ljubezen
Nekoč se ti takole na hitro posveti. Stvari pogledaš z drugačne perspektive- in se ti zazdi : neumno, kako neumno sem včasih razmišljala…
Včasih sem želela ljubezen – vročo in gorečo in krvavo, nekje med bolečino in sladkimi sanjami. Nenehno nihanje, perpetum mobile, vzpone in padce, vrtince in tsunamije, vroče vzhode in krvavo rdeče zahode, napokano zemljo pod najinimi stopali, občutek usode – nenehno in povsod. Krute, močne, nepremagljive usode.
In sem jih dobila- udarce in vzpone in padce in strast in bolečino in vroče vzhode in krvave zahode, po jasminu dišeča jutra in omotico od njegove prisotnosti. In vedno znova mislila, da sem zdaj končno našla tisto pravo ljubezen. In spet in spet. Znova in znova. Od vrtinca do vrtinca. Do zadnjega najmočnejšega rušilnega vala.
Ta je odkril: vsa ta nihanja, beg in vračanje, vampirski poljubi in napokana zemlja pod stopali – to NI bila ljubezen.
Odplaknil odvečna in napačna prepričanja.
Potem sem jo šele opazila. Ljubezen. V tvojem preprostem pozdravu, v poljubu na lice, v objemu med spancem, v tvojem pričakovanju moje vrnitve, v najinem udobnem molku, v občutku miru, v najinem vrtenju po kuhinji, v tvojem pomežiku, v vsaki na šalo obrnjeni zoprni debati.
V neskončnem zaupanju. V spoštovanju.
Nič krvavega ni v njej, nič omotičnega, nič tla in sapo jemajočega. V ljubezni.
Zoja
Zaljubljenost, ki si jo doživljala na sebi svoj način, ni bila ljubezen. Zato tolikšna nihanja, vzponi in padci, zato toliko viharjev, tsunamijev, toliko nasprotujočih se čustev. In poglej se sedaj, ko si doživela pravo, zrelo ljubezen – ali ni resnično čudovita, pravi čudež narave, občutek, zaradi katerega je vredno živeti? Bravo, Zoja
lp,
Srečko
ne vem, kaj je to ljubezen…če bi vedela, bi bila profet…če bi slutila, bi bila poet…tako pa jo samo čutim – in sem človek…sem ženska, ki se ji ne sanja, kako bi z besedami opredelila ljubezen, čeprav ve, kako se le-ta daje in sprejema…vem, kaj ljubezen ni…ni bolečina..ni strah pred biti sam..ni kletka…ni plamen, ki te žge, ampak tihi ogenj, ki greje in gori in daje luč, ko je tema….ni strah pred biti to, kar si…ni strah pred odpreti se in biti ranljiv…mogoče je ljubezen tisti poskok srca, ko od daleč zagledaš luč v oknu in te prešine “čaka me”…mogoče njegov nasmeh, ko te potrpežljivo posluša po napornem dnevu ali njegove roke, ki te v soanju iščejo po postelji…mogoče tudi to, da te kliče z otročjimi vzdevki in ti je to všeč, čeprav se ti je včasih to zdelo blazno osladno…ali pa to, da te osreči, osrečiti ga….mogoče želja, da čas ne bi obstajal…da se ne bi nekoč nekje končal, ampak bi krožil po krožnici s središčem v stisku najinih dlani…ljubezen je (mogoče?) ležati v dvoje pod zvezdnatim nebom in sanjati o otrocih, ki bodo napolnili prazne sobe…in nepopisno uživati v miru, ki spregovori, ko se vsakdanji hrup umiri in ostaneta sama..ljubezen je čutiti nežno hvaležnost za niz trenutkov v ogrlici minljivosti….
ljubezen je – življenje sámo….
Ah ljubezen… Kaj je in ali je ljubezen in kaj ni, se ima pomen spraševati, celo za nazaj. Saj smo jo že vsi srečali. Samo se je komu prikazala v takšni preobleki, nekomu v drugačni. Nekdo jo je ujel, nekomu je spolzela skozi prste, nekdo pa je šel mimo nje kot mimo tujca sredi vrveče ulice. In nekomu je pustila razdejanje, nekomu vonj po morju in mirti, nekomu s povoskano vrvico zvezan sveženj pesmi. Vse to je ljubezen, vse to so bile ljubezni in kot je zapisala Ačica-Alenka – ljubezen je življenje sámo. Mora biti tako.
Hkrati ima besedica ljubezen najlepši in tudi najotožnejši prizvok. Ljubezen. Ki mora biti neopisljivo lepa in hkrati tudi melanholično nesrečna… Sicer ni Ljubezen 🙂
Ah Zoja, v nedeljo se je otoplilo. In kot bi nekdanji bratje rekli: “Počelo je, počelo”. Ne topli in prebuja se samo ozračje :))