Drage forumovke!

Z mojim dragim pricakujeva najinega prvega otrocka, ki naj bi na svet privekal 22. decembra. Komaj cakava, da pride k nama in sploh sva noro navdusena in neucakana.

Bi se pa zlagala, ce bi rekla, da me ni strah poroda. Vecinoma se s tem ne ubadam, ker zdaj itak je, kar je. Otrocek bo prisel ven tako al pa drugac. Vcasih me pa vseeno malo stisne pri srcu. Pojma nimam kaj me caka. Sem optimisticna in racunam na to, da bo porod hiter in ne prevec bolec. Sploh si ne predstavljam, kaksna bolecina je to.

Hvalezna vam bom, ce mi boste napisale svoje izkusnje in mi povedale kako to zgleda. Moj moz bo sel zraven, tako da bo ves cas pri meni.

Kako pa je s temi raznimi pomirjevali in “lajsalniki” bolecin? Slisim vse sorte o teh zadevah. Najvec kritik sem slisala na racun kisikove maske. O ostalih pa, da ti je slabo…

Hvala za odgovore!

Ninočka

Lahko ti rečem samo to, da je to res nekaj najlepšega v življenju. Tudi sama sem zastavila podobno vprašanje na tem forumu preden sem rodila in sem verjela vsem, ki so pozitivno ocenjevale svoje porodne izkušnje in res je bilo tako! Nekaj ur po porodu sem rekla možu, da bi takoj šla še enkrat….iz lastnih izkušenj pa ti lahko povem, da je res, ko pravijo, da pozabiš vse tegobe nosečnosti in samega poroda v tistem trenutku, o zagledaš svojo malo štručko.
Priporočam, ti, da med nosečnostjo čim več hodiš na svežem zraku in se nasploh veliko giblješ, ker ne samo, da to pomaga pri porodu, ampak si tudi potem, ko že rodiš, močnejša za spremembe, ki te čakajo doma…..

Š.

Točno tako sem se počutila tudi sama, ko sem bila noseča! Nisem se ravno bala poroda, me je pa vsake toliko malo stisnilo… Na srečo sta malo pred mano rodilli dve kolegici in obe sta mi porod opisali realno in konkretno, tako da sem vsaj približno vedela, kaj pričakovati.
Pri meni je bilo takole: štiri dni čez rok, ob dvanajstih sem imela pregled, ginekologinja je rekla, da se še nič ne dogaja, ob štirih popoldne mi je odtekla voda in takoj zatem sem že imela kar pogoste popadke (nekje na dobrih pet minut). Ti popadki so me boleli približno tako kot blagi menstrualni krči. Peljala sva se v porodnišnico, tam se me pregledali (3 cm odprta), dali na CTG in ocenili, da bom rodila nekje okoli devetih, desetih zvečer. Nato sem bila eno uro v klistirnici (britje in klistiranje – nič posebnega, nič bolečega, mogoče malce neprijetno), okoli šestih sva prispela v porodno sobo. Popadki so se stopnjevali, bili so pogostejši in tudi bolj boleči, zdaj že kot precej hudi menstrualni krči. Vendar še vedno čisto znosno, injekcijo proti bolečinam sem odklonila, ker me ni tako hudo bolelo. Če si dobro pripravljena na porod, če se znaš sprostiti in popadke lepo predihati, potem gre zelo hitro in sploh ni hudo. Okoli 20.45 sem bila popolnoma odprta, ob 21.15 sem pa rodila. Faza iztisa je zelo naporna, res se moraš potruditi in močno pritiskati, boli pa ne (prej sem mislila, da me bo ravno iztis najbolj bolel, ko bo otroček lezel ven, pa ni bilo tako). In moj sonček je bil tu! Skratka moj porod je bil prekrasna izkušnja, nanj sem bila dobro pripravljena in lepo se je izšlo. Edino, kar me je res bolelo, je bilo šivanje po porodu. Moj sine je bil namreč precej velik, zato so me prerezali (to ne boli). Samo tega dela poroda se spominjam kot bolečega in zelo zoprnega.
Moževa pomoč je neprecenljiva, veliko lažje ti bo, ker bo zraven.

Krasen porod in lepega zdravega sončka ti želim!

Katarina

Popolnoma se strinjam z Špelco. Ko dobiš svojo babyko v naročje, sploh ne pomisliš da je prej bolelo. Čeprav pa poznam punco, ki je po porodu rekla nikoli več. Ni vredno. Jaz pa mislim, da mogoče ona ni vredna otročička.

Draga Ninočka!

Imam 2 lumpka in sem trdno odločena, da bom imela še enega (čez kakšno leto ali 2). Za prvega sem bila v porodni 14 ur, za drugega pa 6. Pa ti tega ne pišem zato, da bi te prestrašila, pač pa nasprotno. Pri prvem sem bila že 1 teden čez rok z vsakonočnim “ščipanjem” (2 tedna), pa je mož rekel da tega ne prenese več in me je neko soboto zjutraj odpeljal v porodnišnico (v Lj.). Tam so imeli čez glavo prostih sob in so rekli, da bi bilo res najbolje, da ostanem tam, da me bodo čez noč malo opazovali. Noč je bila čist normalna – s ščipanji, na viziti v nedeljo zjutraj pa je zdravnica rekla, da nima smisla, da se z mulčkom še matrava (to ščipanje izgleda kot 1 dan pred menstruacijo – čutiš, da se nekaj pripravlja tam v predelu križa, malo te zaboli, ja pa trebuh ti otrdeva) in naju je malo pred 12h poslala v porodno. Tam so se odločili, da bomo šli lepo počasi – naj narava pomaga. Zato je vse skupaj trajalo toliko časa, vendar sem prvih 8 ur sitnarila (ker sem bila precej neučakana), da se ne dogaja nič (nisem čutila ničesar, čeprav je CTG kazal redne popadke) in bi po mojem mišljenju brez problema prišla še na Rožnik in nazaj. Tam okrog 19 so se odločili, da moram pa na mizo (prej sem se še sprehajala okrog), da mi bodo dal eno flašo umetnih popadkov, ker je maternični vrat že za silo zrel. Tisto res pravo se je začelo potem okrog 23h, rodila sem pa 10 pred 2 uro zjutraj. Saj ne rečem – boli, ampak je to najlepša bolečina, ki sem jo do sedaj doživela, pa vredno se je potruditi. Ko je moj pikec prišel (še ves moker) k meni, sem možu takoj rekla, da ni kej – morav imeti še kakšnega. Babice in zdravnica so se spogledali in eni je ušlo, da se mi najbrž blede. Začele so me spraševati kako mi je ime, kdaj sem rojena, kje stanujem… Ker sem bila dejansko čisto pri sebi (in se vsega še sedaj popolnoma spomnim), so samo zmajevale z glavo in se smejale. Edina stvar, ki so mi jo rekle, je bila ta, naj naslednjič (ko bom rodila) počakam z umetnimi popadki še kakšno uro ali dve, pa jo bom mogoče odnesla brez šivov.
In drugič? Spomnila sem se njihovega nasveta, ga upoštevala in vse skupaj povedala babici pri porodu. “Noter” sem prišla 3 tedne prezgodaj, 4 cm odprta (in s celodnevnimi popadki na pol ure) ob polnoči. Babica je mojo željo z odobravanjem sprejela in mi šele na koncu (zadnjo uro) dodala umetne popadke – pa še to je bila “pipca” komaj kaj odprta. Rezultat je bil čisto majhen rez in tretji dan (še v porodnišnici) sem vsa ponosna sedela na celi ta-zadni na lesenem stolu brez bolečin. (Kljub 3 tednom prezgodaj je bil lumpek velik primerno novorojenčku – 3360g in 51 cm)
Moja prijateljica je rodila prejšnjo nedeljo, pa so jo našopali z umetnimi popadki, da je rodila v 2 urah od prihoda v porodnišnico, vendar se še danes tolče po glavi, da me ni ubogala, ker je prerezana “do pasu” – kot mi je v smehu dejala.

Moje izkušnje: rodit bi šla takoj jutri še enkrat, bolj zoprne so mi komplikacije po porodu (morebitno vnetje šivov, hemoroidi, MASTITIS!!!). Pa ne toliko zaradi mene same – stisnem zobe in vse skupaj že nekako prenesem, saj se prej ali slej vse pozdravi, pač pa zato, ker sem bila ob vsaki taki težavi tako izmučena, da sem imela občutek, da nisem sposobna poskrbeti za malega pikca, ki je (vsaj na začetku) povsem odvisen od mamice. Ampak to je že druga zgodba – če imaš normalnega moža (jaz imam božanskega – kar se tega tiče), ti bo pri vsem skupaj pomagal.

Jaz sem se vsakega poroda vnaprej veselila in to upravičeno – dobiš nekaj najlepšega, kar se ti lahko v življenju zgodi. LP Mateja

Drage mamice!

Tolk lepe odgovore ste mi napisale, da sem cisto potolazena. Jaz sem ze veckrat razmisljala o tem, da se okrog poroda dela prevelik halo. Sej verjamem, da ni glih najvecji zur, ampak je pa verjetno res neponovljiva izkusnja.

Kot sem ze rekla, se midva tega sinkota (na UZ se je tako razgalil, da sploh ni dvoma) noro veseliva. Moj moz mi je v veliko oporo in pomoc ze sedaj in vem, da mi bo tudi potem. Je najboljsi moz in sem z njim neizmerno zadovoljna. Tako da me on oz. njegov odnos do otroka in mene sploh ne skrbi. Vcasih se mi zdi, da je se bolj nestrpen kot jaz (ceprav je to tezko). Veliko se pogovarjava o najinem pikcu in sploh se nama zdi, da bo ful priden, zivahen, simpaticen in dobrovoljen fantek.

Je pa prva nosecnost res hecna, ker nic ne ves kako stvari grejo, vse je novo, vse te zanima, z velikim zanimanjem spremljas strucko v trebuhu,…Nama se zdi blazno zanimivo.

Ampak moram pa priznat, da me pa tudi ves cas nekaj skrbi. Pa sem mislila, da me ne bo, ker nisem tak tip. Ne vem, mogoce so pa moji hormoni “zaskrbljenosti” mal podivjal. Prve tri mesece me je bilo strah, da ne bi imela spontanega splava, potem ce je vse v redu z otrockom, pa da se slucajno ne bo pekmalu rodil,… Danes je tocno 26 tednov moje nosecnosti in se ne bi bilo fino, ce bi misek hotel ven. Potem se malo pomirim, ker ni razloga za skrb. Moja nosecnost poteka popolnoma brez problemov. Ultrazvok je bil BP, maternicni vrat je vec kot dovolj dolg, nic ne krvavim, vse poteka normalno. Edina nosecniska “tegoba” je utrujenost, ki kar ne poneha. Zdaj ko ni vec tako vroce mi je lazje.

Se enkrat hvala za odgovore in prepricana sem, da bom po porodu tudi jaz lahko tako govorila o svoji porodni izkusnji. Drz’mo pesti!

pa – pa, Ninočka

draga ninočka, saj so ti že vse pred mano vse opisale. Vsako žensko je verjetno pred porodom strah, vsaj malo. Tudi boli, ampak tisti trenutek, ko ti otročka položijo na trebuh, je vseh bolečin v trenutku konec.. Meni je to isto pred porodom rekla prijateljica, vendar sem to nekako jemala z rezervo, ampak v resnici to drži.

Če bo tvoj dragi prisoten pri porodu, naj ti pomaga pri dihanju, pa malo pomasira po hrbtu… Pri mojem porodu so bile zraven dijakinje na praksi in so po navodilih mentorice z mano dihale in mi je to zelo olajšalo in pomagalo.

veliko lepih trenutkov do konca nosečnosti in pa tudi potem

8. dan čez rok mi je zjutraj ginič na pregledu rekel, naj grem kar v porodno. Hudo olajšanj, pa tudi, HALO!! Brez popadkov, odprta dva cm. Ob 12. je prijel prvi popadek, minuto čez štiri se je rodil sin. Meni je vse skupaj tako hitro in brez bolečin minilo, da se mi kar mal “fržmaga”. Hvala bogu, da je bilo tako, a tako ne bom nikoli razumela tistih filmskih, ki tako nazarensko vpijejo, kot da jh trgajo na štiri kose.

Skoraj vse pa je v glavi: sproščenost, dihanje (ki pride itak samo po sebi) in zavest, da bolj o boli, bolj si pri koncu.

Srečno tebi in možičku.

HALO?
ČE BI TI ROJEVALA 12 UR BI BLA ZDEJ TIH!
PA ČE BI MELA 8 ŠIVOV, RAJŠ NE BOM NADALJEVALA,KER JE NOČEM PRESTRAŠIT.
TEP PA PRIPOROČAM, DA NIKOL NE REČEŠ, DA SI NEKDO NE ZASLUŽ OTROKA-KVA SI PA MISLŠ

Bravo punce, to pa je pozitivni odnos in edino tako je pravlino.
Draga Ninočka
Porod res ni žur. Če te je strah bi bilo zelo dobro, da se psihično dobro pripraviš nanj, veliko prebereš in premišljuješ.
Moja izkušnja: na porod nisem bila pripravljena, ker sem bila prepričana, da bom imela carski rez (vse ženske v ožji in širši žlahti so ga imele). Mene pa ta “sreča” ni doletela. Popadki so se začeli ponoči – skupno trajanje 30 ur. Medtem mi je odtekla voda in sem šla v porodnišnico. Ker sem bila odprta 1,5 cm, sem morala čakati na oddelku, sprehajanje ni priporočljivo (zaradi odtekajoče vode) in potem čakati in spet čakati in tako 12 ur – stanje nespremenjeno. Moja naveličanost in nestrpnost me je pripeljala v porodno, kjer mi je babica dala neke injekcije za pomiritev in uspavanje (da si bom čez noč malo odpočila, zjutraj pa naj bi se začela akcija). Takrat sem se šele začela odpirati in to prav počasi. V porodni sem bila še nadaljnjih 12 ur, pojma nimam, koliko časa sem iztiskala (mislim da od 4 ponoči do 7 zjutraj) in na koncu čisto izmučena rodila deklico, ki je bila še bolj izmučena.
Mislim, da same bolečine niso bile tako hude, hujše je vse tisto čakanje in pritiskanje pa nemoč, ko ne moreš nič spremeniti, pospešiti, pomagati, samo pritiskati, kolikor moreš.
Poroda nisem pozabila še nekaj mesecev in še danes pravim, da je bilo grozno, ampak vem (in tudi takrat sem vedela), da to ne bo moj zadnji porod. Sreča, ki ti jo prinese otroček in veselje, ki ga doživljaš, ko otrok raste, ti odtehta vse te muke.
Res ti priporočam, da se na porod dobro psihično pripraviš in po Murphy-ju: upaj na najboljše in hkrati pričakuj najslabše.
Veliko sreče in veselja z naraščajem ti želim

A kaj si mislim? Ta punca je imela zelo lahek porod, je ena srečnic, ki je vse opravila vzelo kratkem času, brez šivov, fanta ob njej, punčko tako fletkano da bi jo pojedel. In kaj reče na vse to ona? Da ni vredno imeti otrok, da se samo derejo, da zaradi nje ne more spati (to po tem ko je prišla domov). To pa ni bila kaka poporodna depresija, ker se vse to dogaja oz to govori tudi sedaj, ko je otrok star že 3 leta. K fantu se noče preseliti (čeprav imata že lapo zrihtano stanovanje – z njernimi starši pa se ne razumjo), ker ima doma mamico, ki ji vse naredi – od pranja, likanja,kuhanja, merkanja otroka, vožnje v vrtec ….To je tudi sama priznala. Rekla tudi da ona tega že ne bo počela in da bo ostala doma, da bo imela mir in da bo drug delal to zanjo.
Če ji ni do tega da bi kaj naredila za svojega otroka (niti skuhale kosilo), in ki jo ves čas samo kritizira svojega otroka, kaj potem TI misliš, da si lahko JAZ mislim O NJEJ (osebno o njej)? Nobeni ženski ali mamici ne bi rekla da ni vredna otroka, če ne bi bila 100% prepričana da je to res. Ker ona misli tudi to, da punčka ni vredna nje. Jaz mislim da potem obratno še bolj velja.
Upam da sem ti razložila kaj mislim in zakaj tako mislim.
Moj porod – res da brez šivov, ampak dolg in zelo težak, od skoraj začetka nosečnosti doma – strogo počivanje, en mesec pred porodom ležala v porodnišnici. Poznam punco, ki je skoraj umrla na porodni mizi, pa nikoli ni rekla, da ni bilo vredno, kaj šele da otrok nje ni vreden.

Naj omenim še to, ker sem prej pozabila, da je zanosila, da bi zadržala svojega fanta. V to sicer nisem čisto prepričana, se pa govori in tudi iz tega kar jaz od nje poslušam, počasi začenjam verjeti. Pa sem sigurno še kake njene besede pozabila omeniti, pa nič hudega. Že to je dovolj.

Pozdravljena, tole pišem za spodbudo. Sama sem imela grozno brzinski porod. Popadki so se začeli takoj ko je odtekla voda in v slabi uri sem postala mamica. Ni me bolelo, imela pa sem občutek z vsakim popadkom posebej, da sem bomba, ki eksplodira. Ko se je Jakob rojeval (glavica in ostalo ven) me pa čisto zares ni nič bolelo.
Zaradi dobre porodne izkušnje v marcu pričakujem že drugič.
Vso srečo. Špela

Pri meni je nosečnost potekala v redu, le da so mi naredili cerklažo (prekratek maternični vrat in stalen občutek, da mi bo nekaj padlo ven) in potem bolj počivati, kot ne. 3 tedne pred rokom so me odvezali in na UZ je dr. videl, da je premalo plodovnice, da bo dete veliko in da bo treba prej roditi. CTG neg, obe sva spali. Potem pa pregledi na 2 dni, 10 dni pred rokom pa sem bila naročena na induciran porod (sprožen). Zjutraj ob 7 na oddelku, CTG neg, 7.15 klistiranje, britje, 7.30 predrtje mehurja, 7.45 umetni popadki, čez 10 min se je pa začelo – redni popadki na 2 min. Dokler se glavica ni pravilno vgnezdila v porodni kanal (možen zdrs popkovine), sem morala ležati, potem sem se pa mirno sprehajala po porodni (s stojalom za infuzijo – plesalcem). Najlažje sem popadke predihavala na straniščni školjki, kjer sem imela občutek, da se tako dobro odpiram. Pa se nisem. Nato sem ob 16 dobila še injekcijo za hitrejše odpiranje, po kateri sem malo zaspala. Vmes so že 4 rodile, med njimi tudi moja dobra prijateljica, s katero sva vsaka na eni strani postelje predihavali popadke, vmes špancirali in debatirali. Potem je prišel mož, še vedno nič. No, rodila sem ob 19.40, brez šivov, le mala je bila tako utrujena, da sva jo malo dobila v naročje za mojanje, potem so jo pa dali v inkubator za 6 ur, da si je opomogla. Sploh ni bila tako velika, kot je dr napovedal – čisto povprečna punčka je bila. Takoj za tem sem sama poklicala vse iz porodne, jim povedala veselo novico in uživala lepe trenutke z možem. Bilo je fenomenalno – pričakovala sem mnogo, mnogo hujše bolečine. Takoj bi ponovila!
Sem medicinka, zato poznam vse možne komplikacije,… med nosečnostjo sem prebrala ogromno literature, a je bilo škoda časa. Toplo priporočam, da si prebereš le dve knjigi, pa boš 100% pripravljena na vse, tako psihično (kar je po mojem skromnem mnenju najpomembnejše) kot tudi fizično. To sta: Izziv poroda, Eva Hrovat Kuhar in Dojenje in materinstvo iz srca, Ksenija Šoster Olmer. Predvsem pa, bodi sproščena, uživaj v nosečnosti in pričakovanju, privošči si čim več miru, debate z otročkom in obilo božanja, crkljanja z bodočim očkom. Vsem 3 bo dobro delo! In ko boš končno mamica, včasih tudi negotova, vprašaj koga za nasvet (kakšno prijateljico, ki ima enako starega otroka), upoštevaj pa le tistega, ki se tebi zdi pameten! Delaj po svojem instinktu, saj le ti veš, kaj je najboljše za tvojega otroka in zate. Srečno!

Draga Ninočka,
moj prvi porod sem se pustila voditi osebju porodnišnice, ko so nas naučili v materinski šoli: “mama molči in delaj kar ti rečejo”. Zato sem tudi dobila sredstva za ojačanje popadkov in vzporedno tudi sredstva proti bolečinam. Spomin na ta porod imam zelo zamegljen, na koncu po 11 urah sem bila tako zadeta, da nisem več vedela, kaj se okoli mene dogaja. Tudi otrok je nato spal celo noč in še cel dan, se slabo dojil in izgubil veliko teže. Zato sem se v drugi nosečnosti zavestno odločila, kakšen porod želim – s porodnim načrtom, s svojo babico in definitivno brez vseh sredstev proti bolečinam. Bolečino sem blažila s svobodno menjavo položajev, dolgim tuširanjem z vročo vodo, partnerjevo in babičino masažo – kar mi je “moja” cel čas poroda prisotna babica tudi omogočila, porodila sem (skoraj) stoje, zelo hitro in z zelo intenzivnim zavedanjem dogajanja. Porod je bil fantastičen, bolečine se skorajda ne spominjam. Seveda je veljalo enako tudi za moj tretji porod, le da sem imela poleg svoje babice še homeopatska zdravila (ne za bolečino ampak za sam porod in po porodu), bolečine se nisem bala, vendar je bila tretjič daleč najmočnejša, saj porod ni potekal popolnoma v redu in se plod ni spuščal pravilno. K sreči sem imela “svojo” babico, da je bil porod vseeno izpeljan brez kemije, kirurgije i drugih pomagal, kar se lahko izključno zahvalim izkušenemu vodenju poroda svoje babice in nejni odprtosti za moje želje.
Menim, da pri porodu sploh niso tako zelo poembna sredstva proti bolečinam kakor osebje, ki ti je navoljo takrat v tvoji okolici. Stisk roke, spodbudna beseda naredijo mnogo mnogo več, kot vsa sredstva proti bolečinam.

Ko se mama pripravlja na porod, je zelo pomebno, da je dobro informirana o tem, kaj se bo z njo dogajalo, da je na to prirpavljena. Najslabši odnos do poroda je tisti, ko gre mama v porodnišnico in si pravi: “saj je še vsaka rodila, ga bodo tudi meni že kako ven spravili”. Več znanja pomeni več moči in boljše sodelovanje.

Mamice, ki so prvič noseče veliko misli in dogajanja posvečajo porodu samemu, na dogajanje po porodu pa kar rad prerade pozabljajo (tudi pri meni je bilo tako), nekako se ne zdi tako zelo pomembno. Ženske, ki smo že rodile in vemo, kako vse skupaj poteka (naj je bilo dobro ali slabo), gremo veliko lažje rodit, saj gledamo na porod le s stališča nekakšnega zaključka nosečnosti in veliko pomembnejšega dejstva – OTROKA, ki ga bomo porodili. Meni se sploh ne zdi pomembnmo, koliko šivov sem imela in kaj vse sem med porodom počela. Kljub vsem temeljitim pripravam na porod se mi je zdelo pomebneje, da sem bolj kot na pravilno dihanje mislla na to, kako z vsakim novim valom popadkom plava moj otročiček v moje naročje in bo kmalu tu… Porodne bolečine so hitro pozabljene, ženske imamo čudovito sposobnost, da ob tem, ko dobimo svojega otročička prvič v naročje takoj pozabimo na vse kar se je dogajalo med porodom in se popolnoma posvetimo svojemu dojenčku, to je takrat najpomembnejše.

Drage mamice!

Še enkrat se vam zahvaljujem za čudovite in spodbudne odgovore. Vse vaše nasvete bom upoštevala in razmislila o njih. Kot sem že rekla, upam na najboljše. Se pa tudi jaz tako veselim tega otročička, da mi niti ni težko skozi vse to. Do konca me čakajo še trije meseci, pa sva oba z možem že tako neučakana, da se mi včasih zdi, da december sploh ne bo prišel. No, saj vem, da bo.

Strašno fino je kleptati z vami na temle forumu, ampak zdaj me dolgo ne bo več nazaj, ker sem danes zadnji dan v službi. Zaradi nosečnosti so me vrgli na cesto. No, ne še ravno z današnjim dnem, ker imam še nekaj časa pogodbo (za določen čas, seveda), ampak grem na bolniško. Jupi!!! In bom v miru čakala na otročička, hodila na sprehode (z možem sva kar aktivna). Smrdečih telovadnic ne maram, raje sem z njim in greva na svež zrak na Rožnik in na Šmarno goro,… Tako da blazno uživava. V bistvu se mi zdi, da sem še ful okretna za 6 mesecev nosečnosti. In taki sprehodi bodo gotovo dovolj za ohranjanje kondicije.

Zdaj pa šibam jest, ker mali že protestira (kolk je to en neizmerno dober občutek, ko se ti detece premetava po trebuhu).

Držite pesti zame in za najinga fantka! Bom po porodu možu naročila, da vam sporoči, kako je šlo. Če boste takrat še vedele, kdo sem.

Imejte se skrajno lepo in uživajte s svojimi knedelčki!

pa – pa, Ninočka

UŽIVAJ IN VELIKO SREČE. SPOROČITA PA LE KAKO SE IMATE!

Tudi jaz sem tik po prvem porodu (vakuum) rekla možu, da bova naslednjega otroka posvojila, ker ne grem več rodit. Pa sem šla še 1x, čeprav sem se zaradi slabih izkušenj zelo bala. In drugič mi je tik po porodu (ki je bil naraven, brez kakih problemov), babica rekla, da naj čez nekaj let spet pridem. Jaz pa sem odgovorila, da samo, če se zmenimo za carski rez. Zdaj seveda ne mislim več tako. In kljub temu, da sem po porodih to govorila, mislim, da si otroke zaslužim. In še 1x ali pa še večkrat bi zanju pri porodu preživljala tudi vse tisto, kar sem prvič.

Je pa bila v moji sobi ena mamica, ki se je šele po 10 letih (mož in hčerka sta si želela še enega otroka) opogumila za novega otroka.

Vsak porod je drugačen. Ena ima dobre izkušnje, ena slabe. Saj tudi marsikdo, ki pripleza na goro, v trenutku napora reče: ‘Nikoli več!’, pa gre potem ponovno.

To je vse res, resnica je pa taka, da ona v resnici ne poskrbi za svojega otroka. Otrok pač ni prišel od srca ampak iz drugih razlogov. Pa ja ne mislite, da ne obstajajo tudi taki, ki nimajo radi svojega otroka. Tudi taki primeri so, hvala bogu da jih ni veliko, ampak so. Vse kar sem napisala sem izvedela iz njenih ust. Kaj ali naj ji ne verjamem kaj govori? Da pa otrok ni vreden niti kosila, ….
Ne mene sedaj kregat če napišem resnico tako kot je.