poročena in osamljena
Brala sem vaše poste pod temo: samska in osamljena, pa sem se zamislila:
in se nato odločila , da napišem tale post.
Sama sem poročena, imam dva otroka, pa se prav tako počutim kot tisti, ki ste samski in pravite da tudi osamljeni.
Če sedaj povzamem del sebe, bi lahko rekla, da se iz dneva v dan počutim bolj osamljeno. Otroci mi niso prava družba ( v njih vidim samo neko obveznost, delo, bolezen, šola, dejavnosti, …) , prijateljice ( če jim lahko rečem prijateljice ) , ki so še samske, se me izogibajo, če jih povabim na kavico, nikoli nimajo časa, ( ker pač jih ne zanimajo moji problemi z otroci, familijo, itd ), s skupnimi družinskimi prijatelji smo se oddaljili, ker nikoli nimajo časa, ker jim gre samo še za denar, in delo delo delo. In potem ostane samo še rutina. Služba, otroci, kuhanje, čiščenje, pospravljanje, likanje, sprehod, itd, itd, in včasih kak družinski piknik in ta brezvezni dopust, že 13 leto povsem enak. Bljak, Za bruhat.
In sedaj se že kar nekaj časa sprašujem: kdo sem jaz, in zakaj sem pustila, da sem se nekje na tej poti izgubila. To nisem več jaz, v meni ni več tistega smehljaja, iz srca, danega nasmeha, ni več iskrenega veselja v meni, samo še problemi problemi problemi in delo delo delo. Kje je tisto dekle, polno energije in vedrine, ki je stopalo po tej poti še ne dolgo časa nazaj. Sem res sama kriva, da sem se spremenila, ( in ta sprememba mi nikakor ni všeč ), ali je zato kriva tudi družba?
Kako priti nazaj? Nazaj, kjer bo zopet smeh in veselje, tisto iskreno in pristno. KAKO? In nenazadnje, kako biti poročen in neosamljen?
Prijateljica
poglej kako se začne tvoj post: MOGOČE
Nisem pesimistka, niti najmanj, samo, vrag naj pocitra vse skupaj, če je v tem življenju še kaj lepega? ! Ko že misliš, da dobiš prijatelje, ki te razumejo, se kaj kmalu sprevrže vse skupaj v eno samo ljubo HINAVŠČINO, brez iskrenosti do odnosa biti prijatelj, itd. Kje je tisto pravo prijateljstvo, obojestransko? Ničkolikokrat se mi je zgodilo, da so prijatelji pri meni iskali pomoč in oporo, in jo tudi dobili, a ko sem jo sama krvavo potrebovala, je nisem dobila nazaj. Zakaj? Ne vem, zaradi nezmožnosti le teh da bi mi pomagali, zaradi strahu, da bi se njim lahko tudi kaj tako groznega zgodilo. Nimam pojma. Vem samo, da sem bila ničkolikokrat izkoriščena in zaradi tega na koncu razočarana. Kako lepo je nekomu pomagati, a kako lepo je šele, ko veš, da se na to osebo lahko potem tudi sam obrneš po pomoč in oporo. ( hvala bogu za forum, kjer se človek lahko malo izkozlja ) Mogoče sem tudi zaradi teh izkušenj prikrajšana sedaj za iskren nasmeh in potopljena v to samoto. Želim si iz tega, a vendar se hkrati bojim ponovnega razočaranja, razočaranja, ki tako zelo boli, bolj kot pa samota. Na žalost.
A samota? Ne prenesem je.
Prijateljica
Saj čisto dobro razmišlaj. Kje je ostalo tisto dekle, ki se je smejo, se iskreno veselilo, vzradostilo. Kmalu boš prišla do spoznanja, da ne potrebuješ prijateljic, držinskih prijateljev, pač pa moško ramo, na katero boš naslonila svojo utrujeno glavo, boš ostala v njegovem objemu, dokler si boš želela, si ob njem napolnila baterije. In takrat bo prišlo nazaj tisti dekle, ki si jo na izgubila na poti življenja, kajti življenje bo dobilo smisel in pomen, težave in problemi bodo izginili.
Takrat bo prišlo tudi spoznanje, da moški ob tebi ni pravi. In vedela boš tudi, kakšna je rešitev. Ali pa to veš že danes, le da ne storiš odločilnega koraka zaradi tisoč in enega razloga.
Ko ti bo zopet težko pri duši, odpri strani tega foruma. Ne išči na njem prijatelje, ampak ljudi, ki se bodo odzvali. Eni tako, drugi drugače, čisto tako, kot živimo svoje življenje, kot čutimo in mislimo.
Prav gotovo smo vsi nekoč imeli občutek, da smo osamljeni, če nimamo ob sebi partnerja, kakšna pa je osamljenost, ko z nekom živiš, pa spoznaš šele, ko jo doživiš, in takrat veš, da je to nekaj najslabšega, kar se ti lahko zgodi. Biti z njim brez NJEGA.
lp
Skok čez plot je lahko le trenutna rešitev, ki pa je ena najslabših, ki se je vsi vezani in tako ali drugače poslužujemo. Saj nam osamljenim v zakonu seksa ne manjka, dobimo ga, kolikor ga želimo. Vendar ne potrebujemo nekoga, ki si vzame naše telo, ampak nekoga, ki nas vzame v kompletu.
In čisto mogoče je, da se pri skoku čez plot zaljubimo, še huje pa je, če tam srečamo in spoznamo pravo ljubezen, pa zaradi tistih tisoč in enega razloga svojega zakona ne zapustimo.
Šele ko se odločimo, da bomo zapustili neko brezupno stanje, ki se ga ne da spremeniti, in ki nam ne nudi večino tistega, kar smo od njega pričakovali, potem lahko pričakujemo nov in boljši jutri, se podamo na pot iskanja. In če najdemo, nam na poti ne stoji tisoč in en razlog, in lahko v polnosti sprejemamo in dajemo.
lp
Moža v postu sploh ne omenjaš – kakšno vlogo pa igra on pri vsej tej ubijajoči rutini?
Kupi si abonmajsko karto za gledališče, začni se ukvarjati s športom, vpiši se v tečaj učenja tujega jezika in nikar ne tarnaj nad vsakodnevno rutino. Življenje si pišemo sami in je tako sočno, kakor ga pripravimo mi; začiniti ga moramo z mero, da okus ni plehek…
In ne išči več deklice, ki je bila nekoč; odkrij žensko, ki je danes in uživaj v njeni koži!
Lep dan,
Ali
Le kaj je narobe, da ste se v druzini tako odtujili? Vasa sreca je le navidezna. Rutina vas je zaslepila, ne vidite vec drobnih radosti, veselja. Potreben je izziv. Kaksen naj bi bil v tem trenutku, ne vem. Premalo poznam vase zelje, hotenja. Nov sport, konjicek,dozivljaj,pac nekaj, kar ti ponovno ovrednoti zivljenje. Prijatelje poisci tako, da jim pomagas, ne le za porabo dragocenega casa v katerem pricakujes pozornost. Danes nas je vecina obremenjena s casom. Radi ga izkoristimo zase i druzino. Vedeti moras, kaj zelis, mogoce se najde kdo, ki ima skupne interese, drugace pa lahko zelje uresnicis sama. Clovek se ovrednoti takrat, ko zna ziveti in razmisljati sam, brez vpliva okolja, ki te vodi, da zivis tako, kot zivijo drugi.
nisem pozabila na moža, ker sem govorila o svoji osamljenosti in o tem, kako se JAZ počutim v svojem življenju, ki ga trenutno živim. Bil je to samo prispevek/dodatek k postu ˝samska in osamljena˝, nisem pa trenutno pripravljena v ta forum vključevati še njega, in sem namenoma ignorirala vaša vprašanja o tem, kaj je z mojim možem.
kaj naj rečem? Le to, da je en velik mamin sin in deloholik. In, megaboy, nisem pozabila na moža, niti najmanj, vse prej se dogaja, da on pozablja na mene in otročička. Na žalost!
Le toliko!
Prijateljica
Piši mi na [email protected].