Forum.Over.Net

Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

težka situacija

Default avatar

lara_2

Verjetno me boste tako ali drugače obsojali po svoje, a prosim vas, da se poskusite postaviti v mojo situacijo in mi svetovati.
Morda je čudno, da želim vaš nasvet, a resnično želim vedeti, kako ljudje gledajo na podobne situacije, kakšne so njihove izkušnje, saj mi bo to morda dalo širši spekter in pomagalo razmeti situacijo.

Preden opišem zgodbo, naj naštejem nekaj podatkov o naju.
1. Oba končanih študijev, razgledana, precej racionalna človeka, zdrava in blazno ljubeča.
2. Oba delava v krasnih službah, a žal kratek čas, zato bi se lahko najina odločitev zdela mojim nadrejenim neprimerna.
3. Voziva se v službo 1 uro v eno stran.
4. Stanovanje bova kupila v letu 2005 in bo vseljivo proti naslednjem poletju.
5. Oba imava razumevajoči družini, ki bi najbrž pomagale ob najini odločitvi.

Verjetno sklepate, za kaj gre: imeti otroka ali ne? Naj opišem zgodbo, preden kdo prehitro obsodi.

Redno uporabljava zaščito, ne igrava se in ne noriva, pač sva bila odločena, da v tem času ne moreva in ne želiva imeti otrok.
Uporabljava kvalitetne kondomein vendar je ne dolgo nazaj počil. Skupaj sva se odločila, da vzamem postkoitalno kontracepcijo. Tžko mi je bilo, a vedela sem, da je tako prav.
A noro, ne boste verjeli, kljub pravilnih in pravočasnih tabletah, ki sem jih prejela od svojega razumljivega zdravnika, niso prijele.

Test pozitiven...bila sem v takem šoku, da nisva spala cel teden in jokala ter se čudila nad iraacionalnostjo, nad Murphyjem, nad neko blazno silo, ne vem kakšno energijo... Bila sem že pri ginekologinji, vse je "lepo pripravljeno", ploda še ni, le mehurček...

Predstavljene so mi bile variante za splav: hormonska tabletaali klasični.

V vseh teh dneh sva tako razdvojena, in vendar moram priznati, se bolj nagibava k splavu kot pa sprejeti in se navaditi na možnost otročka.

Vedno sva mislila in si želela, da je otrok nekaj najlepšega,kar se ti lahko uresniči in kar lahko daješ skupaj čez. Zmeraj sem si govorila, da bom čudovita in srečna mami.

A zdaj...sva v šoku, sva žalostna, sva nepripravljena, sva presenečena, sva prestrašena.

Vem, da bi se najbrž vse lepo izteklo in da bi nama vsi stali ob strani in vendar, ali sem lahko tako neodgovorna:
- da imava nezaželjenega otroka,
- da se vozim v nosečnosti 2 uri dnevno,
- da se izpostavim v službi in jo morda celo izgubim,
- da se tiščimo v mali sobici pri starših še kakšno leto,
- da se tako nepripravljena, brez idealnega zdravja in psihičnega stanja, spustim v starševstvo.

Tudi sama sem zmeraj govorila, da se splav naredi le v nujnih, težkih primerih. Verjetno kot nekdo zunanji svojega problema ne bi opredelila kot težkega. In vendar ali naj sedaj res tako stereotipno znoriva in se spustiva v poroko, v rojstvo otroka, tako nepripravljena in tako prestrašena.

Ali mi bo splav pustil grozne posledice? Fizične ali psihične?

Res ne veva, kaj naj storiva.

Prosiva za vaše mnenje, idejo, nasvet ali kritiko.

Hvala.

Pozdrav,
Lara in Miha
Default avatar

.

hmm.. glede na racionalnost in glede na to, da ves, da bos kupila stanovanje leta 2005 in da imas vse splanirano.. a si se kdaj vprasala.. kaj pa ce bi bila malce manj racionalna.. in naredila kaj drugace, kot pa imata zamisljeno ????
Default avatar

Puma

Če si ga želita, ga imejta - pa pri tem ne gledat samo na to, kako "kamot" je zdaj življenje.
Če si ga pa ne želita (otroka mislim, ne spremembe, ki bi nastopila), pol pa druga možnost. če lahko potem živiš s tem.
Default avatar

JO

Nikakor ne zavrzita otroka...
Zakaj??

Morda sta res, imela "smolo" in sta nepripravljena.....
..morda pa bosta pripravljena pa ne bosta imela več "smole"..

..žal je danes vse več parov, ki zaradi tempa življenja in psihičnega pritiska, ki pride do "spoznanju" da se življenje preveša, nikakor ne uspejo priti do "smole"....

ne ga biksat, zgrabit priložnost,...
.. ne se bat, svojega otroka vzljubiš in ljubiš....na veke vekov!!
Default avatar

Bello

Imej ga.
S punco sva v podobnem položaju (glede izobrazbe, dela, racionalnosti...) in se zelo počasi odločava za otroka - pravzaprav naju je tega strah, čeprav si ga želiva. In skoraj najraje bi videl, da bi se otrok tako "zgodil", kot se je vama.
Pa pusti poroko, če te je tega strah (bodita še nekaj časa koruznika), služba te bo morda počakala, če ne, se bo pa druga dobila, samo imejta ga. Sploh še, če imata oba starše, ki vama stojijo ob strani.
Srečno!
Default avatar

čveka25

nenačrtovan otrok še ne pomeni, da je nezaželjen..., če ti zdravstveno stanje ne dopušča, da hodiš v službo greš pač na bolniško...., če so starši v redu tudi tiščanje v mali sobici ni problem...., če službo izgubiš boš našla novo in za malo dete jo je vredno tvegati...., idealnega zdravja tako nikdar ni..., psihično na to pripravljen pa tudi nikoli nisi... sam sebi se vedno znova zdiš nezrel...., pa se stvari hitro priučiš in imaš še devet mesecev da se na to misel privadiš...., aja študirat se da tudi ob otroku (morda nekoliko počasneje, ampak gre).

če sta res ljubeča, kakor pišeš, si težko predstavljam, da želiš zavreči nekaj tako dragocenega, še posebaj, če sta si vedno predstavljala...

vzemi to da se je otrok zgodil kot dar.... meni se je to obneslo....
Default avatar

DANAJA

Oprosti, da napišem naravnost - jaz bi nosečnost obdržala in upala, da se srečno razplete. Nisi napisala, koliko sta stara, glede na že doseženo v življenju najbrž nista več rosno mlada. Veš, med "zanositi" in "roditi" mine kar nekaj časa, ko človek premišljuje, načrtuje, se privaja na pričakovane spremembe. Nekaj premislita: ali bi bilo res drugo leto kaj drugače???! Osebno menim, da je na svetu ni materialne dobrine, službe etc., ki bi bila več vredna kot majčken sonček, SAMO ČE SI GA RESNIČNO ŽELITA. Stanovanje,služba... so izgovori. Če si v službi "dobra" te bodo z veseljem komaj čakali, da se vrneš, če pa ne, boš pa vsaj videla, kako si "pozicionirana". Ti ne veš, kako eno leto hitro mine. Glede na vse napisano se mi zadeva kaže, kot da bi ta sonček zares želel pokukati na svet. Dajta mu priložnost!!!Edino kar pa bi jaz res storila na tvojem mestu ne glede na to, koliko si stara - šla bi na amniocentezo v 16.tednu, pa četudi bi jo sama plačala. Vsekakor: odmaknita vse izgovore, poglejta zadevi v oči in se vprašajta, kaj bi bilo čez eno leto tako drugače, da vama daje pravico (moč) da bi tistemu otroku privoščila življenje, temu pa ne, ker se je najavil v nepravem trenutku. Mislim na vaju, upam, da se bosta odločila pravilno za vaju in da odločitve ne bosta nikoli obžalovala - pa kakršnakoli že bo SREČNO SREČNO SREČNO !!! Danaja
Default avatar

petra

Ne vidim problema razen tega, da je vaju strah. Pa saj je to čisto normalno. Kar lepo naprej, življenje teče naprej in ne razmišljaj več in ne išči problemov tam, kjer jih ni. Službo imata oba, stanovanje bosta imela. Torej??? Kje je ovira? Mislim, da v vaju samem in ne v okolju.
Default avatar

al.

Preden sem prebrala odgovore,sem mislila napisati tako kot JO,povsem se strinjam z njo.Bog ali višja sila,kakorkoli že to razumemo,že ve,zakaj vama je kljub vsem previdnostim podaril to življenje.Imejta ga in bodita srečna.
Alenka
Default avatar

jana

Nekdo se je očitno odločil, da bo prišel na svet.
Pa šalo na stran, res, če ni zdravstvenih razlogov, zaradi postkoitalne kontarcepcije ne it delat splava.

Naš prvi se je tudi kar sam najavil, ob veliko slabših razmerah, samo on s faksom in redno službo, brez stanovanja ipd. Da tega, da nama do otrok sploh ni bilo, ne govorim. Naš mulček se je seveda rodil, vse se je nekako pošlihtalo samo od sebe, samo malo se moraš potrudit pa gre. Nismo ravno super bogati, slabo nam pa tudi ne gre, samo še moj faks čaka, da pride na vrsto, ampak to je bolj moj problem, ne od tamalih dveh ( seveda je mulček čez par let dobil še sestrico ).


Vajin pololžaj pa itak ni kritičen, parvzaprav sploh ni slab, razumem pa da vama ni lahko.

Če se bosta odločila za otroka vama NIKOLI ne bo žal.
Pa ne mislit, da sem kakšen ultra nasprotnik splava.

lp Jana
Default avatar

Maja

Zdravo,

sama sem bila v podobni situaciji pred nekaj leti. Odlocitev je vajina in samo vajina, bi vama pa omenila nekaj stvari, za "glodanje":

> da se izpostavim v službi in jo morda celo izgubim
Meni se je otrok najavil po sestih letih delovne dobe pri istem delodajalcu, kariera v cvetu, nekaj napredovanj za mano, skratka, couldn't be better, ne? Ja, figo, ko sem prisla iz porodniske nazaj, sem ugotovila, da je nekdo drug, moj bivsi podrejeni na mojem delovem mestu kot moj sef. Nakar sme promptno dala odpoved, ker zajeb... me ne bo nihce.

Kolegica, ki je imela otroka takoj po pripravnistvu, je bila na zacetni stopnji lestvice pred in po porodniski, ko je prisla nazaj, je cez eno leto zacela napredovati po lestvici - skratka, pri karieri se ji ni nic poznalo, meni pa krepko.

Ce bi sluzbo zaradi nosecnosti izgubila, sploh ne zelis delati za taksnega delodajalca, ker tak te bo "izsiljeval" tudi na drugih podrocjih.


>da se tiščimo v mali sobici pri starših še kakšno leto
Ce so odnosi s starsi v redu, potem bi morda slo, drugace pa cimprej na svoje. Tudi tu pa velja, da ce bi se zaradi otroka poslabsale stvari, se bi itak prej ali slej tudi drugace, pac zaradi drugih razlogov.


>da se tako nepripravljena, brez idealnega zdravja in psihičnega stanja, spustim v starševstvo.
Tja, pripravljen in zrel nisi nikoli.

Vprasajta se, ali si zelita otroka - pustimo to, da ni bil nacrtovan, da ni dober trenutek (ves, nikoli ni dober trenutek, vedno je kaj), da je to ali ono - vprasajta se, ali si ga zelita.
Default avatar

mijap

V življenju žal ne moremo vsega planirati do potankosti (hvala bogu). Včasih je pa kakšno nenapovedano presenečenje več kot dobrodošlo. Nikjer nista napisala, da si otroka NE želita, da otrok NE bo ljubljen, da se med sabo NE razumeta, da finančno NE zmoreta, da vaju NE bodo podpirali (starši, sorodniki, prijatelji,..),... Torej?????
Odgovor verjetno v srcu že sama dobro vesta.
Poroka pa ni pomembna in sem prepričana, da lahko še počaka, sploh ker bosta potem imela še enega svata (ali svatinjo) več:))).
Default avatar

isabel

Če nista pripravljena nikar imet otroka!
Ravno zarad tega je tolk alkoholikov, ločitev, pretepanja, samomorov!!!! vem iz lastnih izkušenj
Splav je težko prebolet, sam veliko otrok si želi, da se ne bi nikoli rodili.

Odvisno, kako se s fantom razumeta. Če sta načrtovala otroka šele čez kakšno leto, dve, potem ga imejta pač toliko prej. Tudi eno leto stiskanja ni tako hudo, samo da imata stanovanje res zagotovljeno.
Če se imata res rada, si zaupata, nimata finančnih ali psihičnih težav, potem ga obdržita drugače pa ne.

Še to: ja, staršem res ni nikoli žal, da imajo otroka, kolikokrat pa je otrokom žal, da so na tem svetu?
Default avatar

keli

Če nisi pripravljena na otroka greš lahko tudi na splav, jaz nisem imela nobenih psihičnih posledic, čisto odvisno kako gledaš na te stvari. Mislim, da je fino delat tiste stvari na katere se pripraviš, ker potem lahko res uživaš v njih. Ampak ti v sebi to najbolje veš, samo opusti strahove in predsodke in naredi tisto kar si res želiš.
Default avatar

lucy

Kot bi brala sebe pred tremi leti. Najprej sva se oba zjokala 8čeprav sva se o otroku že pogovarjala), nato pretehtala možnosti in prišla do sklepa, da če ga ne bova imela sedaj, ga bova "bogvekdaj". In ga imava...in smo srečni... in nam nič ne manjka.

Pogumno in prav se odloči.

Se pa spomnim, ko je Andrej Karoly dobil otroka, je rekel nekako takole: prej sva vse delala v dvoje oz. sam, zdaj bomo v troje oz. bova dva.
Default avatar

janja

Kako mu (ji) bosta dala ime?

SREČNO!!!
Default avatar

srčika

Pri ženski je to tako, vedno si boš vsaj po tihem očitala, spraševala se boš kako bi bilo, če..., če se boš odločila za splav.

Saj imata že skoraj vse, prepustita se življenju in nič ne končujta na silo.

Tako kot so že drugi poudarili, prihajata v obdobje, ko se zadeve dogajajo nenačrtovano in nepričakovano, ponavadi po negativni plati. In, novica, to je le eden od mnogih takih nepredvidljivih dogodkov, ki še sledijo. Tako je življenje.

Vendar pa pozor, navajena sta da gre vse kot po maslu, pri otrocih pa je veliko odpovedovanja in dobesedno garanja.

Lp, Srči
Default avatar

arianna

Draga Lara,

želim ti, da se bosta dobro odločila, če bi pa jaz bila v tvoji koži (midva še končujeva študij, leta tečejo, pa imava materialno vse še zelo nedorečeno (službo bi naj sicer dobila, a skupno življenje je en velik ?), pa si vseeno želim imeti otroka v ne prav daljni prihodnosti), bi otročička obdržala. Včasih si želim, da bi se mi zgodila kaka podobna "nesreča", kot se je vama. Včasih se res ne sme vsega preveč načrtovati. Mogoče pa vama je ta otrok usojen. Ja, pa strah te bo vedno, tudi če bi imela vilo, pa veliko denarja. Vidva se odločita, bom držala pesti za vaju, da bosta srečna, kakorkoli se bosta že odločila.
Default avatar

aneja

Moja že pokojna teta, v mladih letih nikakor ni mogla donositi in je imela veliko spontanih splavov. Pred leti je doživela hudo prometno nesrečo in bila vse do smrti priklenjena na posteljo. Tudi psihično ni bila več kot prej. Vendar je ves čas govorila o svojih splavljenih otrocih, imela imena zanje, govorila da se je z njimi srečala, pogovarjala. Zelo je bila prizadeta in je večkrat jokala. Pa ni bila sama kriva, da se ti otroci niso nikoli rodili. Premisli tudi to plat.

K vsemu zgoraj napisanem ponavljam le še to, da nenačrtovan otrok ni obenem nezaželjen. Po svetu hodi veliko nenačrtovanih ljudi, pa so vseeno zelo zaželjeni. Mogoče bi bil čas, da spoznaš, da v življenju ni nič popolnega, dokončnega. Kar pomisli na vsakdanje življenje. Ali lahko načrtuješ in pričakuješ da ne bo zmanjkalo elektrike, da boš varno prišla domov, da boš ali ne boš srečala določenega človeka.... saj veš, kaj mislim.
Default avatar

Jojmene

Ja, no, če pogledam objektivno (sodim samo po tem, kar si napisala, ker te pač ne poznam), se meni tvoja situacija sploh ne zdi težka. Oba imata ok službe, dohodke imata, starši bi vama bili pripravljeni pomagat, eno uro ali pač malo manj, pa se vozi ogromno ljudi v službo, ki jih poznam. Tu, kjer jaz živim, prideš do mb glih v 45 min. Tako, da razen tega, da vaju je to presenetilo, ne vidim čist nič takšnega, kar bi bil lahko problem. Sicer pa tako imata v planu čez eno leto imet otroka, tako da eno leto prej tudi ni tak problem.

Čist druga situacija bi bila, če bi bila še oba študenta, brez lastnih dohodkov, brez službe, ipd.

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic