Najdi forum

prezivlja z mano vred nekaj najhujsega v svojem kratkem zivljenju.Danes sem jo odpeljala v bolnisnico,ker smo imeli dogovorjeno operacijo.Na zalost sem jo pod prisilo morala pustiti tam in oditi,ker sem v koncni fazi uvidela,da je tako najbolje zanjo in zame.Srce se mi je trgalo in se vedno se mi.Sedim doma,jocem in razmisljam.Nekaj casa me zebe,nekaj casa mi je vroce,potem me spet trese in ker vem,da sa je to psiha jem Persene in kadim enega za drugim.Lepo uslugo si delam,kajne?Da bo mera polna moram jutri se v sluzbo in to ravno na dan,ko bo pikica operirana.Vem,da bo agonije kmalu konec ampak prvic v zivljenju se mi zdi,da cas tece neizmerno pocasi in se mi vsaka ura zdi dolga kot cel dan…Neizmerno rada bi poklicala prijateljico,ki mi vedno stoji ob strani,pa ne morem,ker vem,da bom jokala in iz sebe ne spravila niti besede.Malce sem spravila gnev iz sebe,ne zamerite in drzite pesti da se vse srecno iztece.

Jaz bom držal pesti in upam, da se dobro izteče……

LP!

-----------------------------------------------------------

Poznam občutek. Bilo mi je zelo podobno, kot tebi. Pa je, hvala Bogu, krasno minilo. Nikoli ne veš, kaj in kje te še kaj čaka. Pa tudi sama sem mogla v službo, pa 2 meseca po ločitvi je bilo…
Držita se.

nova
Uredništvo priporoča

tudi jaz vam želim vse lepo in čim manj solzic..

Imaš svojo pikico tako rada, da jo boš ko bo prišla iz bolnice, prenehala zastrupljati s cigaretnim dimom?

Prišel je prvi božični večer v našem novem domu. Po treh dnevih agonije in borbe z visoko temperaturo, ki se jih spomnim le po tem, kako sem sredi spalnice v banjici ohlajala vročično osemmesečno hčerko, so jo zadržali čez noč na opazovanju. Jokajoč sem prišla do telefonske govorilnice in poklicala prijateljico. Ne vem, če sem v tistih petih minutah zmogla nekaj besed… Vendar me je razumela.

Za jutri ti držim pesti. Operacija bo hčerkici zagotovo pomagala, sicer se ne bi odločili zanjo. Mogoče pa je zate še bolje, da se v službi malce »zamotiš«, da ne boš le štela minut… In takoj, ko boš lahko, jo spet obiščeš. Da jo potolažiš. In ji ob odhodu obljubiš, da se spet vrneš.

Pripravi si toplo mleko z medom in lepo pod odejo, da se naspiš – punčka jutri potrebuje svojo mamo…

Poslušaj ixi če ne znaš kaj lepega tolažilnega napisat bodi res raje tiho.Kar pa se cigaretnega dima tiče jaz in moj mož ne kadiva pa sem hčerko komaj rešila smrti.Tako je bila bolana.Pa niti vedeli nismo kaj ji je kljub velikih raziskav.Glavni vir bolezni smo ugotovili šele pri 7 letih .Takrat je doktor vprašal ali mi lahko prosim poveste kako je vaša hči sploh lahko preživela.Ker je pri 7 letih vagala samo 16 kg.To pa je krepko premalo.Bila je tako suha da so se ji rebra videla.Pa prosim brez pametnih odgovorov da je nisem hranila.Žal je jedla vse vendar ni v njej ostalo nič razen sladkarij.Glavna jed pa je sedaj prepovedana in hči je neverjetno zdrava vendar hrana je sedaj čisto drugačna.Pa še v znanje še vedno pri nas nihče ne kadi.
Tudi pri nas je oče kadil kot turk pa mi ni nič.Zato se drugič raje v jezik ugrizni kot pa da pišeš traparije.Gospa se bo pa sama odločila ali bo kadila v bližini hčerke ali ne.Raje pa tudi jaz vidim da bi nehala.Tako je moje mnenje.

Tebi tokrat anonimna pa polagam na srce,pojdi spat da boš spočita ko jutri vidiš svojega sončka.Otroci dobro vedo kako se mi počutimo in ji bo težko pa čeprav je še majhna.Držala bom pesti da bo vse ok.Verjemi pa mi da bo tudi zate in za tvojo družino posijal sonček in bo svetil še dolgo.
Iz srca vam želim da se hitro pozdravite in da boste zopet veseli in pozabili na te hude težke muke ki jih preživljate.
Lp

Ko sem svojo deklico pri njenih petih letih prvič pustila v bolnišnici, tudi operacija, niti ne lahka (mandlji in žrelnica), sem mislila, da se mi bo strgalo. Dokler sva bili še skupaj, sem nekako zdržala, ko sem odhajal po stopnicah, je bil otrok bolj pogumen, kot jaz, ki me je zvijalo do tal. In seveda ni bilo spanja, ni bilo nobenega apetita, samo gola skrb, pa čeprav sem vedela, da je to neizbežno in da sploh ni tako zelo nevarno, da bi se imela česa bati in da bo otroku stoodstno bolje po tej operaciji. Vendar je morala ostati v bolnišnici, mislim da pet dni.

Zgrešila sem pot do avtobusne postaje, lutala sem po mestu in tiho jokala. Ko sem končno našla pot do pravega avtobusa, sem si uspela dopovedati, da ni to nič takega, da bi me mogla zajemati in panika in huda žalost. Nekako sem sebe prepričala, da je vse v redu, da je tako prav, da tudi otroku ni nič hudega. In naslednji dan sem poklicala, vprašala kako in kaj, na kar mi sestra odgovori, da bi deklico kar za svojo obdržali, ker tako lepo skrbi za mlajšega fantka in še eno deklico v isti sobi, ki vseskozi jočeta, da jima je kot ena mala mamica, da jima poje pesmice, da se z njima igra in da jim “zelo pomaga”. Bila sem zadovoljna in skrbi ni bilo več toliko, razen za to, kako bo sama prestala vse tegobe operacije. Pa je šlo skozi in danes imamo na to obdobje spomine, ki pa niso slabi.

Držim pesti zate, anonimna, tudi jaz, ker vem, kako ti je pri duši. Drži se. Vse bo dobro, verjemi. Verjemi vase in v svojo deklico. In bodi močna, ker tako te otrok potrebuje.

marija (1)

Držim pesti za tvojo pikico in zate!

Sončkast pozdravček obema.

LPS1.

Zanimivo. Toliko jokaš, ampak do tega ti pa ni, da bi stala ob svoji “pikici”. Zakaj potem sploh jokaš? Zaradi sebe jokaš, ne zaradi svoje “pikice”. Jokaš, ker te ni toliko skupaj, da bi stala ob svoji hčerki in ob tem raje misliš na nikotin, plehke “prijateljice” in SLUŽBO! Materializem je menda le bolj pomemben od človeka, pa četudi gre za lastno hčer, kajne? Ah, saj si res uboga, ja. Le zjokaj se in se tolaži s tem, kako se ti hčerka smili, v resnici pa ti pol kurca ni mar zanjo, ampak ti je le zase. Hvala bogu, da si jo vsaj uspela pripeljati do bolnišnice, to je vsaj en plus zate. Zdaj pa si na TV poglej kakšno mehiško milnico, da ne bodo solze še tako kmalu pojenjale. Si tega niti ne zaslužiš.

Mislim, da je to malce preveč, resnično preveč. Kako lahko ljudje na tako grob in grd način obsojate druge ljudi, ki jih ne poznate, katerih okoliščine, v katerih živijo, razloge, zaradi katerih se jim kaj dogodi, ne poznate!

Se zdaj ti bolje počutiš, ko si tako lepo “ok……cal” tole žensko, ki je v stiski našla pot do sem gori? Kdo ti daje pravico tako odgovoriti nekomu, ki išče pomoč in tolažbo? Kdo si ti, da si si vzel pravico ožigosati žensko “kar na počez”, ker je morala pustiti otroka v bolnišnici? Si se morda vprašal, ali sploh je dana možnost, da je poleg otroka, ali sploh sama ima to možnost? Ima morda tako srečo kot ti, da se ji ni treba bati za službo? Misliš, da ne bo poleg otroka vsak trenutek, ko bo lahko?

Resnično ne razumem tako brezobzirnega človeka, ki si dovoli takle post. IN nenazadnje…. je pri vsej tej gonji okrog kajenja to zdaj že najhujši kriminal, kar jih obstaja? Sem tudi sama kadila, pa si še nisem enkrat samkrat ne dovolila kritizirati ali obsojati ali diskriminirati ljudi, ki kadijo. Mar ne bi bilo bolje take in podobne opazke nameniti nekomu, ki povzroča veliko več gorja in težav drugim s kakšnim drugačnim početjem?

Si kdaj pomislil, dragi Doberman (ne vem, kaj si, si ženska ali moški, sicer mi to ni mar !), koliko gorja in nasilja vseh vrst je na tem svetu in izmed tega gorja in nasilja si pravkar izstopil tuid ti sam s tvojo repliko? Misliš, da ti je zato, ker si skrit za anonomnostjo in za “dobermanksim nickom” dovoljeno kar povprek žaliti in nekoga tudi prizadeti ?

Vsedi se in razmisli, kdaj se ti zna bumerang vrniti. Žensko pa, ki je v težavah in stiski, pusti na miru in ji ne repliciraj, če nimaš druge besede, kot besed žalitev in skrb za to, da jo boš prizadel.

marija (1)

Hvalezna sem vsem za besede tolazbe pa tudi za kritike.Prvo bi samo popravila Ixi,ter ji obrazlozia dejstva,pa ceprav tega nisem dolzna.Ixi,ne zakajam se zraven otroka,ce pa ze kadim,pa kadim na balkonu.Dobermanu pa bi rekla samo to,da naj ne obsoja,ce ne pozna pravih dejstev.Tudi moje prijateljice niso plehke ampak kot sem napisala nikomur nisem dolzna pojasnjevati svojih odlocitev.Trenutno me nic ne more se bolj prizadeti kot to,kar prezivljam,zato se v bistvu na Dobermanov post pozvizgam.
Najlepsa hvala Marija1,vem da take obcutke pozna samo clovek,ki ima otroke in kateri je ze kaj podobnega dal skozi.Tudi moji puncki bodo odstranili mandlje in zrelnico.Danes sem v se vecji krizi,ker vem kdaj bo operirana in cakam uro,ko bom lahko poklicala ali je vse OK.Ko bo enkrat zbujena iz narkoze,bo z mojih ramen padlo veliko breme.Mogoce je se tezje samo zato,ker nismo vajeni bolnisnic.Sama nisem bila Hvalabogu se nikoli,moj pa tudi samo enkrat v zivljenju,ko so mu opravili isti poseg kot zdaj najini hcerki.Pa se zdalec nisem panicna in vse te medicinske zadeve so mi zelo zanimive (hotela sem iti na medicinsko,pa ni zneslo),ko pa gre enkrat za tvojega otroka je vse drugace.Upam,da prezivimo se danasnji dan,potem bo slo samo se na bolje (res mocno upam).Hvala vsem se enkrat,zvecer vam napisem,kako se je izslo.

Tja, vzames dopust in si z otrokom v bolnisnici. To je to. Mene nihce ne bi ustavil pri tem, ne delodajalec, ki mi ne bi dal dopusta, ne bolnisnicno osebje, ki mi morda ne bi pustilo biti z otrokom. Razen seveda v casu operacije imas pravico biti z otrokom.

Tokrat anonimna,

nikar strahu, tele operacije so v resnici zelo pogoste in hitro minejo. Čaka pa te seveda, ne da bi te želela strašiti, vsaj še ene štirinajst težkih dni doma. Otrok bo namreč težko jedel, bolečine pa so tudi še kar precejšnje. Malo crkljanja in pozornosti, veliko čaja in juhic, kar je lažje spiti, kot jesti, malce čistejšo hrano, nikakor pretoplo, bog ne daj, pa bo mimo. Bo pa potem zagotovo zelo v redu.

Naša deklica je imela v enem letu osemkrat angino. Potem, od petega leta dalje (danes jih ima sedemnajst in pol) angine nikoli več, le malce vneto grlo. Je pa res nekaj, zna se zgoditi, da se bo otrok malce bolj zredil. Pravijo sicer, da se to po tej operaciji zgodi v velikih primerih, vendar menim, da temu ni razlog operacija, ampak to, da je otrok bolj zdrav in da dobi večji apeti, ker ni več stalno na antibiotikih.

In naj še navedem Dobermanu, da pri teh operacijah starši nikoli niso v bolnišnici zraven otrok, ker so otroci, ki potrebujejo tako operacijo ponavadi še starejši od petih let in pri teh letih ni več običajno, da so starši poleg otrok in nenazadnje, otroka moraš pripeljati v bolnišnico npr. danes, potem bodo delali preiskave krvi in ostale preiskave, ki so potrebne za nemoten potek operacije, naslednji dan ga potem, če je vse v redu operirajo, nakar je dan ali dva v bolnišnici in nato odpuščen domov. Kako in zakaj bi potem mati sedela poleg otroka, če ga non-stop vozijo sem in tja?

Drži se, anonimna, vse bo v redu. In kupi delici, ko jo boš šla pogledat v bolnišnico en mali miceni plišasti spominek na to operacijo.

marija (1)

Se to,ce vas mogoce zanima Maja in ostale,VZELA sem dopust in grem zdaj v bolnisnico.Ker pa sem sama na izmeni,bo mojo izmeno prevzela moja “plehka”prijateljica,ki je v tem biznisu skoraj doma.Pa ne razpredajte,kateri delodajalec je tako neumen,da bi za en dan vzel v sluzbo nekoga tretjega,ker je firma druzinska.Ker je klic iz bolnice prisel na hitro,nihce ni vedel,so ostali iz “druzinske”firme na dopustu (dalec,v tujini;telefonski klic ni mogoc,firmo trenutno vodim sama),si pac pomagam sama.Cuden splet okoliscin,pa bomo ze nekako.K sreci je jutri sobota,nasi pa se vrnejo v nedeljo,tako da bom lahko brez problema se cel teden s hcerko.Pa sem povedala.Naenkrat je bil stres prevelik,pa bom ze kako.

Ja Marija1 poznam to.Se predobro.Nasa je sposobna v enem mesecu pojesti po dve dozi antibiotikov,vnetja uses in angine se ponavljajo non-stop.Posledicno zaradi povecane zrelnice ne slisi dobro in gvori zelo nerazlocno kaksnih tezkih besed pa sploh ne.Zato je bila operacija neizbezna,pa ceprav sem odlasala in cakala skoraj 3 leta.Je drobne postave in dokaj slab jedec,zato se prav veselim,da se bo mogoce malo poredila.Seveda nikakor ne pricakujem cudeza,vesela bom ze,ce dobi samo eno angino na 3 mesece in ce bo vsaj malo lepse govorila.Ne bojim se dni,ki prihajajo,bomo ze.Samo,da jo imam doma,zivo.Najbolj trepetam zaradi narkoze in zaradi tega,ce se bo sploh zbudila.Ne vem,zakaj me je tega tako strah,ampak ne morem si pomagat.

Jaka13,napisi se kaksen vic,res si faca.Vedno me spravis v dobro voljo ali vsaj malo k sebi.Hvala ti!

Kdo mi daje pravico? Zakon o pravici svobodnega govora, menda. Verjamem, da, če bi bilo v tvoji moči, da mi je ne bi dala in bi takim kot sem jaz z veseljem prepovedala pravico govora. Bog je že vedel kaj počne, ko ti ni dal nobene druge moči, razen zmožnosti stokanja in pritoževanja. Kdaj se mi zna bumerang vrniti? Tudi to verjamem, da je tvoja globoka želja, ti škodoželjna prasica.

Prosim ce zaljiv post od Dobermana brises,ker ne zelim,da se izzivlja nad nekom,ki cloveku v stiski nudi pomoc.Taki ljudje ne sodijo na forum,pa ceprav je provokacija ali karkoli ze.Ce sem sama kaj narobe napisala se opravicujem,Doberman pa naj se opravici Mariji1!

Boš boš, anonimna, jaz vem, da boš. Zagotovo ti je danes že malo lažje, kajne? Vidiš, in vsak dan bo bolje. Da pa bi se deklica ne zbudila iz narkoze, moraš pa kar odmisliti. To bi bila pa res že katastrofa, da bi se pojavil ta problem, ki bi bil zgolj posledica “človeškega faktorja”. Nič se ne boj, odmisli to, razmišljaj o tem, kaj bosta počeli, ko bosta doma, kaj ji boš kuhala, da bo lažje jedla (kislega ne bo smela, pretirano sladko tudi ni, toplo tudi ne, trdo tudi ne….) in razmišljaj o tisti zabavi, ki si jo bosta v bolniški postelji lahko privoščili. Paziti boš morala, da se ne bo prenaprezala, posebno pa, da se ne prehladi. Izberi si knjigice Toneta Pavčka in ji prebiraj pesmice. Veš, kako bo vesela, pa ti tudi, ko se bosta lahko posvetili druga drugi in ko ji boš pomagala prebroditi tiste prve težke dni.

In nič ne maraj – merilo ljubezni do otroka ni zgolj v tem, kaj si mati upa, kdo in kaj jo zadrži pri otroku in kdo in kaj ne. Jaz nisem bila pri otroku, ko je bil v bolnišnici (takrat te navade ni bilo !), sem jo samo “oddala” in nato šla iskat. Pa sva danes čudoviti prijateljici, jaz sem srečna in zadovoljna mama, to zase mirne duše in lahko rečem, ker čutim, da me imata obe hčeri zelo radi, kot jaz njiju, smo zelo navezane druga na drugo, smo ženske, ki se znajo pogovarjati in pogovoriti, ki se razumejo, ki so dobre druga do druge, ki se spoštujejo….

Bodi dobro.

marija (1)

New Report

Close