Stari starši – vnuki
Dobro jutro,
kot veliko vas sem tudi sama žena, mama in hči. S starši smo se ujeli le do mojega 10-tega leta oz. zgodnje pubertete, potem me zaradi dolgega jezika (oz. razmišljanja s svojo glavo) niso več mogli in hoteli prenašati. Še danes, pri mojih skoraj 35-tih so naši odnosi nezdravi. V veliki večini krivim za to čustveno nezrelost mojih staršev in njihovo nezmožnost komuniciranja. Pa ne pišem zaradi tega.
Imela sem krasno babico in dedka. Živeli smo v isti hiši (kot zdaj živim tudi jaz in moji starši – sicer ločeno, vsak v svojem stanovanju, pa vendar) in vedno se mi je dozdevalo, da sta moja starša vzgojo in skrb za svoje 4 otroke po liniji najmanjšega odpora z veseljem prepustila njima. Dedek in babica nista bila premožna, nista nas vozila na izlete in nam kupovala dragih stvari, bila pa sta vedno tam, ko smo potrebovali toplo naročje, pogovor, pomoč pri domačih nalogah, varstvo med počinicami in boleznimi za vse nas štiri… Omogočila sta mi krasno otoštvo; ko sta umrla, se mi je za nekaj časa porušil svet.
Moja hči in otroci mojih bratov in sester tako ljubečega in pristnega odnosa z mojimi starši žal ne morejo navezati. Zakaj? Mojim staršem vnuki, njihova energija, čas, ki ga preživijo z njimi, predstavlja (pre)veliko obremenitev. Mama je kmalu po rojstvu moje deklice dejala, da sta imela z očetom 4 otroke, poleg tega je ob delu doštudirala, tako da si zdaj želita “miru”. Zaradi hudih zdravstveih težav sta mi sicer – in za to sem jima še danes zelo hvaležna – priskočila na pomoč in deklico dobro leto varovala na svojem domu. Po tem pa je vsakršno navdušenje nad vnuki izhlapelo.
Staršev ne izkoriščamo za varstveni servis med bolenijo in počitnicami, poskušamo si pomagati med seboj oz. otroke pošiljamo v kolonije, druge oblike varstva in k “drugim babicam in dedkom”. Opažam, da starejši nečaki k babici in dedku ne prihajajo več tako radi, delno je to potrebno pripisati pričetku pubertete, delno pa temu, da se tam strašansko dolgočasijo. Lansko leto sta se starša ponudila, da mi poleti 4 dni čuvata hči. Hči se je veselila, da bo imela babico in dedka zase, jaz pa sem upala, da se bodo zbližali. Torej – mama se strašno obremenjuje s tem, da bo kosilo sestavljeno iz juhe, mesa, priloge in sladice in je ves svoj trud usmerila v pripravo jedi – kod da je otrokom najpomembnejše kosilo! Oče se sicer z otroki raje ukvarja, vendar ga moja radovedna, klepetava in menda zelo zahtevna hči hitro utrudi. Torej so vklopili TV – na Cartoon-u tako prikladno cel dan vrtijo risanke…..(doma risanke, če že, ubogi otrok lahko gleda le na SLO 1…..) Hči ju je (sam!) prosila, če bi šli v Tivoli, do katerega lahko pridemo peš v 20 minutah, ali v živalski vrt, pa na Grad oz. na Rožnik – onadva pa sta jo v tem času enkrat peljala v – Leclerc! :(((( .
OK, ne smem jim načrtovati časa, ki ga preživijo skupaj, ne morem pa tudi razumeti, da starša, ki sta upokojena in razen, da malo vrtičkarita, kot da ne najdeta več pravega smisla v življenju in ju tudi vnuki ne razveselijo več. Mislili smo, da bosta vse, kar sta zaradi službe in šolanja zamudila pri nas, poskušala nadoknaditi pri naših otrocih, pa temu ni tako.
Da se razumemo, nihče ju v druženje z vnuki ne sili in nihče ne pričakuje, da bi ju kdaj vzela s seboj na počitnice, na kakšen izlet, na sprehod …(čeprav to kakšne babice in dedki najbrž počnejo), težko je že gledati, kako se npr. hči odpravi v spodnje stanovanje malo pozdravit babico in dedka, pa se vrne čez 5 minut in reče – spet buljita v TV in moram biti tiho (pa je ura 5 popoldne…).
Starša imata oba komaj nekaj čez 60 let, pa bi jih lahko, po obnašanju sodeč, imela krepko čez 80. Postajata grozljivo pasivna in v glavnem prijateljujeta s TV-jem. Ker imata ogromno časa, premišljujeta, kaj vse ju v njunem življenju moti (recimo to, da hči malo bolj trdo zapre vrata, da je na stopnišču prah, da moja sestra kupi sinu drage rolerje, da brat preveč pije, da svakinja slabo kuha) in kot da ne moreta in nočeta videti, da smo vsi 4 otroci zrasli v relativno normalne ljudi, da imamo relativna normalno urejena življenja, družine, partnerje….Grajata in nikoli, ampak res nikoli ne hvalita; pred nami blatita naše sorojence, njihove partnerje in otroke.
Da bi delno prekinila ta nesrečni krogotok njunih misli sem ju lani vpisala na Fakulteto za tretje življenjsko obdobje. Obiskujeta samo še ena predavanja, ker – “nimata časa trikrat tedensko hoditi tja”…
Včeraj sem se zamislila nad izjavo moje skoraj 6-letne hčerke, ki je marljivo čistila betonske ploščice na dvorišču in jih kar nekaj časa pomivala s cevjo. “Mami, sem povedala babici, da sem pomila ploščice, pa je rekla, da to ni nič, da bi morala še populiti plevel okoli njih. Da naj naredim “ornk” ali nič. Pa sem rekla, da drugič tudi pomila ne bom….”
Taka je (primitivna) logika mojih staršev in zaradi takega in podobnega razmišljanja izgubljajo točke pri vnukih (pri otrocih so jih že davno vse izgubili, žal ju spoštujemo zgolj samo še zato, ker sta pač naša starša).
Kaj pa vi menite o odnosu stari starši-vnuki, kakšne so vaše izkušnje………?
Lep sončen – in precej vroč dan se nam obeta – preživite ga lepo!
Ali
Žalostna zgodba, ki pa ni osamljena. Lahko rečem, da je bilo pri meni enako in tudi pri moji hčeri v odnosu stari starši – vnuki je enako. Lahko se inačim s tabo. Nikoli nobenega pogovora o problemih. Vedno samo delo, delo, delo. V nedeljo sem morala vstati ob osmih, pa četudi nisem imela kaj početi. Zakaj? Zato, ker so morali moji starši tudi vstajati zgodaj ne glede na dan. Primitivno razmišljanje. Pa njim tudi ni bilo do tega, da bi napake njihovih staršev popravili sami pri sebi. Ljubezen, seks in vse teme okli tega so bile strogo tabu. Tudi, ko imam hči, se ne zgodi, da bi sami od sebe rekli: bo hči čez vikend pri nas. Res da sta še oba v službi, ampak vseeno. Jaz vem, da si bom teden dopusta rezervirala za moje vnuke.
Draga Ali,
vesela sem, ker se iz mnogih tvojih preteklih postov spomnim, da sama svoji hčeri velikokrat nudiš pozitivno podporo in pohvalo, česar tvoji starši očitno ne zmorejo. Žal.
Tudi sama se spomnim svojega odnosa z babico v otroštvu kot vzpodbudnega, učečega, pa čeprav tudi ona mene ni vozila na drage izlete, le na mnogo sprehodov in ure in ure potrpežljivega učenja raznih spretnosti me vežejo čudoviti spomini. Moji malčici glede pozornosti in časa, preživetega s starimi starši, verjetno ne bo hudega. Eni in drugi radi preživljajo čas z njo, se ji posvetijo, kolikor se le da, pa je vendar cel kup stvari, ki bi jih rada spremenila. Eni preintenzivni, kar zadeva tok informacij, drugi premalo pozorni, kar zadeva varnost, pa pogovarjajo se z njo v enozložnicah in popačenkah, da meni kar pokrovko dviguje, pa…lahko bi naštevala še in še. Ampak kadarkoli začnem razmišljati v to smer, mi v glavi odzvanjajo besede, ki so mi bile enkrat izrečene: “Dovoli, da stari starši in tvoja hči sami razvijejo svoj odnos”. Včasih kar težko obmirujem in ne naredim nič, ne komentiram, usmerjam samo, kjer je to potrebno (kjer bi bilo ogroženo njeno zdravje, življenje ali osnovna morala), ampak če se le da, se poskušam držati zgornjih besed. In tvoje pisanje vse to le potrjuje. Skoraj v tolažbo mi je, ko berem, kako stare starše oceni tvoja hči. Dejansko jih postavi tja, kjer jim je mesto.
Te pa absolutno razumem, da si žalostna in razočarana. Zdi se mi, da je odnos med starimi starši in vnučki res lahko nekaj čisto posebnega, nekaj, kar jim ostane vse življenje. Toliko jim lahko dajo, če le želijo. In tak odnos lahko bogati vse vpletene: “ta velke” in ta male”. Škoda le, ker nekateri tega ne vidijo tako.
En lep dan tudi tebi,
A.
Točno to sem imela v mislih, Ali :)) Zdaj pa le hitro ven, da se naužijeta svežega zraka, dokler ga sonček ne segreje preveč…in naj te vedno spremlja misel, da tisto, kar si ti dobila od svojih starih staršev, tvoja hči dobi neposredno od tebe…kaj lepšega se ji še lahko zgodi?
Lep sprehodek obema,
A.
Stari starši – vnuki,
včasih imam občutek, da vse preveč idealiziramo ta odnos. Namreč tudi jaz se z veseljem spominjam svojih starih staršev in trenutkov z njimi, čeprav, kot ste že vse ugotovile pred menoj, niso imeli časa/denarja da bi nas vozili na dolge izlete. Vendar ni jih več, v spominu pa so samo prijazni in predvsem lepi trenutki.
Verjamem pa, da če 6 letna vnukinja oceni svojo babico, kot jo je v zgornjem primeru, ni šans da bi kdaj pozabila na to in se je spominjala samo po lepih trenutkih in to ni dobro.
Včasih sem to otopelost starejših ljudi (60+) predpisovala mestni osamljenosti in vragu TV. Pa mi je dokaz iz širše žlahte, da so ljudje tudi na vasi enaki, prepričal v nasprotno. Pojma nimam oz. zelo rada bi dognala zakaj je tako. Zakaj nekateri upokojenci / starostniki postanejo tako otopeli???
Ne vem so morda videli čar samo v delu in sedaj ko ga ni več, želijo uživati mir v strmljenju predse? Ali je možno, da nekateri 60+ letniki že kar vidijo konec življenja in jih ne zanima nič drugega? Meni se taki ljudje kar smilijo. Največkrat zato, ker ne vem zakaj so taki. Ne obtožujem nikogar od mladih, ker sem sama izkusila, ko sem jim ponudila pomoč, vožnje, organizacijo njim primernih izletov ali dejavnosti, pa je bilo tako kot je rekla Ali: “Ni časa”, v bistvu so pa cel dan sedeli doma in delali NIČ! Smilijo se mi, ker čakajo (po mojem) na smrt.
Sama imam z večino žlahte ravno drugačne izkušnje, na univerzo sicer ne hodijo, vendar so non-stop na izletih s svojimi upokojenškimi združenji ali pa kar naprej sprejemajo vnuke in tudi svoje otroke na svojih vikendicah, kamor so se umaknili, ker jim hitro mestno življenje ne ugaja ali pa ker jim je bila tista vaška pokrajina mnogo bolj všeč in zdravju po meri. Močno upam, da bodo tudi stari starši mojih otrok taki, čeprav mi je moja mama že sedaj napovedala, da bo pazila moje otroke le ko bodo pridni, ko bodo sitni gredo k meni domov. hi hi hi… Res pa je, da je znana vaška varuška, ki se je z vsemi otroci ure in ure preigrala v peskovniku ali kje drugje, nič čudnega da otroci pri njej nikoli niso bili sitni.
Kaj pa vem, morda so pa res utrujeni od otrok. Pa tudi če jih niso imeli. Je pa nezainteresiranost starostnikov verjetno večji problem kot si mislimo. Mene vedno spravijo v dobro voljo, sredi zime sedeče ljubljanske stare dame s klobučki v slaščičarni v Maxiju. Kako dobro jih je videti, hi hi hi. Včasih si želim, da bi bilo pri kakšni stvari “več ameriškega duha”.
Jagoda
tudi moji starši so podobni… včasih bi iz kože skočila od jeze, ker se po eni strani tako zelo obremenjujejo z otroki, po drugi strani pa… mama mi sicer vedno reče, kar pripelji ju, vem, da imaš veliko dela ipd., vem pa, da ji to predstavlja breme in ne zabave. enkrat ali dvakrat na leto si z možem privoščiva tri ali štiri dni (2-3 noči!) zase, za kako kratko potovanje, in otroka dam svoji mami. ona je pač edina, ki ji lahko dam otroke za nekaj dni, zato se s tem niti ne obremenjujem preveč, ker je to edini način, da sva z možem malo sama. ampak mamo že tedne vnaprej skrbi, kaj bo kuhala, kako bo… in vstaja vsako uro ponoči, da ju pokrije (!!!) ali preveri, če sta pokrita… in ko ji rečem, da to res ni potrebno in da se bosta sama zbudila in se pokrila ali jo poklicala, pravi, “no, saj razumem, da TI tega ne moreš, ker si utrujena, jaz pa to MORAM storiti”. očitek meni, da ne skrbim dovolj zanju?
to logistiko (prehrana, umivanje, pokrivanje ponoči) obvlada do nezavesti, tako, da je od tega strašno utrujena (jasno, če je celo noč na straži!), da bi se pa z otroki čez dan igrala, jih peljala v živalski vrt ali na lutke, to pa ni šans. saj se imata OK, če gledata televizijo, rišeta ali sta pač na vrtu… skratka, veliko dela “na zunaj”, pa nobene vsebine…. da o očetu ne govorim – cele dneve bulji v televizijo ali gleda časopis, in bog ne daj, da bi ga pri tem kdo zmotil. še ko pridemo, se mu ne da vstat iz fotelja ali vsaj zaklicat v pozdrav. stara sta okrog 60, tako kot tvoja. sprašujem se in mi ni jasno, kako da jim vnuki ne pomenijo svetlega žarka v življenju, priložnosti, da z njimi počneta tisto, kar nista z mano in mojim bratom, ker je bilo vedno treba mešat malto, zlagat cegle, kuhat za delavce… najprej za hišo, potem za vikend. nikoli časa za sprehod, počitnice smo preživljali tako, da je oče delal na vikendu in midva sva morala biti tiho, ker se on žrtvuje in dela… še za sladoled je bilo komaj denarja, čeprav je vedno dobro zaslužil. za cegle seveda.
o čem razmišljajo ti šestdesetletniki? kdo jih bo z veseljem obiskoval, ko bodo res stari in onemogli v kakem domu ali kjerkoli pač? če so edini pristni odnos v življenju vzpostavili s televizijo in časopisom? se tega ne zavedajo? jim ni žal?
vesela sem, da moja generacija (vsaj tale forumska) razmišlja drugače. da nam ni žal ne časa ne denarja za otroke, oz. vsega vložimo vanje. ker to je edina prava investicija, in tudi edino prav in fer do otrok. saj če smo jih hoteli imeti, potem jih še vzgojimo in jim dajmo res dobro popotnico v življenje. da bodo odrasli v čuteče, odgovorne in čustveno stabilne ljudi. če bodo taki, jim tudi zaslužit ne bo težko…
Moram reči, po prebiranju vseh vaših postov, da sem hvaležna za mojo mamo – okej, saj imam očeta tudi, a on je, mili rečeno, zblojen in v tem hipu ne komunicirava. Moja tašča in tast sta faci, čeprav se jima pozna, da se prvi ne ljubi ravno oooogromno ukvarjati z vnukom (je že čez 60 in pravi, da je utrujena, kar ji verjamem), on pa nima ravno domišljije v ukvarjanju, a mojemu sinu njune obvezne srede med letom, ko ga gre dedi iskat v vrtec in ga pelje na tortico v čolnarno in na igrišče v Tivoli, pomenijo cel zaklad.
Moja mami je še zaposlena, še predolgo, pravi, čaka jo še 10 let službe, zato ima svojega vnuka enkrat na mesec čez vikend in kak popoldne med tednom. O to pa so dogodivščine, od čakanja na vlak na bližnji postaji, ko potem od postajnega načelnika dobi v posodo kapo in tablico, pa do hranjenja račk in čofotanja po vodnjaku pred Holliday Innom… Nič posebnega, a ta ge pogruntavščine, da se jaz samo režim…
Moj oče pa je tak kot je svoje starše opisala Ali in še huje… nima časa, zdaj ne govori z mano, je paranoičen, zatežen, skorajda psihopatski. imam ga rada, a ga trenutno ne zmorem imeti v mojem življenju, v sinovem življenju… prenaporno je… bila je odločitev – zvestoba sebi ali očetu… odločila sem se zase… čir na želodcu se je pomiril… kakko gre vnuku, ga ne zanima, pravi, da se z mano ne da imeti odnosa, da bo vnuka poiskal, ko bo ta polnoleten… me zanima, če bo takrat hotela dečko kaj imeti z njim. daleč od oči, daleč od srca… saj ga sploh, razen po fotkah, ne pozna, kako naj ga potem ima rad… ne bom mu lagala, da ga ima dedi rad, če to ni res… ali pa je, saj ne vem, nikoli ni ničesar rekel, naredil… ah, zgodba moje mladosti…
Tinkara, ki gre jutri na morje!
Kako zelo te razumem. Tudi sama imam prav takšen “problem”. Nezainteresiranost do vnukov, stalno samo kritiziranje mojega početja in početja mojih otrok, redkokdaj kakšna pohvala, skoraj nikoli povabilo, da bi kdaj popazili na vnuke. Večjega so pazili eno let in pol, ta malega pol leta, za kar sem ima skrajno hvaležna in jima to velikokrat povem. Še bolj kot to, da mi redko priskočijo na pomoč, me moti nesproščen, nepristen odnos do vnukov. Vedno iščem vzrok temu početju. Mama mi večkrat reče, da njej nikoli nihče ni pomagal, še najmanj njeni starši in tako se ji zdi, da potem tudi njej ni treba. Bili so drugi časi, a tega ne razumejo. Najbolj pomembno na tem svetu je (predvsem za mojega očeta), da je kosilo ob tej uri, kava ob drugi, takrat se gre na nivo in takrat večerja, pa tudi če se svet podre. V življenju se niso čisto nič več nagarali kot drugi, res da so bili začetki mogoče bolj težki in skromni, pa tudi tu se najde svetle strani. Torej smo prišli do take točke, da jih pustim pri miru, prosim jih za pomoč, ko mi res teče voda v grlo, pokličem jih enkrat na teden da zvem kako so, obiščem jih, če se ne vidimo po soli, dvakrat na mesec, ali pa prideta onadva do nas (živimo km narazen !!!), v grozne debate z njimi se ne spuščam, ker nikoli nimam prav, moja mama pa je zmerom polna nasvetov, to bi pa morala tako, pa tako ….
Naklonjenost svojih vnukov sta že izgubila, še imata čas, da si jo pridobita nazaj, vendar mislim da tega ne bosta naredila. Ne vem, ali je vzrok temu to, da nam kot družini gre kar dobro (vendar nam nič ni bilo podarjeno, saj z njihove strani ne), ali da ne dojamejo, da smo tudi mi odrasle osebe in da živimo svoje življenje in da so izgubili nadzor nad nami. Res še ne poznam odgovora na jihovo obnašanje in ga verjetno ne bom nikoli. Kot starša pa sta bila v mojih očeh odlična, mogoče bi sestra imela tu kakšno pripombo, zato se toliko bolj čudim odnosu do vnukov.
Lep pozdrav , Irena