Kako vrniti srečo v zakon?
Govorila bom o mojem zakonu. Pismo je dolgo, vseeno vas prosim, da se prebijete do konca in mi pomagate z vašim mnenjem.
Z možem sva se spoznala pred dvema letoma, poročila pred letom in pol, imava dojenčka starega nekaj mesecev. Z njegove strani je bila ljubezen na prvi pogled, z moje strani, pa šele ko sem se prepričala, da so njegova čustva pristna, saj sem takrat imela pomisleke glede celotnega moškega sveta, zaradi predhodnih negativnih izkušenj. Razlog za poroko je bila seveda obojestranska ljubezen, v tistem času posuta z veliko romantike in hoje po oblakih. Oba sva si želela otroka in želja se nam je pred kratkim tudi izpolnila.
Trenutno življenje pa je drugačno, kot sem si ga ob poroki zamišljala. Ugotavljam, da je resnična podoba mojega moža malo drugačna v primerjavi z mojo podobo o njem v času poroke. Ne vem, ali je v resnici bil že tak v času poroke, ali pa so spremembe, ki so se zgodile v najinih življenjih tako velike, da se (verjetno oba) ne moreva adaptirati popolnoma in živeti skladno in srečno. Pri možu pogrešam ambicioznost, odločnost, vizijo novih življenjskih ciljev in zanimanje za še kaj drugega razen mene in otroka. Sam ugotavlja, da bi precej stvari lahko bilo boljših, vendar da bi kaj spremenil, ne napravi veliko, ampak čaka toliko časa, da mu čas sam pokaže, da je neka sprememba nujno potrebna. Npr. avto, ki ga ima, se že več kot eno leto non-stop kvari in nas je do sedaj stal že krepko čez milijon sit. Jaz sem ga želela prodati že takoj po prvi okvari, on pa da bo in bo in do danes nič. Obljubil je, da ga bo drugi teden začel oglaševati. Če z njim spet dočakamo še eno registracijo bo zopet izdatek, ki se nam bo poznal še nekaj mesecev. Dodatni razlog, da ga ni prej prodajal, je tudi obljubljen službeni avto, katerega do danes ni dobil in ga verjetno nikoli ne bo. Opažam, da je boleče pri prodaji tudi to, da bo moral kupiti manjši (seveda rabljen avto), kar je v nasprotju z njegovimi sanjami in samopodobo. Takšni avti so zanj »jajčki« in »škatle«.
Druga stvar je njegova služba oz. prihodki in zopet predstave o življenju. Rad bi imel milijonsko plačo ter družini privoščil več in službo v katero bi rad hodil (trenutna je nasprotje tega). Izhodišče za to celo ima (izobrazba, izkušnje, mladost..), vendar premalo napravi, da bi se kaj spremenilo. Gleda sicer oglase za delo, a nisem prepričana, ali se je na katerega res prijavil. Pravi, da ni brezposeln in da ne bi želel napraviti napake in menjati službe vsako malo. V trenutni službi se mu slabo godi, saj z pogoji dela, ki jih ima, ne more dosegati pričakovanih rezultatov. Priznal mi je, da je trenutno v krizi osebnostne identitete. Zaradi tega je pogosto depresiven, z glavoboli in prebavnimi težavami. Pri iskanju rešitev si ne pusti pomagati, saj le on najbolje ve, kaj je za njega najboljše. Moje pripombe oz. opažanja doživlja kot napad. Mojo pomoč pri iskanju nove zaposlitve striktno ne želi, čeprav bi mu lahko pomagala. Celotno svoje nezadovoljstvo prenese tudi name in v zakonski zvezi postajam čedalje bolj nezadovoljna.
V zadnjem času mu peša tako kratkoročni kot dolgoročni spomin, stvari si mora zapisati in še vedno kljub temu marsikaj pozabi. Tega me je strah. Je tudi raztresen. Poleg tega opažam, da pri določenih stvareh ni tako spreten in iznajdljiv, kot bi lahko bil ter da je njegovo logično razmišljanje včasih čudno. Zato sem začela dvomiti v njegovo dejansko sposobnost, saj skozi najin skupni čas ni za to nobenih dokazov. Po pripovedovanju je pred 10 leti imel svoje podjetje, baje zelo uspešno, katero je zaradi preselitve v drugi kraj (odvlekla, ga je ljubezen do bivše punce) zaprl. Kasneje je imel dobro službo, takšno po njegovih merilih, za obdobje 4 let. Jaz sem ga spoznala tik po prenehanju te službe (in zveze)- z ideali, da mu bo v življenju vedno šlo dobro. Ko sva se pred kratkim pogovarjala o tem, mi je rekel, da je takrat bilo drugače, da sedaj gleda, da pride iz službe čimprej domov, da bi lahko bil z mano. Da če bi se ponovno šel kariere, da bi to pomenilo, da bi se bistveno manj videvala in da se boji, da bi se odtujila in da bi me na tak način izgubil. Jaz tega ne razumem čisto- v trenutni službi je res lahko ob 16h doma, vendar vsak mesec hodi na službene poti, včasih tudi večkrat na mesec tudi za cel teden.
Razmišljam, kaj bi napravila jaz, če bi bila na njegovem mestu- najprej bi intenzivno iskala drugo službo, ampak res intenzivno- na vse možne načine, med drugim tudi z osebnim kontaktom in ne samo z prijavami na razpis (opažam, da je osebni kontakt ali vzeti telefon v roke in klicati za informacije za moža postala velika težava), poleg tega bi iskala službo morda celo v tujini. Seveda bi jaz bila pripravljena živeti začasno tudi drugje. Želim si še enega otroka, a si ga v podnajemniškem stanovanju in pod takimi pogoji življenja seveda ne moreva privoščiti. Čeprav ne delim dolžnosti na moška in ženska, ampak vse hkrati jaz ne morem biti. Želela bi, da trenutno mož bolje poskrbi za proračun družine (s tem tudi ev.za lastno streho nad glavo), jaz pa, da se lahko posvečam materinstvu, možu in dokončanju podiplomskega študija. Moža moti, da je moja porodniška enako visoka kot njegov OD. Omenja, da ga bo v prihodnosti motilo, če bom imela višji OD od njegovega (za kar dejansko je možnost, ker bom dr.sci v zelo iskani branži).
Dodatno name negativno vpliva tudi trenutno stanje zaradi majhnega otroka in nezmožnostjo počenjanja česar koli drugega razen previjanja, hranjenja, kuhanja, pranja perila in pospravljanja. Seveda je veliko tudi neprespanih noči. Varstva s strani babic nimava, ker sva oba v mesto kjer živiva priseljena.
Poskušava se pogovarjat. Večkrat mi reče, da ga z besedami žalim in kako lahko to počnem. Ob zadnjem pogovoru, mi je dejal, da bi rad, da mu vse te stvari povem drugače, ker ga moje besede bolijo kot če ga bi urezala z nožem v trebuh. Povedala sem, mu, da ga nikakor ne želim prizadeti, ampak stimulirati in vprašala se ga, kako, na kak način, pričakuje da mu povem stvari. Pa je rekel, da nič ne pričakuje in da ga na ta način ne stimuliram, ampak ravno nasprotno. Ne vem, res ne vem kako naprej. In midva sva se ob vsem tem res odtujila. Mene spolnost skorajda sploh več ne zanima, mož si je želi. Enostavno tudi jaz več nisem jaz. Včasih se sploh ne prepoznam. Prej sem imela hobije, nekatere sem morala zaradi dojenčka opustiti (nekatere tudi zaradi financ), nekatere pa sem zato, ker mož ne kaže zanimanja, za to, kar sem počela. Prej sem imela želje in sanje, katere sem (če ne popolnoma, pa vsaj deloma) uspela tudi uresničiti. Sedaj jih še vedno imam, samo ne morem jih uresničevati tako kot prej. Mož mi je priznal, da nima zanimanja za skoraj nič, edino, da si želi nekoč imeti barko na morju.
Moj duh močno trpi. Mož me ljubi, to vem in jaz njega. Toda nekaj je narobe. Je res pritisk modernega življenja tako močan, da pride tudi do takih težav? Vem, da jih veliko še slabše živi, samo tudi vem, da če se sprijazniš s situacijo v kateri si, v njej obtičiš in potem ni nikoli bolje. Jaz želim iti naprej, se boriti in živeti boljše. Ali želim preveč? So moja pričakovanja prevelika? Bi morala poklekniti in se predati?
Dodatno bi povedala še, da je zaradi nekega neuspelega posla, katerega je mož začel z mojo sestro i njenim fantom prišlo do resnega družinskega spora. Seveda v tej zgodbi trpim najbolj jaz, ker je s tem uničen nekdaj dober sestrski odnos (z njene strani se je po tem dogodku razvila velika sovražnost do mene) in zelo okrnjen odnos z mojimi straši. Sestra je utrpela tudi finančno izgubo. Mož se za to ne čuti skoraj nič krivega in ne kaže nobene tendence k popravljanju škode v odnosih. Po moji presoji se je bil spustil v nekaj zelo tveganega, in če bi bolje pogledal situacijo že na začetku, se v to sploh ne bi nikoli smel spuščati. Jaz ga takrat še nisem toliko poznala, da bi lahko škodo še pravočasno preprečila. Če bi ga bila takrat poznala toliko kot danes, ne bi pustila, da bi se posel sploh začel.
Sama sem naveličana vsega, zamorjena, počutim se zelo bedno in najraje bi napravila REZ- SPREMEMBO, morda celo RADIKALNO. Kaj, kako? Če bi bila sama, bi bilo vse enostavno. Tako pa? Trenutno imam zvezane roke z dojenčkom in ne želim, da tako majhno bitje občuti pomanjkanje bližine in ljubezni. Trenutno je moje mesto prvenstveno ob najinem otroku.
Razmišljam, če bi to pismo dala prebrati možu, a se skoraj ne upam, ker se bojim, da ga bom prizadela. Vem, da je zelo čustven in občutljiv in bi verjetno moje pisanje zelo negativno doživel. Sicer ima mož tudi veliko pozitivnih lastnosti, o katerih nisem nič pisala, ker je druga plat trenutno v ospredju. Veliko mi pomaga pri vseh domačih opravilih, zelo rad kuha in po potrebi opravlja tudi vsa druga gospodinjska opravila. Je nežen in ljubeč. To, da mu lepe in pohvalne stvari ne govorim dovolj pogosto, mi tudi očita.
Povejte mi, ali lahko iz mojega pisanja razberete kaj se dogaja z mojim zakonom in kako vidite mene in mojega moža. Dojenček raste in želim, da bi rasel v srečni družini.
Res bi rada bila zopet srečna.
P.S. Hvala vsem, ki ste prišli do konca.
Ti želiš svojo ambicioznost projecirati skozi moža.Meniš tudi, da je odgovoren za tvoje razpoloženje. On te v bistvu ne ovira v ničemer, sama sebi si največja ovira.. Tudi za to, da nimaš več hobijev in si samo med otrokovimi plenicami je po tvojem odgovoren on. V bistvu si nezadovoljna s seboj. Draži te njegova neambicioznost sama pa si domišljaš, da imaš zaradi dojenčka zvezane roke, kar sploh ni res. To ni kritika, to sem razbrala iz tvojega pisanja. Tako, da boš nenehno prežala na njegove napake se ne boš osrečila. Če je poklicno manj sposoben od tebe lahko na njega preložiš nekaj skrbi za otroka in dom sama pa se dokazuj v službi. Prodaj star avto, saj te nebo zaradi tega ubil ali kaj? Moža uporabi tam, kjer je najbolj zadovoljen se pravi doma. Takšnih zakonov kjer je ženska v poklicu bolj ambiciozna je veliko in so tudi uspešni. Seveda pa je pogoj za vsak zakon ljubezen. Če ne moreš vzeti moža takega kot je, je ljubezen s tvoje strani precej vprašljiva. Mislim, da si takšna zaradi tega, ker si skozi samo z otrokom in plenicami. Pa tudi on ko vidi, kako nenehno prežiš na njegove napake se počuti kot šolarček na izpitu in ga s tem še bolj oviraš…Najprej osreči sebe, kmalu bosta srečnejša oba.Obilo uspeha ti želim.
Veš, sem bila prav malo zgrožena, ko sem prebirala tole pismo in mislim, da si pri vama ti tista, ki prinaša nesrečo v zakon in ga ubija. Prenekatera ženska bi bila srečna, če bi imela moža, ki bi mu bilo toliko do nje, kot je tvojemu do tebe. Ti pa ga, po mojem, non stop sekiraš in živciraš in ni čudno, da se mu že meša. Ne moreš nekomu govorit, da ni tisto, kar si pričakoval, da ni ambiciozen, da ne razmišlja dovolj logično, da mu peša spomin in tako naprej. Čudno, da je še sploh pri tebi. Veliko ljudi je brezposelnih, bodi vesela, da ima službo in nehaj mu očitati. Najbrž si že prej vedela kakšnega moškega iščeš (ambicioznega, z veliko denarja?) in morda si se prekmalu poročila, ne vem.
Svetujem ti, da bodi pri vama ti tista, “ta ambiciozna”. Saj je lahko tudi tako, da se ženska žene in je moški bolj družinski. Če pa ne bo šlo drugače, pa bo moral zakon zarai tebe razpasti. Takšno je moje mnenje.
Draga (ne)srečna!
Najprej se ti opravičujem , če te bom z mojim pisanjem kaj užalila.
Vendar glede na tvoje pisanje se mi je najprej porodila misel oz. vprašanje ali ljubiš svojega moža ali to kar naj bi bil. Moti te ker ni bolj ambiciozen, ko si ga spoznala je bil podjetnik, sedaj ni več. Dobila sem občutek, da je v tebi malo materialistke. Prej ko je bil podjetnik je bil v redu, sedaj pa ko je navaden uslužbenec pa ni dober! Le zakaj bi moral biti ambiciozen, le zaradi tebe? Naj bo to kar ni! Če si ti tako ambiciozna, pa naj gre on v porodniško, pa ti horuk na delo pa ustvarjati kariero.
Glede zamenjave službe pa to- dobre službe so ponavadi že v naprej zasedene. Moraš imeti res veliko srečo, da jo dobiš!
Glede njegovega spomina pa to, tudi jaz pri 32 letih si moram veliko stvari zapisati na papir, ker drugače ob takem tempu življenja pač pozabim.
Na koncu bi ti rada dodala, da veliko je žensk na tem forumu, ki bi si želele, da bi se njihov mož posvečal le njim in otrokom! Ali se sploh zavedaš kaj imaš? Imaš moža, ki te zelo ljubi, le ambiciozen ni! Pa kaj! Tudi z manj denarja se da prav lepo živeti, to ti lahko zatrdi veliko forumk.
Pa lep pozdrav!
poli
Pozdravljena nekoč srečna!
Iz tvojega posta sem razbrala sledeče: predvsem, da ti nisi srečna v vajinem zakonu. Občutek imam da ambicioznost v vajinem zakonu izstopa pri tebi, da pa si mož želi le družine in ne več kariere. Kaj je tu narobe? V današnjem času, kot praviš tudi ti, ni delitve del na moška in ženska dela in naloge. In prav je tako. Čeprav ti praviš, da si želiš da bi se mož posvetil temu, da prišel do večjega dohodka. Kar pa bi potem popolnoma izključilo njegove želje in težnje po tem da je s tabo in otrokom.Zakaj ga siliš v nekaj kar ga ne veseli? Zakaj bi moral zamenjati službo, če je v tej zadovoljen?V partnerskem odnosu velja spoštovanje, zaupanje… V partnerskem odnosu partnerja ne moreš spremeniti niti nimaš pravice odločati o recimo zaposlitvi. Zakon je eno samo prilagajanje in predvsem sklepanje kompromisov. Tebi verjetno manjka aktivno življenje, ki ga ob mičkanem otročku pač ne moreš več imeti. Razumljivo po drugi strani pa nelogično, saj imaš moža, ki uživa ob vama, in bi lahko ob končanem njegovem delovnem času prepustila otročka njemu in se posvetila svojim ambicijam.
Je važno, kdo ima večji dohodek v proračunu? Ne ni, razen če je tebi to pomembno.
Veš ženske ponavadi nismo zadovoljne, ko se naši možje pehajo za službo in malo časa preživjio z družino. Pri tebi je drugače.
Zakaj ne pustiš možu, da bi živel z vami in bil z vami kot si želi, pa daj ti poskrbi, da bodo tvoje želje glede kariere in aktivnosti uresničene?
Pa lep pozdrav!
Nikakor ne morem dojeti, da lahko leto in pol poročena ženska napiše tako pismo, toliko kritike na račun svojega moža. In ko sem prišla do konca pisma, sem ugotovila le to, da sploh ne vem kaj te tako moti na njemu. To, da noče prodat avta takrat, ko ti tako hočeš? Da te ne uboga vsega kar ti rečeš? To, da si na tvoj ukaz ne poišče nove službe?
Sama sem poročena že kar nekaj let, zato imam precej dobrih in slabih izkušenj iz zakonskega življenja. Samo en nasvet naj ti dam, če hočeš živeti srečno in kvalitetno zakonsko življenje, predvsem pa omogočiti otroku srečno otrošvo. Odrasti že.
UF, tvoj mož je zelo nesrečen, ker se vsega kar si napisala zaveda ampak si to še ni priznal. Kar se plače tiče mu ni treba po pravici povedati koliko zaslužiš, če se bo zato bolje počutil, se lahko mirno zlažeš.
Kar pa se tiče njegove neambicioznosti, kaj tega nisi videla, ko si ga spoznala? Predvsem ne smeš nikoli pozabiti zakaj si sploh z njim, kaj je tisto kar te je pri njemu pritegnilo? Njegova neubogljenost, si začutila da te potrebuje da mu lahko pomagaš morda je to tisto kar te je pritegnilo? Zato mu torej pomagaj na nevsiljiv način. Lahko je govoriti, težje izpeljati.
Kar se privlačnosti tiče, tu moraš pa res paziti, revež se že tako ali tako počuti neuspešnega in sedaj mu spodletava še pri tebi, to ga bo še bolj dotolklo. Razmisli zakaj si se odločila biti z njim in če te te njegove šibke točke še vedno privlačijo, potem delaj na tem. Žal moramo ženske dostikrat svoje hobije in sanje potisniti v ozadje in vložiti energijo v zakon, ko pa ta približno funkcionira pa lahko zopet sanjamo ali naredimo kaj zase, saj veš, tri vogale hiše podpira ženska.
Ne vem, kaj naj ti rečem. Tvoj mož je očitno v krizi. Včasih mu je šlo dobro, zdaj pa ne. Njegove sanje o uspešnosti se mu podirajo in namesto da bi reševal problem, postaja pasiven in se počuti nesposobnega. Ko boš ti imela višjo plačo, kot on, se bo počutil še bolj nesposobnega.
Pogovorita se. Ker je občutljiv, ga ob vsakem začetku pogovora pohvali in naštej čimveč njegovih pozitivnih lastnosti. Določi glavni problem in tisti dan se lotita samo tistega problema. Poskušaj doseči, da se bo želel pri problemih, ki jih sam očitno ne more rešiti, posvetovati s tabo in sprejeti tvojo pomoč. Zakonca sta vendar za to, da pomagata drug drugemu in če npr. on nima volje, da bi se aktivno lotil iskanja službe, je vendar dobro, da ima tebe, da mu pomagaš. Ni važno, kaj kdo naredi, važno je, da sta dva in zato lahko svoje moči združita. Isto je s plačo. Bolje, da imaš višjo plačo, kot on, bo vsaj več denarja, kot pa, da bi oba imela tako kot on.
Pojasnilo : Vidim, da marsikdo jemlje ambicioznost tudi kot slabo lastnost, ker je prevelikokrat povezana z materializmom. Mislim na tisto- zdravo ambicioznost, brez “iti čez trupla” in ne z prvenstvenim namenom služiti denar. Prvotni namen je notranje zadovoljstvo, ustvarjalnost, polnost življenja. Ambicioznost ni samo kariera, je tudi kaj drugega.
Glede na to, da mož trenutno ni zadovoljen, (je pa v svoji preteklosti bil!), mislim, da bi moral kaj spremeniti, da bi se prvenstveno on (in potem tudi jaz) bolje počutil.
Jaz sem pismo drugace razumela. Kmalu sta se porocila in se mogoce res ne do konca spoznala. Punce, dej bodite realne no. A se vam ne bi zmesalo, ce partnerju ne bi mogle pomagat, ker vas ne spusti “k sebi”??? Prosim lepo. Vsak rabi z nekom delit probleme. Partnerja naj bi skupaj resevala probleme. Kaj ne? Ze sama misel na to, da mi partner ne bi pustil sodelovat pri resevanju problemov, prodaji avta itd., bi me delalo nervozno in bila bi v velikih dvomih. Cisto razumem Nekoc srecno, ki jo obdajajo sami dvomi. Ve da jo ljubi, ve da ga ona ljubi, vendar se mu umika, ker je on ne pusti blizu. Punce, žene … kaj ni mucno biti z nekom, ko te partner ne pusti k sebi, ko pa kar klice po pomoci.
Nekoc srecna, morata se pogovoriti. Mirno in brez kakersnih koli ocitkov. Probaj bit “skulirana”. Probaj ga razumet in poskusaj mu prikazati, opisati tvoje zivljenje, ki ga zivis sedaj (obcutke, sprembe). Ce te ne bo razumel in uvidel, da se res neki spreminja potem bomo iskali druge resitve.
Sicer pa, da ne bo dan prevec zamorjen, se posveti svojemu soncku in maksimalno uzivaj in probaj se prebijati skozi dan nasmejano in sprosceno.
LP Teja
Saj ni mogoče dodati ničesar več , ker so vse zelo lepo povedale že Iris , Tereza in ostale.
Mogoče bi lahko dodala samo še to – nikar ne misli , da ti je izobrazba in poroka dal pravico kontrolirati želje , ambicije in dejanja tvojega moža. Zakon pomeni med drugim tudi medsebojno spoštovanje ( kar ga pri tebi zelo manjka) , sposobnost prilagajanja in sklepanja kompromisov , predvsem pa – ljubiti partnerja takega kot je ! Ti pa želiš tvojega moža nadzorovati in spreminjati.
Moje mnenje je , da ga s takim odnosm duhovno in telesno kastriraš !
Kako le naj ohrani samospoštovanje , če mu ga odrekaš celo ti , ki bi ga morala postavljati na prvo mesto med vsemi ostalimi moškimi ?!
Tvoj občutek superiornosti vajinemu zakonu ni ravno v prid !
Še enkrat se opravičujem za vse besede , ki so te morda prizadele , ker niso bile mišljene kot žalitev , ampak kot pomoč !
lp N.
Meniš? Tudi njegovo življenje se je s prihodom otroka spremenilo. Misliš da ni možno, da je on prišel do faze, ko mu služba z večjim dohodkom in s tem verjetno tudi zmanjšanjem časa za družino (kvalitetnega časa), ni več tisto najpomebnejše?? Izbira službe je predvsem njegova odločitev, ker mora vanjo dati sebe, svojo energijo, ki jo očitno raje daje vama z otročkom.
Ambicioznost definitivno ni samo pehanje za denarjem in kariero. Daleč od tega. Vsak ima svoje sanje in svoje cilje.H katerim stremi in si jih želi. Ti jih očitno imaš in si jih želiš izpolniti, tvoj mož pa ne. In v tem ni nič slabega. Tvoj mož ima pač drugačne ambicije, ki niso več take kot so bile. Ravno tako ko mora on dovoliti, da ti izpolniš svoje, mu moraš ti dovoliti, da on izpolni svoje. V tem je bistvo.
Kaj pa vem kaj se dogaja..
..morda se v času zaljubljenosti nista povsem spoznala, si dovolj odkrito povedala kaj in kako si želita oz. morda sta si zaupala želje in življenjske cilje,ki jih želita doseči, vendar načinov kako jih doseči je veliko.Veliko lažje je reči kakor storiti.
Najtežje je premagovati ovire , preživljati slabe trenutke in ostati še zmeraj pozitiven, ampak v teh situacijah se vidi kakšen človek je, kako reagira , koliko je res močen in sposoben. To se ugotovi v dejanskih situacijah in ne s pogovorom in ne medtem ko sanjaš kako bo lepo enkrat…. ko bomo …
Saj si vsi želimo imeti lastno hišo, avto , dobro službo , srečo v zakonu, pridne otroke,… resnica je , da si vse to moramo pridobiti z velikim trudom ,odrekanj in seveda da ne pozabim brez volje in energije ne gre!
Morda je tvoj mož v obdobju,ko mu je zmanjkalo volje, morda je malo utrujen, kakor si verjetno tudi ti! Saj ne pozabi , da je v vajino prej mirno, lepo, urejeno živjenje prišel novorojenček! In to je , pačeprav pričakovana in željena tudi težka in naporna preizkušnja, ki jo morata dati skozi.
Tudi sama se spomnim tega težkega obdobja. In nisem povsem prepričana, da je še danes po 4 letih mimo, predvsem zato, ker določenih stvari – problemov nisva razčistila in popraavila takoj.
Zato ti močno svetuješ, da se v tem trenutku zelo potrudita , morda se dej ti potrudi če vidiš , da on tega ne zna. Praviš da je nežen in ljubeč, torej igraj s to karto. Povej mu da ga ljubiš, da je najboljši , a da tako pač ne gre. Ohrani mirno kri in nežnost,ččče tudi bo njegova reakcija napad, potrudi se in vztraja….
Seveda če misliš , da je tega vreden !
Pogovor je zelo pomemben in če se bosta po dveh letih prenehala pogovarjati in obupala pri prvi oviri,…. prihodnosti ni!
Lahko pa je to dejansko njegov karakter – je pasiven človek, z željami in cilji,ki pa jih ne zna uresničiti oz. doseči.
Kar koli boš naredila , bo bolje kakor ,da ne storiš ničesar….
Srečno, pa lep pozdrav,
Si precej ambiciozna ženska. Vendar ne moreš možu ukazovati, kaj je dobro za njega in kdaj v kakšni situaciji bi bil bolj srečen. Očitno njega niti ne moti vse, čemur ti praviš, da ni dobro. Iz posta bi razbrala, da si celo precej snobovska. Rada bi imela veliko in še več. Vso odgovornost pa bi rada prenesla na moža. Si ena redkih žensk, ki ni zadovoljna, da se mož posveča njej in otroku. Marsikatera bi bila pripravljena na manj denarja in udobja samo, da bi bil mož doma.
Mogoče je mož resnično nekoliko depresiven. Vendar sem mnenja, da za to ne potrebuje tvojih očitkov, niti drugačne službe ali novega avtomobila. Potrebuje razumevanje in sprostitev. Naj si poišče kak šport, ki ga veseli, pravzaprav bi si ga lahko omislila skupaj, kašen hoby in podobno. Vse to se da početi tudi z otrokom.
In nikar mu ne očitaj nesposobnosti, ker si lahko tudi ti vzrok njegove depresije s svojimi očitki.
Ne trpite pomanjkanja, vsaj tako te razumem, zato ne zganjaj cirkusa s svojo ambiciaoznostjo. Potrebujete sprostitev in nekoliko smeh.
Vsakdo nosi svoje križe in težave. Nekatere so nesrečne, ker jim možje ne pomagajo pri hišnih opravilih, druge spet ker niso dovolj ambiciozni, tretje zaradi ….. Tudi moj zakon je po rojstvu otroka (čeprav sva bila pred tem 7 let skupaj od tega 2 leti v skupnem gospodinjstvu) začel spreminjati začrtano pot v smer, ki je nobeden od naju ni želel, pa vendar. Nekaj časa sva bila oba nesrečna in obtoževala drug drugega za destruktivnost, kar pa seveda ni pripeljalo nikamor.
In kdaj se je storil preobrat? Ko sem dokončno spoznala, da lahko spremeniš samo sebe – in s tem ko spremeniš sebe posledično in nezavedno spremeniš tudi druge. Razmislila sem, kaj v najinem zakonu me najbolj moti (tudi kaj moti njega) in kaj od tega lahko odpravim s spremembo sebe, katere pa so tiste stvari, ki me motijo na partnerju in sem jih sposobna “zavestno spregledati” oz. se s tem sprijazniti. To je bila prva stopnja in ne misliti da je bila lahka. Ko je to obrodilo sadove in so bile vidne spremembe, pa sem vplivala tudi na partnerja. Povedala sem mu, (česar še ni opazil) kaj sem sama spremenila in kaj sedaj pričakujem oz. želim od njega. Seveda je bilo nekaj pogajanj a je uspelo. Najin zakon je zopet takšen, kot sva si ga želela.
Veš, še vedno so na njem stvari, ki mi ne odgovarjajo, vendar si vsak dan rečem, takšnega sem “vzela” in samo takšnega lahko imam (če ga seveda hočem).
Še nekaj – glede tega, da se ne spravi k prodaji avta ; jaz sem tiste stvari, za katere sem vedela da jih ne bo in ne bo uresničil opravila sama (in obratno).
Želim ti, da vajina nesoglasja rešita na čimmanj boleč način za oba.
Sedaj sem prebrala tvoje pismo in bi ti rada povedala naslednje:
1. Poznata se šele dve leti, po pol leta poznanstva sta se že poročila. Zakaj? Ali misliš, da se da človeka tako spoznati v pol leta, da si prepričan, da hočeš biti z njim do konca življenja?
2. Moža obtožuješ, da ni dovolj ambiciozen, sama pa ne narediš nič v tej smeri. Ali si zaposlena? Zakaj meniš, da si morala opustiti vse hobije? Po moje, je problem v tebi, ker pričakuješ od ljudi preveč. Uresničili naj bi še tvoje sanje. v bistvu ti nisi dovolj ambiciozna.
3. Ali veš koliko je moških, ki hodijo domov takoj, ko lahko, samo za to, da bi bili s svojo družino? Zelo, zelo malo. Večino jih potem, ko pride otrok, samo beži čimdlje stran. In pomaga ti pri vsem, dober je s tabo…..
4. Mislim, da ti je otrok v breme, ker sem dobila občutek, da ti je pokvaril načrte. Mogoče se motim.
5. Uglavnem te moti vse na njem. Ne dela tistega kar bi lahko, nima dovolj visoko plačo, ni dovolj ambiciozen, preveč se ukvarja z vama (???), ljubi te (?), pri vsem ti pomaga (?). Halo?
Oprosti, če sem bila preveč kritična, ampak mislim, da imaš v porodniški preveč za razmišljati in si se sedaj spravila na moževe napake. Poglej raje pozitivne stvari. Ali veš koliko stvari imaš, ki jih drugi ne bodo imeli nikoli?
Zanima me še koliko sta stara.
lp
Zdravo Nekoc srecna! Zelo lepo si opisala svoje tezave, res. Razmisljam o tvojem problemu in si razlagam po svoje, da moza pravzaprav bolje spoznavas sele v zadnjem obdobju in da si ga morda pred poroko spoznala bolj povrsno. Od tod tvoje vecje zacudenje in skrb o tem, ce bo zveza sploh zacela bolje funkcionirati. Tisti tvoj stavek o tem ali bi mu tole pismo dala prebrati pa v meni vzbuja tezo, da vidva sploh nimata primerno odkrite komunikacije, kajti ce bi jo imela, potem bi mu vse to ze povedala osebno…Meni se zdi, da tvoj moz zivi v prav posebnem “svojem svetu”, katerega pa zal ne zmores razumeti v celoti. Je mogoce premalo samozavesten, v depresiji, ima tebi nerazumljive zivljenjske cilje in sistem vrednot? To, da se te oklepa vedno bolj in da hoce ves cas preziveti le s teboj in z otrockom pa mogoce pomeni, da le tebi absolutno zaupa in se le ob tebi pocuti varnega,medtem ko mu vsi ostali stiki predstavljajo ze a priori potencialno nevarnost za prevaro, tezave ali se kaj… To, da tako “visi” ves cas na tebi pa je tudi verjetno zate ze motece…In tudi ni obicajno primerno, saj potrebujemo v nasih zivljenjih tudi drugacne socialne stike in odnose z drugimi ljudmi…
Mislim, da bos tezko pripravila svojega moza na to da bi postal bolj optimisticen, samozavesten in sposoben za aktivno spreminjanje razmer, ce vama ne bo uspelo s kvalitetnim pogovorom priti do definiranja vajinih skupnih ciljev v bliznji in tudi v daljnji bodocnosti…Ce ne bo sposoben izraziti jasnega stalisca o tem, kaj zeli sam doseci v zivljenju, kako in kdaj naj bi to dosegel in zatem tudi odgovoriti na vprasanje kako si ob tem zamislja zivljenje vas treh, je to hudo zakomplicirana zadeva….Tudi ni povsem izkljuceno, da je pod posebej tezkimi psihicnimi pritiski iz kakrsnih koli vzrokov, kar pa ze zahteva dobro strokovno obravnavo. Si mogoce pomislila tudi ze na to? Ves, padlo mi je na pamet, da mogoce ne bi bilo odvec, ce bi tole pismo naslovila se na forum “psihiatrija”, dr. Rejec- u, ki bi znal iz opisanega vedenja tvojega moza predvideti, ce le ne gre za kaksno bolj resno zadevo. A upam, da se ti bo na koncu le vse odvilo v pozitivno smer, saj imas sama veliko potencialne energije in volje za resitev problemov, ki te v tem trenutku spravljajo v slabo voljo ! Zelim, da nam kaj kmalu pises pod imenom “Srecna” LP!