Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja dojencek v zakonski postelji

dojencek v zakonski postelji

Spim z dojenckom skupaj v postelji. Ko se je rodil, sem hotela, da je v svoji kosarici, borila sva se skoraj 3 tedne, pa sem bila tako crknjena, da sem ga raje vzela k sebi, da sem spala vsaj nekaj ur. Zdaj me pa malce skrbi kako bo, ko bom hotela, da spi v svoji posteljici. Zdaj ima 5 mesecov. Rekla sem, ko bo spal celo noc, bo sel v svojo posteljo. Zdaj me pa skrbi, da ne bo hotel iti. Kako ste ste se vi lotili “premescanja”, je bilo hudo…? Hvala

Vsaj se bo lotil drugače, gotovo, kdo ti bo rekel, da ga pusti jokat, drugi imajo učinkovite metode iz knjig. Jaz ti lahko povem le svojo izkušnjo – moj sin ni spal. Ni spal in pika, zbujal se je na pol ure, na uro – dokler je bil v zibelki zraven najine postelje je še šlo, bil je v doseg roke. Ko je zibelko prerastel in šel v svojo posteljo, v svojo sobo (v spalnici ni prostora), njegov spalni vzorec pa se ni prav nič spremenil, je bilo zame po nekajtedenskem matranju dovolj – po tem ko sem telebnila po tleh od utrujenosti – je šel v zakonsko posteljo. Tam je ostal do svojega 2,5. leta. Do takrat namreč ni prespal cele noči. Pri 2. letu smo ukinili dojenje (ki je zadnje leto trajalo le ponoči), potem pa smo razmišljali, kako bi selitev izpeljali.
Vedno je imel v svoji sobi na razpolago svojo posteljo, zato sem ga za popoldansko spanje pričela dajati spat tam, da se navadi. Marca smo pričeli govoriti, da je v veliki postelji le na obisku, da je njegova postelja v njegovi sobi. Po mesecu dni, aprila, sem ga zvečer vprašala, če bi morda šel v svojo posteljo spat, pa je rekel, da bi. Seveda je bilo vedno jasno (in je še), da lahko k nama pride kadarkoli. Razložila sem mu, da bom jaz počakala, da on zaspi (beri: se bom mečkala z njim v postelji velikosti 70krat140), potem pa grem v veliko posteljo. To je sprejel, vsak dan je spal dlje v svoji sobi, zdaj se le redko zbudi pred 4. uro. Potem pač pritaca ali pa me pokliče. So bila že tudi jutra, ko sem ga ob 7. uri zjutraj pogrešila v svoji postelji – ker se preprosto ni zbudil. V treh mesecih se je le dvakrat zgodilo, da je spal v zakonski postelji – ker ga je bilo zaradi nevihte strah in je prosil, če lahko.
Verjetno si hotela slišati, kako že zdaj otroka spraviti iz zakonske postelje – mi vse do takrat, ko je res prespal večino noči, tega nismo uspeli narediti…
Morda pa bi ga dala v njegovo posteljo, ki bi jo dala zraven svoje (brez ograjice vmes) – tako bi bil otrok poleg in hkrati na svojem…
T.
Aja, saj vem da sem dolga – še tole: nikoli ne poslušaj, kaj imajo za zlobnega pripomniti drugi, zakonska postelja je pač taka tema, da je vsak pameten po svoje (sploh generali, ki z nespečimi otroki nimajo skrbi). Ti si uredi tako, da bo ustrezalo tebi in otroku…

Hvala Tinkara!!
Saj je se ne mislim dat ven, ker je tudi meni lustno jo met zraven. V bistvu so me vsi strasili, kako bo hudo… Ampak mi bomo se kar naprej uzivali vskupni postelji, dokler ne bo vecja!!

nova
Uredništvo priporoča

Branka,

poskusi se odlociti kaj je za malcka dobro in ne kaj tebi pase. Vem, da se je lepo crkljat ob malcku (tudi mi smo to obcasno delali), ampak kar pripravi se na veliki upor, ki bo sledil izselitvi iz velike postelje. Kasneje ko bos to naredila, bolj glasen in trmast bo. Da niti ne govorim o redkih primerih, ko so starsi zaspali in se ponesreci ulegli na malcka in ga zadusili v lastni postelji (mislim, da je ena mamica ze pisala o tem pred kaksnim letom).

Odlocitev je tvoja…….

Ah, daj, na otroka se ne moreš poleči, če nisi zadet ali pijan, sama sem vedno vedela, kje je in kje je on, edina nevarnost, ki dejansko obstaja, je, da bi se otrok zaradi toplote maminega telesa pregrel, če bi bil preveč pokrit. takrat lahko nastopi smrt v zibki, to je res. o velikem uporu – mi ga nismo doživeli, res ne, v svojo posteljo je šel, ko je bil pripravljen. A zakaj bi sebe mučila in ne spala vse noči (res mesece dolgo, točneje do njegovega 2.5 leta), če gre tako lažje. Ni toliko stvar v tem, da je fino crkljati se – to delamo mamice vse po po vrsti, naj je dete v zakonski postelji ali ne – stvar je v funkcioniranju. A je potem bolje za mamico, da kot hlod stoji na okopih, ne spi ne podnevi, ne ponoči, samo zato, ker nekateri (ki imajo dokaj speče otroke) pravijo, da to ni zdravo?…
Oprosti, nekoč so me obtožili, da je “bolno” ker dete spi pri meni – in to mamica, ki ima otroka, za katerega sama priznava, da sploh ne ve, da ga ima… ja, taki so res lahko pametni…
T.

Draga Branka,
tudi sama sem že o družinski postelji ogromno napisala. Pri nas je bilo takole:
– prvi otrok ni spal v družinski postelji ampak v svoji posteljici poleg najine. Še sedaj večkrat pomislim na to, kako sva bila z možem neumna, ker mu po 6. mesecu nisva dovolila nočnega dojenja in ga je namesto tega mož ure in ure nosil. Vsakič, ko ga je položil v posteljico, se je zbudil in spet se je vse začelo znova…
– druga je spala pri nama od rojstva dalje, kadar je bil mož dovolj buden, jo je prenesel v njeno posteljico poleg najine in je tam spala. Če se je zbudila, jo je dvignil in dal poleg naju. Po 1. letu starosti je zvečer pri dojenju zaspala, nato sva jo položila v njeno posteljico in ko (če) se je ponoči prebudila, se je preselila na dojke in med naju z možem. Pri dveh letih starosti pa je dečva jasno in glasno izrazila željo, da želi spati skupaj z bratcem v njegovi sobi. In je šla. Sama od sebe, po svoji volji. Brez težav in travm! V svojo veliko posteljo in spala cele noči. Ker se je takrat še dojila, sem se zjutraj, preden sem šla v službo enostavno vlegla poleg nje, ji še vsi dremavi in zaspani ponudila “zajtrk” in nato odšibala v službo. Po prebujanju sta zanjo in za bratca poskrbela mož in taščica.
– no naš tretji pa je tudi od rojstva v družinski postelji, otroško posteljico imamo za okras in za prah nabirat. Vsi zadovoljno spimo, se zjutraj prebudimo in sploh več ne štejemo nočnih podojev.

Sploh ne delamo več kakšnih časovnih načrtov odstavljanja ali (joj kakšen neumen izraz) odvajanja spanja pri nama. Ko se bo sam odločil da gre, ga bomo pri tem podprli. In to je vse. Mi smo vsi zadovoljni tako kot je in uživamo v bližini drug drugega. Najlepše je, ko se včasih kakšno juto prebudim in vidim, da se je ponoči prikradla še tasrednja (približno takole 2x mesečno) in ko najstarejši zjutraj ugotovi, da je sam, hitro pribrenči v našo veeeeeliko posteljo. Potem pa se žgečkamo in krohotamo, da zbudimo sosedove….

Vedno znova govorim, da je NAJBOLJE to, kar vaši družini najbolj ustreza, ne pa to, kar ustreza taščam in tetam…

Jaz sem svojega nekje pri šestih mesecih počasi začela privajati na njegovo posteljo. Imela sem srečo in ni bilo nobenih problemov. Res pa je, da se je od nekje sedmega meseca zbujal in dojil ponoči le enkrat ali dvakrat. Ponavadi sem ga po podoju(okoli 3-4h) kar pri sebi pustila spati. Kmalu bo dopolnil eno leto in od 10 meseca spi po cele noči (seveda so tudi izjeme), tako da vso noč ostaja v svoji postelji. Jutranji podoj imava od cca. 4.30-6.00 in potem ponavadi zaspi še za kako uro, seveda pri meni- prijetno za oba.
LP, P.

Ja, otroci so res različni in mislim, da je res najpametneje delati tako, kot vam ustreza.
Pri nas mala že od začetka brez težav spi v svoji posteljici, smo pa zato imeli kontra problem na dopustu. Nekaj dni smo bili pri sestrični, kjer ni bilo prostora, da bi postavili posteljico zanjo. In ker sva ležali v isti postelji (res ne morem reči, da sva “spali v isti postelji”), se je mala vsako uro prebudila, začela plezati po meni, me vleči za nos in v glavnem uganjati vse vragolije, ki jih sicer počne okoli 7h zjutraj, ko se preseli v najino posteljo. In če sem čisto iskrena, bi mi včasih res pasalo, da kakšen večer skupaj zaspimo, saj jo je lepo imeti tako ob sebi.
No, sicer sem vesela, da tako lepo spi … hotela sem le reči, da nam tako ni nikoli vse čisto prav in da se sploh se ne oziraj na to, kaj pravijo drugi. Res je namreč – če otrok spi brez težav, je lahko solit pamet.
Uživajte skupaj, dokler vam vsem tako paše …jaz pa si bom spravila vse te odgovore na tvoje sporočilo, saj mi vsi pravijo, da naslednji otrok sigurno ne bo spal (ker kao nihče nima sreče, da bi mu dva otroka spala) – in takrat bomo tudi mi uživali radosti družinske postelje.

Čao,
Urša

Moja pikica je od začetka spala v svoji postelji in še takrat, ko smo jo bolj iz lenobe hoteli dati spat na taveliki postelji, da bi se malo skupaj crkljali, se je uprla. Potem pa sva pri njenih dveh letih ostali sami in je že tretjo noč sama prilezla iz svoje sobe in postelje k meni.
Najprej mi je malo crkljanja pasalo, potem sem mislila, da ji je njena posteljica že pretesna in sem kupila večjo…. pa nič. Pred kratkim sem njeno sobo preuredila, malo pobarvala, da je imela “novo posteljo”, v katero je bila sicer pripravljena it spat, vendar se mi je cele noči zbujala, jokala in me klicala. Jaz pa vsakič pokonci, v njeno sobo, jo pomirila in spet nazaj spat… tako sem zdržala nekaj noči in ji potem predlagala, da se raje vrne spat k meni. Tudi meni nočni spanec koristi, pa čeprav me večino noči brca in odriva, pa z zobki škriplje…. :)))
In tako še vedno spiva skupaj na veliki postelji. Stara je dobra tri leta in verjamem, da bo nekega dne sama odšla v svojo posteljo.

no sama še nimam otrok, pa mi je drugače blazno všeč, da je otroček v veliko postelji, saj zjutraj..ker se tudi sama spominjam, da sem sicer spala v svoji postelji, pa vendar tudi, ko sem bla že večja (5, 6 let) sem vedno sredi noči šla sama do staršev…
ampak nekaj me pa zanima..kako na to gleda vaš partner in pa kako potem izvajata svoje “aktivnosti”?

Draga Branka, moram reči, da sem presenečena, koliko staršev ti v bistvu “priporoča” spanje skupaj z otrokom. Meni se zdi to po eni strani egoistično – predvsem do moža. Če je otrok v sredini, pač on ne more do tebe, da bi stisnjena zaspala. Pa če tukaj izpustimo intimne zadeve. To je potuha mamici, da ji ponoči ni potrebno ustajati. Po liniji najmanjšega odpora bi rekli. Tudi sama sem imela nočne veselice, da se razumemo. Prvi je spal še kar(2-3x na noč) Prvo noč je prespal pri svojem tretjem letu. Drugi pa še veliko manj. Včasih, ampak redko smo res spali skupaj drugi del noči, drugače pa mislim, da če otrok dobi dovolj ljubezni, crkljanja čez dan ni nobene potrebe, da bi spal s starši. Brez slabe vesti.

Prosi, brez zamere, takšno je pač moje mnenje.

Dokler je spal sine pri nama, sva “tiste reči” opravljala v dnevni sobi, pa tudi drugje – spolnost v spalnici (kadar je bil sine pri babici) se nama je zdela “eksotična”. Kako je mož gedal na te reči? Pravzaprav je on predlagal, da gre sine v najino posteljo, ko me je pobiral s tal, ko sem se zaradi utrujenosti sesula po tleh. Raje je imel malček gužve v postelji, kot pa ženo, ki ne more funkcionirati.
Lp
T.

Oprosti Branka, ampak kaj ni najlepše da vsi trije zaspijo stisnjeni?
LP

Sorry, odgovor je namenjen Žani.

Morda preveč branim ta “družinski princip”, a bom vseeno odgovorila na tvoj post. Nisem a priori zagovornica družinske postelje, kar pomeni, da sem s svojim sinom poskušala vse in še več, da bi spal. Tu ni bilo 2 do 3krat vstajanje sredi noči, lahko bi se kar utaborila med vrati – zbujal se je na pol ure do eno uro, vsako noč, konstantno, od dneva, ko je pokukal na svet. Torej ne gre za razvajenost ne s strani mene ali s strani otroka. Podnevi je spal le malo, kdaj kakšno urico, tako da se nisem mogla spočiti. Torej naša odločitev za družinsko posteljo ni bila egoistična ali zaradi razvajenosti in izgovora. Če bi otrok spal, ga z “družinsko posteljo” ne bi začela. A to je bila odločitev iz potrebe, iz obupa, če tako hočeš, ne iz neke predstave, kako bo fino, ko se bomo crkljali, iz potuhe, da mi ne bo treba vstajati.
Glede moža, sam je predlagal otroka pri nama, sama sem imela prej v mislih selitev mene k otroku, pa tega ni hotel. Otrok ni spal na sredi, pač pa ob strani (imamo tako majhno spalnico, da gre postelja noter le, če je ob steni), pa tudi mož ni tip moškega, ki bi objet z mano zaspal – še zdaj, ko sva sama, se zavali na svojo polovico in potrebuje mir. Tako, da tovrstno bil prikrajšan.
Draga Žana – ker ti nisi potrebovala in uporabila družinske postelje, to še ne pomeni, da je to slabo. Sama si napisala, da si vstajala vsega 2krat ali 3krat – veš, koliko otrok se na noč zbudi tudi poo 10krat? Menim, da takrat mamica potrebuje izhod, in če je to pač družinska postelja, tudi prav. Ali pa je bolje, če je mama trden heroj, ki sicer NIČ ne spi, zato pa ima otroka v lastni posteljici? Ker tako pač pravijo drugi?
Sama vem, da bom ob drugem otroku (prosim, naj bo tak, da bo vsaj malo spal!) poskusila tako kot s prvim – spanje v lastni postelji, vstajanje, vztrajanje, ne bom ga kar vnaprej jemala k nama. Če pa bo tak kot je moj prvi otrok, pa ga bom brez slabe vesti, kaj si o meni mislijo drugi, vzela v zakonsko posteljo. S tvojo trditvijo, da imajo otroci dovolj crkljanja čez dan, pa se sploh se strinjam. Crkljanja ni nikoli dovolj.
T.

Partner se čisto strinja z mano, da leži pri nama. Ponoči se sploh več ne zbudi, ko je čas hranjenja, pa čeprav tamala leži med nama. Tko, da zjutraj brez problemov vstane iz postelje za službo. Ker je veliko v službi, domov pride tam okrog 5, 6. Mu je zelo všeč, da jo ima vsaj zvečer v postelji, da jo lahko opazuje.
Glede aktivnosti pa tudi ni problemov, saj tamala dostikrat zaspi na kavču in takrak gremo hitro na delo.

Ni panike, vsak ima svoje mnenje. Ampak partner se z mano strinja in me podpira, tako nimava problemov. Možek je še bolj zadovoljen, ker zjutraj vstajam naspana, ne pa tečna in slabe volje kot včasih. Ni nič egoistično, tudi do moža ne, saj se tudi njemu bolj posvetim, ker sem dobre volje in naspana in nima več “tečne žene”,

Draga Petja!
Rada bi ti samo rekla, da to ni dobro, da otrok škripa z zobmi in da se je treba potruditi, da odneha. Ponavadi škripanje izvira iz nekih težav, ki jih posameznik ima, lahko pa je kaj narobe z zobmi. U glavnem, otroci, ki s tem nadaljujejo imajo kasneje lahko veliko težav s stalnimi zobmi in pobrusijo tudi te. Sledi nepravilen ugriz, obraba in okvara čeljustnega sklepa… (to pišem, ker sem tudi jaz škripala-temu se reče bruksija in sem si zelo uničila zobe).
To sem napisala, ker ne bi rada, da bi se kaj takega zgodilo tvoji punčki.
Lep pozdrav

Moram še sama pristaviti svoj lonček. Tudi mi smo nekaj časa redno prakticirali družinsko posteljo, sedaj pa le še občasno. Moje mnenje pa je naslednje: Ljudje smo različni – konkretno, jaz ne maram spati sama, moj mož, pa na mojo veliko žalost najbolje spi sam in se absolutno ne mara stiskati ponoči in ne more zaspati v objemu z mano. Kot sem napisala, mi to ni naljbolj všeč ampak ga razumem in spoštujem. Tako je tudi pri naših otrocih – nekateri od prvega dne dalje spijo sami in tako tudi najbolje spijo, drugi pa se radi stiskajo in crkljajo tudi ponoči in tudi tako je prav.
Zato menim, da naj vsak naredi tako, kot utreza njemu in njegovemu otroku in celi družini in, kot je napisala Tinkara, se ne obremenjuje z “nasveti” okolice.

Vesna

p.s.
V vseh knjigah in revijah, ki sem jih prebrala na temo družinske postelje tudi piše, da ni prav nobene bojazni, da bi otroka ponoči poležali in zadušili, če smo “trezni”. Verjetno pa se lahko kaj takega zgodi pod vplivom alkohola in droge.

Tudi jaz sem o družinski postelji že veliko pisala, VesnaA L in Tinkara pa mi govorita iz srca.
Pravzaprav bi se lahko imenovala kar “padli general”. Moja prvorojenka (kot nekateri že veste) je že ob prihodu iz porodnišnice spala med 24. in 6. uro; od 10. dneva starosti med 23. in 6.30. uro; od 3.meseca pa od 21. do 8.30. Izključno v svoji posteljici, nočnega dojenja pa pravzaprav nisem poznala. Svojo “vsevednost” o vzgoji novorojenčkov sem včasih težko krotila celo ob pogovorih s povsem neprespanimi mamicami, ki so prihajale z malčki na cepljenje. General
No ja – in potem drugi otrok. Ne bom razlagala, ker sploh ni bilo tako težavno, kot potem s tretjim. Sin se je od rojstva zbujal 10 in večkrat, jasno tudi podnevi ni spal. Ko je bil star okoli 3 mesece, sva z možem računala, koliko spi z vsemi minutkami, uricami in urami v času 24.-tih ur. Nikoli več kot 8 ur. Seveda je spal v družinski postelji.
V vzpodbudo vsem družincem pa govori dejstvo, da v mnogih kulturah še danes prakticirajo družinsko posteljo; še do nedavnega pa so jo poznali tudi naši predhodniki.
Lep pozdrav vsem!
Nina
A ja, pa še to: prvorojenka se tudi po rokah ni marala nositi in sploh ni preveč marala božanja, stiskanja, ipd. Se je pa pri 3 mesecih že kako urico sama zabavala s Chiccovo igralnico.

New Report

Close