Izpolnjena obljuba – članek o nepremičninah
Pred časom sem dejal, da bom napisal članek o cenah nepremičnin in v njemu pojasnil, kaj po mojem mnenju Kopač in Simšičeva počneta narobe.
No zdaj, ko sem si vzel malo več časa za pisanja, obljubo izpolnjujem. 🙂
Žal za odgovore ne bo časa.
Lep pozdrav,
Tomaž
—–
Sindrom opice
(odgovor na članek Tanje Lesničar Pučko, Dnevnik, 16.3.)
Pohvalno je, da se je gospa Tanja Lesničar Pučko v svojem komentarju 16.3. lotila resničnega in ne navideznega problema, vendar pa je v članku navedla napačne teze o vzrokih, ki so pripeljali do sedanjega stanja. Stanovanja v Sloveniji se v preteklem desetletju niso dražila zaradi ukrepov prejšnje, temveč sedanje vlade. Na splošno so se v Sloveniji in delu Evrope dražila zaradi prevlade miselnosti pretežno levo-zelene opcije.
Da bi razumeli globje vzroke za krizo na nepremičninskem področju, moramo najprej pojasniti nejasnosti v zvezi s tem, ali je preteklih 10 let v Sloveniji vladala leva ali desna politična opcija.
Liberalna Demokracija in Združena Lista sta programsko levi stranki. Tudi dejanski rezultati njune vladavine to potrjujejo. Tako npr. Poročilo o človeškem razvoju navaja, da je v Sloveniji neenakosti relativno malo (velja dodati, da omenjeno poročilo zelo poudarja vrednote levice in ga ta zato priznava kot kredibilno). Slovenija ima po desetletju vladavine omenjenih strank tudi sicer vse atribute države z levico na oblasti – visoke davke, državne monopole, močno regulirane trge, razvejano socialo, državne sisteme zdravstva, šolstva in pokojnin, majhno stopnjo avtonomnosti regij, obsežen sistem subvencioniranja, zaprte poklice, dialoge med socialnimi partnerji na ravni države, itn.
Tiste redke poteze vlade, ki bi jih v normalnih razmerah označili za ultra – konservativne, npr. uvedbo modre zakonodaje (blue laws) na področju nedeljskega obratovanja trgovin se da povsem preprosto razložiti tudi kot zaščito trgovcev in trgovk, torej ukrep leve vlade.
Argument, da je LDS desna stranka zato, ker je stranka kapitala je naiven. Socialistične stranke so v vseh obdobjih zgodovine in povsod po svetu ustvarjale svoje elite, kot vse druge. To je pojav, ki spremlja tako levico, kot tudi desnico in temu pojavu se ni mogoče izogniti. Ustvarjenje elit ne pomeni, da neka stranka ni leva, temveč, da leva politična opcija v praksi nikoli ni bila garant, da elit ne bo! Edini delujoč korektiv je občasna menjava oblasti.
Prevlada levo-zelene miselnosti na področju stanovanjske gradnje je omogočila sprejemanje in izvajanje takšne stanovanjske politike, ki je bila sovražna do potrošnika in je pod pretvezo varovanja okolja in trajnostnega razvoja ščitila posebne interese. Prišlo je do hiper regulacije trga in umetno ustvarjenega pomanjkanja. Posledično cene neprekinjeno rastejo že deset let.
Naj mi bralci oprostijo, ker se bom v svojem članku pretežno osredotočal na Ljubljano. To počnem z mislijo na vse druge kraje, pa z zavedanjem, da večina ljudi pozna razmere v prestolnici.
V Ljubljani so cene stanovanj od začetka devetdesetih do danes realno zrasle preko 200%, od sredine devetdesetih do danes pa za 130% (vir: SloNep). Rast cen stanovanj ni bila sorazmerna z rastjo plač in zato so stanovanja hitro postala nedosegljiva najšibkejšim slojem. Alarmantno je, da so danes nedosegljiva že večjemu delu srednjega sloja (t.j. sloju, ki ima od pol do dve povprečni plači bruto dohodkov na družinskega člana), za katerega zaradi njegove številčnosti dolgoročno sociala ni zmožna poskrbeti.
Glavni generatorji rasti cen stanovanj so po mojem mnenju: 1) pomanjkanje zazidljivih zemljišč (tudi neopremljenih), 2) “stroški birokracije”, 3) neustrezna davčna politika, 4) nerazvit finančni trg in 5) denacionalizacija v kombinaciji z neučinkovitim pravnim varstvom.
Oblast je imela in ima na voljo številne indikatorje, ki opozarjajo na bodočo rast cen stanovanj.
Navedimo jih nekaj.
V osemdesetih je bilo v Ljubljani zgrajenih trikrat toliko stanovanj, kot v devetdesetih, na celotnem področju države pa več kot dvakrat toliko. Zaznan negativen trend bi moral že v prvem letu sprožiti odziv vlade. Pa ga ni.
V devetdesetih se je nadaljeval trend priseljevanja v mesta. Povprečna velikost gospodinjstva se je v tem obdobju zmanjšala, posledično pa se je njihovo število in torej povpraševanje po stanovanjih povečalo. Vlada je z vsemi temi podatki razpolagala.
Takrat bi morali sprejeti urgentne ukrepe in zakonodajo prilagoditi novim razmeram. Z sproščanjem zazidljivih zemljišč bi morali nevtralizirati rast števila gospodinjstev, z liberalnejšo zakonodajo in standardi gradnje znižati “stroške birokracije”, z ustrezno davčno politiko pa preprečevati prekomerno lastništvo zazidljive zemlje (kot omejenega, naravnega vira).
Vlada je namesto tega umetno povečala primankljaj zemljišč in s številnimi klijentelskimi zakoni še podražila stroške gradnje. Kako nepotrebno je bilo to z okoljevarstvenega vidika nam najbolje povejo naslednji podatki: 1) Ljubljana je z gostoto prebivalstva 976 prebivalcev na kvadratni kilometer med manj naseljenimi evropskimi metropolami, 2) imamo zadovoljivo dostopnost zelenih površin v mestu in iz mesta, 3) na ozemlju celotne države je urbaniziranih le 2.5% površin, k temu je potrebno prišteti še nekaj promilov za ceste in železnice, vse ostalo pa predstavljajo kmetijske površine (38%) in gozdovi ter druge površine. Nikoli bilo nobene resnične potrebe po fundamentalnem okoljevarstvu in tipu urbanega planiranja, ki ga zagovarjata minister Kopač in županja Simšič.
V zakonodaji kar mrgoli neliberalnih določil. Naprimer, novih zazidljivih zemljišč se ne sprošča, dokler niso pozidana stara, predvidena za pozidavo. Praktičen učinek takšne zakonodaje je, da je s časom na voljo vse manj zemljišč, ki so vse dražja in vse manj kvalitetna. Vsak, ki je kdaj iskal parcelo za zidanje ta problem pozna, ker se je že soočil s čudnimi, hudo nagnjenimi parcelami v kakšnem skalovju, kar dodatno podraži gradnjo.
Če upoštevamo še zakonsko omogočeno izsiljevanje s komunalno priključitvijo, ker je ta vezana na pridobitev gradbenega dovoljenja, se sedanjim cenam ni čuditi.
Po drugi strani pa preprost izračun pokaže, da bi bilo, če bi država zagotovila zadosti zazidljivih zemljišč enodružinske hiše danes možno graditi za 10 – 12 milijonov SIT. Strinjam se z gospo Tanjo Lesničar Pučko, da dvajsetletne gradnje niso ustrezna alternativa za današnji življenski slog. Ta problem se rešuje z montažnimi hišami in primestnimi naselji. Te bi bile ob liberalnosti preostale zakonodaje lahko še cenejše in bolj dostopne. V Srbiji se cene montažnih hiš gibljejo med 8.000 in 20.000 EUR za približno 100 kvadratnih metrov bivalne površine. Z aktivnejšo državno politiko, ki bi vključevala: ukinitev carine (11%), nižjo stopnjo DDV-ja, manj rigidne kvote za tuje delavce, odvzem pooblastil kartelu projektantov, razumno prilagajanje krajinskim značilnostim in znižanje previsoko zastavljenih standardov gradnje bi lahko na dobrih lokacijah gradili že za 8 – 10 milijonov SIT. Seveda se bo hitro našlo krdelo arhitektov in projektantov, ki se bodo posmehovali in zaničevali balkansko kvaliteto. Ampak ljudje z resničnim stanovanjskim problemom od njihovih predstav o domnevno višji slovenski kvaliteti nimajo nič, ker si je ne morejo privoščiti.
Danes, po desetletju zgrešenih politik smo soočeni z nepredstavljivim – nobena družina iz srednjega sloja v Ljubljani ali okolici Ljubljane si samostojno ne more več privoščiti navadne enodružinske hiše!
Oblast je zakonsko omejila tudi gradnje v samorežiji. Z zakonom je prepovedala v samorežiji graditi dvo- ali večetažne hiše.
Vse te restriktivne politike so delovale, kot bi pričakovali. S trga so se zaradi stroškov in kompliciranosti začeli umikati samograditelji. Resda so visoke cene naredile gradnjo privlačno za podjetja. Vendar so izločile veliko število ljudi z nižjo kupno močjo. Zato podjetniška ponudba ni rasla z enakim tempom, kot je izginjalo samograditeljstvo – tistim, ki so zaradi prenizkih dohodkov izpadli iz te uradniške enačbe pa je oblast kot čarobno rešitev obljubljala podnajeme.
Ko so se začeli kazati katastrofalni rezultati Kopačeve politike je oblast namesto liberalizacije še koreniteje posegla na trg. Z vsakim novim posegom so cene rasle. Z varčevalno shemo je povečala pritisk na strani povpraševanja v smeri navzgor. Trg je hitro odreagiral na vzpostavljeno nesorazmerje ponudbe in potencialnega povpraševanja in za privarčevane zneske si bodo lahko varčevalci v Ljubljani kupili pasjo uto na malo uglednejši lokaciji.
Morda najbolj nesmiselno pa je financiranje višjega srednjega sloja z razpisi Stanovanjskega Sklada Republike Slovenije. Kako absurdni so ti pove dejstvo, da je bilo na zadnjem največ prijavljenih (kar 55) za trisobno stanovanje v Ljubljani v vrednosti 35.000.000 SIT, enosobna stanovanja na Knoblerjevi ulici v Ljubljani pa so dosegala cene do 20.000.000 SIT. Vlada daje občutek, kot da namesto gašenja požara oportunistično pristavlja proračunski lonček. Kdor razpolaga s toliko denarja, stanovanjskega problema nima, ker je rabljena stanovanja v Ljubljani možno dobiti že za bistveno manj. Stanovanjski problem imajo tiste družine iz srednjega sloja, ki s težavo zberejo 10.000.000 SIT.
Na tem mestu velja omeniti še, da namerava županja Simšič mestni proračun napolniti s 5 milijardami SIT, ki jih bo pridobila s prodajo zemljišč. Čemu se je s prodajo čakalo 10 let? Se je čakalo, da so cene primerno zrasle? Kako je dopusten takšen konflikt interesov? MOL hkrati regulira količino razpoložljivih zazidljivih zemljišč na trgu in je eden izmed največjih prodajalcev!
Slovenska oblast se je zgledovale po programih evropskih levo-zelenih strank in ni dovolj upoštevala naših kulturnih posebnosti. Povprečen Slovenec svojo bivanjsko samobitnost (liberty) ceni veliko bolj od povprečnega Nemca. Želja družine imeti v lasti svojo hišo je v Sloveniji prevladujoč dejavnik. Večina mladih z nerešenimi stanovanjskimi problemi iz skupine s kupno močjo “do 10.000.000 SIT” pa vam bo tudi povedala, da bi raje imeli slabo stanovanje in ga postopoma izboljševali, kot bili brez ter da najvišja možna kvaliteta ni ravno na prvem mestu njihovih želja.
Vlada je pod taktirko ministra Kopača ta dejstva ignorirala in ubrala pot oponašanja neprimernih nemških in skandinavskih vzorcev. Omenjeno oponašanje je za sedanjo vladajočo garnituro tako akutno, da si zasluži posebno ime: sindrom opice.
Minister Kopač je nasledil državo, ki je imela najvišji delež stanovanj v lasti gospodinjstev v Evropi. Bili smo na vrhu. Vendar je bilo to zanj očitno preveč. Njegova skupina ni bila sposobna voditi, ampak le oponašati. To pa lahko doseže le z zbitjem deleža stanovanj v lasti gospodinjstev. Problem še ni političen, ker se s težavami soočajo le mladi, vendar pa so danes v vrsti za stanovanja že vsaj tri generacije.
Najemna stanovanja za Slovenijo niso primerna rešitev. Ker trg ne deluje po diktatu politikov, temveč po željah ljudi, nikoli ni sprejel dekretov politikov o najemnih stanovanjih in zato se njihove zamisli niso uresničile. V nasprotju s trditvami “uglednih slovenskih strokovnjakov” v Evropi tudi ne poznajo normalnega razmerja med najemnimi in lastniškimi stanovanji. Na Irskem, v Španiji in v Grčiji ima, denimo, nepremičnino v lasti blizu 80% vseh gospodinjstev, medtem ko je v Nemčiji velik delež stanovanj najemniških, Skandinavci pa se ponašajo z velikim številom stanovanj z neprofitnimi najemninami. V takšnih razmerah je kakršnokoli navajanje evropskega povprečja ali težnje po evropeizaciji krinka za oponašanje točno določenih vzorcev iz točno določenih evropskih držav, ki koristijo točno določenim skupinam in ponavadi škodujejo potrošniku.
Zaradi vse daljše vrste čakajočih na stanovanje, rastočih stroškov gradnje, ki jih tudi država ne more več nositi in tisoč-stranske Kopačeve zakonodaje, ki so jo pogosto pisali ljudje, ki so bili v konfliktu interesov in je prepletena s klijentelizmom brez upanja na poenostavitev v realnem času, se problema po mojem mnenju ne da več rešiti znotraj obstoječega sistema. Potreben je premik v načinu razmišljanja.
Enega takšnih premikov predlaga ekonomist dr. Mićo Mrkaić, ki v svojem programu predlaga, da se 2% slovenskega ozemlja spremeni v ozemlje proste zidave, koncentracijo lastništva pa prepreči z ustrezno davčno zakonodajo. Za ta 2% se sprejme nekomplicirano in nekaj deset-stransko zakonodajo, nato pa gradnjo popolnoma prepusti trgu.
Če se vladi ponovno podaljša mandat in se ji pusti nadaljevati politiko siljenja ljudi v nepriljubljene podnajeme, ki jo bo, ker zelo očitno ne deluje, nujno morala diktirati s posegi na trg in z velikimi državnimi projekti, to pa bo sprožilo negativno spiralo saj bo po vsakem takšnem posegu gospodarstvo manj zainteresirano za investicije in bodo cene še višje, bomo čez 4 leta že lahko govorili o prvih izgubljenih generacijah srednjega sloja, ki jih sam žalostno imenujem akademski proletariat. Doživljenskimi podnajemniki, ki so prestari za mlade družine, prebogati za socialno pomoč in preobdavčeni za perspektivno življenje. Tisti maloštevilni, ki bodo deležni državnih stanovanj pa bodo postali nesamostojni odvisniki od državnih jasli in doživljenski zagovorniki etatistične države.
Predvsem vam želim čestitani na odličnem prispevku. Hkrati upam, da vas zavrnitev objave ne bo odvrnila od želje, da še naprej po svojih močeh vplivate na pozitivne spremembe na področju nepremičnin v Sloveniji.
Tudi sam sem prepričan, da je vodenje stanovanjke politike od osamosvojitve dalje pripeljalo do silnih problemov na nepremičninskem trgu. Menim pa, da politične volje za korenite spremembe ni, ker večina volilcev posledic (še) ne čuti na lastni koži. Mnogi pa so se z razmirami celo uspeli okoristili. Le kdo se bo pritoževal, če je do svojega stanovanja prišel po Jazbinškovem “darilnem” zakonu? Tudi strma rast cen skrbi le redke lastnike stanovanj. Lastnike več stanovanj prav gotovo ne Žal pa bodo račune za nespametne politične odločitve plačevali še vrsto let mladi. Pa ne vsi, nekateri. Tisti, ki bodo podedovali staršem “podarjena” stanovanja, ne bo hudega.
Sem eden relativno redkih Slovencev, ki ni in nikoli ne bo podedoval nič omembe vrednega. Tudi pomoči sorodnikov ali drugih botrov ne bom deležen. Žal ni z ženine strani nič bolje. Skratka, začenjava iz NIČ. Kakšna je najina stanovanjska perspektiva? Žalostna! Nas je dosti takih? Ne! In prav v tem grmu tiči zajec. Problem mladih širom Slovenije še ni dovolj alarmanten, saj si večina stanovanjski problem uspe reševati s kombinacijo dedovanja in večje ali manjše pomoči bližnjih. Manjšina, odvisna izključno od lastnih prihrankov in kredita, pa je v skoraj brezizhodni situaciji.
Sam sem se, razočaran nad lastno realnostjo, s trebuham za kruhom odpravil v tujino. In kaj sem spoznal? S svojo plačo si lahko v ZDA kupim lepo novo hišo, medtem ko si v Ljubljani še garsoniere nisem mogel privoščiti. Go figure?!
> Sam sem se, razočaran nad lastno realnostjo, s trebuham za kruhom odpravil v tujino. In kaj sem spoznal? S svojo plačo si lahko v ZDA kupim lepo novo hišo, medtem ko si v Ljubljani še garsoniere nisem mogel privoščiti. Go figure?!
Izbral si podoben nacin, kot sem ga izbral sam. Izsel sem iz samohranilske druzine brez ugodnih izhodiscnih pogojev. Nikakrsne podpore starsev, nobenega nakopicenega premozenja. Ni mi ostalo drugega, kot, da sem po fakulteti odsel v Svico. Danes si stanovanje v Sloveniji lahko kupim brez kredita; in si ga najbrz bom. Vendar bi se mi zdelo izdaja, da bi samo zato prenehal opozarjati na resnicne probleme in pustil na cedilu vse tiste, ki nimajo taksne srece, kot jo imava midva. 🙂
p.s.
Poznas se kaj ljudi, kot si ti? Zelim si namrec pripraviti clanek Waltzing Matilda, ki bi opisal nekaj zgodb mladih, ki so bili izrinjeni iz Slovenije. Preprican sem, da bi med njimi nasli se mnoge druge sticne tocke. Ce jih poznas -> email.
Tomaz
Razlaga prevajalcev je potrebna, ker ptici na veji civkajo, da jih ljudje ne razumejo. Dnevnikovo novinarko sem vprasal, koliko znakov mi da (sedanji je 13.000). Ce mi jih da 5.000 bom clanek skrajsal, ni problema. Ce mi jih da manj, gre za navadno politicno cenzuro.
Bom porocal o razvoju dogodkov.
Tomaz
Ker se je veliko ljudi spravilo nad Jazbinskov zakon (tudi meni ni vsec), podajam se svojo razlago, zakaj NI KRIVEC za visoke cene.
Denimo, da bi bila Jazbinskova stanovanja 3x drazja. Dvoinpolsobno stanovanje je stalo nekje 20.000 DEM. Torej bi po tvoje stalo 60.000 DEM. Prva posledica bi bila, da bi bilo odkupov pol manj. To pomeni, da bi drzavi ostalo v lasti (in v vzdrzevanju) polovica druzbenih stanovanj.
Zaradi manj prodanih stanovnj bi efektivno drzava skupaj iztrzila le 33% vec, kot je.
Tisti, ki jih ne bi kupili bi praviloma izhajali iz sibkejsih druzbenih slojev. To pomeni, da jim danes ne bi mogli zaracunavati ekonomske najemnine, temvec politicno doloceno, ki bi komaj pokrivala stroske vzdrzevanja, s politicnimi pritiski velikega dela drzavljanov pa bi bilo mozno drzavo prisiliti tudi v neekonomsko poslovanje, torej v “socialno” financiranje iz proracuna.
S tem primankljaj stanovanj ne bi bil nic manjsi. Povprasevanje namrec presega ponudbo zato, ker se stevilo gospodinjstev in migracija v mesta visa, to pa s privatizacijo nima nic skupnega.
Da bi znizali cene stanovanj je potrebno odpraviti VZROKE za visoke cene, ne gasiti posledic visokih cen. Vzroki pa bodo odpravljeni, ko bo zazidljive zemlje toliko in ko bo zakonodaja tako posekana in bodo davki na zemljo primerno visoki, da si bo vsak lahko zgradil hiso za 10 – 12 milijonov SIT. To je stevilka, ki je v Sloveniji s stiskanjem zob dosegljiva skoraj vsem. Samo za manjsino, ki tega ne zmorejo pa se potem uvede socialne programe!
In za konec kviz vprasanje. Ali bi drzava s temi 33% vec denarja (lahko tudi 50%, ali 100%, ce je kdo skepticen) gradila stanoanja, ali bi jih porabila za financiranje svoje volilne baze?
Trenutni monopoli na nepremicninskem podrocju niso strankarsko opredeljeni, gre za klasicno lobiranje pod krinko skrbi za zascito potrosnika. Kdorkoli bo nadaljeval sedanje nemsko/skandinavske vzorce ne bo dosegel rezultatov.
Preprost izracun: primankljaj stanovanj v Ljubljani je 20.000. Ce bi jih financirala drzava ob sedanjih cenah SSRS, bi to zneslo med 300 in 400 milijard SIT stroskov, to je povsem nepredstavljiva stevilka, Ljubljana je v smrtnih krcih zaradi vsega nekaj milijard proracunske luknje.
Vseeno je KDO gradi stanovanja, ker je gradnja za vse enako draga. Potrebno je odpraviti kontrolo trga in uvesti liberalizacijo, ker bodo le s tem odpravljeni vzroki za visoke cene. Z drzavnimi posegi pa se bo le omejeno gasilo pozar in vode ne bo nikoli dovolj za vecino, tako bo vrsta cakajocih vedno daljsa.
p.s.
Ekola, nasel nekaj casa za odgovore v tej zgodnji uri. 😎 Zdaj pa dirkam v sluzbo.
Tomaz
Ce je komu vsec je razsirjanje po internetu zelo zazeljeno, ker se mi s tem clankom, kot kaze, v mainstream medije ne bo uspelo prebiti.
(p.s. V Sobotni Prilogi sem v preteklosti ze skusal objavljati. S prejsnjim urednistvom – Lorenci – se ni dalo zaceti pogovora. Preprosto je ignoriral vse, kar ni bilo ideolosko na liniji (to je misljeno dobesedno = clovek ni odgovarjal na veckratna pisma in emaile). Njegovo obnasanje je bilo skrajno neprofesionalno.
Morda se je po zamenjavi kaj spremenilo. Bom poskusil, dobra volja ne skodi. 🙂
Tomaz
Tomaz
Poslji svoj clanek v prvi ideolosko nevtralen slovenski casnik po imenu Zurnal, ki ga po novem vsem gospodinjstvom (razen tistim, ki imajo nalepko za prepoved nenarocenih publikacij) v obeh najvecjih slovenskih mestih brezplačno dostavljajo vsak petek po posti, gre za preizkušen medijski koncept, ki deluje v mnogih evropskih državah.
Ceprav omogocen z avstrijskim financnim kapitalom, vendar narejen s slovenskim intelektualnim kapitalom.
Njegov urednik je Dejan Steinbuch glej sliko – e-mail: [email protected] – ki je predtem s svojo urednisko politiko oddaljil od skrajnih jansevih stalisc tudi Demokracijo katere urednik je bil zacasno
Sicer pa je Dejan tudi clan uredniskega odbora kriticne intelektualne revije “Ampak”.
Po mojem mnenju bi ti z veseljem objavil clanek, ce pa ne pa za nas medijski prostor ni vec nobenega upanja.
O Zurnalu je nekaj bilo napisano v temle clanku na 24ur.com dne 27. septembra 2003, ki omenja tri spremembe, en nov dnevnik (Crnkovicev), ki pa ocitno ne bo zazivel, ker se je tudi Crnkovic pridruzil novemu tedniku Zurnal; nov tednik Zurnal, ki pa je ze dobro zazivel pod urednistvom Steinbucha; ter nazadnje omenja za mesec maj predvideno spremembo casnika Delo:
>>Naslednje leto se bo podoba slovenskega trga tiskanih medijev precej spremenila. Nov vseslovenski casnik pripravlja znani kolumnist Marko Crnkovic. Pri projektu sodelujejo tudi avstrijska druzba Styria Medien, financna druzba Triglav, holding Infond, holding Kmecka druzba in Schoolmajerjeva agencija BeBe. “Mislim, da slovenski trg dnevnega tiska dobesedno vabi k temu, da nekdo ustanovi in lansira nov dnevnik,” pravi Crnkovic, ustanovni urednik novega dnevnika. Novi dnevnik bo izhajal 6 dni na teden in bo, kot pravi Crnkovic, drugacen in boljsi od drugih. “To bo resen casopis, tako imenovani ‘quality press’. Seveda pa to ne pomeni, da bo dologcasen, jaz hocem delati casopis, ki bo zanimiv, atraktiven, moderen seksi, ce hocete,” je se napovedal.
V celoti s tujim, sicer spet avstrijskim, kapitalom, pa nastaja tudi nov tednik Zurnal. Vsebina zurnala bo vse, od politike do zabave. “Moto je ‘Na strani bralcev!’, delamo v bistvu splosnoinformativni casopis, kar pomeni, da se bomo dosledno izogibali politicnemu opredeljevanju,” pravi Dejan Steinbuch.
Na zacetku bo tednik osredotocen na Ljubljano in Maribor z okolico. Format bo nekje med casopisom in revijo, clanki pa bodo krajsi kot obicajno v tednikih. “Imeli bomo zelo visoko naklado, okoli 200 tisoč, kar je rekord v Sloveniji.”
In kaksne moznosti za prezivetje na trgu imata nova casopisa? “Casopisi, torej dnevniki in tedniki, so zelo specificno trzisce, kar pomeni, da moras zelo dolgo vlagati vanje, preden lahko pricakujes kakrsenkoli dobicek. Potem pa je tu se vprasanje kvalitete, mogoce ne ravno kvalitete, ampak tega, kako dobro zadanes okus bralcev v Sloveniji,” pravi Marko Milosavljevic s Fakultete za družbene vede.
Z novim odgovornim urednikom pa bo na novo zadihal tudi casnik Delo.
Darijan Kosir, urednik dnevne redakcije pri casniku in najbolj omenjani bodoci odgovorni urednik Dela, napoveduje: “Nas z majem naslednje leto caka kar velika sprememba, ker bomo Delo tiskali v novi obliki in na novi rotaciji. Tem bomo prilagodili ne samo obliko, ki bo veliko bolj atraktivna za bralca, ampak tudi vsebino.” Delo zeli s tem pridobiti predvsem mlajse bralce.
Živjo,
najlepša hvala za nasvet. Tegale ne morem več, ker sem ga že dal v javnost (časopisi imajo bojda radi ekskluzivo). Njegov namen vzpodbuditi debato deluje in presenečen sem, da se tako učinkovito se širi po internetu. 🙂
Pišem pa novega, ki bo veliko konkretnejši in napisan v sodelovanju s stroko (tako, da bo vseboval konkretne predloge). Tisti gre v Žurnal.
Tomaž
Vlada oz. ministrstvo za okolje in prostor je šele pred tremi meseci preimenovalo še vedno socialistično naslovljen “Urad za prostorsko planiranje” v (vsaj deklarativno) bolj razvojno usmerjen “Urad za prostorski razvoj” , čeprav je bilo družbeno planiranje ukinjeno že pred desetimi leti.
Preimenovani urad je dolžan:
– spremljati stanje v prostoru (s pripravo poročil o stanju v prostoru ter s pripravo predlogov ukrepov za izboljšave);
– in pripravljati uradne odgovore na vprašanja javnih medijev;
Ce si zelis, da zraven tvojega clanka casopis (mislim, da bi Zurnal z veseljem poslal tako vprasanje) objavi tudi odgovor “Urada za prostorski razvoj” na The Milion Dollar Question:
“Kateri členi v katerih veljavnih zakonih so potrebni spremembe, ce bi vlada zelela uresniciti Mrkaićev predlog, da se dodatna 2 odstotka površine celotne Slovenije alocirata za prosto gradnjo, kjer bodo naselja gradili in komunalno opremljali zasebni investitorji, brez vmešavanja državnih urbanistov in občinskih uradnikov?”
Naj se malo potijo :)), to so dolžni odgovoriti, le casopis jim mora dovolj zgodaj poslati vprasanje, ker bodo rabili vec kot par tednov, da bodo pripravili odgovor.
Poleg tega ti bo mogoce pri samem pisanju novega clanka koristilo tudi kaj iz že javnih dokumentov vlade kot je “Ocena stanja in teženj v prostoru R Slovenije”
V četrtem poglavju (“Razvoj omrežja mest in drugih naselij”) na primer je kar nekaj ugotovitev, na katera se lahko sklicujes v clanku:
1. vladna ugotovitev:
“Povprečen slovenski državljan si želi živeti v enodružinski hiši z vrtom ob robu majhne vasi ali majhnega mesta.”
Moj komentar na ugotovitev 1.:
Torej je država zavestno šla v nasprotno smer od želja svojih državljanov s planiranjem najemništva kot “povprečne evropske prakse”. Zakaj slovenska država – ali je še slovenska, ali pa že “povprečno evropska” – ni raje naredila kompromisa med željami svojih državljanov in svojo željo.
Kompromisna rešitev je lastništvo nad lastnim stanovanjem v večstanovanjskih zgradbah.
2. vladna ugotovitev:
“Te večinske želje se v prostoru kažejo kot razpršena poselitev in razpršena gradnja.”
Moj komentar na 2.:
Seveda se večinske želje sedaj tako kažejo, ko pa država ni bila pripravljena na kompromis, če pa bi bila, pa bi tudi državljani bili za kompromis.
3. vladna ugotovitev:
“V obmestnih naseljih in na drugih območjih, ki mejijo na večja mesta, se bodo naselja zaradi gradnje stanovanjskih hiš (…) še naprej širila.”
Moj komentar na 3.:
Če se država tega zaveda, zakaj potemtakem ne spodbuja raje kompromisne rešitve pa bi bili državljani ‘siti’ in država ‘cela’?
4. vladna ugotovitev:
“Uveljavljajo se tudi prostorski procesi, kot so suburbanizacija (…) Za ta območja so kljub visoki gostoti značilne potratna raba prostora ter vse prevečkrat nerazumno velike enodružinske hiše, ki so glede na število stanovalcev, funkcionalnost, prometno dostopnost, infrastrukturno opremljanje, vplive na okolje in energetsko rabo neracionalne.”
Moj komentar na 4.:
Če bi bila vlada sama bolj racionalna od svojih državljanov, potem bi izbrala kompromisno strategijo prostorskega razvoja in se ji ne bi bilo treba pritoževati nad neracionalno gradnjo.
5. vladna ugotovitev:
“Poleg tega je na teh območjih tudi veliko nezakonitih in napol zakonitih tako imenovanih črnih gradenj. Številne črne gradnje ne pomenijo le protipravnega prisvajanja pravic, ponekod pa celo zemljišč v prostoru, temveč tudi izogibanje plačila predpisanih obveznosti, ki so jih s tem črnograditelji prevalili na zakonite graditelje.”
Moj komentar na 5.:
Aroganca države nasproti željam državljanov pač vodi v aroganco državljanov nasproti državi.
6. vladna ugotovitev:
“V zadnjem času se v obmestja (suburbana naselja) priseljuje tudi mestno prebivalstvo. Vzroki za to so pomanjkljivo izvajanje zakonodaje, togost urbanističnih dokumentov, pomanjkanje infrastrukturno urejenih zazidljivih površin, odsotnost trga nepremičnin in nedorečena zemljiška politika.”
Moj komentar na 6.:
Vzroki so drugje, v nepripravljenosti države, da prisluhne željam svojih državljanov in omogoči kompromis.
7. vladna ugotovitev:
“Medtem ko je kmetijstvo imelo v preteklosti predvsem ekonomsko vlogo, ima danes že drugačno (razvojno, prostorsko, naravovarstveno). Na nekaterih območij bodo prav posredni učinki kmetijstva postali pomembnejši kot njegova prehrambna vloga.”
Moj komentar na 7.:
Kompromisna rešitev bi ohranila tudi večino kmetijskih površin.
8. vladna ugotovitev:
“Površine, ki za kmetijstvo ne bodo več zanimive, bo treba nameniti dejavnostim (športu, rekreaciji in turizmu) tako, da bi jih bilo možno ponovno nameniti kmetijski dejavnosti, če bi bilo treba.”
Moj komentar na 8.:
Državljani ne bi imeli nič proti, če bi ob novozgrajenih večstanovanjskih zgradbah namesto kmetijskih bile rekreacijske površine, če bi država le začela sproščati zemljišča za gradnjo večstanovanjskih zgradb na dodatnih 2% površin kot predlaga Mrkaić.
Nato v osmem poglavju (“Prostorsko planiranje in institucionalni razvoj”) vlada sprejema v “Oceni stanja” še samokritično mnenje:
“Na parcelo natančno pripravljen kartografski del dolgoročnega plana občine je na eni strani za dokument razvojne narave preveč natančen, na drugi pa pogosto nima izdelane vizije prostorskega razvoja dejavnosti v daljšem časovnem obdobju.”
“[…]moramo ugotoviti, da k temu veliko prispeva sistemsko neustrezno zastavljeno varstvo kmetijskih zemljišč, še zlasti znotraj infrastrukturnih in dobro dostopnih ureditvenih območij naselij.”
Ob sprejetju novega zakona so leta 2003 na “Ministrstvu za okolje, prostor in energijo” spet našteli iste probleme:
– pritiski suburbanizacije ob avtocestnem križu;
– prestrukturiranje podeželskega prostora zaradi spremenjene vloge kmetijstva;
– obsežno zaraščanje kmetijskih površin z gozdom;
– neenakomeren urbani razvoj (povezan s pomanjkanjem instrumentov zemljiške in stanovanjske politike);
– nespoštovanje in neupoštevanje predpisov o urejanju prostora.
Vir: vladni dokument: “Sistem prostorskega načrtovanja v Sloveniji”
:
Ali bo vlada oz. država kdaj sprevidela vzroke za to pri sebi?
———————————————————————————
Še nekaj ključnih pojmov iz obstoječe zakonodaje. Leta 2003 sprejeti “Zakon o urejanju prostora” (ZUrP) med drugim določa dve vrsti “prostorskih aktov”,
državne in občinske, ki se delijo:
– na tiste, ki opredeljujejo prostorske usmeritve,
– ter tiste, ki so podlaga za podrobnejše načrtovanje ali dovoljevanje posegov v prostor.
Dopolnjuje ga prav tako prenovljeni “Zakon o graditvi objektov”, ki na uporabnikom prijaznejši način določa načine in postopke za pridobivanje dovoljenj za gradnjo in urejanje prostora.
Znotraj Ministrstva za okolje, prostor in energijo je “Urad za prostorski razvoj” pristojen (med drugim) za:
– spremljanje stanja v prostoru s pripravo poročil o stanju v prostoru;
– pomoč in svetovanje pri prostorskem načrtovanju pripravljavcem prostorskih aktov
(pripravljalec je lahko ne le ena občina, tudi več občin se lahko med seboj dogovori
in izdela skupne prostorske akte.).
“Prostorski akti” občin so med drugim:
a) Prostorski akt imenovan “Strategija prostorskega razvoja”.
Ta določa:
– “izhodisca, cilje, prioritete” prostorskega razvoja občine;
– “zasnovo infrastrukture” (ceste, vodovod, kanalizacija ipd);
– “zasnovo krajine” (prikaz kmetijskih in gozdnih površin, vodnogospodarskih sistemov,
območij pridobivanja rudnin, naravnih in kulturnih vrednot ter ogroženih naravnih območij).
b) Prostorski akt imenovan “Urbanistična zasnova”.
Ta določa med drugim:
– členitev naselja na posamezne funkcionalne enote ter območja predvidene širitve naselja.
c) Prostorski akt imenovan “Prostorski red”.
Ta skupaj z “lokacijskim načrtom” določa:
– območja “namenske rabe prostora” tako natančno, da je njihove meje mogoče določiti v naravi in jih prikazati v zemljiškem katastru,
– merila in pogoje za določanje gradbenih parcel,
– trajnostno rabo naravnih dobrin,
– splošne minimalne standarde komunalnega opremljenosti zemljišč.
– členitev na prostorske in funkcionalne enote, ipd.
č) “Lokacijski načrt” natančneje določa:
– širitve naselij (v skladu z urbanistično zasnovo),
– umestitvi infrastrukture (ceste, vodovod, kanalizacija ipd),
– opredelitvi območij, kjer se izvaja npr. razlastitev, komasacija, prenova v skladu z novim “Zakonom o urejanju prostora” (ZUrP-om),
————————————
Ali ste vedeli?!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Pobude, ki jih dajejo občani za spremembo prostorski aktov,
je vsaka občina dolžna obravnavati vsake štiri (!) leta,
pogosteje pa le, če ji je to po volji.
————————————
In še kontaktne informacije za One Milion Dollar Question: “Kateri členi v katerih veljavnih zakonih so potrebni spremembe, če bi vlada želela uresničiti Mrkaićev predlog, da se dodatna 2 odstotka površine celotne Slovenije alocirata za prosto gradnjo, kjer bodo naselja gradili in komunalno opremljali zasebni investitorji, brez vmešavanja državnih urbanistov in občinskih uradnikov?”, ki bi ga lahko casnik objavil hkrati z objavo tvojega clanka:
Direktorica urada: Valentina Lavrenčič
tel: 01 / 478 7014
faks: 01 / 478 7010
Sektor za razvoj prostorskega načrtovanja: Jelena Hladnik
tel: 01 / 478 7062
faks: 01 / 478 7010
Sektor za nacionalni prostorski razvoj: Blanka Bartol
tel: 01 / 478 7054
faks: 01 / 478 7010
Sektor za projekte in programe prostorskega razvoja: Margarita Jančič
tel: 01 / 478 7018
faks: 01 / 478 7010
Sektor za državne prostorske ureditve: Barbara Radovan
tel: 01 / 478 7042
faks: 01 / 478 7044
Sektor za nadzor prostorskega načrtovanja: Mojmir Prelog
tel: 01 / 478 7214
faks: 01 / 478 7064
Hja, debata se mi je na začetku zdela kar zanimiva, tudi “članek” ni čisto brez soli in nekaterih argumentov, ko so pa na površje priplavale floskule o “komunistih”, ki da so vsepovsod razen pri Družini, pa o “vladnih medijih”, “politični cenzuri” (!?) pa o “prvem ideološko nevtralnem časopisu”, me je žal vse minilo. Na tak način se pač ne da racionalno debatirati. Škoda.
Predno pa se čisto raznežite od samopomilovanja, pa poskusite svoje “članke” objaviti v npr. vodilnih švicarskih ali pa ameriških dnevnikih … (in ko vam to ne bo uspelo, bo pač na dlani sklep, da jih obvladujejo slovenski komunisti, ki vas politično cenzurirajo, mar ne?).
Malce več stika z realnostjo marsikomu res ne bi škodilo!
Dragi Ego, ti bi torej rad debatiral “ad rem” in ne “ad personam”. Pa poglejmo koliko se ti sam držiš tega nasveta: na začetku trdiš, da se ti je debata zdela zanimiva in da vsebuje tu in tam zrno soli. Kako to, da se nisi lotil diskusije tako kot svetuješ drugim, torej tako, da bi navedel svoje kontraargumente za tiste argumente, ki se ti zdijo slabi in podprl tiste, ki se ti zdijo dobri? Kako to, da si izpustil priložnost, da diskutiraš “ad rem”?
Očitno ti le ni toliko do tega, kar svetuješ drugim, torej do “ad rem” diskusije. QED.
Praviš, da je “ad personam” diskusija zate pod nivojem. Ampak ti se spustiš še za en nivo nižje s tem, da vse v temi navzoče “persone” vzameš kot enega samega slamnatega moža, kot da se vse “persone” tukaj v vsem strinjajo, ter praviš, da te je minilo diskutirati. Ja, s kom le???? Meni recimo ne moreš pripisovati, da se strinjam z vsem, kar so napisali ostali v tej temi. Najbrž pa tudi drugim ne.
Jaz se ne strinjam, in se mi zdi enako površno in skregano z realnostjo kot tebi, recimo trditi, da komunisti določajo uredniško politiko ali da izvajajo politično cenzuro v nekem časopisu. V nobenem je ne. Jasno.
Ampak se pa strinjam s Tomaževo diagnozo, da je prevladujoči duh v slovenski kulturi (vključno z ekonomijo, ideologijo in politiko, ki sta le del te kulture v najširšem antropološkem smislu besede “kultura”) kolektivističen.
In da ta prevladujoči duh (kolektivistični duh, ki je preostanek starih časov, časov in razmer pred industrijsko revolucijo, kaj šele informacijsko) ne ustreza sodobnemu času, še manj pa prihodnjemu (v katerem bodo živeli naši otroci).
Ista diagnoza velja tudi za vse Evropske države (ene bolj druge manj, pri čemer velja, da bi bile nekatere brez vpliva ameriškega duha še bolj kolektivistične kot so zdaj, recimo Nemčija, kar dokazuje tudi večji kolektivizem v vzhodni Nemčiji od duha v zahodni Nemčiji), še posebej pa za nekdanje socialistične družbe, kjer je bil kolektivizem še dodatnih 50 let vzdrževan v obliki socializma.
Časopisi, ki niso zastonjski, vključno z Delom, so prisiljeni pristati na najgloblje kulturne vzorce svojih kupcev, saj živijo od kupcev, ki plačajo vsak za svoj izvod iz svojega žepa in ti ne marajo, da se spodkopava kolektivistični vzorec, ki jim kot pripadnikom tega duha daje občutek varnosti.
Časopisu, kot je Zurnal, pa tega ni treba, saj ni odvisen od tega ali neguje bralčev kolektivistični duh ali ne. Lahko ga, lahko pa ne. Lahko si privošči, da ga tudi ne. To mu daje možnost, da je (kulturno v najširšem pomeni te besede, ne le ideološko kot sem prvič zapisal) nevtralen. Ali vsaj: nevtralnejši do teh vzorcev.
Na to temo je bil, kot mi je našel Google, v slovenskih medijih celo objavljen nek članek. Kje? V Delu? Ne, v računalniški reviji in ga je podpisal Samo Kuščer. Glej spodaj.
Lahko bi ga dal v obvezno čtivo vsem Slovencem poleg “Protestantske etike in duha kapitalizma” (), v kateri je klasični nemški sociolog Max Weber pokazal, kako imata razmah protestantizma – protestantizma, ki je prvič v zgodovini v religijo vpeljal osebnost posameznika, ne več le kot sestavni dela njegove družine ali klana ali naroda, kot je bilo to prej in je v podzavestnem kulturnem vzorcu ponekod še zdaj, pač pa prvič kot samostojno enoto (v razmerje do Celote, ja, to je izumil protestantizem stoletja prej preden so se pojavili še katoliški personalisti, ki so v slovenski kulturi vključno s socialističnim konceptom vsestransko razvite osebnosti, ki je le variacija na katoliški personalizem, skrajni domet duha individualizma na slovenskem), na eni strani, ter, etični kapitalistični odnos do gospodarjenja s kapitalom, na drugi, skupni vzrok v prelomu z kolektivističnim duhom, ki je vladal do tedaj v zgodovini človeštva.
Za tiste, ki jim link na računalniško revijo ne dela, ali pa ga bodo premaknili v arhiv, ga kopiram semle: Novi kolektivizem.
>> Ena najslabših značilnosti prejšnjega politično-ekonomskega sistema je bila skupinska odgovornost. Tam, kjer so odgovorni vsi, ni v resnici odgovoren nihče.
Marsikomu se že toži po socialističnem sistemu, ki je imel zagotovo številne pomanjkljivosti (med drugim zelo pomembno, da dolgoročno ni deloval), bil pa je bolj prijazen, na neki način stabilen in pravičen, tudi varen. Vsaj zadnja leta ali desetletja. Zagotovo pa je imel hudo pomanjkljivost, namreč kolektivno odgovornost namesto posameznikove. In medtem ko je ob tranziciji Slovenija (po nepotrebnem) zavrgla veliko dobrega iz preteklega sistema, je to slabost ohranila.
Kolektivna odgovornost za družbo ne more biti dobra.
Tudi v državah Daljnega vzhoda, kjer je kolektivizem močnejši, kot je bil kdaj v Evropi, ne gredo tako daleč, da bi odgovornost redčili.
Sicer res za zgrešena ali neprimerna dejanja pade breme na širšo skupnost (družino, delovni kolektiv …), vendar se posameznika s tem ne razbremeni. V preteklosti so breme na posameznika jemali tako resno, da se je posameznik pogosto častno umaknil v smrt, da je vsaj delno opral kolektiv.
Kolektivna odgovornost je bila v naši preteklosti pravzaprav le drug izraz za nikakršno odgovornost. Če je šlo kaj narobe, posameznik praviloma ni bil odgovoren, odgovornost je prevzemal širši kolektiv. V tem je bilo seveda tudi nekaj pozitivnega, saj je bilo življenje zato zagotovo manj stresno. (Pojem stresa smo poznali praktično le iz tuje literature). Po drugi strani pa seveda ni bilo treba nikomur pretirano skrbeti, da bo za kaj zares klican na odgovornost – če se omejimo na poklicno odgovornost in ne na politično, partijsko, kajti s to se nikakor ni kazalo hecati. Za vse uspehe – če spet izvzamemo ekscese v slogu izkopavanja 5000 ton premoga v enem dnevu ali kaj podobnega – je poleg partije žela slavo celotna družba, pri neuspehih pa je celotna družba morala še malo potrpeti. Ni bilo govora, da bi podjetje propadlo. Če je šlo enemu podjetju slabo, tudi če se je to zgodilo zato, ker ga je vodil človek z napačno izobrazbo in brez smisla za kakršnokoli poslovnost, je takoj priskočila celotna družba. Uspešna podjetja so krila izgubo neuspešnih. Bolj podjetni posamezniki so poskrbeli za to, da so kolikor toliko dobro živeli tudi posamezniki, ki po svoji izbiri ali zaradi spleta okoliščin sami zase ne bi znali dovolj poskrbeti.
Dobro desetletje po opustitvi tega socialnega modela je vse obrnjeno na glavo, celo tako zelo, da kolumnist Mrkaić v Financah samozavestno napiše, da so si posamezniki povsem sami krivi, če so lenarili, namesto da bi študirali, in zato zdaj ne dobivajo dovolj visokih dohodkov – kakor da bi bili, mimogrede, v naši družbi visoki dohodki res kakorkoli odvisni od pridnosti med študijem. Podjetja pa seveda zdaj tudi veselo propadajo in nikomur ni hudo za njimi. Žal propadajo tudi podjetja, za katera ne bi bilo treba, da bi propadla, a to je že druga zgodba. Kar preveč vsakdanje pa so zgodbe o neuspehih, za katere se v javnosti izriše povsem jasna in nedvoumna slika osebne odgovornosti, vpleteni pa se distancira in otrese vsakršne odgovornosti.
Ko smo o primeru NLB, ki je zaradi morebitnih slabosti programske opreme razburil tudi računalniško strokovno javnost, nazadnje pisali, se celotna štorija še ni odvila do konca. Vse je kazalo na »polovično varianto«, pri kateri bi sicer v javnosti obveljalo, da je odgovornost kolektivna (ali neznana ali zabrisana ali neugotovljiva ali v kategoriji »naravnih danosti« – da le ne bi bilo treba pravemu lumpu odgovarjati), dejansko odgovorni pa bi vendarle moral plačati ceno in bi bil ob službo. V resnici pa se je pozneje odvilo tako, je dejansko odgovorni – namreč predsednik uprave Voljč – sicer ob službo pri NLB, mu je pa zagotovljen še boljši, še bolj odgovoren položaj pri belgijski solastnici ljubljanske banke.
Ni jasno, ali Belgijci drugače pojmujejo odgovornost, tako da predsednik uprave ni odgovoren tudi za napake podrejenih, predvsem pa za vse poslovne napake, ali pa so se Voljču z udobnim položajem le zahvalili za uslugo, da jim je uredil dober nakup. Vsekakor pa je bolj ali maj jasno, da težave NLB in njenih komitentov ne izhajajo iz napak ali pomanjkljivosti programske opreme, temveč iz slabih in napačnih poslovnih odločitev, verjetno na več ravneh. Zelo verjetno – če iz nekega formalnega spoštovanja do nadzornega sveta ne napišem, da zanesljivo – pa je odgovoren Marko Voljč.
Zaradi njegovega vodenja in odločitev so komitenti NLB doživeli pravo zmedo na svojih računih, težave pa še kar trajajo in zaenkrat še ni dokončne ocene, kdaj se bodo nehale.
Morda takrat, ko bodo vsi pobegnili k drugim bankam?
Morda se bodo takrat tudi člani nadzornega sveta začeli spraševati, kdo je odgovoren za škodo.