Forum.Over.Net

Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Besede, samo besede - sladke male besede :))))

Default avatar

Srčica

Živio!

V svoje življenje zelo rada vnašam lepoto, lepoto besed. Lepe besede me vedno znova navdušuejo.

KO sem bila majhna, jih nisem bila deležna. Če se je nekdo nekomu zahvalil sem se samo čudila, sama pa iz sebe tega nisem znala - dati! Večinoma si doma teh besed nismo izrekali, niso se delile med nas. Tudi nikoli nisem slišala od svoje matere besede kot so; RADA TE IMAM, Srčica. Te besede sem pogrešala. Čutila sem v sebi, da me ima mati rada,saj me je imela, saj sem čutila njeno ljubezen, a želela in hrepenela sem po tem, kar sem videla pri drugih mamicah, ki so svojim otrokom namenjale, tudi kak objem smem si želela, pa tega ni bilo. Le, besedice; Srčica, a si dobro in pogostokrat tudi - daj...

Sedaj ko sem že odrasla se še vedno spominjam vsega tega...

Pred leti sem spoznala, družino, ki tem besedam namenijo zelo veliko pozornosti, delijo si besede; Rada te imam, Hvala, oprosti in kar je najlepše .- objeme in poljube! Začeli so me spreminjati. Tistega kar prej nisem zmogla prejemati pri svoji materi, da o očetu ne govorim, sem ZAČUTILA tam, pri njih. Dali so mi več kot preveč. Seveda pa je delno temu kriva moja Duša, ki je bila že prej precej ranljiva od nekih skrbi in sem sama sebi vedno govorila te BESEDICE, ki so me podpirale in mi dajale moč ljubezni, ki sem jo pogrešala. DVIGNILE SO ME, da sem se uzrla v nov dan - LEPŠI DAN!

Seveda si jih nisem sam govorila, sem tudi veliko pisala o njih, vedno sem pazila, na to, da sem se izražala pravilno v slovenščini, da so BESEDE dobile še lepšo MOČ. Izražati sem začela svoja ČUSTVA in poglede na vse, kar me je težilo v notranjosti, delila sem in počasi začela spoznavati prijatelje, kateri so se soočali z enakimi problemi. Ker sem sama v sebi že nekje imela dovolj, da sem zmogla deliti, sem jim na tej poti pomagala... Pisali smo si in se medsebojno dopolnjevali. Še vedno si, Gradimo se, Skupaj se Gradimo. Kako rada si delim te besede, RES NAM dajajo moč...

Zapletlo pa se je nekje, kjer sem najmanj pričakovala.
Ker sem ženska, sem seveda izbirala bolj moški del - želela sem si, da tudi oni v trenutku neke bolečine spoznajo, kaka je MOČ teh besed.
Lepega pisanja sem se učila sama, veliko sem bila zmožna DATI od sebe, ker je veliko bilo v meni in še vedno je.

Rada pišem lepo in sem vedno prijazna do vseh, tudi če nekje naletim na neprijazno besedo, jo podprem s PRIJAZNO, nikomur ne vrnem - sem prijazna v vsem in do vseh.
Ampak vedno ko dobim vrnjeno neko "težo", ki je ne sprejemam, pa bi si želela vrniti "milo za drago", ne zmorem. Želim si delovati PRIJAZNO, ne zmorem neprijaznih besed...

Zakaj se sprašujem? Je temu kriva moja preteklost? Včasih me že ima, da bi nekomu kakšno rekla, pa... Ne zmorem, raje... držim v sebi! Da mene boli in ne nekoga, ki bi to lahko bral ali slišal!

Zakaj sem taka, me lahko malo kdo spozna, prebere!?

Hvala vam, ker ste prebrali in, za vse kar boste delili v enakem pogledu ali drugačnem!

lp

Srčica
Default avatar

Magda

Saj kakšno rečeš, ampak ne tistemu, ki bi si zaslužil temveč sama sebi. Srčica, ti si luštkana naprava za reciklažo. Oz samoočiščevalni perpetuum mobile. Namesto da bi strup izločala, ga kopičiš in se z njim zastrupljaš. Ni ti treba pičit, da ti bo boljše in da se ga boš iznebila. Če znaš pisati, ga izlij. Lahko tudi nam. Morda boš tako nekoč pripravljena na pravo soočenje. Si velikokrat žalostna, a ne?
Default avatar

tot

Če boš kdaj izbruhnila z "nelepimi besedami", te bodo imeli ljudje kaj manj radi? Pri vseh "lepih" besedah, se verjetno nisi naučila izražati jeze, ker se ti zdijo besede "grde"? V resnici gre le za čustvo, ki te tako hudo mori. Nič, odrasel človek zna v ustreznem trenutku izraziti čustvo, ki ga prebliskne. In verjemi mi, ljudje te ne bodo imeli nič manj radi, če se boš včasih vdala tudi "grdim" besedam in nekontroliranju sebe. Nekontrolirano natepi blazino, zelo očiščevalno, boš videla. Kriči na glas. Uh, zato rada pojem tako, da se derem. In sekat drva? vauuuuuuuuu. Če jih le imam pri roki. Mislim, da v tem grmu tiči zajec. ne zdijo se ti nelepe besede, zdijo se ti nelepa čustva, ki jih spremljajo. Saj stalno govoriš o prijaznih in neprijaznih besedah. včasih se nam potem zgodi, da že navadna beseda "šrauf", lahko izgleda grda, odvisno, s kakšnim dogodkom je povezana, česa si naučena. Čeprav meni zveni zelo simpatično, če jo izoliram kot samo zvočno dejanje. :) Imej se, nauči se izražati vsa čustva, tako "grda", kot "lepa". čeprav jih ne znam med seboj ločiti. vseh čustev sem namreč vesela. tako jeze, kot ljubosumja, kot zavisti, kot ljubezni.... Pokažejo ti namreč, kje nekaj ne štima in je potrebno popraviti. Čusteva pa pač so. Določeni dogodki jih spodbudijo. Če pritisneš na tipko bo zaigrala. Prav takšna je posledica določenega dogodka, na tvoja čustva. LP
Default avatar

Srčica

Tot, Hvala.

Res je, da so to le čustva, ki jih od nekje ne zmorem pokazati, ker si potem mislim, da bom nekoga ranila.Saj veš, raniš ga, ko mu poveš obratno, kot bi moral, ne poveš z lepimi besedami marveč mu poveš tako, da ga prizadaneš. Veliko sem premišljevala, kako se človek počuti, ko mu prizadneš kaj takega - kam MORA iti, da se vse čisti, da spet lahko uzre sonce, ko mu gremo v določenem trenutku v njegovo globino.
Ja, to sem bila jaz nekoč. Z neko nezavedno jezo, ki jo je kazala moja mati do mene, sem vse to požirala vase, želela sem izbuhniti tako kot ona, pa sem se zadrževala, ker nisem želela vračati enako. Želela sem biti jaz - se polniti z lepimi besedami, ker so me ONE,. ki njih je v tenutku njene jeze ona meni namenila, prizadele. Morala sem veliko pisati, se je ta megla razkadila. Učila sem se na tem... Moč besed je prišla v mojo Dušo, kar neka navada, ki je ne moram opustiti.

Ja, no, ja, kar se pa tiče, tega - nekontroliranega udarjajna po blazini, veš - no ja, saj ne rečem, da ne počnem kake neumnosti, le tisto, kar se tiče jeze in grdih besed, ali neke teže, ki bi jo zmogla nekomu oddati ne zmorem. Sebe uničujem, ko premišljujem, kaj in kako? Oddam v mislih ŽE, ne morem pa tega spraviti ven iz sebe, povedati osebi...

Vem, da bom to morala vaditi, a ker je veliko takih oseb, ki bi jim to rada namenila, kar me moti in boli pri njih, se sprašujem, če bom potem sploh še imela kakega prijatelja? No, kako pa je s tem?

Hvala, ti tot

lp

Srčica
Default avatar

Srčica

Magda...

Res je neka nezavedna stran v meni si ne želi oddajati svoje jeze ven, ker si ne želi raniti, nekoga... Vem, to je samo del moje domišljije, vem, da ne bi smela zadrževati v sebi...Jezo je potrebno dati ven... Ampak v mejah normale?
Hmmm
Pisati?
Hmmm

Lažje mi je narisati : )))))

In nisem veliko žalostna, prav obratno, veliko se smejem, samo čustva se včasih tako obrnejo, da jih ne razumem!

lp

Srčica
Default avatar

tot

Hm, v vseh knjigah piše, da ko se začneš spreminjati, se bo marsikdo uprl, ker ga boš s spreminjanjem sebe posredno "pahnila" v nekomoditetno cono. Ne bo mu več komot, ko ga nekdo ne bo več stalno ujčkal. zato se bo upiral. Ne bo več slišal tistega, kar si želi, temveč mu bo nekdo, v tem priemru ti, poevdal, kakšno je realno stanje, kako njegove besede in dejanja zares vplivajo na dogodke okoli njega. In nihče zares ne želi nobenega prizadeti. Fora je v temu, da prizadanemo zato, ker ne vemo, kako naše besede vplivajo na sogovrnika. še težje je pri takih, ki svojih občutkov ne izražajo jasno. Kot v tem primeru ti. Šele, če boš svoje občutke izrazila, bo nekdo vedel, kaj je povzročil s svojimi besedami in ga ne boš zavajala z lepim besedičenjem in pozitivnimi besedami. Le pogumno. Med šestimi miljaradmi ljudu, si bo pa pozitivno naravnani človek pa ja našel prijatelje. Če ne gre drugače, pojdi na aerobiko, v kelpetalnico, na gasilsko veselico ali diskoteko, učenje kakšneg anovega jezika... Ne vem, kako bi moralo izgledati druženje, jaz grem ponavadi tja, kejr je veliko ljudi. Kakor se potem pač obenese, se obnese. In nikjer ne dobiš certifikata, tu si boš zagotovo našel dobrega prijatelja ali partnerja. zato je potrebno imeti v ognju več železja. LP
Default avatar

Češnca

Enako je bilo pri meni. Ljubezen staršev sem čutila, pokazati (fizično) pa je niso znali, ali pa tudi niso hoteli. Ni bil redek prizor stiskanja očeta in mame, ali pa cartanje njiju. Medtem, ko meni in bratu nista namenila nobenega objema, nikoli besede v smislu radi vaju imamo. Nisem imela občutka varnega doma. Ko sem naredila kakšno napako, so vedno klatili po meni. Nikoli nisem slišala pohvale, res nikoli. Mogoče za kakšno kosilo. Pa še to je bilo v smislu: a ne vidiš, da smo vse pojedl, saj je že to znak, da je bilo dobro. To v določenih, predvsem slabih trenutkih boli.
Jaz se tega pri moji družini izogibam. Dam vedeti, da jih imam rada. Tudi povem jim, na glas. Tudi stisnem jih. Dam jim vedeti, da sem tam, ko me potrebujejo.
Default avatar

Srčica

Češnca, Hvala!

Opažam, ker si pisala, da imaš že svojo družino. Lepo! In, da sedaj njim poklanjaš vse to, kar NEKJE NISI prejemala prej. Res je nekje tako, da ko nekaj pogrešamo, to tudi skušamo najti. Besede imajo res neko notranjo moč, pa naj še kdo reče, da to ni res!? Tudi dotiki so pomembni, objemi še posebno...

Ne,vem zakaj se ljudje, ki so v zakonu izogibajo OBJEMU z drugo osebo, ali pa deliti poljub na lica z nekom, res ne! Saj to ni prevara...

Res mi je lepo, da si se tako delila z menoj. Moja starša sta enaka. Enak pogled; ni besed in medsebojnih objemov. Zakaj? NO pa tudi v tem, da bi me s čem spodbujali, ne. Starši bi nam morali biti vzor, mar ne, vendar se vsi učimo SKOZI življenje!

lp

Srčica
Default avatar

dean

Pozdravljena srčica.Moje otroštvo je precej podobno tvojemu,ampak tisto je že preteklost.Mislim da ti imaš,premalo samozavesti glede grdih besed.Ti se ne moreš non stop prilagajati nekemu,in v sebi zatreti tisto grdo besedo,ker bo ti to enkrat prekipelo.kot si napisala,da se včasih čustva obrnejo,to je že en znak ali ne?Tako poštena kot si ti pa ne smeš biti,ker te bodo izkoriščavali.
Default avatar

bina

Na koncu lahko spoznamo, da so nas imeli ti starši neizmerno radi. Samo pokazati nam niso znali, ko je bil njihov čas.Imeli so svoje probleme, svoja razočaranja in travme in bolečine in tudi radosti. In da so morali preživeti svoj čas, kot so vedeli in znali. Tudi tako, da nas niso videli, objeli in bili prijazni z nami.
Gledam ju , danes ali jutri. Stara sta. Skupaj sta peinštirideset let. Marsikaj sta preživela in doživela skupaj. In jaz sem to gledala in včasih nisem hotela videti.
Ampak ostala sta skupaj. In takrat ko sem se res znašla v težavah, sta stopila skupaj in mi pomagala. In takrat sem začutila to brezpogojno ljubezen. Takrat sem začutila sta sta z menoj in ODPUSTILA sem jima. In odpustila sem sebi.
Oče in mama, rada vaju imam! Ker sem sama mama in vem, da to ni lahko...Biti dober starš! Ampak je vredno...
lp
Default avatar

bina

....to sem ti napisala zato, ker je sem se tudi sama veliko spraševala in brskala po tem...Po preteklosti...In obsojala vse žive...Tudi starše...Veliko je na tem, kar praviš Srčica...Ampak preteklost moraš pusttiti za sabo in naprej greš lahko samo takrat, ko ji odpustiš in veš, da je to daleč stran in da je prihodnost odvisna od tebe in da se lahko sama odločiš...
Default avatar

Srčica

Hvala bina, hvala!bina je pisal/pisala:

Verjamem v brezpogojno ljubezen mojih staršev, ki jo gojijo do mene, verjamem, v to, da me imata rada, v to sem prepričana. KOt otrok pa sem pogosto to prezirala, ker sem misila, da se ljubezen kaže samo s tem, ko te nekdo objame, te poljubin da neko zavetje, ti pove kako te ima rad - JAZ pa tega kot otrok nisem bila deležna. Potem pa sem hrepenela po tem. Sedaj spoznavam, sedaj, da neglede na to, kar sta mi takrat nudila, je bilo veliko ljubezni, ki ni bila izrečena niti podarjena, vendar sem jo zgoj čuitila in bilo je dovolj...

Hvala, za prelepo otroštvo, oče in mati - Hvala! Rada vaju imam!

In Hvala, bina Tebi - Hvala!

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic