Život je samo most….
Druga dvorana… drugi ljudje…enak čas…podoben koncert…verjamem, da ne enak…ker tudi ona nikoli ni enaka, čeprav se v svojem bistvu ne spreminja…zatemnjen oder, diskretne luči…aboridžinski začetek z zamolklo, kot z drugega sveta skrivnostno zvenečo glasbo…potem – ave Marija… ave življenje!…ave ljubezen!…ave trenutek, ko se hrepenenje priplazi do konic prstov na rokah in oživi, se osvobodi na vedno drugačen način…Ave občutek, da teh trenutkov ni nikoli konec…da jih ne more, ne sme biti konec…
potem koža, odeta v mravljince do zadnje dlačice na zatilju…zaradi njenega glasu, ki je švignil naravnost pod mojo kožo, mimo vseh mišic in kosti in pihnil na moje srce…glas kot britev, ki zareže naravnost do srčike…kristalno, diamantno čist, globok, ganljiv…pristen…brezčasen…vmes so desetletja…a vendar zvenijo pesmi enako…enako hrepenenje diha iz njih…enaka energija…čarovnija…zvokov…glasov… šova, ki to ni…karizme, ki se kar razliva z odra…zaradi zgodb, ki živijo v pesmih…glasu, ki bi ga človek kar poslušal in poslušal…ki ga pogreša v času, ko imajo glavno besedo glasbila.
“Život je samo most, stoga nemoj da na njem gradiš kuću”…res je…je samo most (preko kojeg moram proć)…a vendarle vse, kar imamo…in na njem od prvega do zadnjega diha zidamo neko hišo…s stenami časa…z vrati vračajočih se korakov in podbobji nepričakovanih srečevanj ter razhajanj…z opeko mimobežnih trenutkov…s streho vetra…z okni hrepenenja…s kaminom ljubezni…hiša, napolnjena s smehom in pobarvana z mavrico…s kotički vznesenosti…kot je bila tista ob njenem glasu…posrka te vase do zadnje brbončice na jeziku…ne moreš si pomagati (zakaj sploh bi si?)…in če si strašno patetičen (kot sem jaz) in se docela prepustiš, ti nehote po licu spolzi solza…ne od žalosti…od tistega presežka občutkov v prsih, ki se ne morejo realizirati drugače, kot da v temi neke dvorane diskretno spolzijo za ovratnik…
življenje je samo most…in vse tisto, kar je na drugi strani mostu, je v megli…na pot tja čez vzamemo zgodbo neke mladosti…z danes divjim, jutri že čisto mirnim in dobrim srcem ter tisočerimi bojevniki v prsih… na pot k tisti čarobni točki, kjer se Donava ljubi z nebom…
življenje je samo most…in na drugi strani se spet vse poti staknejo…bi sploh lahko bilo kako drugače?
ps: odzven koncerta Josipe Lisac…
