Vse tiste, ki nas tako pridno iz dneva v dan ali pa vsaj tu in tam zalagate z vici, sprašujem:
Kdo so avtorji? Je večina vaših ali pa imate kakega osebnega dobavitelja, da še skoraj sveži pridejo do nas? Ali poznate koga, ki jih v resnici stresa iz svoje malhe?
Vse to seveda ni pomembno, a vzemite to “vprašanje” kot zahvalo, da nam razveseljujete dneve.

O Mima! Kak si? Končno smo v našem koncu dočakali sonce. Pravkar sem se vrnil z vrta…..
No, ker vprašanje zadeva tudi mene (malo), ti bom kar odgovoril. Jaz vice prlimam tu gor iz mailov, ki jih dobivam, včasih kakega, ki sem ga kdaj kje slišal napišem sem gor po svoje, včasih pa kakega prevedem…. Živim in delam med veselimi ljudmi…..zato sem tudi tak zdrav… saj veš, smeh je pol zdravja, za drugo polovico pa zaradi okolice in bontona ne skrbim preveč :))
Mej se! Se čujemo!

LP!

Tudi moji občasni vic-prispevki so v glavnini iz mail-a. Več jih dobivam, odkar jih tudi sama s tega foruma posredujem naprej. Zanimivo pa je, da si pri kakšnem rečem: »Ne, ta zanjo res ni najprimernejši!«. Čez nekaj dni pa dobim od iste prijateljice prav tega – iz česar bi se sklepalo, da drugi nimajo teh zadržkov 🙂

Jih pa ne prevajam, preden jih skopiram sem gor: ker se mi zdi, da bi s tem izgubili kar nekaj dinamike… Pa saj to pri vicih ni obvezno, ane?

Če kdaj kakega dvakrat preberem, mi je pa dvakrat fino… In ko se zbere kaka večja družba, pa med njimi dva, ki si besedo kar »podajata«, si vedno rečem: »Tega si pa moram zapomniti!« A drugi dan vem žal le kvečjemu vsakega desetega. 🙂

Joooj… kaj pa vem… nekaj mojih je že obkrožilo Slovenijo, nekaj jih dobim s pošto in “prodam” dalje, da se ne smejim samo jaz, prevajam jih pa tudi ne, ker potem izgubijo svoj čar in originalnost.

Saj bi dala sem gor tudi kakšnega mastnega, pa se bojim, da ne bo premasten… saj veste – holesterol in arteroskleroza škodujeta:))

No, malo maščobe pa vseeno mora bit. Drugače se vitamini nimajo kam vezat. Tudi jaz sem rada v veseli družbi, vic včasih nastane spontano med pogovorom, ampak to je silno redko.
Kadar gre za vice v jeziku naših jugovzhodnih sosedov, res s prevodom zgubijo poanto, ampak kakega nemškega ali angleškega ali kitajskega pa je bolje, da mi prevedejo. No, tistega Are this my brains? Not jet, tistega sem kljub temu razumela. Enkraten.
Vic ponavadi pozabim, še preden sklenem, da si ga moram zapomniti. Mi pa tu in tam kak tako sede v srce, da ga še po tridesetih letih lahko povem, pa ni zgubil na aktualnosti. Samo res mora priti asociacija.
Imamo sonce danes samo na Štajerskem?
Lady L, in kako na primer nastane tvoj vic? (Kaj se dogaja od stanja nič do čistopisa)

To je pa čisto spontano. Eden takih, se mi je porodil ob poslušanju domačih živali…
Mož je s kmetije doma jaz pa sem otrok betona. Saj imam tudi jaz žlahto na kmetih, samo počasi na žalost vse zamira. Živimo pa v mestu in jasno izkoristimo vsako priložnost, da gremo ven na luft, na deželo, kjer je kravji drek – parfum: počitnice, trgatev, koline, kakšna pomoč itd.

Delaš v hlevu: kidaš, nastiljaš, natrosiš silos, molža, futranje teličkov na cucelj in še in še… V svinjaku svinje krofkajo in mlackajo. V drugem delu hleva so biki in vol, pa še ena stara koza, ki je mahnjena na tobak.
OK, dvorišče: opazuješ kokoši kako stikajo za zrnjem, gledaš petelina kako se važi tam med njimi, pobiraš jajca, in iiii pišeki lej jih ;)), okrog hiše je gozd, skratka vse polno glasov.
Za hlevom, jasno kup gnoja. In tako povežeš vse skup v eno celoto. Tako je nastal tale: (se opravičujem, so not bolj mastne besede, zato cenzura)

Zjutraj skoči petelin na kup gnoja in se zadere:
“Vse so koke kuuu*beee, vse so koke kuuu*beee!”
Kure pa po pesku:
“Kako koja, kako koja”
Pa se zasliši iz gozda kukavica:
“F*ku, f*ku”
Piščanček, pravkar izvaljen vpraša:
“S čim, s čim?”
Sedi golob na nadstrešku in pravi:
“Ej mali, s ku**com, s ku**com”
Iz svinjaka se oglasi svinja:
“F*k, f*k, f*k – f*k, f*k”
Nakar se oglasi še vol:
“Mmmm jaz bi je*uuuu, jaz bi je*uuuuu”
Iz sosednjega boksa pa koza odgovori:
“Nak sosed, mene-ne neeee, mene-ne neeee!”

(Da ne omenjam, da ga moraš znat povedat – glasovna imitacija)

No, zadnjič pa je bila pri nas moževa najmlajša sestrica z družino. Mož ima še tri mlajše brate, ona pa je najmlajša. Sem že 7x teta.
Imela sem za nečaka, ki še nima eno leto, pripravljenega plišastega zajca še od velike noči, ki je imel v hrbtu zadrgo, v trupu pa čokoladna jajčka. In ko so se odpravljali domov, pravim jaz njenemu možu:
“Ti, ko boš prišel domov, pa daj takoj jajca ven!” Nakar se začne svak režat… Jaz sem seveda imela v mislih čokoladna jajčka iz zajčka, da se ne bi zmehčala in stopila, ko ga bo nečak vlačil okoli, ampak izpadlo je fenomenalno. Kako smo se smejali!!!

Evo, ta je pa nastal spontano med pogovorom. Tako je to pri nas…

Lp, Lady L

:))

Pri vas res ni dolgčas…

Hvala, Lady L!

Torej drugi je nastal spontano, ampak za prvega si se pa verjetno morala kar malo potrudit, ne?

Napiši mi še kako tako zgodbo. Meni so namreč te zgodbice še bolj zanimive kot goli vic, čeprav ne vem, zakaj.

Pri nas je spontano nastal tale:

Na križarjenju zaključene družbe je eden od udeležencev prvi dan po kosilu izjavil:
“Zdaj pa grem počivat. Sem včeraj celo popoldne pral, likal in pakiral za celo familijo.”
“Kje pa si imel ženo?”
“Na nekem seminarju”
“Bi si pa drugo dobil!”
“Saj bi, pa ne vem, kako bi hotela imet zlikano.”