užitek na delovnem mestu
Haj !
Tudi jaz bi ze zamenjala sluzbo,ce ne bi v tej uzivala.
Res,da ni vedno vse lepo,pa na forume ne morem dopoldne skakat, ker pac delam z ljudmi, pa placa bi lahko bila visja in se kaj,vendar je vse slabo trikratno polacano z nasmehom zadovoljnih strank. Delo z ljudmi me je tako prevzelo,da bi v kaksni pisarniski osami verjetno skoprnela.
Kaj mislite o uradnikih,ki ljudi posiljajo od vrat do vrat? Je to nuja,lenoba ,izpolnjujejo ukaze nadrejenih,se hocejo s tem narediti pomembne ali… Iz lastnih izkusenj vemo,da “po vezah” niti enih vrat ni potrebno odpret,pa je vse urejeno,ubogo rajo pa…..uf,kako me to jezi.
Ne jezi.Zalostna in utrujena postanem.
Nioba, premalo je takih uradnikov kot si ti, da delajo z užitkom. Če grem pri nas na občino, ko prideš v sprejemno pisarno, se enostavno ustrašiš vseh tistih mrkih obrazov. Zaboga, sej nisem jaz kriv, da država predpiše nov potni list, nove izkaznice in da zato mora vsa raja skakat po občini… Seveda ne moremo vsi met vsak dan dober, so tudi dnevi, ko bi človek sam sebe pojedel, vendar bi se vsi uradniki morali zavedati, da delajo z ljudmi in ne brezpravno rajo. Tako bi tudi ljudje ne bi bili toliko sitni. Uh, lahko bi pisal o tem celi dan, pa nima smisla, zato samo še enkrat…. čimveč uradnikov in uradnic, ki jim je delo v zadovoljstvo kljub sitnim strankam, premajhnim plačam in podobno 🙂
Lep dan!
Jani
Res je, nioba, ko človek, ki ni več zadovoljen z delom ali krajem, kjer dela, to nelagodno počutje začuti, mora začeti razmišljati o menjavi službe. Ker bo se tem sebi naredil dobro in seveda vse tistim, ki prihajajo z njim v stik. Kajti – kot pravi Jani – niso ljudje krivi naše slabe volje in nejevoljnosti in pustih mrkih zdolgočasenih obrazov, tega smo ponavadi krivi sami. Še tako nevljudna in zahtevna stranka pol vse te svoje nejevolje izraža v veliki meri zaradi golega srahu pred tem, kako bo sprejeta. Če ji z “dobro jutro, gospa/gospod” podarimo nasmešek, ki nas čisto nič ne stane, prijaznost, ki se nam lahko dvakrat vrne, ponudimo (če smo v taki službi ali imamo tako možnost) v hudi poletni vročini kozarček hladne pijače ali kaj, kar bi ji/mu dalo vedeti, da smo jim namenili vso pozornost, ki je je upravičen imeti, potem se bo njen/njegov “napad je najboljša obramba” stav hitro spremenil tudi do nas. Saj se dogaja, da je težko vedno tako delati in živeti, a ko sem npr. jaz slabe volje, se tiho in neopazno umaknem, ker ne želim teh negativnih vibracij prenašati ali se skušam resnično zadržati, da se le-te ne občutijo v preveliki meri.
Občinarji pa so, seveda, kot doktorji in še kdo, mali bogovi, če jim mi to dopustimo. Je pa res tako, da “prepametni” mi ne smemo biti, ki rabimo njihove usluge, ker bomo potem imeli malo več težav pridobiti, kar želimo, saj je vendar vse to, kar oni delajo za nas “težko intelektualno delo”, ki ga je treba spoštovati in ceniti. Menda kot vsako drugo delo, mar ne? Če bi le vsak človek, ampak res vsak, vedel, da se je treba od malega naprej tudi pomesti naučiti, znati prav prijeti ročaj metle in z njo početi in delati tako, da le-ta da od sebe tisto, za kar je bila narejena, potem bi cenili tudi delo ljudi, ki to delo znajo opravljati zelo zelo spretno in tako, da drugim, ki pridejo zjutraj v službo “morda zelo namrgodeni” ni potrebo začeti dela s tem opravilom, ampak lahko svoj “pusti in zdolgočaseni, vsega naveličani obraz” pokažejo prvi nesrečni stranki, ki bo prišla skozi vrata!
Ja, nioba, jaz sem zadovoljna z delom, neskončno rada delam z ljudmi in to me osrečuje. Veliko mi bo manjkalo, ko tega ne bo več, res veliko. Pa mislim, da si bom znala najti kaj drugega. Morda kakšno aktnost v humanitarnih dejavnostih, raznih društvih in podobno.
marija (1)
Tudi jaz sem nadvse zadovoljna na svojem delovnem mestu. Stimulativno okolje, prijazni in sproščeni sodelavci, zanimovo delo, optimalni delovni pogoji, svobodno razpolaganje z delovnim časom. Kaj bi si človek želel še več? Mogoče tudi bolj stimulativno plačo. Vendar imam vse ostalo in to je to. Sploh pa je vse odvisno od načina gledanja. Kozarec je napol prazen ali napol poln. Nekdo bi v moji službi videl vse najslabše. Recimo to, da delam na praznik. In pozabil na to, da sem bila letos že 8 tednov na dopustu in še bom šla. Zadovoljstvo je stvar vsakega posameznika in ni vezana na zunanje okoliščine. Seveda je včasih, ampak z pozitivnim odnosom do življenja so vse stvari videti rožnate.
Lep delovni pozdrav vsem Maša
Služba ni družba in družba ni služba. Je pa vseeno lahko zabavno. Če pri delu, v okolju, med sodelavci in sodelavkami ne uživaš potem to ni to. Potem moraš zamenjati. Razen, če ni to že tvoja 10 služba kjer ne uživaš. V tem primeru poišči psihiatrično pomoč.
P.S. Rešitev je tudi imeti ljubimca na delovnem mestu. Potem boš vsako jutro tekla na delo. He, he.
Res je, da delamo za denar, vendar če ni pravega zadovoljstva na delovnem mestu, potem tudi denar ne pomeni več kot samo sredstvo za zadovoljevanje osnovnih potreb. Torej, čestitke vsem, ki se dobro počutite na delovnem mestu, ostalim pa, da bi čimprej našli delo, ki bi vas zadovoljevalo tudi po tej strani.
Lep dan!
Jani
Opravite delo odlično, vendar potem pospravite mizo
in pojdite domov.
Užitek pa prepustite sebi in svoji družini, prijateljem,
v prostem času (ki z delom nima nobene zveze)…
“uživam v delu s tečnimi strankami”,
“rad imam, ko mi stranke serjejo na glavo”,
“všeč so mi zadovoljni nasmehi strank”,
“uživam v delu, plača je samo priboljšek”…Bla bla
Vsi delamo za denar, gornji stavki so tolažba za
luzerje, ki delajo od 7 do 17.ure za 450 EUR na
mesec. (Kaj pravijo vaši domači na vaš užitek?)
LP, Andi
Hja Andi, očitno delaš za 450 EUR na mesec v taki službi, ki ti že zvečer dvigne vse kocine, samo ko se spomniš, da moraš zjutraj v službo.
No, da ne bi posploševal… Zame osebno (delam od 6 do 14, ena izmena), je zadovoljstvo v službi zelo pomembno, da ne govorim o svojih domačih, ki so veseli, ko pridem domov dobre volje in ne ves nasršen in naveličan.
Še to…. letos imam 20 let delovne dobe… v istem podjetju, na podobnih delovnih mestih.
Pa lep dan in čimprejšen konec tvoje službe Andi!
Jani
Ja Andi, moram se pridružiti mnenju Janija – ne gre posploševati. Jaz delam na v isti firmi na zelo podobnih, če ne celo enakih delih, le v različnih oddelkih (3 x sem se preselila v tem času), vedno pa imam delo z ljudmi in sicer že devetindvajset let, letos mislim bo trideset. Pa še vedno grem rada v službo. So bila težavna obdobja, zagotovo, kdo ne pozna takih reči. Ampka, nasplošno se nisem slabo počutila, ko sem se odpravljala v službo. In če pride človek domov ob 16. uri ves nasršen, da se ga še pol ure ne sme niti ogovoriti, res ne gre. Takrat pa je seveda treba razmisliti o novi službi, zagotovo. Ker ti trenutna pobira preveč energije za nič. Če pa prideš domov, se preoblečeš, popiješ kavico in že istočasno delaš načrte za popoldansko izrabo časa, potem pomeni, da ti služba še ni breme! In – res ne gre posploševati! In to ni noben bla bla bla. Še obstajajo firme, še obstajajo dela in opravila in še obstajajo ljudje, ki v delu zagotovo uživajo oz. če že ne uživajo, pa jim ni breme, ki ga težko prenašajo!
marija (1)
Naveličan sem svoje službe že 10 let eno in isto sranje (oprostite izrazu a druge bolj pisane besede ne najdem). Seveda na začetku ni bilo tako delal sem z veseljem in preživnina je bila dobra, zadnji dve leti pa me služba mori.
“Zamenjaj službo”, boste rekli. A to se mi ne zdi tako enostavno lahko padeš v še večji @!#$ (pardon).
Zdi se mi, da kar koli delaš vedno DELAŠ in da ščasoma se človek vsega naveliča.
Delati z veseljem, pomeni zame, da delaš nekja kar te veseli, da nekaj ustvarjaš, da si sam svoj gospodar, da nimaš urnikov, ki bi jih moral spoštovati…
P.S.: Vesel sem za vse vas, ki obožujete vaše službe. Prepričan sem bil, da taki ljudje sploh ne obstajajo.
Meni je služba v užitek,
– ker me delo toliko potegne, da lahko spustim kosilo, zamudim na večerjo, ne grem na wc in podobne nezdrave hece;
– ker srečujem veliko novih ljudi, ki so pravi zgled dobrega, marljivega in poštenega sodelavca, a hrati odprti, vedno za hec, za pomoč;
– ker se lahko nenehno izobražujem, izpopolnjujem in rastem
– ker se lahko merim v svetovni konkurenci, in ne nazadnje
– ker zmorem.
Ko daš vse to na vago, je plača res drugotnega pomenena in pol mal jamram… Je pa tudi res, da takega tempa ne bo mogoče dolgo voziti, zato je treba biti odprt tudi za spremembe.
P.S. ura naj ne bo “oreintacija”, danes je svet pač ena majhna globalna vas.