pozornost, ko se je dete odločilo, da bo pojedlo čokolado, ki jo zagleda v hladilniku, tik pred kosilom, pa je odgovor, da jo lahko dobi takoj po kosilu. Ali kaj podobnega. In mislim, da se večina takih izpadov dogaja ob podobno banalnih stvareh. Tu po mojem mnenju odpade popuščanje v imenu ljubezni oz. je prava ljubezen ravno v tem, da otroku pokažeš, da obstajajo tudi meje, preko katerih ne sme oz. ne more.
A.
Default avatar

Tinkara

Ja, glede ignoriranja sem mislila na to, da ne poskušam nič narediti, da bi ga pomirila, ker ne pomaga, ampak ga samo še bolj razbesni. Takrat mu mirno rečem: pustila te bom pi miru, da se pomiriš. Čez nekaj minut je že v redu, včasih pa še kar traja in traja... kaj naredti takrat, še nisem pogruntala, kot da pač upam, da se bo pomiril....
T.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic