kriza srednjih let
Jaz pa mislim, da takrat, ko bi sebi in morda še komu rad dokazal, da še kaj zmore. Ko se v njem ponovno prebudi mlad fant, ki je tako rad ŽIVEL, ko se nasiti vsakodnevnega istega rituala, istega načina vstajanja, umivanja, zajtrkovanja, poti v službo, dela v službi, vrnitve domov, kosila, počitka s časopisom na glavi po kosilu, stvari, potrebnih za postoriti po 18. uri pred, zadaj v in okoli hiše, večernega gledanja filma, monotonije ženinega glasu ….. in ko pride moški v to fazo, je pač v krizi srednjih let. Ko bi rad ponovno tisto poskočno jutranje vstajanje, ko bi rad stekel na delo brez zajtrka …. in ko pridemo, moški in ženske v to fazo, pravimo, da smo v tretji puberteti. Takrat se mu zalomi in počne stvari, ki jih kot zrela oseba sicer ne bi rad počel, počne pa jih človekov drugi jaz, njegov drugi ego!
V tako situacijo se pravzaprav velikokrat spravimo kar sami. Tako možje, kot žene smo malce nerodni. Pozabimo partnerju povedati, kako dobro izgleda, kako prijetno diši, kako je dobro ostrižen, kako mu pristajajo kavbojke, kako lepo bluzo si je “dekle” nadelo … in ker smo nerodni mi, pač niso nerodni drugi, morda celo malo mlajši, kateri/emu je potrebno dokazati, kako čili in zdravi in veseli in sposobni in “dobri” smo še. In kriza je tu. Prvi dan, drugi, tretji, … prvi teden, prvi mesec, …. in ko to opazimo, je naš partner že globoko v krizi! In namesto, da bi vpili, jokali, stokali, si očitali vse mogoče grehe in pomanjkljivosti iz preteklosti, gledali, kako mu bomo zagrenili življenje, kako bomo preprečili, kar je preprečiti praktično nemogoče, se raje usedimo in skušajmo najti pravo rešitev, pravo pot, pravi kompromis. Zakaj takrat ne bi dejali: torej, prišla sva v situacijo, ko nama zvonček pozvanja zadnjič, ko samo še enemu drugemu človeku lahko nekaj pokaževa in dokaževa, ko sva se znašla med mlinskimi kamni, ko ne veva, kako naprej, ko ……. če to uspeta, si pa “izposlujeta” leto dni časa, da se “iznorita”, da nekako preživita leto dni “noric”, potem pa naprej tisto življenje, kot sta si ga ustvarila. In če to ne gre, pač ustrezne nadaljnje rešitve! Krizo lahko človek sicer preživi sam, vendar zelo težko, če ga zadena tovrstna kriza, da želi biti v središču pozornosti osebe, ki mu je kanček te pozornosti posvetila, ni pa vedela za to, kaj se zna v tej “krizi” vse dogoditi. In tista oseba, ki je “krizniku” namenila kanček pozornosti, se v veliko primerih tega niti ne zaveda, kaj počne. Želi si le avanture z osebo, ki ima za seboj že nekaj izkušenj in za katero domneva, da ima tako lepo urejeno življenje, da težav, ki se pojavljajo pri flirtanju in krizah z maljšimi, ne bo. Da bo le flirt, kratka avantura brez čustev in brez obveznosti, potem pa ….. In če človeka v srednjih ali bolje rečeno v poznejših srednjih letih (ker srednja znajo za pojmovanje nekaterih nastopiti že po 38. letu!), no, če človek v teh letih pač razmišlja še vedno zgolj skozi strast in močna čustva glede spolnosti, glede pripadnosti, glede “lastninjenja”, ne pa tudi kančka poznavanje psihologije človeka, kančka razuma in strpnosti in potrpljenja, potem žal ta kriza srednjih let ne bo šla mimo. Zna se močno zatakniti, pri čemer seveda izstopajo človeške lastnosti, ki si jih ne priznamo radi: prizadetost lastnega ega, morda, pravim samo morda celo močna nevoščljivost, ker se nam nihče ne posveča s tako pozornostjo, morda močna prizadetost, ker smo še vedno živeli v prepričanju, da nam zdaj, v tem času in v teh letih parnterjeve pozornosti in posvečanja res nič ne more več preusmeriti, največkrat pa seveda tiha žalost, nemoč, tih neizraženi bes, topa bolečina, ker pri tem ne moremo veliko pomagati ali zadeve hitro in drastično preprečiti. Pri tem seveda, zgolj in samo po mojem mnenju in z mojo skromnim razumevanjem nastale situacije pomaga le temeljit pogovor, dogovor med partnerjema, to, da skušata drug drugega razumeti in si dovoliti samo malo malo tiste neizživete želje po še eni mali stranpoti, po tem, da nam nekdo prizna, da smo še vedno poželjni in da jim je z nami še vedno zelo prijetno.
A vse to se lahko in je možno samo med partnerjema, ki drug drugega spoštujeta, dobro razumeta, se upoštevata, si skušata pomagati tudi v tej življenjski stiski, ki prav na podlagi dobrega medsebojnega poznavanja upata na uspešno rešitev te krize, ki si dovoljujeta dihati in dovoljujeta si tudi biti priznana ne le od samega sebe, temveč tudi od drugod, to je možno le med partnerjema, ki o tem problemu, problemu krize srednjih let, ki ji praktično ni mogoče uiti, govorita še v rosnih mladih letih, ki se o tej krizi znata pogovarjati, ko je še daleč pred njima, ko se imata najlepše drug z drugim, ko se razumno spuščata v debato o rečeh, ki znajo priti in ki zagotovo tudi pridejo …….
Končati moram, debata je preobširna, da bi jo lahko spravila, recimo, na “en list”.
marija
Kriza srednjih let zadene tudi ženske, ne le moške! Kako se potem tej krizi, ki udari žensko, reče, če ne kriza srednjih let. NIkar s tem, da je to klimakterij, ta izraz je povezan z njenimi ženskimi organi in s tem posredno tudi z njenim psihološkim stanjem. Bilo pa je bolj postavljeno vprašanje glede “krize srednjih let”, mislim, da ni bilo to vprašanje naravnano zgoj na spol, dopuščam pa možnost, da sem vprašanje napačno razumela, za kar pa se oproščam!
marija