Forum.Over.Net

Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Offline srečanje – help!!!

Default avatar

Barbara

Zanima me, če ste se že kdaj srečali s kom iz interneta. Pri tem ne mislim kakšnega skupinskega srečanja, ampak na štiri oči, z osebo nasprotnega spola. Če ste se, kako je bilo? Sama sem namreč pri teh stvareh skrajno previdna, vendar sem nedolgo tega spoznala fanta, s katerim je bila korespondenca več kot odlična. Nimam tudi kakšnega posebnega razloga, da bi trdila, da so bile vse njegove misli zaigrane ali kaj takega. Kakorkoli že, rekla sem si, da res ne more škoditi, če se spoznava, saj bom v najslabšem primeru dobila prijatelja. Naj še omenim, da se je neštetokrat označil za resničnega gentlemana in romantika. Torej približal se je dan srečanja in polna pričakovanj, z novimi čevlji ter majhnim, sladkim, a precej dragim ''welcome'' darilcem iz Mullerja v torbici (ki mu ga potem na koncu seveda nisem mogla dati – seveda vem, da mi niti pod raznone bi bilo treba prinesti nič, vendar sem pač na splošno pozorna punca), sem se odpravila na dogovorjeno mesto. Moram priznati, da sem kar malo pričakovala tudi, da me bo pričakal s kakšno vrtnico, kakšno drugo rožico ali čim takim. In potem zagledam izjemno neprivlačnega (blago rečeno), skrajno neokusno oblečenega oz. zanemarjenega fanta, ki je v roki namesto vrtnice držal cigareto. Bila sem tako šokirana, da nekaj minut sploh nisem mogla verjeti, da sem res tam in da sem mi to res dogaja. Cel ''zmenek'' sem se počutila zelo neprijetno. Priznam tudi, da sem nekaj časa malo gledala okoli, ker sem se hotela potolažiti, da je še kdo oblečen tako bedno. A brez uspeha. Saj ne rečem, če ne bi imel denarja, toda sicer ima kup stvari, ki jih jaz sploh nimam. Presenetljivo je tudi to, da sem sicer človek, ki na videz drugih res ne da dosti, vendar pa je bilo to tudi zame enostavno preveč. No problem pa je v tem, da je fant sedaj nad mano zelo navdušen, jaz pa ga ne želim prizadeti, vem pa tudi, da ga niti pod razno ne želim več videti. Ne vem kako naj se izvlečem iz tega in vse skupaj se mi zdi kot nočna mora. Zanima me tudi ali sem s tem, ko sem pričakovala vrtnico res pričakovala toliko preveč. Prosim za kakšen komentar. Hvala.
Default avatar

MIKE

Ja doživela si življenjsko izkušnjo.

Vnaprej si si ustvarila neko sliko-iluzijo in na podlagi le te skočila v srečanje, ki je na koncu po tvojem mnenju izpadlo bedno. Saj to ni nič takega. Se je pač zgodilo in boš v drugo bolj previdna, ali pa ne boš več toliko pričakovala.

Če je fant navdušen nad teboj, je to njegova stvar.

Tvoja naloga je po mojem mnenju edino ta, da mu pošteno pač poveš kaj čutiš, in fertik maša. Če ti ni všeč, če ni preskočila iskra jebi ga. Tak je life. Zato se ne sekirat. Lepo mu pojasni, kako je s teboj in gotovo.

No in kaj ima romantika z okusom oblačenja. Bolj malo. Kot jest vem. Sicer pa je to tvoja stvar. OKUS mislim.

Tudi pričakovanje vrtnice je del ki jasno kaže, da si si že vnaprej zgradila predstavo kako bo. V življenju je nabolje pustiti nekaterim stvarem, še posebno tako nepredvidljivm, da se zgodijo same po sebi. Manj kot pričakuješ, večkrat boš presenečena. Obratnosorazmerno pravilo.

lp
MIKE
Default avatar

Barbara

To je vse res, vendar on nikakor ne vidi razloga, da ne bi hodila ven kot prijatelja, meni pa niti pod razno ni do tega. Stalno me sprašuje kdaj bova šla in zakaj vendar ne, jaz pa mu seveda ne morem povedati, da se mi gabi. (Romantka in oblačenje pa seveda nimata nič skupnega - očitno sva se narobe razumela. :)) Pričakovanja pa so bila zato, ker se je on vselej delal takega gentlemana in potem seveda človek začne pričakovati skladno obnašanje...
Default avatar

Miška

Draga Barbara!

Nisem prepričana, da ti bo moj komentar odgovarjal, vendar vseeno.

Najprej vprašanje: kaj kdo pričakuje od čveka na internetu? Večina jih ne pričakuje ničesar, gre za izmenjavo mnenj, gre za to, da se kdaj pa kdaj nasmeješ, podebatiraš o raznih stvareh, ki te zanimajo, spoznavaš mnenja drugih, odkriješ kaj uporabnega zase, vprašaš, če česa ne veš… Nekateri se morda na internetu izživijo in povejo tiste svoje misli, ki jih v realnem življenju nikoli ne in izživijo tiste svoje fantazije, ki si jih v resničnosti ne upajo. Zato tudi hočejo ostati anonimni. In prav je tako. Ampak pustiva zdajle te ob strani. Iskati partnerja? Po mojem osebnem prepričanju, ki pa je subjektivno in zato ni nujno absolutno pravo, je enaka verjetnost, da najdeš pravega partnerja, kot je verjetnost v realnem življenju. Majhna, torej. Ampak, obstaja pa!

Če pa že razmišljaš o tem, da bi si preko interneta našla partnerja,(in to sklepam po tvojih besedah: « res ne more škoditi, če se spoznava, saj bom v najslabšem primeru dobila prijatelja«) moraš seveda najprej odmisliti fizični izgled. Ker tega tukaj ni. Tukaj so le tipkane besede, ki odražajo osebnost človeka. Seveda govorim o daljšem dopisovanju z nekom, tistem dopisovanju, ko ti odkriješ delček sebe in tisti, s katerim si dopisuješ, odkrije delček sebe. In zdaj je vse odvisno od tebe in od njega na drugi strani, seveda. Če iščeš lepega fanta, če ti je pomembno, da dobro izgleda, da je privlačen, da ni neokusno oblečen, da na koncu seveda po izgledu odgovarja tvojim predstavam o lepoti, torej tvojemu individualnemu okusu – hej, težka bo! Če pa so ti vrednote njegova notranjost, način, kako razmišlja, njegov pogled na življenje, njegov pogled na partnerski odnos, . . . potem se tvoja pričakovanja morda laže uresničijo. Seveda ob predpostavki, da je bilo vajino debatiranje preko interneta iskreno.

In sama si svoje razmišljanje začela prav na ta način – očitno ti je bil všeč kot človek, očitno je znal razmišljati, očitno se je dalo z njim pogovarjati o velikih stvareh, očitno je imel tiste vrline, ki jih ceniš tudi sama. Saj si sama napisala, da je bila »vajina korespondenca več kot odlična«. In potem si se odločila za srečanje z njim. Ki pa je bilo prava polomiada samo zato, ker si zagledala »izjemno neprivlačnega (blago rečeno), skrajno neokusno oblečenega oz. zanemarjenega fanta«. Oprosti, Barbara, ampak grooozno lepega fanta lahko vidiš v filmu, lahko ga srečaš na kakšnem striptizu, pa še tam je odvisno, kakšen je tvoj okus. Potem pojdi tja in uživaj v pogledu na lepoto! Ker očitno ti je pomembno to! Če bi ti bil fant resnično všeč kot človek, kakršen se ti je prikazal preko vajinega klepeta na internetu, ki naj bi bil po tvojih besedah iskren (tvoje besede: »Nimam tudi kakšnega posebnega razloga, da bi trdila, da so bile vse njegove misli zaigrane ali kaj takega«) in če bi si želela spoznati človeka kot človeka, njegovo osebnost in karakter, kakršen se ti je iskreno prikazal na internetu, potem sem prepričana, da te ne bi motilo, ali se ravno za zmenek s tabo ni obril, ali ima zavihane rokave na puloverju, ali ima sprane kavbojke in ne morda moške obleke s kravato po tvojem okusu in kot si si želela ti.

Naprej? Napisala si: »Naj še omenim, da se je neštetokrat označil za resničnega gentlemana in romantika.« Ali si mu, draga Barbara, sploh dala možnost, da to pokaže? Ali mu nisi morda že ob tem, ko si bila tako šokirana nad njegovo zunanjostjo, ko si se cel zmenek počutila neprijetno samo zaradi njegove zunanjosti, ko si »nekaj časa malo gledala okoli, ker sem se hotela potolažiti, da je še kdo oblečen tako bedno«, ali mu torej nisi morda že s tem ubila vse njegove romantike? Niti možnosti mu nisi dala za ničesar, tako zelo si bila namreč zgrožena nad njegovo zunanjostjo! Kako pa misliš, da se je počutil on? Misliš, da ni čutil tvojega odklanjanja, tvojega pogledovanja naokoli, misliš, da ni občutil neprijetnega občutka, ki si ga čutila ti?

Rože, vrtnice in darilca? Ja, tudi sama sem na podoben način pozorna, ponavadi imam vedno kje kakšno malenkost, da z njo razveselim, pa magari, če je to bonbonček, vendar pa sem to jaz! Ne morem pričakovati tega, da bodo drugi taki zato, ker sem taka jaz! In konec koncev – drugi lahko svojo pozornost izražajo na drugačen način! Samo ti tega nisi opazila, ker si bila preveč razočarana nad njegovim izgledom! Misliš, da se pozornost izraža samo z materialnimi dobrinami? »majhnim, sladkim, a precej dragim ''welcome'' darilcem iz Mullerja v torbici«, kot si sama napisala?

Kaj narediti, ker se je fant tako zagrel zate, ti pa »ga niti pod razno ne želim več videti.« Bodi vsaj poštena do njega in mu to povej. Morda ga bo bolelo, vendar je bolje, da ga boli sedaj, kot da še razmišlja o tebi in vajini morebitni zvezi. Prej ko slej bo prišel do tega spoznanja in manj boli, če to spozna prej. Vsaj tokrat bodi odkrita in poštena in mu to povej! Vsak človek si zasluži iskrenosti, pa čeprav na začetku še tako močno boli!

Oprosti mi, če sem bila preveč iskrena in odkrita v temle razmišljanju. Ampak tako zelo si drugačna od mene in take stvari me, žal, vedno razjezijo. Nisem te hotela prizadeti, povedala sem ti samo to, kako čutim jaz. Jaz pa sem samo jaz in ti si samo ti. In čisto lahko imava različni mnenji o različnih stvareh.

In še odgovor na tvoje vprašanje: ne, še nikoli se nisem z nikomer z interneta srečala na štiri oči.

Lep večer ti želim,
Miška
Default avatar

megaboy

Bravi Miška. Dobro si to napisala. Se popolnoma strinjam s tabo.
Default avatar

Barbara

Edino kar ti lahko povem draga Miška je to, da sem vesela, da sem ti dala to veselje ob spoznanju, kako zelo si ti drugačna (beri boljša) od mene. V resnici pa me sploh ne poznaš in krivično presojaš mojo srčnost. Vendar če jaz tega ne bi doživela, bi tudi sama pisca takega besedila označila natanko tako, če ne še huje. Preprosto ne bi videla opravičila za tako površinsko presojanje. Ne bi mogla verjeti, da lahko nekdo, ki premore kaj človeškosti, reagira tako. Verjetno zato tudi še sedaj, ko pomislim nazaj, preprosto ne morem verjeti, da sem bila res tam in da se je vse res zgodilo. Ko razmišljam, se zdi, kot da so to šele misli. Je bil pač šok ob pogledu na nekoga, ki izgleda slabše kot narkoman, ki se je ravnokar pobral s ceste prevelik in misli, da naj bi bil to moj bodoči fant preveč nesprejemljive. In če ti trdiš, da bi rada celo življenje preživela z nekom, ki se ti zdi odbojen in ob katerem ti gre mraz po telesu, do katerega ne čutiš nobene topline, potem se lažeš sama sebi. In res, jaz sem zato… No, kakšno ime zame si pa lahko sama izmisliš. Sicer pa je tvoj odgovor zelo analitičen in vse si prav razumela. Razen tega, da prav nikoli nisem pričakovala grozno lepega fanta. Pričakovala sem karkoli normalnega, povprečnega… In niti sanjalo se mi ni, da je sploh možno, da bi me lahko kaj tako presenetilo. Nadaljna razlaga pa tako ni smiselna, ker ti nič ne more prikazati traume, ki sem jo doživela.
Default avatar

Miška

Draga Barbara!

Prebrala sem tvoj odgovor in najprej pomislila – ne odgovarjaj. Prav ima, ko je napisala »Nadaljnja razlaga pa tako ni smiselna«. Samo po mojem mnenju ne zato, ker mi nič ne bi moglo prikazati traume, ki si jo doživela, ampak zato, ker tole vlečenje sem in tja, kako si ti dobra in jaz slaba ali obratno – tole lahko nadaljujeva v nedogled. Ravno zato pa sem v prvem mojem komentarju poudarila, da ti podajam moje subjektivno mnenje, ki je samo moje, subjektivno in ni nujno pravilno za vsakogar. Niti nisem imela namena, da bi ti hotela vsiljevati moje mnenje, niti nisem želela soditi nikomur. Sama si prosila za kakšen komentar in napisala sem ti samo komentar neke Miške, ki svet in razmere v njem doživlja pač na drugačen način kot Barbara. Napisala si: »vesela, da sem ti dala to veselje ob spoznanju, kako zelo si ti drugačna (beri boljša) od mene.« Tale tvoj stavek sem doživela kot poskus cinizma, nikjer pa nisem, draga Barbara, napisala, da sem boljša od tebe! Sem samo drugačna in ne nujno zato tudi boljša! Imeti drugačno mnenje in imeti boljše mnenje – drugačno mnenje ja, boljšega mnenja pa ne morem imeti. Kajti beseda biti boljši je čisto subjektivna, odvisna od vsakega posameznika in jo vsakdo doživlja glede na svoje razumevanje in prepričanje. Morda sem za koga boljša, za koga ne. Pa to sploh ni pomembno! Ponavljam: ne govorim o tem, da sem boljša od tebe, govorim o tem, da imam drugačne poglede!

Ampak potem sem tvoj post prebrala še enkrat in zdajle bom še bolj odkrita, ko ti bom povedala, kako sem jaz doživela tale tvoj odgovor. V oči mi je namreč padel tvoj stavek: »Je bil pač šok ob pogledu na nekoga, ki izgleda slabše kot narkoman, ki se je ravnokar pobral s ceste prevelik«. In tvoja druga trditev: »V resnici pa me sploh ne poznaš in krivično presojaš mojo srčnost.« Oprosti, draga Barbara, po mojem mnenju sta ti dve trditvi popolnoma nasprotni. Če bi bila tvoja srčnost, za katero trdiš, da je v tebi, iskrena in resnična, potem človeka ne bi sodila po tem, ali izgleda kot narkoman. Od kje tebi stališče, da je človek, če izgleda kot narkoman, tudi slab človek? Od kje tebi stališče, da so narkomani slabi po srcu, da imajo slabe karakterje, da so »nikakve« osebnosti? Če vprašaš mene, so bili v nekem trenutku svojega življenja pač prešibki, da bi rekli »ne« in iz takih ali drugačnih razlogov zabredli v pekel. Ampak zaradi tega so v svoji notranjosti še vedno lahko čudoviti ljudje! Kaj pa ti veš, kakšne boje bije narkoman sam v sebi, ker si želi prekiniti ta začarani krog, ki želi izstopiti iz drvečega vlaka, ki mu je zadnja postaja prepad? Smrt?

Če bi torej k tebi na zmenku pristopil elegantno oblečen in urejen moški, tipi topi vse na svojem mestu, v rokah bi držal temno rdečo vrtnico, bi tebi v notranjosti zadrhtelo. In potem bi šla na drugi, pa na tretji zmenek. Pa še in še in še. Zmenki bi se nadaljevali, počasi bi se zbližala. Razvajal bi te z darilci, prinašal bi ti rože. In ker bi bil lep in urejen, bi ti bil vedno bolj všeč, vedno raje bi z njim preživljala trenutke in vedno bolj bi si ga želela. Stop, Barbara! Misliš, da je nemogoče, da bi pa nekoč čisto slučajno opazila njegovo roko, prebodeno in prešpikano od igel? Roko, ki jo do sedaj uspešno skrival za dolgimi rokavi čiste, bele, pravkar oprane in zlikane srajce? Kaj pa potem? Potem bi spoznala, da je narkoman. In potem? Tole sem napisala, da ti obrnem situacijo, tebi pa prepuščam razmišljanje, kaj bi storila potem.

Sama sem s tem želela ponovno poudariti to, da »obleka še ne naredi človeka«. Ti si dala za primer narkomanijo. Moje stališče? Če bi meni prekrižal pot narkoman, ga ne bi vnaprej okarakterizirala s tem, da je slab človek! Ravno tako je lahko zelo dober človek, ravno tako ima lahko bogato notranjost. Glede na moje dojemanje sveta bi bil to le alarm, da jaz ne želim živeti na ta način, zato bi se umaknila. Kot ženska, seveda. Svoje prijateljstvo pa bi mu ponudila in ponudila bi mu ga iz srca. Ker bi ga dojemala kot človeka, ki ima pozitiven karakter in ne kot človeka, ki je iz nekega razloga zabredel v narkomanijo in ker je zato, ker ni urejen in je narkoman, tudi slab človek.

Pa pustiva sedaj narkomanijo, ki si jo ti dala kot primer. Te vprašam nekaj drugega: na prvi zmenek pride uh in ah božanski moški. Čisto po tvojem okusu. Umite lase, rahlo se svetijo od briljantine, ravnokar obrit, lepo oblečen in urejen. Uau, tale ti je pa zares všeč! Ti je to garancija, da bo s tabo ravnal ne samo kot z žensko, ampak tudi kot s človekom? Ki bo pustil tudi tebi svoje mnenje, ki te bo spoštoval, ki bo cenil tebe kot Barbaro, ki bo s tabo vzgajal vajine otroke, ki te recimo ne bo pretepal, ki te ne bo žalil, ki te ne bo poniževal, ki te ne bo . . . Vse to bi mu ti dopustila zato, ker bi ti bil všeč na prvem zmenku, ali pa mu vsega tega ne bi dopustila, ker ti na prvem zmenku njegova zunanjost ne bi bila všeč? Odgovori si sama.

In, če že hočeš: ne, ne želim si preživeti življenja z nekom, ki »me ne privlači, ki se mi zdi odbojen in ob katerem mi gre mraz po telesu«. In zato sem tudi sama. Partnerja pa ne iščem, ker sem mnenja, če mi je na nek način »usojen« (čeprav načeloma ne verjamem v usodo), mi bo prekrižal pot na tak ali drugačen način. In če bom spoznala koga, ki me bo privlačil, bom to privlačnost prav gotovo iskala na duhovni ravni in ne glede na fizični izgled, ki ga ti toliko poudarjaš. In v tem pogledu sem tako zelo drugačna od tebe!

Pozdrav,
Miška
Default avatar

Lida

Me je kar groza, ko ugotavljam kakšni smo ljudje po svoji naravi. To našo slabost spretno izkoriščajo v reklamne namene. Samo, da je lepo zapakirano. Kakšna je vsebina pa itak ni več pomembno. Ta moderni svet je preveč naravnan v material in premalo v našo notranjost. Preveč se trudimo biti lepi navzven, navznotri pa smo iz dneva v dan večje pošasti.
Si predstavljaš, če bi te povabil na Ibizo s svojim privatnim letalom za eno noč. Zares pravljično. Padla bi dol, pa četudi te ne bi spoštoval in bi bilo vse, kar je napisal zlagano, četudi bi že naslednji dan pozabil nate. Potem bi se lahko hvalila okoli, tako pa nimaš kaj dosti gradiva za hvalo. Ni važno. Zanima me tudi, kako bi reagirala, če bi npr. vedela, da je to Picasso 21. stoletja in da boš ti čez 50 let njegova svetovno znana muza, ki si bo nabrala veliko bogastva s prodajo njegovih slik. Kasneje bi lahko svojim novim ljubimcem prinašala na prve zmenke dragocena darila kupljena v Tiffaniju.
Zunanji videz je res sestavni del človeka kot celote, ni pa edini in sploh ne najbolj pomemben.
Default avatar

NYC

Jaz sem tudi doživela podobno izkušnjo, tako da sem šla celo čez Atlantik zaradi "sorodne duše". No jaz nisem bila razočarana zaradi njegovega izgleda, tudi pričakal me je z vrtnico in škatlico z diamantnimi uhančki, bil je simpatičen, vendar sem skoz imela feeling, da kljub najinemu dolgemu dopisovanju in telefonarjenju, stoji pred mano tujec. Naenkrat ni bilo tistega občutka zaljubljenosti, ki sem jo doživljala, temveč občutek kolegištva in nič več, pa četudi bi se skušala prisiliti, on je bil pa navdušen nad mano.
Čisto normalno je, da imaš pravico pričakovati, kar si pričakovala ti. Si pa se pravilno odločila, da si se odločila za srečanje, ker zdaj ti je vse jasno, drugače bi se spraševala kaj če je bil tist ta pravi, pa nisi storila ničesar, celo po drugi strani bi se vse še bolj zavlačevalo z dopisovanjem in potem bi bila še toliko bolj razočarana, če bi ga kasneje srečala. Povej mu, da to ni to in nadaljuj z življenjem. V bodoče boš pa vedela, tako kot jaz, da se v nekatere stvari morda niti ni dobro spuščati. Hvala bogu, sva jo obe poceni odnesli. Pomisli, da bi bilo lahko celo hujše.

Veliko sreče v življenju in bodoči ljubezni!
LP!
Default avatar

Tommy

Povsem te razumem in te ne mislim niti malo obsojati, celo rahlo te pomilujem, ker si v nezavidljivi situaciji in se moraš izvleči iz godlje, v katero si se nepremišljeno sama potunkala.

Ampak, če sama pri sebi veš, koliko ti pomeni zunanji izgled, zakaj si potem pristala na blind date? Zakaj nisi prosila vsaj za sliko in se nato elegantno izmuznila?

Tjah no, saj vem. Po toči zvoniti je prepozno in po bitki so vsi generali.

Zdaj se je treba izogniti dvojni škodi. Najprej znebiti hudega moralnega mačka.

Nato pa še tvojemu neprivlačnemu would-be zmenku, ki se zdaj najbrž počuti 1001-krat odrinjen, zavrnjen in nevreden in še bolj prepričan, da se mu v življenju ni treba umivati ali urejati, ker so vse ženske enake na nek način brez ponižanja (kolikor ga nisi že ponižala) na lep način sporočiti, naj se pobere.

Po opisu sodeč se boš svoje prikolice najlažje znebila, če se mu zlažeš, da si našla drugega in da si vanj nesmrtno zaljubljena in da greš naslednji teden z njim in še štirimi njegovimi prijatelji, ki so vsi atleti, na swinger party, kjer boš glavni posladek.

Na koncu pa *moram* malo pograjati tvojo logiko. Pričakovala si romantika in gentlementa, prevarano pa si se počutila, ker ni bil čeden? Poglej v slovar, kaj pomeni romantik. Gentlemen je sicer že bližje čednemu (oziroma vsaj uglajenemu in urejenemu), ampak še vedno si hudo falila.

Od sedaj naprej išči ČEDNE fante, ne pa romantikov in gentlemanov. Tako na naslednjem zmenku ne boš razočarana.

Vem, da te od rojstva učijo, da zunanji izgled ni pomemben. Ampak, če je tebi pomemben, potem ne beži od tega, da ne boš nesrečna. Ne laži sama sebi zavoljo politične pravilnosti ali nekih moralnih idealov, ki ti niso pisani na kožo. Najpomembnejša na svetu si TI in TVOJA sreča. Drugi ljudje naj skrbijo za svojo. Tako bomo vsi na svetu srečni.

In še to. Počutim se rahlo devalviranega, ker sem po srcu romantik, pa nikoli nisem bil primerno nagrajen od gospodičen za to svojo lastnost. Moški ni romantičen zato, ker te pričaka z rožo, ampak te pričaka z rožo zato, ker je romantičen. Eno lahko ločiš od drugega šele, ko ga dodobra spoznaš. Veliko moških te pričaka z rožo. Ampak na pest ene roke lahko prešteješ tiste, ki te bodo pričakali z rožo vedno. Tisti so romantični.

Lp,
Tomaž
Default avatar

Miša

Pozdravljena !


Meni se je zgodilo nekaj podobnega. Srečala sem se s fantom s katerim sem si
dolgo dopisovala po internetu in se potem tudi nekaj časa pogovarjala po telefonu . Po dopisovanju in tudi po razgovorih mi je bil zelo simpatičen , duhovit in zanimiv . Ob srečanju v živo pa sem ugotovila , da fizično ni moj tip .
Sicer so mi všeč vse te intelektualne debate o tem , da gre pri zvezi s partnerjem v glavnem za njegovo duhovnost , ampak pri meni je poleg tega potrebna tudi fizična privlačnost. Z moškimi , ki so mi samo duhovno privlačni skušam vzpostaviti prijateljski odnos.
Kar nekaj dni sem premišljevala , kako ga naj zavrnem , da ga ne bi prizadela . Lepo ali grdo , zlagala sem se , da se prejšnji partner želi pobotati z menoj , pa da sva bila tako dolgo skupaj (kar je sicer res ) in da se ne morem odločite , pa zato nisem pripravljena na nov odnos itd.
To se mi zdi še vedno bolje , kot da bi povedala resnico - npr. fizično mi nisi privlačen, ali kaj še bolj neprijetnega .
LP Miša
Default avatar

Tommy

To nič nenavadnega, prepričan sem, da ima podobne zgodbe 99% žensk. Je pa res, da ti bo 98% zatrdilo, da v moškem iščejo vse kaj drugega. In potem boš presenečen in osupel ugotavlljal, kaj vse danes šteje za duhovnost, inteligenco, zabavnost, vedrino; če je nekdo čeden... :-)

"Izgled ni pomemben..." je pač samo polovica resnice. Druga polovica je "...dokler je v nekem zlatem povprečju." Če ni, je izgled "killer criteria".

Če se kdo ne strinja, naj postavi dva fanta v dvajsetih, debelega z vrtnico in postavnega v usnju na Čopovo, kjer naj dekleta vabita ven. Moje predvidevanje: debeli 0, postavni različno od nič. Pojasnilo: najbolj neposreden eksperiment bo pač dal neposredne rezultate.

Seveda samo, dokler dekleta ne bodo videla obeh fantov hkrati. Če jih bodo, bosta oba ostala na 0. Pojasnilo: V dekletih se bo prebudil vzorec "izgled ni pomemben". Ker pa izgled je pomemben z debelim že ne bodo šle ven. Torej morajo za zadovoljitev podzavestnega vzorca žrtvovati postavnega fanta. Ni lepše situacije zanje in zadovoljne in hihitajoče bodo še cel teden.

Nato naj oba postavita pod Prešernov spomenik, debelega pred BMW in postavkega pred Katrco. Moje predvidevanje: debeli 0, postavni skoraj vsako!
Pojasnilo: večina mladenk se bo sedaj radikalno razslojila. Ne samo, da jim je postavni všeč, debeli pa ne, ampak bodo za zadovoljitev svojega ega iz podzavesti potegnile še pravilo "denar ni pomemben". In pač ravnale tako, da bo najbolje zanje. To pa pomeni izbrale postavnega fanta in zadovoljile svoje pravilo. Spet bodo zadovoljnje.

Nato naj se oba postavita pod Prešernov spomenik in zamenjata avtomobile. Moje predvidevanje: debeli 0, postavni manj kot sicer. Pojasnilo: zopet je v igri "denar ni pomemben" pravilo. V resnici (po brutalno neposredni logiki) denar je pomemben. Namreč, če bi postavni stal pred Katrco bi ga izbralo več eksperimentalk. In edina razlika med obema situacijama je denar. Mladenke bodo v tej situaciji nejevoljne, saj se jim bo zdela precej črno - bela. Na eni strani grd luzer, na drugi prepotenten uspešnež. In vse to samo na podlagi videza in avta.

Ponovi eksperiment z osebami med 30 in 40 letom. Moje predvidevanje: izenačeno. Pojasnilo: ženskam se zmanjša izbira, hkrati morajo vsak mesec plačevati račune.

Ta pravila torej prenehajo za ženske veljati šele konec tridesetih, ko je mladostna lepota mimo in se morajo sprijazniti s tem, da je njihov izgled splahnel nasproti ženskam sredi dvajsetih. Tedaj lahko odpade "...dokler je v mejah povprečja." oziroma ga nadomesti "...ker pač nimam druge izbire."

Darwinizem v praksi je mainstream. Izjeme obstajajo, vendar so velika manjšina.

Lp,
Tomaž
Default avatar

Miška

Eh, na tole se moram oglasiti. Bravo, dober način razmišljanja. Nekaj podrobnosti pa, po mojem mnenju, kljub vsemu pozabljaš:

Najprej definitvno leta. Mlada dekleta precej več dajo na zunanjost kot tista, ki so to že »prebolela« in ugotovila, da je zunanjost le fasada in življenje z nekom predstavlja vse kaj drugega, kot lep fizični izgled. Sicer si tudi sam to ločil, vendar sama smatram, da so za ženske med 30 in 40 drugi razlogi, kot si jih navedel ti. Res je, da je mladostna lepota mimo, res pa je tudi, da je notranja lepota v porastu. Seveda odvisno od vsake ženske posebej. Se strinjam, da velik del žensk, žal, razmišlja na način, kot si ga opisal ti, torej izberejo zato, ker pač nimajo druge izbire. Vendar pa nekatere ne izbirajo(mo) zato, ker nam ne preostane drugega, v tem primeru rajši ne izberemo ničesar. Sama zagovarjam stališče: »Rajši sem sama, pa se dobro počutim, kot bi bila z nekom samo zato, da sem z nekom, pa mi to ne prinaša zadovoljstva«. OK, ampak to sem jaz, ne gre posploševati. Večina pa, kot sem že rekla, se žal sprijazni z dejstvom, da je izbira manjša, zato popusti pri svojih zahtevah in željah in se zadovolji pač s tistim, kar se ji ponuja. Potem si omenil plačevanje računov. V srednjih letih mislim, da si ženske, ki so iz kakršnegakoli razloga ostale same, izoblikujejo svoj način življenja tudi, kar se finančnega stanja tiče in smili se mi tista, ki bi šla v neko zvezo samo zato, da ji bo nekdo plačeval oz. pomagal plačevati račune. In kolikor jaz poznam ženske in če vzameš dejstvo, da se moja starost giblje med 30 in 40, torej je temu podobna tudi starost mojih kolegic, potem ti lahko zatrdim, da so take ženske, ki bi bile z nekom zaradi financ, v manjšini. Dopuščam pa možnost, da je moj krog, v katerem se gibljem, le ozek krog, po katerem pač zadeve ne moreš posplošiti.

Toliko o ženskah srednjih let. Glede mladih deklet pa že težko presodim, verjetno so dekleta že storila korak naprej (ali nazaj) in so bolj svobodna. Res je, da so moja »mlada leta« kar nekaj let nazaj. Vendar si ne predstavljam sebe, niti v mladih letih ne, da bi pristopila k nekomu, ki stoji sredi ulice in vabi ven dekle. V tvojem primeru »oba na Čopovo«, je torej po mojem mnenju rezultat: oba 0. In kolikor tudi danes poznam mladih deklet, mislim, da bi ravnale podobno. Ali pa spet poznam samo določena mlada dekleta. Se pa strinjam s tvojo trditvijo, da je denar pomemben. Ja, je. Brez njega, žal, ne moreš preživeti, zato ga seveda potrebuješ. Vprašanje pa je, ali za prevoz potrebuješ Katrco ali BMW. Oba avtomobila te namreč pripeljeta na cilj. In od tvojega odnosa do denarja, ali drugače povedano, tvojega odnosa do sveta je odvisno, ali boš izbral Katrco ali BMW. In če se spet vrnem nazaj – nikoli mi ni bil pomemben prestiž. Rajši Katrco, pa v Katrci fanta, s katerim sem se lahko pogovarjala, kot BMW s fantom, s katerim si nisva imela ničesar povedati. Glede mladih deklet danes pa verjamem, da bodo rajši izbrale BMW kot Katrco. Ker nas naša okolica pač uči, kako zelo pomemben je denar in postavlja to za merilo vrednosti človeka.

Je pa res, da bi takrat, včasih torej, rajši izbrala lepega fanta kot grdega, če bi oba stala pred Katrco ali pa oba pred BMW-jem. Sčasoma pa sem se naučila, da je zunanjost le fasada in biti z nekom, ki je samo lep, ne prinese zadovoljstva in sreče. Življenje z nekom pomeni spoštovati drug drugega, ceniti drug drugega, biti to, kar si, sprejemati drugega zato, ker je ravno takšen, kakršen je, biti iskren drug do drugega, biti pošten drug do drugega, pa še in še. Najti torej v drugem vrednote življenja, ki so pomembne tudi tebi. In ravno zato poudarjam, da izgled ni bistven. Če ti nekdo prekriža tvojo življenjsko pot, ga ne smeš spustiti samo zato, ker ti ne odgovarja po zunanjosti. Dati mu moraš možnost, da ti odpre svojo notranjost. Če ti je pomembno to, potem namreč zunanjost postane nepomembna, oziroma jo sprejmeš takšno, kakršna je. Kdo ve, morda pa ti navsezadnje postane še všeč tudi po zunanjem izgledu?

Toliko. Ne vem, morda spadam ravno med tista 2%, ki sta čudna in neobičajna. Pa mi je vseeno. Vem, da sem to jaz in ravno zato, ker sama tako čutim, se zaradi drugih ne bom spreminjala.

Pozdrav,
Miška

P.S. Sem pa ravno včeraj dobila kometar, da postajam »stara baba«. In zakaj? Ker preveč preždim za računalnikom. In če zdajle pogledam skozi okno – uau, sonček, lepo vreme. Zato bicikel na plano, pa v naravo! Pustimo filozofiranje!
Default avatar

Pipi

Jaz pa ne vem, zakaj mu na primeren in malo olepšan nacin ne bi mogla povedati resnice. Težko je govoriti takole na pamet, ko ne vem, ali je bil res zanemarjen, ali pa ima le svojstven slog oblačenja. Lahko se odločiš za odkritost, mu priznaš svoja pričakovanja in občutke in se morda vajin odnos zares razvije v prijateljstvo ali pa se izmažeš na katerega od predlaganih načinov, z izmišljotino.

Ker se je pa razvila debata o tem, kako (ne)pomemben je, ali mislimo da je, zunanji videz za nas, bom povedala svojo izkušnjo. Preko neta sicer še nisem spoznala nikogar moškega spola, sem pa doživela svojo lekcijo o tem, kako pomemben mi je zunanji videz, kljub mojemu nasprotnemu prepričanju o tem. Le da je tisti moški, s katerim sem imela enkratno nekajurno telefonsko debato, bil rahlo telesno prizadet. In priznam, bila sem šokirana sama nad sabo, ko sem ugotovila, koliko mi le pomeni tudi zunanji videz. Prepričana sem, da je to začutil tudi on, verjetno pa je celo pričakoval kaj takega. In mislim da je pomemben zares večini od nas! Le da bo nekatere odbila pretirana urejenost, druge pa kaj drugega.
Default avatar

Sas:(h:)a

Videz moškega mi je pomemben. Moj okus je pa zelo raznolik. Včasih so mi všeč moški, ki je večina mojim prijateljic (na srečo) neprivlačen. Torej, tu odpadejo vse debate,kaj je lepo, mapka kaj nam je všeč.
Jaz sem pač odkrita in povem, ob slepem zmenku, da ni bilo kemijske reakcije.
In sem prav vesela, da se ne zapletam v razna slepomišenja ob tem. Ne rabim biti v zadregi, ne rabim razglabljati KAKO naj mu povem, da mi ni všeč. :-)
Default avatar

lenči

Praviš, da je bila korespondenca odlična; čudi me, da se nista eden drugemu ne le temeljito fizično opisala, ampak tudi pomenila o raznih drugih detajlih, npr. kajenje, kakšen odnos imata do darilc in drugih pozornosti. Čudi me tudi, da si nista pred zmenkom izmenjala slik, da ne bi bilo neprijetnih presenečenj.

Že takoj bi mu morala v pismu omeniti, da bo zmenek "brez obveznosti", ter da mora med moškim in žensko priti do tiste kemične reakcije, ki nastane zaradi kombinacije vseh čutnih zaznav (vonj, kar vidiš, slišiš, morda že tudi dotik) in obnašanja, ki ju vzajemno očara, da imata možnost postati par. Vsem lepim besedam o notranji lepoti navkljub je tudi zunanjost pomembna!

Drage forumce, ki ste tako okregali Barbaro, pa bi pozvala, da si malo bolj iskreno odgovorijo, ali bi se res lahko zaljubili, (morda poročili z njim) v nekoga, ki jih spolno niti malo ne privlači? Tako partnerstvo bi bilo brez seksa, (za ženske: pa tudi za rojstni dan vam ne bi čestital, kaj šele kupil darilce...).

Neprivlačno zunanjost se resda lahko tolerira kasneje, ko sta partnerja že veliko let skupaj, pa še tam se tolerira le tiste napake, za katere partner ni sam kriv (npr. gubice, kaka kilca preveč, pleša...). Za ostalo je človekova dolžnost, da poskrbi po svojih močeh. Koliko moških se pritožuje, da se je njihova žena po porodu zanemarila in hodi okrog kot sod, oblečen v vrečaste cunje; koliko žensk se pritožuje, da se njihov mož niti ne umiva, pride iz gostilne smrdeč po alkotu in hoče seksat - če ga sicer še tako ljubijo, ni fer zahtevat od njih, da bodo to tolerirale.

Ker pa imamo ljudje razljične okuse glede zunanje privlačnosti, se bo za vsakega našel ustrezen partner, res je pa takih zelo malo, ki bi jim bila všeč oz. bi tolerirali zanemarjenost partnerja, če sami niso taki in nekaj dajo na urejenost.
Default avatar

n.b.

Živjo, Barbara!
Žal je res, da je pomemben videz. Zmotno sem verjela, da je pomemben videz samo moškim (torej videz ženske), ampak pustimo to. Torej, ja, videz je pomemben. Ne samo videz, pač pa tudi videz. Ampak veš kaj, videz je pomemben, ko gre za partnerstvo. Ali je pa videz pomemben tudi, ko gre za prijateljstvo? Za pravo, čisto, iskreno PRIJATELJSTVO. Mislim, da takrat videz ni pomemben. Takrat je pomembno, da si ti ČLOVEK in da je tisti, ki stoji nasproti tebe ČLOVEK. In ko praviš, da sta se ujela v komuniciranju... pozabi na to, kako izgleda. Pomisli, da ga nikoli nisi imela možnost videti. In vendar, da ga vedno znova vidiš. Vidiš v besedah, vidiš v komentarjih, vidiš v načinu razmišljanja, itd, itd...
Ob vsem tem, se je samo povečalo moje vprašanje, ali je smiselno sploh iti na zmenek s človekom ki si ga spoznal na netu. Ali ne bi bilo bolje, ko bi si Barbara še vedno dopisovala s tem človekom, imela občutek, da je nasproti njej nekdo, ki jo je vreden (na tak ali drugačen način), imela bi dober občutek, rada bi sedla pred ekran, pobrskala po mailih, se veselila klepeta z njim.... Tako pa je zaradi videza izgubila še tisto, kar mogoče ni bilo resnično, je bilo pa lepo.

P.S. Mogoče bo pa čez pol leta (ali pa dve leti) izgledal popolnoma drugače...
Default avatar

Sas:(h:)a

Samo kot vmesna pripomba: četudi vidiš sliko, še ne pomeni, da ti je nekdo tudi v živo všeč. Kot si sama napisala, se kemična reakcija sproži na osnovi čutov... in to vseh.
Default avatar

Kaja

Lepo si to povedala, N.B. Punca je šla na zmenek s potencialnim partnerjem in to je srž problema. Ni si ga želela spoznati kot prijatelja, saj je ne bi tako fizično odbil, kot jo je.

LP,Kaja

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic