Med.Over.Net

Kako živeti z rakom?

Odgovarjajo: Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L

Kako grozen dan

Default avatar

SonjaB

Spoštovani.

Prosim za mnenje na sledeče. Moja mamica se je kak mesec in pol borila z oteklimi gležnji, koleni in členki na rokah. Ob tem je imela grozne bolečine. Pred dvema dnevoma jo je zadela kap. Ko je bila slikana, so ugotovili, da ima rak na pljučih, ki se je naselil v glavo (odtod kap). Tumor v glavi je zelo globoko, zato operacija ne bo mogoča. Ima pa tudi že metastaze po telesu. Doma imam tudi dojenčka, na mamico sem zelo navezana in mi je zelo, zelo hudo. Ne morem spati in stalno jokam.

Prosim, ali je že kdo ozdravel, kljub temu da so se metastaze že razširile po telesu. Prosim za kak nasvet, mnenje, karkoli.....Hvala in lep pozdrav, Sonja
Default avatar

mimaŠ

SonjaB!

Človek se večkrat znajde v situaciji, ko se mu zdi, da se bo svet sesul in da obstaja samo še zato, ker se lahko obeša nate. In zdi se ti, da niti kapljice bolečine ne boš mogla več prenesti. S teboj je trenutno že tako. Jokaš, če ni solz, pač jokaš v sebi. Ne moreš spati, ker ti po glavi begajo same grozljive misli, ne moreš jesti, ker se ti prikazuje slika nezavestne matere in niti lastni otrok ti ni v tolažbo.

Nekaj dni bo zelo hudo. Potem se začneš bolečini privajati in nazadnje otopi. Včasih traja toliko časa, da se celo sprijazniš s tem, kar se dogaja. Kajti življenje neusmiljeno teče dalje. Treba je nahraniti in previti otroka, oprati perilo, obiskati bolno mamo in v službi opraviti prav vse obveznosti kot bi se nič ne zgodilo. Ko pa potem vendarle najdeš čas tudi zase in se zamisliš, spoznaš, da je tako pač življenje. Vsem se nekoč konča. Enim prej kot drugim, eni odidejo nenadoma, drugi se dolgo borijo, eni samo nehajo obstajati, drugi trpijo huje kot Kristus na križu. In vendar je vse to razumljivo in sprejemljivo, da le ni ta, ki umje, otrok. Naravno je, da starši zapustijo otroke, čeprav je to včasih prezgodaj in izjemno kruto. A tudi za stoletniki najbližji jokajo in žalujejo, kot da bi bilo možno večno življenje.

Kar sem napisala ni nikakršna tolažba, vem. A vedi, da v tej bolečini nisi sama. Tudi če se ti zdi, da si, mnogi vendarle čutijo s teboj in ti bodo v oporo in pomoč, če boš le znala prositi zanjo. Včasih tudi prositi ni treba, le znati jo sprejeti.

Ali se dogajajo čudeži? Pravijo, da se, a najbrž si dovolj odrasla, da se ne trapiš z nemogočim. Bodi hvaležna za vse lepe trenutke, ki si jih smela preživeti z mamo in pozabi vse, kar je bilo narobe, nudi ji drobna zadovoljstva, če jih je še sposobna sprejemati in doživljati ter zaupaj zdravnikom. Storili bodo, kar je v njihovi moči, čudeži pa so v domeni nekoga drugega.

V mislih sem s teboj. Srečno!
Default avatar

SonjaB

Pozdravljena.

Prav tako je, kot si napisala. 1 teden je mimo, tresem se manj kot prej, jokam manj in danes sem spala skoraj 5 ur skupaj. Prej sem okrog 22.30 vsa utrujena zaspala ( s pomočjo persena), potem pa sem se zbudila okrog 1-h in nisem več zatisnila očesa.

Tista kap ni bila kap, temveč je tumor pritisnil na center, ki oživčuje levo stran telesa. Sedaj dobiva deksametazon, da se je oteklina v glavi zmanjšala. Sama je drugače mentalno čisto OK. Vendar ne ve nič o tem. Ko pridem na obisk, delava plane, kaj bova počeli, ko pride domov. Meni se srce para. Na bronhioskopijo in druge preiskave jo še niso dali, ker baje ni frej postelje.

Zanima me še sledeče:

-če bi bila kaka možnost, ali bi jo kljub zasedenosti postelj vseeno takoj vzeli na preiskave (ker pa je preveč bolna, pa jo ne?)

-ali dajo take bolnike domov? Kdo pa skrbi zanjga, če je doma sam?

-glede na to, da ima tudi jetra zelo slaba (zato otekline na sklepih), ali bo živela še pol leta? Vem, da ne veste, povejte iz izkušenj glede takih bolnikov?

Hvala in lp, Sonja
Default avatar

Kristinca

Pozdravljena!

Poznam občutek, ki si ga opisala. 20 junija je imela moja mamica rutinsko operacijo, med katero so odkrili, da ima raka v napredovalnem stadiju. metastaze na jetrih in pljučih, prognoza pa zelo slaba. Nekaj dni kasneje, ko mi je zdravnik povedal diagnozo sem bila sama, ker oče ni hotel/mogel komunicirati z zdravnikom. V trenutku se mi je podrl svet. In od takrat ni minil dan, da me ne bi bolelo.. ko gledam mami, kako jo sesuva zdravljenje. Kako težko je njej, pa tudi nam najbližjim. Kako se trudi postaviti na noge. Presenetila je zdravnike, saj ji je kemoterapija pomagala. Vendar pa je kljub temu vsak dan težak.
Sama ne vem, kaj bo prinesla naslednja preiskava, ali morda naslednji dan. Rak je nepredvidljiv. Vem pa, da poskušam ceniti vsak trenutek z mami. Imam mlajšega bratca in tudi njega poskušam spodbujati k temu. Vem da je hudo, ampak zdrži. Upaj za mamico in zase in bodi močna za obe. To je tisto kar potrebuje. Ko bo težko se izjoči in ne pusti, da bi bolečina, jeza ali strah ostali v tebi.

Mislim nate Sonja!

Kristina
Default avatar

mimaŠ

Mislim, da gre za zasedenost pri preiskavah, kratkomalo mora počakati, da pride na vrsto, saj je sedaj v bolnici in torej ima posteljo. Ali ne?

Za bolnike morajo poskrbeti svojci s pomočjo patronažne službe. Obstaja možnost zaposlitve osebnega pomočnika (ki jo bo po novem treba plačati, vendar ne vem natančno, ali vse ali del), kar urejaš na občini na zavodu za socialno varstvo. Pacient ima pa pravico do nadomestila za pomoč in postrežbo pri ZPIZ-u. Ne pokrije vseh stroškov, je pa vendarle nekaj. Osebni zdravnik naj čimprej napiše predlog, kajti nadomestilo ji pripada od dneva prejema vloge. Če ni druge možnosti, je treba bolnika dati v dom.

Koliko časa bo še živela, ti pa ne more nihče odgovoriti. Morda bo to le še nekaj dni, lahko pa vse preseneti in se drži še leto ali več. To trdim zato, ker sem tudi jaz ena takih, ki bi lahko bila že pred dvema letoma podlegla, zdaj pa že spet upam, da bom živela vsaj še pol leta.

Strinjam se s Kristinco, ki pravi, da ko te prime, se razjoči. Bolečina mora ven, še kljub temu jo je težko prenašati. Z mamo pa kar delajta načrte, le predaleč te naj ne zanese. Naj sanja mama, ti ji le prikimavaj. Tudi če bo govorila o smrti, jo poslušaj, saj ni treba komentirati. Če te bo pa vprašala kaj takega, kar bi te zmedlo, pa ji reci, da ne veš.
Default avatar

Flora

Draga Sonja,

vem, da ti to ne bo v veliko pomoč, pa vendar: kar nekaj nas je tu, ki smo ali pa še preživljamo podobno situacijo.

Če so zdravniki ugotovili, da mami ne morejo pomagati, mislim, da so nadaljnje preiskave skoraj brez haska in ji bodo povzročale le dodatne bolečine. Seveda pa se boste morali o tem odločati sami, oziroma v sodelovanju z zdravniki.

Takih bolnikov običajno ne obdržijo v bolnišnici. Morda so izjeme, vendar pa iz lastnih izkušenj ter izkušenj prijateljev, ki so se soočali z enakimi težavami, lahko povem, da bolnike takoj, ko jim ne morejo več pomagati pošljejo domov. Nekateri se potem odločajo za domove za ostarele, nekateri pa ostanejo v skrbi svojcev. Jaz svoje mame za nič na svetu nisem hotela pustiti v bolnišnici, po tem ko so mi zagotovili, da zanjo lahko bolje poskrbimo doma. Je pa to povezano z veliko odpovedovanja in tudi ni vedno finančno izvedljivo.

Glede oteklin je najbolje, da vprašaš zdravnike. Po mojih izkušnjah so presenetljivo natančni pri ocenah (pri nas so se zmotili samo za nekaj dni in to več mesecev v naprej). Veliko je odvisno od splošnega zdravstvenega stanja in pa od tega, kateri organi so najbolj ogroženi. To pa je pri vsakem bolniku lahko popolnoma drugače. Dostikrat zdravniki ne želijo dati niti približne ocene, koliko časa bolnik še ima. Če pa jim pojasniš, da je to pomembno za to, da se mu zagotovi čimboljša nega, bodo razumeli, da se morajo tudi svojci organizirati in pravočasno poiskati pomoč. Pri meni je to pomagalo.

Če se le da, ne razmišljaj o trenutku smrti, temveč poskusi z njo preživeti čim več lepih trenutkov. Predvsem pa: stoj ji ob strani in ji povej, da jo imaš rada. Nekateri tega ne moremo več.

Drži se!

Flora
Default avatar

SonjaB

Kristina, pozdravljena.

Daj, ostaniva na zvezi. Moja mamica gre jutri na bronhioskopijo. Ful se boji, da bi ji kaj odkrili. Sama jo tolažim, da bo verjetno kaka majhna sprememba, ki se jo da ozdraviti. Tako mi je hudo. Ti imaš bratca, jaz pa dojenčka. Ali je tvoja mamica kadila? Moja je. Saj vem, da ga tudi nekadilci dobijo, vendar pa nekaj cigarete tudi pripomorejo k temu. Tako zelo, zelo mi je žal, da se je to zgodilo. Prav grozno mi je, ko pomislim, kakšni bodo nadaljni meseci.

LP Sonja
Default avatar

Kristinca

Pozdravljena!

Sama sem za maminega raka zvedela 10 dni pred njo. Mami je bila ta čas na oddelku v KC. Ker so metastaze pritiskale na živčevje je bilo njeno stanje zelo slabo-bruhala je in bila na pol nezavestna. Sama ni vedela vzroka, jaz pa ji po nasvetu zdravnika nisem nič rekla. ko me je spraševala kaj je, ji nisem lagala-rekla sem ji, da je bolna in da se čutijo tudi posledice operacije. Bolelo me je, noro me je bolelo. Ampak ko sem bila zraven nje sem bila dobre volje in sem se trudila sto na uro. Tudi midve sva delali načrte in vem da ji je to pomagalo preživeti mislel na slabost, pa tudi na neprestano ležanje v bolnici. Veliko sva se tudi pogovarjali in nasmejali. ko pa sem odhajala od nje, sem na pragu bolniške sobe že čutila solze v očeh. Sestre in zdravniki, ki so poznali situacijo (mami je bila zaradi operacije in kritičnega stanja po njej v bolnici že tri tedne) so me sočutno gledali. Ampak v tistem trenutku mi res nič ne bi pomagalo.
ko sem prihajala domov sem spet igrala veselo in nasmejano dekle, saj nihče razen mene in očeta ni vedel nič.

Situacija je res težka. Vendar pa moramo tudi svojci ostati trdni. Rak "doleti" vse starostne skupine, oba spola in ne izbira prevč med kadilci in nekadilci. Res je, da kajenje rizični dejavnik, ampak dandanes nas doleti toliko stvari, da se bolezni ne izogne tudi najbolj fit človek. Poznam ljudi, ki zelo zdravo živijo, pa so vseeno zboleli za rakom. Veliko je odvisno od psihe človeka-znano je, da nafizično počutje zelo vpliva psihično počutje. Moja mami je kot študentka sicer kadila, vendar ne verjamem, da bi se po 20 letih to pokazalo na tako krut način.

Tudi jaz se strinjam, da ostaneva v stikih. Napiši kaj ti blodi po mislih, ker ti bo tako lažje. Če z nekom neseš neko breme, je to za pol lažje. Verjemi mi, da sama ne bi zdržala če ne bi imela prijateljev in fanta. Poleg tega pa je lažje povedati stvari, ki te mučijo, nekomu, ki te ne pozna, ali ki je v podobni situaciji-najbližji so ponavadi preveč čustveno navezani in razvrani in stvari jemljejo preveč osebno.
Prihodnost nikomur ni jasna. Če bo imela tvoja mami zdravljenje, bo težko. ampak verjamem da ji boš stala ob strani. Ne pozabi pa tudi nase. Vzemi si čas zase, vsaj nekaj minut na dan-da se pomiriš in da iz glave preženeš žalostne in negativne misli in povabiš prijetne in spodbudne.

Verjamem, da bodo poskušali pri tvoji mamici vse, da bi ji pomagali na boljše. Tudi ti moraš vedno upati.

Želim ti vse najboljše in mislim nate.

Kristina
Default avatar

SonjaB

Pozdravljene.

Hvala za spodbudne besede in druge informacije. Danes je še bolj grozen dan. Zdravnica mi je povedala, da so metastaze tudi v bezgavkah in po celem telesu. Meni se svet sesul. Kako to neznosno boli?

Tudi moj dojenček čuti, da sem nervozna. Že 3 dni ne je zajtrka. Ponoči pa vsi slabo spimo.

LP Sonja
Default avatar

mimaŠ

Res je, da zdravniki neradi napovedujejo in res je, da včasih uganejo, drugič pa močno mimo mahnejo.

Pacient pogosto "odneha", ko se mu zdi, da nima več smisla živeti. Opisala bom primer, iz katerega se da sklepati natančno to.

Pacient je imel raka pljuč. Dobro se je držal in po mnenju zdravnikov bi lahko živel še nekaj mesecev. Ob obisku na domu je zdravnico vprašal, kako je z njenim očetom, ki je tudi imel raka, čeprav druge vrste. Ker nima navade lagati, je odgovorila: "Slabo. Najbrž ne bo več dolgo." Pacienta je dejstvo, da ni mogoče pomagati niti zdravničinemu očetu, tako potrlo, da je zapadel v depresijo in prej kot v dveh tednih umrl. Prej, kot zdravničin oče!
In tu sem jaz, ki sem pred letom in pol (ko je po dolgem času in veliko različnih citostatikih prišlo do remisije) svoji zdravnici rekla: "Če povem po pravici, nisem več verjela, da me boste spravili na zeleno vejo!", ona pa je odgovorila: "Če povem po pravici, jaz tudi ne!"

In takih zgodb je na stotine. Pravzaprav večina. Zato trdim, da nihče ne more vedeti, kaj bo čez pol leta. Tudi zdravniki ne. Kovanje načrtov pacientu lahko kar krepko podaljša pričakovano preživetje.
Default avatar

SonjaB

Pozdravljene,

joj, kako mi odleže, ko lahko kaj napišem...res, nekim neznanim osebam je lažje pisati. Pri nas ve za mamičino bolezen le zelo ozek krog ljudi.

Vsak dan sem pri njej. Ona je tako živahna in ful veliko poje (nikoli v življenju še ni pojedla toliko). V torek bo pa zvedela. Tako mi je hudo, ko je končno k sebi prišla od kapi (v bistvu sploh ni bila kap, ampak ji je tumor pritisnil na živec in ohromil levo stran...tudi tega ne ve), pa jo bo zadela tako grda novica o izvidih. Tako me je strah torka. Potem naj bi jo pa premestili na Onkološki inštitut in začeli obsevati.

Kako zahrbtna je ta bolezen. Baje bi lahko tumor v pljučih operativno odstranili, vendar pa se je preveč razširil, in bi ta operacija povzročala samo bolečine mamici. Zakaj se ni prej pokazal, npr. s krvavim izkašljevanjem??!!!!!

Vprašala sem tudi zdravnika glede pasivnega kajenja, pa je rekel, da je zaradi tega zelo majhna možnost za pljučnega raka. Enako velja, če je človek prej malo kadil (v mladosti na žurkah, itd...), pa sedaj ne več.

Na današnji dan bi morali biti doma vsi skupaj...saj bi bilo vse OK, tudi če bi bila mamica v bolnici, sam da bi bila tam zaradi neke druge stvari, ki se jo da ozdravit.

Preživite kar najlepše ta družinski praznik, lp Sonja
Default avatar

SašoR

Sprejeti boš morala, da smrt (ne umiranje) za obolelega ni nič groznega. Grozna je za njegove svojce, ki morajo sprejeti, da bo/je človek umrl in da ga ne bo nazaj.
Verjemi, da se je tvoja mama globoko v sebi že sprijaznila s tem, da bo umrla, mogoče je celo niti ni več strah. Vsekakor se z njo pogovarjaj tudi o smrti, ki je očitno neizbežna in prehitra.

Mogoče sem izpadel brezsrčen in surov, ampak tako je kot vidiš tudi življenje.
Vsekakor pa tvoji mami želim čim več kvalitetnega časa s svojimi bližnjimi in čim manj bolečin.
Default avatar

Lali

Pozdravljeni!

Moram priznati, da na tem forumu še nisem bila, dokler tudi moja mama pred dobrim tednom dni ni dobila diagnoze, ki se je vsi tako bojimo.

Dobila je že prvo kemoterapijo in prišla v četrtek pred prazniki domov. Kar težko je. Nima apetita, slabo ji je, bruha. Psihično je kar v redu, ker je imela srečo, da si je sobo delila z dvema gospema, ki sta obe že dali nekaj kemoterapij skozi in sta ji pomagali s številnimi nasveti.

K sreči je moja mama kar borka, sama pa stvar doživljam podobno kot Sonja B. Hudo mi je. Stalno jokam in se težko sprijaznim. Pa jezna sem in vseskozi mislim, da ni fer, da se je to zgodilo ravno njej.

Tudi sama imam majhnega fantka, ki bo v četrtek praznoval 4 leta. Veliko me sprašuje, zakaj jokam.... Hudo je, in zdi se mi, da je v mojem primeru mama še bolj močna kot jaz, ker me vseskozi bodri, češ da bo časa za jok še dovolj.

Človek posluša veliko zgodb, kako se je to zgodilo tej in oni družini. In vendar, ko se ne zgodi tvoji, sploh ne veš, ne moreš razumeti, kako je.

Sočustvujem tudi z vami in vsem želim veliko moči, volje in energije!

LP
Default avatar

SonjaB

Pozdravljeni.

Moja boga, boga mamica je zelo, zelo bolna. Zdravniki so mi dejali, da tudi z obsevanjem ne bodo mogli življenja kaj dosti podaljšati. Ta bolezen se je preveč razširila. Mamica misli, da ima samo neko spremembo na pljučih, ki jo bodo obsevali, zato je še vedno zelo živahna in veliko poje. Upam, da bo takšno stanje trajalo čim dlje.

Tako hudo mi je, komaj živim. Ljudje veseljačijo, kot da se ni nič zgodilo....življenje teče dalje, sama pa bi najraje ustavila čas. Vem, da bo kmalu prišel tisti grozni dan....tako se ga bojim.

Še nekaj me zanima. Ali ljudje z rakom, če ga ne pozdravijo, vedno najprej počasi shirajo in potem umrejo?- s tem mislim, ali lahko mamica že zdaj, ko zgleda, kot da ni bolna, zaspi za večno, ali bo šlo počasi navzdol?

Lepo se imejte v zadnjih dneh tega leta, Sonja
Default avatar

Piki Miki

Tudi sama zadnje dni samo jokam, kar pa mi do zdaj uspe skriti pred starejšim sinom (7 let). Sonja B, tudi moja mami ima raka na pljučih, jetrih, zdaj pa smo 2 dni nazaj izvedeli da so metastaze tudi že na kosteh. Zdravnica nam je rekla, da bo leto 2006 hudo za vse nas in da so verjetno to njeni zadnji prazniki. Včeraj je prišla iz bolnice, čeprav bi morala ostati notri, pa je prosila, da bi bila doma. Zelo slabo se počuti, bruha, vrtoglavice in non stop druska, tako da se zdravnica boji, da ni tudi črevo že napadeno.

Danes sem si še bolj želela biti z njo, pa je mlajši sine spet vročičen in me je strah, da bi jo kaj okužil.

Naša mami dobiva švoh kemo, ker ima slabo srce in tehta 50 kg, kilogrami pa še padajo od non stop bruhanja. In ta švoh kemo ne more tega ustaviti, vsaj malo zajeziti.

Verjetno je res tako kot pravi SašoR, da je za nas še bolj grozno. Le kako naj se na to pripravim, kot je rekla zdravnica. Razmišljam, če ne bi bilo bolje, če sploh ne bi vedela. Starejši sestri in njeni hčeri(ki je zelo navezana na babi), ki sta obe duševni bolnici zaenkrat še nismo povedali, kako je z mami, ker bi bilo v tem primeru hudo tudi za mami. Mami je moji sestri v veliko oporo, zdaj ko pa je tako boga jo to izčrpuje in ji ne more biti več v oporo.

Res si nisem mislila, da se lahko tako hitro poslabša, minilo je komaj 4 mesece ko smo izvedeli, da je rak na pljučih čisto na začetku, zdaj pa je že tako daleč, da nam zdravnica ne daje več upanja.

Ves čas se mi prikazujejo slike iz otroštva,ko sem sedela pri mami v naročju in jokala, da si želim, da jaz in ona nikoli ne umreva. Oče je v svoji pijanosti mami večkrat grozil, da jo bo ubil, jaz pa sem se tako bala zanjo.

Ne morem več pisati, ker sproti ne morem brisati solz..........
Default avatar

petraT

Draga SonjaB,
svojcem je pogosto huje kot samemu bolniku. V diagnozo rak so vneta različna čustva, upanje, stah, žalost ... in zato je vse še hujše.
Težko je napovedati, kako bo s tvojo mamo. Prepričana pa sem, da sama že ve, kako je z njo. Pogosto se bolnik "dobro" drži tudi zaradi svojcev.

Kot je rekel Sašo... samo umiranje za bolnika ni tako grozno, kot je za tiste, ki ostanejo za njim. Mogoče se res sliši kruto,ampak tako je.
Sama sem se v borbi z rakom držala reka: pripravi se na najslabše in upaj na najboljše; zato je bilo tudi veliko razmišljanja o smrti. Poskušala sem vsak dan s sinkom preživeti tako, kot da bi bil zadnji na svetu. Kruto, ampak meni je pomagalo.

Želim vama z mamo, da bi čas preživeli čim bolj kvalitetno in pošiljam vam pozitivne misli.
lp, petra
Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami
Default avatar

K&A

Pozdravljena,

sploh ne vem kaj naj napišem,ker so že ostali veliko...sama sem prvič doživela,kako krut je svet, lani februarja, ko so atiju postavili diagnozo rak na grlu. Kljub pozitivnem razmišljanju in res veliko volje z atijeve strani in podpore celotne družine, se je rak razširil in ati je novembra umrl. Hudo mi je,ko to pišem,ker še vedno ne dojemam vsega...
Še vedno berem te strani,ker so mi v oporo.Mogoče se sliši sebično, ampak mi je lažje,ker vem da nisem sama na svetu s to bolečino, ki se mi zdi,da je ne bom nikoli več izgubila.
Preživi čim več časa z mami, ker bolezen lahko naredi hitro svoj konec (s tem mislim brez hiranja-kot si sama zapisala;tako je bilo namreč pri mojem atiju), lahko pa se tudi še dolgo vleče; tudi jokaj z njo,če je potrebno,ker bo tebi in njej lažje...
Kakorkoli se bo izteklo, vedi, da nisi sama na tem svetu s to bolečino...

Karmen
Default avatar

ajamajam

sonja,moja mami je imela podobno diagnozo in tudi mi ji nismo nič povedali vedar je vedela,vse je vedela vendar nam ni z ničemer nič pokazala bila je vesela do zdnjega dne,bodi z njo posveti se ji in preživljaj z njo te trenutke,bodi močna čeprav vem da je hudo in poznam to bolečino in veš jezna sem na to medicino kako ne morejo najti zdravila zoper raka,a ni to žalostno če se želiš kaj več pogovoriti mi piši na mail
bučka
Default avatar

Tajfun

Draga Sonja, tako kot se razlikujemo ljudje, se razlikujejo tudi maligna obolenja. Vsak človek drugače reagira nanje, tudi na posamezne terapije.
V določenih obdobjih so značilna tudi izboljšanja. Dejansko stanje tvoje mame ti bo lahko še najbolj objektivno opisal njen osebni zdravnik, po tvojih dosedanjih opažanjih pa je bolezen najbrž že tako napredovala, da niti sama ne moreš biti več optimist, pa če bi si to še tako iz srca želela. Če nisi zbrala poguma, da bi se z mamo odkrito pomenili o njenem zdravju, jo spremljaj še naprej. Bodi ji v oporo, veseli se njo, če te je vesela, ko si ob njej. Ko jo bo bolezen začela premagovati, se bo tudi mama poslovila od tebe... mirno in spokojno, saj bo njeno življenje s tem izpolnjeno, kot je že s tem, da te je rodila in da si zdaj ob njej in ji vračaš njeno dobroto in ljubezen. Morda je prav zaradi vsega tega starejšim nekoliko laže kot nam, ki ostajamo na tem svetu...?

Moderatorji

Kristina Modic , izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
Kristina Modic