Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Mati komandira moje življenje

Default avatar
Pozdravljeni!

Moram napisati, ne morem več držati v sebi. Najraje bi kričala, nekoga prebutala, toda pomislim na svojo hčerko in njenega očeta in se malo umirim.
Imam 30 let, do pred pol leta mati samohranilka, vedno sem živela le z mamo, ki me že od nekdaj "komandira", ukazuje, vse moram narediti kot ona reče, ničesar ne znam. Priznam, moja puberteta je bila burna, pri 25-ih sem zanosila s partnerjem, ki je veliko starejši od mene, med nama je bila in je ljubezen. Branili so mi ga, ga preklinjali, ni imel vstopa v našo hišo. Med nosečnostjo sva iskala stanovanje, ko sva ga našla, sva bila totalno brez denarja, ne bom razlagala zakaj, ko sem doma prosila, da bo prišel živet k meni in najini še nerojeni hčerkici, je šlo vse po "luftu". Še moj oče, ki z mojim bratom živi na drugem koncu Slovenije, je prišel k nam in norel, mati, ki vsak dan hodi k maši, je jokala, kričala, da lahko prestopi prag le, če se bova poročila, da pod njeno streho ne bo koruzništva. Hudo je bilo in tako so me "zmaltretirali" doma, da sem jim popustila. Vsak dan sem hčerko vozila k njemu, da smo bili vsaj malo skupaj, da smo čutili ljubezen.
In nato je mati začela z izjavami, ker mi ni plačeval preživnine, ker ni imel in ker ga ni bilo doma, ker je bil v bolnici. Tako nizko se je spustila (to šele zdaj vem), da ga je blatila, govorila laži o njem, nekako me je skušala prepričati, da ga naj začnem sovražiti. S socialno delavko sta me prepričali, da sem vložila tožbo zaradi neplačevanja preživnine in takrat se je začel boj med nama. Mati je bila najbr takrat srečna. Vsaj mislim tako. Od nekod se je pojavil fant, ki mi je bil všeč, zapletla sem se z njim in tega si še nisem odpustila in si tudi ne bom. Tudi fant je govoril proti njemu, bolelo me je in to me še boli.
In zdaj sva s hčerkinim očetom zgladila vse nesporazume med nama, rešila in odpustila sva si vse in poskušava zgraditi družino. Toda kako? Povsod se vmešava moja mati, ustrahuje me, zdaj že dva dni nisem videla hčerke, ker je šla svojemu sinkotu pazit bolane otroke in vzela s seboj mojo hčer. Mala bi ostala doma, pazil bi jo njen oče, vse sva bila že dogovorjena, ne, pa je bila tako žleht, da je med mojo odstnostjo mali obljubljala vse možne stvari, ki jih bo lahko delala, ko bo šla z njo k nonotu in stricu. Seveda je šla z njo, ko ji je pa vse obljubila. Midva pa jočeva doma, ker ni najine ljubice, službo imam tako, da ne morem kar it po hčer in pridit nazaj. Tako fino službo, da še danes, ko je kulturni praznik sedim v službi. In iščeva stanovanje, da bomo lahko kam šli, da bomo lahko skupaj živeli, si dajali ljubezen in enkrat uživali brez terorja moje matere. Še vedno pri nas ni dobrodošel kadar je ona doma, pod njeno streho ne bo spal, samo grozi mi in preko moje hčerke me poskuša zadržati doma, pri sebi, da bo tudi meni uničila družino, ki jo lahko imam, kot jo je uničila svojo družino, ko sva bila z bratom majhna, ko je spokala kufre in pustila moža samega in odšla k svoji sestri.
Ne bom ji tega dovolila. Ne bom ji dovolila, da mi uniči ljubezen, družino. Čakam, da danes pride domov, da objamem svojo malo ljubico in da ji "v živo" povem, da je otrok moj, da me ne bo prisiljevela v nekaj zato, ker mi pazi otroka. Odšle bove, naj ostane sama v hiši, naj ljudje vidijo, kako je žleht ona, ki je vsak dan pri maši. Naj vidijo, da svoji vnukinji uničuje srečo in življenje, da ji ne pusti, da živi z atijem, ki jo ljubi.
Odšli bomo vsi trije, našla bom stanovanje za nas tri, da bomo skupaj, da bomo končno družina.

Hvala, če je katera prebrala in hvala, če mi boste dale kakšen nasvet.

Pozdrav,

Ana
ana
Default avatar
Pravilno razmišljaš, škoda le, da se za ta korak nisi odločila že prej. Kar precej let ti je steklo v napačno smer. Otroci bi se v takih primerih morali ločiti od staršev, kar tudi sicer ni slabo. Lep primer so Skandinavci.
Default avatar
Saj ne misliš resno, da mati mora dovoliti, da živiš pri njej z moškim, ki ga ne prenaša? Tega si niti on ne bi smel dovoliti, da se vsiljuje nekam, kjer ni zaželen.
Če sta oba odrasla in odgovorna in želita živeti po svoje, morata tudi biti na svojem. Že davno bi si morala poiskati svoje stanovanje, čeprav malo in podnajemniško. Potem pa seveda pelješ svojega otroka v varstvo kakor imaš pač možnosti in želje, ampak seveda po tvoji izbiri.
Verjetno pa se ključ tvojih problemov skriva tam, kjer si jih še sama ne priznaš, ker idealiziraš svojega partnerja (to pa počneš iz uporništva do mame, ker si še odvisna od nje in zato v vlogi neke pubertetnice). S tem mislim na tvoj stavek: ... .sva iskala stanovanje, ko sva ga našla, sva bila totalno brez denarja, ne bom razlagala zakaj ...
O tisti situaciji premisli. Takrat sta bila namreč na pravi poti in razmisli, zakaj je šlo narobe. To moraš spremenit.

Ko boš starejša, boš tudi na svojo kratko epizodo z drugim fantom gledala malo bolj prijazno. Nikar si ne očitaj, ob njem si spoznala, koga hočeš in to je vse. Ostane lep spomin, ne pa grenko kesanje. To je bolj zdravo.
Default avatar
Pojdita na svoje, na zecetku bo tezko (financno), ampak vsaj psihe ne bo vec. Probajta se odseliti v drug kraj, da bos se vedno lahko hodila v sluzbo, hkrati pa bos stran od mame. Tvoja mama je nesrecna in si sama ne zna pomagati, vendar zivljenje je tvoje in pri teh letih je cas, da nekaj naredis. Ne se bat, najslabse si ze dozivela.
Default avatar
Čudna family ste vi... od starih do mladih. Kaj sploh pises sem, kako te stara maltretira, dokler ne bos v svoji glavi porihtala, nima smisla sprasevat drugih ljudi nicesar. Razen, ce rada beres, kako boga si.
Mat te maltretira tocno toliko, kolikor ji pustis. Ce bi ji dovolila manj, bi te manj. Ce ji ne bi dovolila nic, te ne bi nic. Tako ji pa dovolis mnogo in evo, dobivas to.
Default avatar
Evo, strinjam se z komentarjem bbc-ja. Preberi si ga še enkrat. Potem pa spokaj na svoje in mama te ne bo več martretirala. Če pa to želiš, potem pa si to dovoli in pusti, da uničuje življenje tudi tvoji hčeri.

Res si čuden človek, da že toliko časa dovoliš, da se ti to dogaja.

Spokaj kufre in se odseli - TAKOJ! V takih situacijah se rešitev najde vedno in povsot in se ne čaka na boljši jutri, ker ga ne bo.

lp
Default avatar
Ana, prebrala sem tvojo zgodbo, ki me je ganila. Držim pesti zate in za tvojo družinico. S partnerjem dajta od sebe vse in se čimprej preselita na svoje. Saj vem, da je težko, a če se bosta potrudila, vama bo uspelo. Upam, da je sedaj tvoja mala princeska že pri tebi. Pa veliko sreče!!!
Default avatar
Ana,

prav so ti napisali tisti, ki so ti rekli, da te tvoja mati maltretira toliko, kot ji pustiš. Česa se pravzaprav bojiš, da ne udariš po mizi in ji daš enkrat za vselej vedeti, da si odrasla, da je tvoje življenje v tvojih rokah, da se ne strinjaš z njenim vtikanjem vanj? Si v čem še odvisna od nje? Kaj ti pa lahko naredi? Česa se bojiš, da ji ne nasprotuješ, čeprav veš, da imaš prav ti?

Na primer to, da ti je odpeljala otroka brez tvoje privolitve... si res reagirala vsaj takrat, ko so se vrnili domov, če že nisi našla toliko časa in moči, da bi šla po otroka in naredila sceno - pa četudi sredi noči? Ali si samo sramežljivo in obzirno omenila, da ti to ni všeč? Ali pa morda celo molčala in pač požrla še to? Oprosti, če bi meni to naredila moja mama, ali kdorkoli že, bi šla po otroka takoj, ko bi opazila, kaj se je zgodilo, pa čeprav vržem pokonci celo hišo sredi noči - otrok je moj in nihče mi ga nima pravice odpeljati brez moje vednosti ali privoljenja, četudi pazi nanj v moji odsotnosti!

Draga moja, če hočeš biti samostojna in uživati srečo s svojo družino, potem moraš narediti odločilni korak in se fizično, psihično in finančno ločiti od mame, pa naj te še tako boli njena reakcija ob tvoji odločnosti, pa naj se ves svet ob tem še tako hudo zgraža. Zdržati moraš to bolečino in vztrajati, sicer boš večno odvisna in brez možnosti, da si ustvariš varno gnezdo lastne družine. Ti moraš nekaj narediti, nihče drug ne more ukrepati namesto tebe. In samo umik ni dovolj. Mami moraš tako ali drugače jasno prenesti sporočilo, da jemlješ svoje življenje povsem v svoje roke in da je njeno mesto v tem tvojem življenju omejeno, da zdaj ti odločaš, kaj ona sme in česa ne.

Tudi mama si ne sme privoščiti vsega v odnosu do svojega otroka, saj otrok ni njena lastnina, s katero razpolaga, ampak človek z vsem dostojanstvom samostojne osebe!
Default avatar
Pozdravljeni!

Hvala za vsa vaša mnenja, sem vsa prebrala, prav je vse, kar ste mi napisali.
Včeraj je mati pripeljala hčerko domov, mala se je stisnila k meni, držala se me je kot klop in z njo v naročju sem materi in očetu povedala svoje. Naj pustita moje življenje, mojo hčer in mojega partnerja pri miru, ker hočemo imeti družino "na kupcu". Mati je nekaj rogovilila, očitila, foter je nekaj komentiral, nisem se pustila. Ko sem šla ven iz kuhinje, je mati na vsak način poskušala malo pregovorit, naj gre z njo in ko sem to slišala sem totalno znorela. Mati je utihnila, foter je še nekaj komentiral, na koncu sta me pustila pri miru. Mala je ostala doma, pri meni, zvečer smo šli vsi trije skupaj spat, zjutraj sem šla v službo, mala pa z atijem, da jo on pazi danes. V glavnem, uživata.
Čas je za nas tri in to bom storila, da bomo vsi trije skupaj.

Lep pozdrav,
Ana
ana
Default avatar
Oprosti, ampak tole meni zveni kot stavki ene trinajstletne pubertetnice:

"Ne bom ji tega dovolila. Ne bom ji dovolila, da mi uniči ljubezen, družino. Čakam, da danes pride domov, da objamem svojo malo ljubico in da ji "v živo" povem, da je otrok moj, da me ne bo prisiljevela v nekaj zato, ker mi pazi otroka. Odšle bove, naj ostane sama v hiši, naj ljudje vidijo, kako je žleht ona, ki je vsak dan pri maši. Naj vidijo, da svoji vnukinji uničuje srečo in življenje, da ji ne pusti, da živi z atijem, ki jo ljubi.
Odšli bomo vsi trije, našla bom stanovanje za nas tri, da bomo skupaj, da bomo končno družina"

A tvoj partner je pa tudi kar pasiven? Pa saj ne moreta resno misliti, da mama MORA dovoliti, da se vseli v njeno hišo, da vama MORA paziti otroka. Je pač kakršna je, vidva bi se pa že zdavnaj lahko spokala. Ti službo imaš - a on pa nič ne dela?
Default avatar
.hm..malo sem se zamislila nad pismom. Zlasti zato, ker pišeš, da je od tebe starejši, pa vseeno nekakšen "revež". Kako to?
Po neki logiki (če ni delomrznež ali invalid, v tem, slednjem primeru se oproščam) ima vsak normalen človek, ki mu je do dela, vsaj plačo, četudi je ta skromna.
Če bi bila na tvojem mestu, bi DOBRO premislila, ZAKAJ ti mama tega moškega brani.
Zame bi bil eden zadostnih razlogov ta, da je možakar brez denarja.
Bo živel na tvoje stroške? Bo on ležal doma, medtem ko boš ti garala za vsakdanji kruh?
Veš, draga deklica, od romantike se živi le kakšen dan, več pa ne.
MALI OGLAS:
šenkam škaf zelja, kilo jabolk in gajbo dobre volje:-)
Default avatar
Eh, stephanie, tule pa se ne bi strinjala s tabo, govorim iz lastne izkušnje, žal.

Mojemu partnerju so tudi njegovi branili se sestajati z mano, ker pač nisem prava, primerna zanj in njih.
Pa imam šolo, imam službo, svoj denar, sem zdrava, brez otrok, ne ločenka, ne bivša koruznica, brez kazenske kartoteke .. pa vseeno z mano in o meni ne govorijo že skoraj tri leta, tudi na obiske ne hodim, pa ne ker ne bi želela ampak ker so mi prepovedali vstop na njihovo zemljo in v njihovo hišo.

Tako da je lahko z njenim partnerjem vse čisto OK, ne pa tudi z njenimi starši.

LP!
Default avatar
se oproščam, če so moje besede izzvenele mičkeno nerazumevajoče.
Vem, da znajo biti nekatere matere pravi peklenščki, o tem tudi sama velikokrat pišem.
V bistvu me je zmotilo to, da je on "brez denarja", čeprav je veliko starejši od te, žalsotne deklice.....
nerada se ponavljam, ker mu nočem delati krivice, pa vendarle....
nekaj se mi pa vseeno zdi čudno, če - predvidevam, d a ima tam okoli 40 let? - nima čisto "nič"?
MALI OGLAS:
šenkam škaf zelja, kilo jabolk in gajbo dobre volje:-)
Default avatar
Po mojem mnenju, tudi ti nisi zrela za samostojno življenje. Saj če bi bila, bi bolj pametno razmišljala. Že to, da se greš z otrokom v naročju, prepirati s svojimi starši, kaže na to, kako si neodgovorna.
Če bi bila dovolj zrela, bi si že zdavnaj našla kje kakšno sobo, kjer bi lahko živela. Zakaj se pa ne preseliš k partnerju. Saj očitno on tudi nekje živi, če je lahko hčer pri njem? Za takšno obnašanje tvoje mame, si si pa čisto sama kriva, ker ji to dovoliš. Če bi meni odpeljala otroka proti moji volji, je ni službe, ki bi mi preprečila, da ne grem po njega. Saj imaš verjetno možnost, imeti kak dan dopusta, mar ne? Če bi imela željo, bi šla po njo!
Zato najprej razčisti stvari v svoji glavi in se odseli na svoje, ter začni skrbeti sama zase, pa ti ne bo mogel nihče diktirati tvojega življenja.

Kljub vsemu ti pa želim vso srečo!
Default avatar
sočustvujem steboj, ker je bilo pri meni dosti podobno, povem ti, da je edina rešitev iz tega pekla, da se odseliš od mame, poišči si stanovanje in ponovno zaživi s svojo družino. Tvoja mama mora dojeti, da si ti že odrasla in da si sposobna živeti sama brez njene pomoči. Vem, da je to lahko govoriti. Jaz sem svoji mami jasno in glasno povedala, da si ne dovolim vpletanja v moje življenje, pa čeprav si to ona srčno želi. Mojo mamo je to zelo prizadelo, ker ni mogla več manipulirati z menoj. Zakaj to nekatere mame počnejo še sama ne vem. Ko bi le vedle kako nam s tem uničujejo življenje. Toliko bi imela še za napisati pa te ne bom še s tem morila, ker imaš že toliko svojih težav. Želim ti da se čim hitreje rešiš iz tega pekla.
Default avatar
Zanimivo, da prav nihče od drugih vpletenih (mati, oče, brat, tudi tvoj vmesni fant) ni imel nič lepega za povedat o tvojem partnerju. no pa saj tudi po mojem mnenju je slab oče, če svoji hčerki niti preživnine ni privoščil. Edino prav, da si ga tožila. Tudi meni se zdi čudno da je starejši in brez vsega.
Se mi zdi, da se vsi nekako šlepate na mamo, ki vsem pazi otroke, zdej bi pa še rada da se tvoj partner proti njeni volji preseli k njej, najbrž tudi na njene stroške. Mama je vzela otroka s seboj ker je vedela, da bo hčerkici z njo lepše kot z očetom, njemu pač iz njej znanega razloga ne zaupa.

Stanovanja ni težko najdit, samo moraš pa kaj plačat zanj. Očitno je mami dovolj, da plačuje za tebe in hčerkico, za tvojega partnerja pa pač ni pripravljena plačevat in še živet skupaj z njim čisto prav ima. Saj ti mati ne brani bit z njim, samo ne pri njej in na njene stroške.

Mati se res vtikuje v tvoje življenje, ampak moraš pa priznati, da se ti tudi v njeno.
Default avatar
Pozdravljena!

Čas je, da razmisliš kaj hočeš v življenju saj imaš vendarle 30 let, kje in predvsem s kom boš živela ali bo to tvoja mati ali veliko starejši partner ali všečni fant.
Kakorkoli že pa ne moreš silit matere naj sprejme v njeno hišo nekoga ki ga nemara, zakaj ga pač ne, verjetno ima svoje dobre razloge, mogoče je že to da je veliko starejši od tebe dober razlog zanjo. Pišeš o ljubezni sam ni mi jasn to kako se ti kar od nekod lahko pojavi tale všečni fant al je bil res tako lep, da si mu kar v naročje padla in pozabila na starejšega partnerja na "LJUBEZEN" ali je bila to le kratka aventura zate in nisi pomislila na posledice. In kaj je na to aventuro rekel starejši partner, kako je on to sprejel in kako da te je sploh nazaj vzel po vsem tem.
Ne vidim pa kje je danes tak problem najti stanovanje saj sta v dveh to pomeni dve plači za najemnino, hrano in vrtec za hčer bi sigurno imala zadosti.
MIslim pa, da je vseno ključ vseh tvojem problemov v tebi in v tvojih preteklih dejanjih ne besedah ki jih pišeš, šteje le kar si naredila ne pa drugo in ta tvoja bujna puberteta tudi ne pomeni nič dobrega. Še manj dobro pa pomeni precej starejši partner, ker če bi ti po letih lahko bil celo oče potem si totalno zabredla, to ti pa lahko povem iz izkušenj dveh mojih znank ki so si tako vničili življenje. Zato pazi kaj delaš. Pa vseno ti zaželim vso srečo, ker mislim da jo res potrebuješ.

LP, Ivica
Default avatar
Živio.

Si tipičen primer, ki je živel brez očeta. Kaj pa je posledica vsega tega, partner ki naj bi bil veliko starejši od tebe in s katerim si imela celo otroka. Ali je izvor vsega tega v jezi do tvoje matere ki ti je na nek način “odvzela tvojega očeta” in ji sedaj vračaš milo za drago. Tale partner, ki ni plačeval niti preživnine za svojo hćer res ni vreden ne tebe ne nje. Vprašaj se zakaj je tvoja mati vsak dan v cerkvi, mogoče je za to ker moli zate za tvoje grehe za tvojo dušo, da bi le lahko nekega dne začela živeti “normalno”, da bi si končno našla nekoga ki te bo imel rad . Si sploh imela kdaj ob sebi nekoga za katerega si vedela, da te ljubi, da te ne izkoriška in da je res pripravljen nekaj storiti zate.

Če si potem sama veš kaj si izgubila.
Default avatar
Pozdravljena!
V bistvu ti je mati že VSE UNIČLA, razumeš. Ampak zanimivo je to, da nimaš nobenega pravega samospoštovanja in se pustiš maltretirat osebi,ki jetotalno nesposobna bit mati, zato ti tudi ni dala nič vrednot in ne pameti. Da znaš ljubit dvomim. Posledica vsega skupajje tudi to, da si venomer izbiraš nesposobne moške in da deluješ kot kokoš brez glave. lP
Default avatar
Pozdravljeni

Planika je omenila, kje pa tvoj živi. Ja, saj res, kje pa te on živi, da ne moreta iti k njemu??? Nisi omenila ali si doma plačevala za stroške ali ne. Ker če te vzdržuje ona, po tem pa te že ma malo nekaj besede. Zelo nedopustno pa se mi zdi, da ona podkupuje tvojega otroka. Glede vzgoje otroka pa že moraš met neko predstavo, predvsem pa vedet kdo bo ga vzgajal. Vsi ostali ali ti in tvoj partner.

LP

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic