Tamladi zgoraj
Na forumu starši-staršem poteka debata o tem, ali je bolje živeti v lastni hiši ali v gornjem/spodnjem nadstropju hiše z lastnim gospodinstvom.
Mene pa zanima, kaj si o tem mislite starši, ki imate mlade nad sabo/pod sabo. Ali vam je to v veselje ali pa tudi kdaj obremenjajoče?
Hvala za odgovore!
mami..
Jaz sicer nisem starš (recimo, da se pri 35-ih uvrščam med nekoliko manj mlade) in mi je, kot še marsikomu, ta tematika kar dobro poznana.
Mislim, da se tako mladi kot starejši strinjamo, da je iz mnogih razlogov bistveno bolje živeti ločeno in ne v isti hiši, da pa so razmere (beri: denar oz. razkorak med možnostmi in željami) glavni razlog za tovrstno sobivanje. In dokler bo tako, bo zadeva tema večnih debat, spremenilo pa se bo bolj malo.
Jaz sem ena izmed tamladih tam zgoraj. Moje mnenje je, da moramo vsi tazgornji in taspodnji vedeti v kaj se spuščamo ko se odločamo za taka sobivanja.
Moja izkušnja je slaba, vendar je bil moj mož tisti, ki za nič na svetu ne bi živel drugje kot doma.In tudi danes, čeprav je odnos s taščo katastrofalen, kljub vsemu ne bi odšel živet drugam, ker je mnenja, da je treba staršem pomagat. Se strinjam z njim, vendar ne do te meje, ki prinese vtikanje v drugo družino, izkoriščanje, podtikanja in šikaniranja.
Mislim, da če se starši odločijo, da bodo dovolili nekomu iz svoje družine, da si gnezdece ustvarijo eno nadstropje višje, da se morajo zavedati, da je tudi nad njimi družina s svojimi družinskimi obveznosti in ne morejo pričakovati, da jim bodo 100% na voljo.Absolutno si je treba pomagati, vendar pa hkrati spoštovati pravice obeh družin do lastnega življenja, ki nikakor ne sme in ne more biti podrejeno taspodnjim.
Tudi jaz se strinjam, vendar dodajam, kot sem napisal že prej – če bi bili materialni pogoji velike večine boljši kot so, do teh težav sploh ne bi prihajalo,
ker ne bi bilo treba več generacijam prebivati skupaj.
Otroci imajo lahko radi starše in zanje skrbijo, tudi če ne živijo skupaj, podobno
velja za odnose staršev do že odraslih otrok. Ponavadi se razumejo še bolje, če ne živijo skupaj.
Taka sobivanja, kot so zelo razširjena v SLO, so na zahodu izredno redka in bolj izjema kot pravilo (zaradi boljšega standarda, pa tudi nekoliko drugačnih življenskih vrednot).
Strinjam se z vsemi, ki ste proti. Mladi in stari ne grejo skupaj in res ne poznam družin, ki tako živijo in bi bile zadovoljne.
– Ta mladi so nezadovoljni, ker se jim ta stari non stop vmešavajo v njihovo življenje in ne morejo nč naredit, ne da bi se skregali.
– Ta stari se pa vtikajo v vse kar lahko in so potem užaljeni, če jim ta mladi povejo, da ne rabijo njihove pomoči in naj se ne vtikajo, kar se pa ta starim zdi popolnoma nesprejemljivo saj jim “vendar pazimo otroke, bi pa lahko kaj požrli”. Halo????
Tudi če nimate možnosti, pejte na svoje. Mogoče boste zapufani, ampak boste pa mirne duše in srečni, ker živite kot sami hočete. Pa še nikomur ne boste nič dolžni – razen mogoče banki.
Isto je z otroci, ki jih imajo ta stari na pukli cele dneve, ker starši delajo. Ta mladi ali se vam zdi prav, da morajo biti vaši starši zaposleni z vašimi otroci še v zasluženem pokoju? Pa ne verjemite jim, ko pravijo, da jim je to v veselje. Mogoče eno leto, ne pa še celo osnovno šolo
lp
Jaz sem tamlada in živimo pri mojih starših na vrhu. In ne boste verjeli, ampak prav fino se imamo. In to zato, ker smo se že v začetku zmenili kako in kaj. Starša ne hodita nenajavljena in nepovabljena v naše stanovanje, hčerk jima tudi ne porineva vsako popoldne v varstvo, delo in stroške si pošteno delimo pol na pol, mogoče imamo enkrat mesečno skupaj kosilo, pa kakšno kavo popijemo, drugače se pa ne vtikamo en v drugega. Z možem bova čez kakšno leto tudi malo preuredila naše stanovanje in po vsej verjetnosti tudi kaj dozidala, pa sta starša že sedaj rekla, naj narediva po svoje, pomagala bosta, če bo potrebno, ne bosta se pa vtikala, kako naj bo. In verjamem, da bo tako, ker v teh letih, kar smo skupaj, ni prišlo še do nobenega spora (trkam na les!). Mož se z mojimi starši razume odlično in se mi zdi, da je moj oče tudi njemu oče (ker svojega nima več).
Torej tudi pri tej stvari obstajajo izjeme:))))
Ljudje smo kot ptice: ko enkrat gremo iz gnezda, rabimo samostojnost. Zato menim, da bi morali biti mladi pari ločeni od staršev. Ker rabijo popolno svobodo za svoje življenje, za svoje odločanje, popolnoma neobremenjeno življenje.
Naj bo hiša še tako velika, naj bo še tako prostorna, naj ima ali pa ne svoj vhod, naj imajo ali pa ne mladi svoje nadstropje, vedno, vedno bo prisotno nekaj, kar jih bo v njihovem življenju, pa četudi se tega ne bodo v popolnosti zavedali, rahlo oviralo ali zaviralo. Marsikaj bi morda naredili čisto po svoje, čisto na drugačen način, spravili reči v kleti čisto na svoj način, ali kakrkoli naredili drugače, pa jih velikokrat pri tem nekaj “zabremza” in naredijo tako, ne da bi se tega sami zavedali, kot jih je učila mama …. in take reči glodajo, nekako pritiskajo na človeka. In počasi, čisto počasi a zagotovo se začenjo najprej manjša nesoglasja, ki se seveda stopnjujejo, vrhunec pa dosežejo, ko nekaj ni narejeno tako,kot bi moralo biti.
S starši pa je žal že tako, da so najboljši ljudje na tem širnem svetu (vsaj teoretično!), ki pa so žal še vedno – starši. In podvrženi naravnim zakonitostim, da morajo vedno in povsod in kjerkoli in za karkoli le – učiti in učiti in ponujati svoje “idealne” rešitve in svoje “izkušnje” in svoje “znanje” in vse svoje “najboljše plati”. Če jih milo prosimo, naj pozabijo, da so starši, naj ljudje in naj bodo naši dobri prijatelji, se po njihovih žilah še vedno pretaka “starševska kri” in v njihovih srcih, glavah in dušah bomo vedno in povsod le njihovi otroci, ki jih je treba usmerjati, učiti, jim pomagati in pomagajo nam seveda na najneprimernejših mestih, ob najneugodnejših časih …….. Tudi sama sem mati odrasle hčere, pa vedno in znova in znova mislim, da ji je treba povedati to, pa opozoriti jo na ono in verjemite mi, včasih se zadnjih hip komajda zadržim, da ….. ne naredim te napake in ne izpadem vedno kot “preveč skrbna mama”, ker je to seveda tudi breme moji hčeri in njenemu partnerju.
In ko zdaj premišljam, se spomnim parih dni nazaj, ko se je v takih snežnih razmerah vozila v službo z avtom in sem dan za dnem prestajala hude muke od radovednosti, kako in kaj ji gre, ali ima težave z avtom ali ne, ker vem, kako je bilo meni, ampak … sem se zadržala. Dejala sem si: če bo potrebno in če bo ona začutila potrebo po klepetu, bo poklicala, ne bom ji v teh težkih dneh še sama breme.
Res pa je, da je lahko taka zadeva tudi dvorezen meč. A kako ravnati, da bomo ravnali prav, prav kot otroci in prav kot starši? Mislim, da je največ vredna naša osebna svoboda, naš občutek, da smo sami svoji gospodje, gospodarji svojega časa in svojega početja in to je tisto, kar po mojem mnenju največ velja. Ni mi potrebno skrbeti, kdaj bom pomila in pospravila posodo, če pa bi prišla k meni mati iz spodnjega nadstropja, bi se najprej zagotovo kritično zazrla v kup umazane posode, brez besed bi ostala, ker me ne bi želela kritizirati, a mene bi potiho žal že ta njen pogled razjezil. Dejala bi si: pa kaj za vraga jo motijo “moje umazane posode” v “mojem bivališču” ? In take in podobne reči prinaša skupno življenje. So seveda častne izjeme, seveda so, a ta le potrjujejo pravila, mar ne?
marija (1)
Dragi moji!
Jaz sem ena tistih ptičk, ki ne bi pod nobenim pogojem živela tam zgoraj. Ni ga denarja, ki bi bil primerljiv s svobodo, ki ti jo nudi četudi vlažna, temna, podnajemniška sobica, ki sem jo imela za začetek, pa potem temna garsonjera, no in čez nekaj časa svoje stanovanje. Pač v okviru finančnih zmožnosti, ki sem jih imela v določenem obdobju. Če znam kaj zares ceniti, potem je to ravno ta svoboda. Raje vsak dan žgance in mlečni griz pa kakšen kos obleke manj, da lahko poravnaš najemnino, kot pa bivanje tam zgoraj.
Sicer je res, da bi tam zgoraj živela kvečjemu nad svojimi starši, nad partnerjevimi niti slučajno, ker oba veva, da tako ne bi šlo dolgo. Smo pa ljudje na srečo zelo različni. Poznam en primer, kjer se tako spodnji kot zgornji dobro razumejo in še veliko takih, ki jim zgoraj, zaradi vmešavanja spodnjih, ni vedno super, ampak so v zameno za finančno pomoč, v zameno za 24h vrtec, vsakodnevno kosilo in večerjo in še kaj, od tam spodaj, pripravljeni pozabiti (hmm, a res???) na ostalo, kar jih moti. No, jaz nisem tak tip.
Lep dan vsem, tistim zgoraj in tistim spodaj.
Draga gospa Marija (1)
Marsikdo med nami na forumu bi si lahko le zaželel mamo, kot ste vi. Jaz bi jo želela svojemu fantu, ker bi bilo tako moje življenje z njim veliko lažje.
Ne živiva ne nad njimi, ne pod njimi, temveč tri bloke stran. A še preblizu. Nikakor se ne morejo odlepiti od sinčka in si ne morejo kaj, da ne bi vedeli za vsak njegov korak, ker živim z njim pa tudi za vse moje korake.
Saj je lepo če veš, da nekdo misli nate, vendar je to včasih preveč obremenjujoče. Vem, da je za takšno stanje kriv predvsem moj fant, ki jim ne upa nič reči, jaz pa jim o najinem življenju nočem nič več povedat, ker zanje ni nobena stvar dovolj dobra. Ničesar ne moreš narediti, da nebi našli kaj za kritizirat.
Še ko greva na morje nimava miru. Ker sva enkrat mobitel pustila v hotelu naju je pričakalo 23 zgrešenih klicev od očeta in prepričana sva bila, da se je zgodilo nekaj hudega. Ko sva ga poklicala pa ga je zanimalo le, če sva kaj jedla.
Ko se jim en dan nisva javila, je klical enega sorodnika, da je gotovo kaj narobe in da naj naju pokliče, pa mu potem sporoči, kaj je z nama.
Bojim se imeti otroka, ker vidim pri fantovi sestri, da otroka vzgajata stara starša, mati in oče pa pri vsem skupaj nimata kaj dosti besede, kar rečeta je namreč narobe. Praktično sta si ga stara starša prisvojila.
V tem kaosu šele sedaj razumem mojo mamo, ki mi je ob pogovorih o začetku skupnega življenja s fantom rekla le eno: “Čim dalj od naju in od njegovih staršev, če hočeta biti srečna.”
Žal nama je bilo všeč stanovanje, ki je očitno še preblizu njegovim staršem.
Podobnih dogodkov je vse preveč, da bi tule razpredala. Mislim, da kombinacija starši in otroci ne gre skupaj v eno hišo, v preveliki večini primerov.
Če bi mi živeli še pod isto streho, bi se s fantom verjetno že razšla.
Odlično si povedala. Jaz naj bi se še to leto preselila s fantom v njihovo hišo in vsi me tolažijo z lasnim vhodom, a to ni to! Že zdaj trpim, kaj šele bo!? In prav nihče ne razume mojih dvomov, mojih občutkov, a sem jih že vsem povedala. Samo me neki tolažijo in pravijo, da e ne bo hihče umešaval, a kaj ko vidim kako je pri njegovi sestri, ki živi z možem v isti hiši. Ma ne more nas bit v eni hiši 3 družine!!
Res, je da če bova sama čakala na finance nama še dolgo ne bo uspelo, tako na razen pa tudi ne zdrživa več!
Življenje se mi trenutno zdi tako bedno………..
LP
Mislim, da je največkrat problem, če par živi v isti hiši s fantovimi starši. Namreč ta mlada je dosti več v stiku s taščo, kot je fant s starši od punce, če pač živita pri njih. In med taščami in snahami prihaja do problemov.
Sem pa kljub temu s tistimi, ki pravijo, da bolje temačna sobica, kot zgornje stanovanje. Sicer sem bila drugačnega mnenja še pol leta nazaj, ampak izkušnje učijo.
Midva sva stanovala pri mojih starših v zgornjem stanovanju, ločen vhod, vse ločeno razen ogrevanja, elektrike in vode ter takrat še telefona.
Že ob vselitvi so vsi vedeli, da bova šla na svoje, saj sva takoj pričela zidati. Pa so prišli otroci, pa se je selitev na svoje malo prestavila. Mož se zelo dobro razume z mojimi starši (včasih celo bolje kot jaz). Pa je bil za vse kar težko pričakovan trenutek, ko smo šli na svoje.
Sedaj so v zgornjem stanovanju spet ta mladi. Tudi oni zidajo, da bodo šli na svoje. Pa vsaj za mamo in očeta vem, da komaj čakata, da bosta imela hišo spet samo zase.
Tudi sama premišljujem, kako bo, ko bodo otroci odrasli. Upam, da jim bova lahko pomagala pri ureditvi stanovanjskih razmer, vendar kje drugje, ne pri nama nad glavo.
Lep pozdrav
Poznam družine, ki živijo zelo zadovoljno v isti hiši s svojimi otrocmi. Zakaj. Zato ker so tako starši kot otroci dovolj zreli za tako sožitje. Živi in pusti živeti tudi drugim, pravi pregovor.
Menim, da je zelo neumestno metati v isti koš vse starše in njihove otroke. Same sem tista, ki za nič na svetu ne bi hotela živeti s svojimi otrocmi. Zakaj? Zato, ker hočem imeti svoje življenje. Svoje poslanstvo vzgoje in vzdrževanja otrok sem opravila. Otroci si morajo sami in s svojimi močmi in sredstvi ustvariti svoj dom, ker ga bodo le tako cenili. Če ba dobijo vse na pladnju, sploh ne vedo, da je bilo za te dobrine dosti odrekanja in predvsem dela.
Zato, drage snahe, čimprej se odselite od svojih staršev, saj bodo starši s tem kvečjemu pridobili. Lahko bodo stanovanje oddali drugim, stanarino pa porabili za sebe in svoje potrebe.
Verjemite, da tudi staršem ni vedno lepo, ko morajo sprejeti družino svojih otrok.
Tudi oni se morajo zaradi tega prilagajati in živeti drugače kot bi sicer. Navadno pristanejo na ta kompromis zaradi tega, ker otroci nimajo možnosti živeti drugje, pa tudi hišo so gradili v takih razsežnostih, da lahko sprejme dve ali še več družin.
Ko pa bomo ljudje uvideli, da je tisto, kar smo ustvarili naše, da te dobrine nismo dolžni ohranjati zaradi otrok, bo tudi takih razmislekov o sobivanju, vedno manj.
Sama razmišljam, da bom svojo premoženje, ko bom potrebovala sredstva, prodala in z njim udobno živela. S temi sredstvi si bom lahko kupila manjšo bivalno enoto in plačala pomoč, če jo bom potrebovala.
LP
.
Hja, mnogo vas je proti!
Saj mogoče je tako prav, vendar…
Tudi mi živimo “zgoraj”, pri MOJIH starših. In moram reči, da kar dobro shajamo. Stroške si delimo na pol, tako, da vsak mesec “eno nadstropje” plača račune. Telefon v celoti plačujeva midva, ker sva pač večja porabnika impulzov.
Ker sem jaz doma (od konca porodniške brezposelna), sem vsak dan na kosilu pri mami. Ob sobotah kuham jaz za vse, ob nedeljah pa spet kosimo vsi skupaj “spodaj”. V pralnici imamo dva pralna stroja – vsak svojega….
Razumemo se kar dobro, saj smo pri mojih starših. Ne vem kako bi bilo če bi bili pri njegovih. Čeprav je moja tašča prava zlata taščica, bi verjetno kdaj prišlo do kakšnega konflikta. Mati in hči pod isto streho lažje shajata, kot pa tašča in snaha. Čeprav sta gospodinjstvi ločeni!
Tudi pri nas smo predelali zgornje nadstropje, čeprav je moja mama jokala, ko smo metali stara okna ven, ko smo ostranili stare itisone… Ko je bilo končano, je pa kar naprej spraševala, če lahko svoje obiske pripelje na ogled! ;-)) Tako ji je bilo všeč!
Predelali bomo tudi podstreho. Lastnega vhoda in dozidave ne moremo realizirati, ker smo v četvorčku.
Vem, da lahko vsak trenutek računam na njuno pomoč, ravno tako kot tudi moja starša računata na našo pomoč!
Hčerko mi pazita: vendar ne po cele dneve. Dopoldne kakšno urico, da jaz malo odprem in “posurfam po internetu”, ter zvečer pred spanjem kakšno urico, da se malo pocrkljajo in poigrajo z njo. Moja želja je, da ima otrok čimveč od starih staršev, ker jaz nisem imela.
Razumljivo je, da včasih pride do kakšne nestrpne besede. Vendar jaz to vzamem bolj za popestritev vsakdanjika!
Drugače pa: Pri nas se imamo pod isto streho lepo!
Nataša
Nataša, res ni tako grozno, kot vsi pravijo, a ne:))))
Jaz za nič na svetu ne zamenjam enega štuka v hiši za stanovanje v bloku. Sem pač človek, ki ima rad vrt, pa travo…. Starša sta pa tudi vesela, da je vsaj en ostal doma. In na srečo smo vsi taki, da se zmenimo brez odvečnih besed. Vse se da, če se hoče. Če pa je človek že vnaprej prepričan, da taka kombinacija ne bo šla, potem je pa res težko. Edina stvar, ki je pa pod nobenim pogojem ne bi imela, je pa skupno gospodinjstvo. Se mi zdi, da tam pa najhitreje nastaneje razprtije.
No ja, tudi jaz se ne bi branila svoje hiše, ampak žal finance zaenkrat še ne dopuščajo. Mogoče kasneje:)))) Do takrat pa upam, da se bomo imeli še naprej tako fino.