Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

Za naše navihance je potrebno biti iznajdljiv, domiseln, ustvarjalen, igriv, vesel, nasmejan, iskren, vztrajen, včasih zaskrbljen ... Preberite izkušnje in zaupajte svoje.

Mirjana Frankovič , specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

napačen film

Default avatar

obupanka

Mislim, da sem se pred petimi dnevi zbudila v napačnem filmu. Zdej pa trkam na odjavno špico, da me režiser ven spusti in namesto mene vanj vtakne kako Esmeraldo al pa mamo Francko, ki teče za vozom in jo je sin zatajil in ji kave ni spil - ker jaz nočem biti v tem filmu! Pika!

Pa nič. Zjutraj se tko okol petih zbudim, mal pomežiknem in si rečem: je, punca, saj bo! Spet si nazaj. Vse bo v redu. Čez dan ali dva pride menstruacija, vreme se izboljšuje, tlak raste, tako tisti zunaj kot tisti znotraj - boš vidla, da bo. Saj se imaš prav fajn: imaš relativno ustvarjalno delo, z možem sta, hm, ena duša in eno telo, res bi bilo treba pospravt, ampak saj bo. In potem boš zbudila svojo Pikico, kaj Pikico, Pikuljo in pred vami bo en sam vznemirljiv ponedeljek.

Ja, vznemirljiv pa je! Zdej pa razumem vse tiste starše, ki so v afektu svoje otroke v pašteto zmleli. Ne vem, kaj se odgaja, ampak mala je nekaj dni neznosna. Z velkimi črkami: NEZNOSNA. Tako zelo, da sem ji danes v mislih izrekla kup najhujših kletvic. Kako lahko komaj dobrih sedem let star otrok tako dobro poišče moje šibke točke? Kaj se je zgodilo, da sem dobesedno zdruznila vase in se tekla zapret v sobo pred njo, potem ko sem ji eno čez rit primazala in jo pol potegnila še za uho?

Začelo se je že v soboto, ko je bil mož še na službeni poti. In smo imele nekaj družin običajno mesečno srečanje. Dokaj dobro se razumemo, z nekaterimi med njimi naravnost odlično. Pa se je mala uprla, da ne gre. Razložila sem ji, da verjamem, da bi raje doma ostala in se igrala z Leno, ampak jaz sem Moniki obljubila, da ji vrnem oblekce, ki mi jih je posodila, in L. moram nekaj pomagati. In sem mislila, da sva se dogovorili.

Sploh ker sva doslej dovolj dobro vozili, zdelo se mi je, da imam popucano z vzgojo: želim vzgojiti otroka, ki bo sebe imel rad in bo odgovoren do drugih. Vraga imam!

Torej, ona pa zateži, da ne in ne, vmes pa telefon zvoni, kje da hodva, in jaz sem podlegla pritisku in postala nestrpna: Taja, daj, obleci se že, greva.

Nič. Pravzaprav je nekaj naredila. Vzela je kopalke ( je bilo v soboto zjutraj zunaj +5 al +7 in kapri hlače in si jih oblekla in zraven navlekla debele štumfe in jih potegnila do kolen, pa še superge obula... in je stala tam sredi hodnika kot pomota. (Tukaj ne morem mimo še ene moje šibke točke: sem debela in to me (je) zelo moti(lo), a se mi zdi, da sm zdaj pri zrelih tridesetih prišla do nekaterih (zdravih) spoznanj:
- suha ne bom nikoli, sem pač take konstitucije in metabolizma pri suhi mami in dveh suhih sestrah;
- lahko pa poskrbim zase, da jem zdravo in sem v kondiciji in kljub svojim 78 kilam zmorem teči in navdušeno kolesarim, čeprav sem še vedno neroda;
- poskrbim, da sem vedno urejena, čeprav me to stane dosti truda in tudi denarja, kajti za debele najti kakovostno sešito konfekcijo z dobrim blagom in lepimi vzorci je podobno iskanju šivanke v senu.
Saj že slutite: tudi moja hči je debela. In pol razkazuje tiste svoje šlaufke, da mi gre kar na jok. Sej, na kakšni suhici bi blo vse skupaj čisto v redu videti, le zeblo bi jo, naša pa je bila kot ena sama groteskna pomota.
Ampak mama je velika, pa se usede na tla k svoji hčeri in udarita eno debato, sali ne bi blo bolje kaj drugega obleči, mala se neda, mama viša glas, vmes spet driiin, ja kje pa vidve hodta, mama ukaže kavbojke in pulover in se gre stuširat, ko pa pride iz kopalnice, mala še vedno: 1. neumita, 2. nepočesana, 3. objokana, 4. uganili ste: nepreoblečena.

Zavesa zaradi izbruha pade.

Drugo dejanje:

Ljubim Moniko, njen mir, rada srem z nejo družino, tudi običajni mesečni obiskovalci so mi ljubi. Monika žari, vse ima pospravljeno, Kim mi ponosno kaže svojo novo sobo, vse pospravljeno (Taja, kje si, upam, da si mal poškilla po tem), potem sedimo v njihovi kuhinji in jemo (jejo) pa paello, pa bruskete, pa riževo solato, pa pršut, imamo se fajn. Kim, vidim, poje za žlico paelle, Jošt in Eva nekaj pršuta, Mariaj, vsakega nekaj, ampak čisto po malo, in tako naprej, naša pa: dva kosa, kaj kosa, zagozdi kruha s pršutom. Ji rečem, da zdaj bo ap dovolj. Ampak ne, grem iz kuhinje, in ko se vrnem, se vsi blaženo smejijo, ker da je rekla, da je lačna, in zdaj mlati poln krožnik paelle. "Joj, kako je vašo lepo videt, ko pa tako rada je," pravi hinavsko ena od občasnic, ki je prej navdušeno razlagala, kako da je njena vitka, da so jo pa že dvakrat na cesti ustavili in povabili za manekkenko. Pri dvanajstih.

Malo zablokiram in ne vem, ka bi. Sama že leta jem obvladano. Razpolavljam porcije. In mi ni lahko. Kdaj boi še z užitkom jedla, čeprav se prenažirala nisem nikoli. Mala pa to popoldne počne prav to. Ker potem poje še dva kosa češnjeve pite. Pa eno brusketo. Še eno. Spije pol litra fruca. Spet je pršut. Ko ji besno zasikam v uho, da naj neha, se loti pa oliv. in jih poje pol kozarca. Za bruh.

Pa to še ni vse. Potem igramo nogomet. Ženske proti moškim. Vedno sem bila neroda v takih kolektivnih igrah, peto kolo. In sem trpela ob njih. Zdaj ne trpim več, malo celo uživam, koristna pa nisem.

Potem igrajo otroci in takrat se v meni nekaj pretrže: kot bi gledala samo sebe pred dvajsetimi in tolk leti. Med petimi lepimi vitkimi puncami se kotali moj krofek in na obrazu se mu jasno piše, da sploh ne ve, za kaj gre in da trpi. Edina razlika je, da so mene takart sovrstniki še prebutal, ti so pa zdajle kao vljudno tiho, ker smo zraven starši. Jebemti, zakaj se mi morajo ponavljati te stvari. Zakaj sem si vos nosečnost žele3la suhega otroka??? Zakaj sem in kuham zdravo hrano in skrbim, da zna rolat, smučat, plavat, da bi ji bila vsaj ena moja bridkost prihranjena?

In zakaj jo drugi gledajo, oni, ki mislijo, da je tako enostavno imet 125 cm veliko punco z 22 kilami, samo skozi njene šlaufke? In se pogovarjajo z njo, kot da je mal prizadeta? Al pa vsaj nedisciplinirana? Čeprav je izjemno bistro dekle in dosti bolj čustveno inteligentna od marsikatere njihove lepotičke?

Naenkrat sem v dreku in samo čakam, da popoldne mine. Da greva domov. Energije imam za en lešnik. Piškav.

Sem že predolga? Bom na kratko opisala: včeraj se je zgodb aravno s cunjami ponovila. In mi je klikerje ven vrglo. In sva se sporekli. Potem pride on domov. In naju gleda. Se pogovarjamo, meni je nekoliko bolje. Ležem spat polna zaupanja vase in v Tajo in v nov dan.

Tretje dejanje:

Saj nočete podrobnosti, kajne? Samo toliko: povod je bilo kazanje popka. Ki bi ga ona tudi.

Epilog

Na bojišču dve mrtvi dušici in zmedena moževa. Samo še solze tečejo. Komaj sem pri sebi stvari (kolikor toliko) uredila in se (kolikor toliko) vzljubila, se zgodba spet začne z malo. S tem, da prisežem, da sem toliko kot ona v soboto pojedla samo enkrat pri enajstih. In da sem rastla v časih, ko so dunajski in bel kruh še veljali za zdravo hrano.

Ne morem več. Niti ne vem več kako.

Obupanka
Default avatar

mimika

Draga Obupanka,

v tej tvoji izpovedi vidim en velik del sebe in svoje starejše hčerke, ki je stara 5,5 let. Ne sekiraj se preveč, ker tudi v tistih "kao" super familijah ni vse OK, kot si napisala, ti garantiram.
Mislim, da mora tvoja hči tudi sama (in verjemi da tudi bo) priti do tega, da se ne sme tako nažirati. No, moja petletnica še ni prišla do tega, kljub prigovarjanju in pogajanjem takšnim in drugačnim.
Imam še eno triletnico, ki pa je popolnoma drugačna, pravo nasprotje, vitka, suhica (zdravo suha, nikakor ne koščena), ki je s popolnoma enako vzgojo (vsaj upam) totalno drugačna. Kaj naj ti še rečem, najbolj pomaga to, kar si naredila ti, da se skašljaš nekomu na forumu in mu polepšaš dan že samo s tem, da vidi, da nismo samo mi takšni, ampak je takšnih, kot si ti, še mnogo in mnogo.
Lep dan in začetek tedna ti želim.
Mimika
Default avatar

mimika

Pozabila sem dodati tudi to, da sem naravnost besna na vzgojiteljice in varuške v vrtcu, saj sem jih ničkolikokrat že prosila, naj hčerki vendarle dajejo samo eno porcijo kosila, pa se očitno ne obnese, saj jo (predvsem ob ponedeljkih) kar vidim, kako pride iz vrtca še z večjim vampkom, kot ga je imela še prejšnji dan. Sicer se moja navodila upoštevajo kakšne tri dni, potem pa jo zopet futrajo do nezavesti. Ni kaj, očitno se jim revica smili, ko pa je tako zelo lačna.
LP
Mimika
Default avatar

VesnA L.

Saj ne vem, kaj narečem. Le eno mi pride na misel - za dežjem vedno posije sonce. Moja Nina je sicer še majhna, stara je eno leto, trmasta pa že zdaj toliko, da me skrbi, kako še bo.
Razumem, da si žalostna, ko gledaš svojo, kot so napisala, malo okroglo hčerkico. Vidiš, pri meni je pa ravno obratno - moja je pa tako suha, da me že tudi včasih skrbi. In jaz z zavistjo gledam otroke kolegic, kako lepo sedijo za mizo in z apetitom papcajo.
Pri nas ne zdržimo dolgo v stolčku za hranjenje, pa tudi z užitkom redko kdaj jemo.
Vem kako je, ko ti zmanjka potrpljenja. Tudi sama sem se že nekajkrat umaknila v sobo ali v kopalnico malo razmisliti o "pedagoških prijemih" in še dobro, da imam kar nekaj prijateljic - mladih mamic, pa tale forum, da vidim, da smo vsi samo ljudje in včasih odpovemo.

Lep dan ti želim!

Vesna
Default avatar

obupanka

Hvala, Mimika, pa res pomaga. Že ko napišeš, je bolečina en malček manjša. In ko sem prebrala tvoj odgovor, sem prvič po dveh dneh globoko vdihnila.

Tako rada imam svojo Piko. Sama imam debelega očeta in vitko lepo mamo, pa se oba nista mogla sprijazniti z mano. In vem, kako to boli. Greš pri osemnajstih po cesti in vsi gledajo tvojo mamo in ne tebe. In potem vse življenje si v drugi ligi, dokler ne pokažeš, kaj vse znaš, kako si ustvarjalen. In svojemu otroku tega ne privoščiš. Ampak porkamadoona, isti drek od znova!

obupanka
Default avatar

mimika

Mene je včasih kar groza, ko opažam toliko podobnosti svoje starejše hčere po meni. Tako kot si napisala ti, popolnoma iste finte ima kot jaz. Groza, kri pa res ni voda, ni kaj.
Mimika
Default avatar

Tinkara

Ja, jasno mi je, tako je včasih, filmi kot da bi napačnega vzela na polici v videoteki, pa saj je bila škatla prava, samo kaseto je nekdo zamenjal...
Sem dete matere, ki je bila okrogla (beri: debela) vse do svojega 42. leta - potem pa shujšala do zavidljivih 60 kg (torej, še je upanje zate). Dete matere, ki je svoji starejši hčerki vseskozi sikala na uho, naj se že neha basati... in sem se še basala - vse do 13 leta, ko se odkrila šport. Zdaj sem ponovno okrogla, šport mi kima izza vogala, jaz se ne dam, dajmo še en mafin! Moj dragi mož je za na naslovnico Men's Healtha, sama za zadnjo stran - tam med vici...

Kaj naj ti rečem glede hčerke? Pobaši jo s sabo, pejta na potep - pa ji brez pritiska razloži, kako in kaj - mimogrede kazanje popka je pri suhicah morda estetsko, zagotovo pa ni zdravo - ledvice in jajčniki bodo čez leta kazali zobe... Da ni treba da je manekenka - mimogrede, moški o lepih dekletih menijo..., čeprav morda ni res - da pa mora poskrbeti za zdravje, za to, da je ne bo pri 25 zafrkavalo srce, da bo lahko preplesala vso noč, ne da bi se bala za svoje telo... Nauči jo spoštovanja do svojega telesa - bodi ji vzornica... Moji najljubši spomini so, ko me je mama po službi zvlekla s sabo in sva se šetkali - včasih po MS, včasih pa po MB, celo v LJ sva šli za popoldne... quality time, čisto res... pogovori o vsem in ničemer...
Odgovor na to, da se ne kdo kdaj spotaknil obme in mi rekel, da sem zašpehanka, je bilo tolaženja - s hrano... pritiski niso pomagali, pomagala je vzpodbuda, prijazna, prav nič nasilna, prav nič vehementno pametna... Pravzaprav na dejstvo, da mi kake hlače ne gredo več gor, še zmeraj podobno reagiram... vzorec obnašanja pač, ko je pamet v odklopu...
To da so prijatelji vsi poglancani - tudi pri nas je tako... Prav to sem včeraj dejala mojemu možu - občutek imam, da smo tako mirno povprečna družina, s stanovanjskim problemom, 2.5letnim kričačem in poliračem tal, z nepospravljenim stanovanjem (hudiča, a nisem pred spanjem teh avtomobilčkov pred spanjem?), kupom perila na postelji (ki se noče zložiti samo), da kar nismo s tega planeta...kot da bi morale naše družine biti z naslovnic knjig o optimalnem družinskem življenju - ah, dajte no! Dokler deluje, me ne briga, kako imajo drugi - sploh pa ne tisti, ki imajo za svoja polirana tla zahvaliti čistilki (to lahko tudi jaz, nič takega!)... Podroben pogled skozi na brezmadežno poglancano okno razkrije tudi neprijetnosti, a te nekateri bolje, drugi slabše zakrivajo - jaz jih sploh ne, sem pač taka - come in and hate me! Ne kažem boljšega obraza, kot ga imam, zakaj bi ga? Ljubi me tako ali me pa pusti živeti v miru! Preveč se grizeš glede njih, te pač spravljajo ob živce - rrešitev je ena sama: pač ne hodiš več. Zakaj bi enkrat na mesec imela občutek, da si kaj manj? Tvoja hčerka se očitno tudi ne počuti tako zelo dobro, če sama ni hotela iti... Ljudi je malo morje, družba mora pa biti prava...
Želim ti, da bi se napačen film izkazal za režiserjevo napako in bi ta kader izrezali... drži se!
Tinkara
Default avatar

Ali

Ljuba Obupanka,
v mislih sem s teboj - upam, da ti je zato vsaj malo lažje.
Je pa zato stisnilo mene - ker sta moja in tvoja zgodba tako podobni in na momente tako zelo boleči....

Tudi moja - skroaj 6-letna deklica je velika in močna (če ima tvoja pri 125 cm "le" 22 res ni okrogla!), kar pa je važno je to, da je vesel, prijazen, bister, živahen,komunikativen otrok s čutom za soljudi....

Obožuje kolesarjenje in smučanje, dobro plava in rola, vendar je njen trebušček še vedno večji kot nrp. pri Neži, Špeli itd.... In zato tudi ne more obleči hlačk ali krilc, ki jih nosijo druge deklice. In zato je bila tudi deležna že kakšne zmerkljivke in zato sem jo objokano držala v naročju z zarosenimi očmi in bolečino, ki je rezala moje srce in ji zatrjevala, da je nabolj krasen otrok na svetu in da človeka spoznamo po njegovem srčku in ne po postavi ali oblekah ali barvi las.... (Ampak otroci na kaj takega ne mislijo, kajne?)

Zelo pazimo pri hrani (sploh, ker sem tudi sama bolj okrogla) in se precej ukvarjamo s športom - in zadnje čase ugotavljam da hlačke le postajajo preširoke.

Nikoli, čisto zares nikoli hčerke nismo obremenjevali z vitkostjo ali dietami. Razložila sem ji, da želodček zvečer ne prenese težke hrane, zato večerjava sadje ali kakšen jogurt, crispy ali kaj podobnega. Vse to je sprejela z (hvala bogu) velikim razumevanjem...
Oblačila je težko najti, pa vendar se trudimo, da ne bi bila prikrajšana - res pa je, da ne kupujemo pajkic, kolesark in podobnih oprijetih oblačil. Navadno jo po nakupih vzamemo s seboj, sicer pa imam srečo, ker največkrat vsaj približno zadanem njen okus in ni preveč zahtevna.

Precej delamo na njeni samozavesti (s tem, ko vidim, kako odločno zna odreagirati v določenih situacijah, se krepi tudi moja samozavest), precej se pogovarjamo z njo in predelujemo prijetne ali neprijetne situacije, s katerimi se sooča v svojem življenju. Razložili smo ji, da ljudi ne ločimo na črne, bele, rdečelase, mozoljaste, velike, suhe - ampak na ljudi s srcem in kulturo in ljudi, katerih mnenje se nas ne sme dotakniti in pustimo, da gredo mimo nas svojo brezbrižno pot po življenju.

Ko vidim, kako raste in nas vsak dan s čim novim razveseli, kako krasna osebnost postaja, si mislim, da verjetno ravnam prav. Imamo srečo, ker obožuje šport in telovadbo in z nekaj zdrave pameti se ji ne bo treba odrekati hrani ali zapadati v (bognedaj) anoreksijo...

Vse, kar si lahko želim za svojega otroka je, da bi zdrav, vesel in čutečega srca korakal po čisto svoji življenski poti in počel, kar bi ga veselilo, ne da bi s tem ogrožal soljudi....

Malo sem zašla..... draga Obupana, pomisli na to, kako krasen človek je tvoja deklica, odpelji jo na sprehod, privoščita si največji sladoled in se narolajta do nezavesti. Ni vse v tistih kilah, veš, pa če jih javnost še tako fetišira. Poskusi razložiti hčerki, da ji tiste oprijete majčke ne pristajajo toliko kot kakšne druge, širše, pa ravno tako ljubke in prisrčne. Kako sovražim podobe, ki jih mediji ustvarijo v javnosti o idealnem človeku - vsa najstnice naj bi bile kot B. Spears - s tem, da so najstnice že naše 6,7,8 letnice.....

Vedno sem sovražila diete in se največkrat držim načela - jej manj in zvečer skoraj nič -rada pa športam in to me rešuje, ko se grešim s čokolado :)).
Užitkom se ne odpovem in redko sem slabe volje- v nasprotju z nekaterimi znankami, ki na obiskih nervozno preštevajo kalorije, udarjajo z nogo ob tla in lačnih pogledov zatrjujejo, da niso lačne....

Veliko veselja s tvojo deklico,

Ali
Default avatar

obupanka

In babi s tremi kilami sladkarij enkrat na mesec. Malo pretiravam, ampak saj sama vidi, da je mala debela, pa da ji škodi ves tisti sladkor, ona pa še vedno: "ja kaj bo pa imela od otroštva?" "Saj boš vidla, bo zrastla in sama od sebe shujšala." Pa ja. "Veš, sem prebrala, da so tud suhe hruške nezdrave. Se lepjo na zobe." Seveda se, ampak naj jih kar poskusi pojest pol kile, pa bo takoj vedla, zakaj so zdrave.

Da o šolski kuhni ne govorim. V Vrtcu je bilo vse vredu zdaj pa:
- malica: sok in pica
- kosilo: flajš meso, solata (verjetno so se zmotl), sok, sladka ploščica
- malica: čokoladno mleko, rogljiček.
In tako naprej ves teden.
Ko sem to sprožla na roditeljskem, da to po mojem mnenju ni zdrava hrana, da je bistveno premalo sadja in zelenjave, stročnic, polnozrnatih jedi, kaš, preveč industrijske hrane, bele moke, maščob, mesa, mi ena od mamic hinavsko reče, da so njeni otroci kljub po mojem mnenju nezdravi hrani prav vzorno suhi in da naj najprej pri sebi pometemo.

Obupanka
Default avatar

Buba

Draga Obupanka, zdi se mi, da se preveč sekiraš zaradi drugih. Babice je treba postaviti v kot - pravila igre so taka in taka, če se ne strinja, prav, a šefa sta vidva z možem. Moja teta je rešila vprašanje malice s tem, da jih otroci nosijo od doma. Kosilo je še kar v redu, za popoldansko malico ji daj spet s sabo... Če bo seveda to hotela, otroci ne marajo izstopati... Zdi pa se mi, da si tudi s sabo precej nezadovoljna, morda bi res morala počistiti pred svojim pragom... in še nekaj, tudi otroci lahko kdaj iz staršev dobijo besedo ali dve negotovosti. Če si ti privzdignjena in najbolj pametna, potem ni nujno, da bo otrok poslušal. Če priznaš, da se lahko kdaj tudi motiš in da to ni nič takega, potem otroku odpiraš vrata, da se poglobi vate in vase.
T.
Default avatar

Buba

Oprosti, podpis je B. a ime je Tamara, pa se kdaj zatipkam...
B.
Default avatar

obupanka

Saj ti pravim, res je napačen film. Mislim, sedaj, ko sem že trikrat globoko vdihnila in se poplava okrog moje pisalne nekoliko suši, medtem ko šefica misli, kako da se ubadam s poslovno korespondenco, haha, da živimo kvalitetno. In se imamo radi. In z malo uživamo. Tokrat, ko sem gledala njeno, oprostite, basanje, pa me je prvič zaskrbelo. In na vrh vsega je še na čisto vsako stvar, ki sem ji naročila ali jo prosila, odgovorila z dretjem. Da je bila še pika na i.

In vse običajne učinkovite, v redu oblike komuniciranja med nama so šle v franže.

Ampak tako, kot se danes slabo počutim, se pa res nisem že devetlet. Brez pretiravanja.

A odkrivam radost tega foruma: da te prebere nekaj anonimnih duš in ti pove nekaj spodbudnega.

obupanka (malo manj)
Default avatar

obupanka

Vesna,

mislim, da lahko razumem, da je tudi neješčega otroka težko gledati. In da ti ni lahko. Hvala za sočutje, to danes potrebujem.

Obupanka
Default avatar

neja

Ljuba obupanka,

ne vem kaj naj ti še napišem, ko si že dobila toliko odgovorov. Res je, za dežjem vedno posije sonce. Glede tvoje okrogle Pikice pa tole - imej jo rada takšno kot je, naj občuti tvojo ljubezen in to, kako si ponosna nanjo. Pomagaj ji, da bo čimbolj samozavestna. Potem se bo tudi zadeva s prenajedanjem polegla. pogovarjaj se z njo o zdravju in ne o nekih modnih muhah - manekenke povečini niso zdrave.

Lep dan in hvala, ker si nam s tvojo zgodbico polepšala dan. Tudi meni je veliko lažje, ko vidim, da nismo edina neidealna družina. Se pa imamo radi.

neja
Default avatar

obupanka

Ljuba Ali, na žalost sem napisala samo, da se nekaterim seveda zdi samoumevno vzrediti otroka z 22 kilami pri s25 cm. Moja jih ima 37 pri tolikih centimetrih.

Spominjam se tvoje zgodbe, ko sem brala temo o močnejših otrocih in oblačilih zanje. Bilo je tako napisano, kot bi jaz pisala. Verjemi, razumem te. Tudi mi se ukvarjamo s hribolazenjem, plavamo, kolesarimo, pri igrah z žogo pa je hudič, da je mala štor. Na, žalost, kot sem napisala, kot mami.
Ko smo poleti en mesec na morju z dvema družinama in udarimo robinzonsko varianto in dosti pešačimo in plavamo (kuham jaz,ker kuham dobro, ampak se pritožujejo da premalo grešim, haha), je na koncu res za kakšen dekec bolj suha. Vsaj to.

Veš, kaj mi je v tolažbo? Da sem kljub svojim kilam vredna ljubezni in da imam zelo v redu moža. Ki je povrhu še prikupen. Toprej ni vrag, da ne bi tudi moje Pikulje nekdo vzljubil.
Default avatar

VesnA L.

Tudi jaz sem v službi in se delam, da kao ful delam, pa tale forum prebiram. Res je fino, da ga imamo, saj ste mamice tudi meni že dostikrat pomagale z vašimi nasveti, zgodbicami ipd. Tako se vsaj potolažimo, da nikjer ni idealne družine, brez problemov, čeprav nekateri skušaj na ven tako delovati.
Je pa tudi iz tistih najbolj "nesrečnih" postov lahko razbrati, da kljub vsemu vsi uživamo v vlogi mamic in očkov.

Vesna
Default avatar

Ali

Bravo, Obupanka - ki to v resnici nisi - vesela sem zate.
Najbrž si en prav krasen človek. Mislim nate in na tvojo Pikico.
Drži se,
Ali
Default avatar

Tinkara

Hja, o kilažah in možeh - tudi moj je tak, da bi ga dal na steno... A ni fino, da imajo tudi oni tako mnenje o nas - kljub kilogramu /beri:15/ gor ali dol.
T.
Default avatar

Povhlja

Nimam časa brati odgovorov zgoraj,

žal (predobro) poznam precej bulemičnih in anorektičnih deklet. Sama sem imela anoreksijo, kljub temu, da nikoli nisem bila debelušna. Ljubi Bog nam pomagaj staršem, zlasti mamam, ki smo si zadale, da bodo naši otroci namesto nas živeli naše (sebične) sanje. Dajmo starši, svoje travme rešimo sami. Ker jim hočemo "samo dobro" pritisk ne poneha, začne pa s tekmovanjem mamic na prvi posvetovalnici. Veš kakšen je pogled 34 kg težke najstnice?

Tvoja deklica je zdravo odreagirala, uprla se ti je in nalašč oblekla tako čudno kombinacijo, če praviš, da se svoje debelosti ne zaveda, je vsaj zaslutila tvoj odpor. Ne mislim, da bo tvoja deklica pod tvojim pritiskom (breme okolice pa se bo še stopnjevalo) res zapadla v tako hudo bolezen kot sta omenjeni dve, hvala Bogu ne, tudi podpiram usmerjanje k športu in fizični aktivnosti. Praviš tudi, da je deklica inteligentna, poskusi ji, namesto čaščenja lepe postave, vsaditi ljubezen do lastnega telesa, skupaj gradita samospoštovanje, zavest, da je nekaj posebnega.

Saj si pametna ženska.


Povhlja
Default avatar

obupanka

Obupanka? Ma ja... zdaj, ko sem se izkašljala, samo še napol.


Bo bolje. Hvala.

1/2 obupanke



DEEEEEEEEEEELAT!

(Slišite? To je notranji glas moje šefice. Ja kako so eni neresni! Kar svoje zasebne težave nosjo v službo. Ja sej to je za znort!)