ljubezen?
Za odpiranje te teme me je spodbudila tema “ljubezen ali varanje?”.
Povejte, kaj je za vas ljubezen?
Pravzaprav so me spodbudili odgovori nekaterih v stilu “zakaj se pleteš s poročeno žensko”.
Moje mišljenje: poroka je nesmiselna obljuba, ki si jo dva data v zanosu, v “veliki ljubezni”, v navalu čustev, na začetku romance itd. Načeloma, seveda, so tudi poroke, ki se zgodijo, ko je par že leta skupaj. A vseeno. Poroka nosi neko obljubo, prisego, “vedno bom s tabo, le s tabo, z nikomer drugim, le ti obstajaš”.
Ko je človek sveže zaljubljen, to obljubo z lahkoto da – govorim spet načeloma, izjeme so vedno. A vzemimo klasičen primer. Dva se zaljubita, strast, ogenj, bližina, zaupanje, dopolnjevanje, skladnost – vse to, po čemer hrepenimo. Nekaj čudovitega.
In kaj se zgodi? Rad bi to imel – ZA VEDNO.
Zato obljubiš, ne le drugemu, obljubiš sebi, da bo to za vedno. A ravno v tem je past – vse te lepote, vsi ti svetovi, ki so se odprli, ne morejo obstajati brez svobode.
zaljubil si se svobodno, s poroko si se zavezal, da ne rečem zvezal.
In problem je v tem, ker ti je ta zavezanost všeč – ker ti daje tako imenovane vrednote: stalnost, stabilnost, varnost, stalnega kompanjona v življenju in kar je najvažneje in najpoglavitnejši razlog: občutek, da nisi SAM.
Vsak se boji ostati sam, zato se priklene. Če smo dovolj pogumni – in koliko poguma je treba! – se vsi naši odnosi zvedejo na eno stvar: nočem biti sam.
Ne govorim, da to pomeni biti brez odnosov, brez komunikacije, brez ljudi – ne, to pomeni v sebi imeti kvaliteto samosti, osrediščenosti, zavedanja, kdo si. Ne glede na to, kaj se zgodi, ti ostajaš.
Družba hoče vezi in te uči, da jih hočeš in misliš, da jih potrebuješ tudi ti.
Poroka v smislu: sem se zavezal, sem obljubil, sem varen, nisem sam, sem navajen, lažje je, pot je stalna, trdna in nespremenljiva – ta poroka je vse, samo ljubezen ne.
Če ne znaš biti sam, ne znaš ljubiti. Vse te velike ljubezni so laž – so le izogibanje samoti.
In potem je lažje: zavezati se, obljubiti, se držati tega in v tem sistemu naj bi vse funkcioniralo.
Pa ne funkcionira,ker življenje in ljubezen nista sistem, sta veliko več kot to. Prej skrivnost, ki jo uničujemo z nasilnimi strukturami, katerim natikamo lepa imena.
Veliko vas je skorajda obsodilo človeka, ker ima rad poročeno žensko z dvema otrokoma.
-Ljubezen ne obsoja in ni tako neinteligentna, da bi najprej pogledala na mrtev papir.
-Ljubezen je živa reka, tekoča voda, ki umre, če jo spremeniš v stoječe močvirje. Kar poglejte močvirja, kako smrdijo! Ali pa bistro reko, kakšna moč in življenje!
-Ljubezen je kot veter – pride in gre.
-Ljubezen je notranja kvaliteta, ne odnos.
Sploh ne uzakonjen odnos.
Zakon je mrtev, ljubezen je živa.
Varnost, strah in beg pred samoto so na strani zakona, življenje, radost, tveganje in prepustitev so na strani ljubezni.
-Otroku pokaži ljubezen, ne zakon.
-Otroku pokaži, da je na svetu veliko ljudi, ki jih je vredno ljubiti.
-Otroku pokaži, da ljubiš, ker je to največja radost, življenje samo, ne pa mrtev podpis, mrtva obljuba dana v sanjah.
-Otroku ne laži, ne govori mu, da je tvoje pretvarjanje, tvoje sledenje zakonu ljubezen.
-Če človeka ne ljubiš, spoštuj ga – ne žali ga s tem, da kljub temu ostajaš pri njemu.
Pot do teh spoznanj ni lahka, nikar je ne zgreši s tem, ko nisi zvest samemu sebi.
Ko si to, kar si, si skladen, dopolnjen, dobiš vse to, za kar si prej prosil, za kar si prej lagal, za kar si se prej pretvarjal. Vse to si ti sam. Resnica, ljubezen – kar je eno in isto.
ej, daša, tole je pa mal preveč nakladanja in mešanja vsega povprek.
ljubezen – zaljubljenost – 30 min. sex 1x tedensko – poroka – varanje – otroci – življenje – resnica – si kar si in podoben bla-bla. Predvsem pa živeti za pol ure vagine na teden ni še nobena ljubezen… oz. je to že “ljubezen” posebne vrste.
Če hočeš ljubiti in biti ljubljen moreš prvo in brezpogojno ljubiti sebe. Če ljubiš sebe potem veš, da ne boš omejeval svobode niti sebi niti partnerju. Sožitje dveh, ki sta enakovredna partnerja v ljubezni na začetku in v nadaljevanju zveze, ko se ta ljubezen preide v zadovoljstvo je lahko nekaj lepega. Prisiliti nekoga v zvezo, posebej še v poroko je hkrati prisiliti samega sebe v nekaj v kar je že v naprej obsojeno na propad.
Daša, tvoje pisanje diši po razočaranju, če se motim mi oprosti, če se ne si oprosti sama in kaj čem ti nakladat imej se rada.
Jaz sem v vsakem primeru za monogamno zvezo, naj po požegnana s poroko ali ne. In če enemu od partnerjev v takšni zvezi ni obstanka, si želi spremembe ali se zaljubi v drugega, naj bo toliko pošten do svojega partnerja, da mu to pove in mu s tem da možnost, da tudi on odloča o tem, ali si še želi ostati v takšni zvezi kot neko rezervno kolo ali pa bi raje takšno zvezo končal. Ampak navadno tisti “naveličani” nimajo toliko jajc ali jajčnikov, da bi najprej končali eno zvezo, preden se podajo v drugo. Mogoče ravno zaradi tistega, kar si napisala. Bojijo se samote. Kaj če ta druga zveza ne bo fukcionirala — v tem primeru še vedno ostane varen pristan v že obstoječi zvezi. Izgovor pa je vedno isti — nočem prizadeti partnerja in otrok in podobne pravljice.
Dasa super razmisljanje.
Sama stojim za tistim, da ce ne znas biti sam ne znas ljubiti…nekje sem slisala tudi, da dokler vsak ne zna biti cisto zares sama, toliko casa ni moznosti, da bo zakon uspel, ce se poda vanj…
In celo verjamem v to. Tudi po mojem mnenju je poroka smrt za ljubezen. Takoj ko se podpise tisti prekleti list papirja se zgodi zacetek konca.
Veckrat se namrec sprasujem zakaj je toliko ljudi nesrecnih v svojih zakonih…oh sej jih poznam tudi take, ki so srecni, sam praviloma je to njihov najmanj 2. zakon, ali so sele v prvih 10 letih ali pa so vmes imeli krizo in se razsli ter ponovno nasli…
Najslabse je ce se s poroko bezi pred svetom. A to jih pocne vecina. In potem se obsoja varanje in podobno. A bi se lazje pocutili ce bi se tak ki vara najprej locil nato pa hops v posteljo z drugo osebo? In bi bil spet svinja, ker se je locil zarad druge (ali locila nisem specificirala na spol).
Priznam pa da mi je nejasno zakaj nekateri vztrajajo v mrtvih zakonih samo zaradi otrok (ali pa so ti izgovor za kaj drugega, recimo nezmoznost biti sam!?)…nej se kdo kdaj vprasa kako bo to vplival na otroke. In ja v teh primerih je lčogicna posledica skok cez plot ali enega ali drugega. In zacaran krog se vrti.
Ce se kdo sprasuje, ne nisem bila se porocen, vprasanje ce bom kdaj pripravljena podpisati tist list papirja…sem pa ze bila v nasprotni vlogi, tj vlogi ljubice porocenega…in me briga kaj si ostali mislijo o temu.
Biti sam ni nobena umetnost in je pravo razkošje.
To pomeni biti neodgovoren za kogarkoli, početi karkoli, imeti 5 otrok s petimi različnimi partnerji in ker se ti ne da ukvarjati z njimi, jih prepustiš cesti in slučajnim partnerjem.
Važno je, da slediš svoji enkratni želji po življenju in užitku tukaj in zdaj, in egoistično izkoristiš vsak trenutek, ki se ponudi.
Ker imaš jajca in jačnike, se zmoreš obračati po vetru. Ljubezen je itak menda pomembna zato, da ljubiš sebe (ker potem boš počasi ljubil vse kar prileze mimo). Moderno razmišljanje!
Dobro si napisala daša, se strinjam s tabo. Zakaj sploh varati? enaki po miselnosti bi morali živeti skupaj. Na teh forumih je neka marija napisala, da živijo skupaj fant in dve punci in se čisto dobro ujamejo, tudi v seksu. Nekje sem prebral, da neka punca išče punco, da bi presenetila fanta za rojstni da, spet drugi oglas, par išče žensko za srečanja, lahko tudi za trajnejšo zvezo. Zame ti ljudje niso nemoralni ampak nesebični in si nikogar ne lastijo zase. Če imaš nekoga rad, mu privoščiš najbolše, če imaš nekoga rad samo zase, je to posesivnost. O tem sem ravno danes prebral daljši članek v časopisu. Seveda pa ima vsak pravico tudi do zvestobe do groba, samo primernega partnerja naj si najde. Eni in drugi imajo prav in pravico živeti po svojih načelih.