Tipizacija kostnega mozga
O tipizaciji kostnega mozga ti bo razložila Irena, punkcijo kostnega mozga v križnem delu hrbtenice pa sem imela 2x, ko sem imela ne-hodkina, visoko malignega. Pred tem me je bilo zelo strah, vendar ni tako boleče, kot se sliši. Mislila sem na to, da mi bodo s tem samo lažje pomagali, mislila sem na svoje otroke in moža, pa je bilo vsega hitro konec.
Draga Aisha*!
Darovan kostni mozeg mora ustrezati prejemnikovemu tkivnemu tipu. Kostni mozeg se lahko odvzame živečemu sorodniku (običajno brat ali sestra), nesorodnemu darovalcu ali prejemniku samemu.
Določevanje antigenov, na katere je možen imunski odziv prejemnika, poteka običajno kar na vzorcu krvi oz. seruma darovalca. Ne določujemo pa le antigenov, marveč tudi protitelesa (navzkrižni testi). Najpomembnejši antigeni, ki se morajo skladati za transplantacijo (ne le kostnega mozga, marveč tudi npr. pri transplantaciji ledvic, srca itd.), so HLA (humani levkocitni antigeni), ki jih je več razredov. To so proteini, izraženi na površini celic in pomenijo telesnemu imunskemu sistemu identiteto. HLA je osebna izkaznica, ki jo celice pokažejo imunskemu sistemu, da jih ta ne pokonča. Poleg tega, da poznamo več razredov HLA, je v enem razredu več različnih genov (in nato proteinov) HLA. Kompleksnost sistema je prikazana tukaj:
http://www.ebi.ac.uk/imgt/hla/stats.html
Nekatere antigene določamo serološko (s pomočjo protiteles, običajno začnemo s temi, ker so cenejše in določamo bolj na splošno), druge z verižno reakcijo polimeraze, kjer določamo same gene HLA, ne proteinov. Slednja reakcija je draga in zamudna. Če se ugotovi ustrezno ujemanje antigenov, je darovalec primeren. Vendar preizkušamo tudi prisotnost protiteles (navzkrižni test). Vzorec darovalca pomešamo s serumom prejemnika in opazujemo, ali obstaja reakcija protiteles, ki bi lahko po presaditvi uničila kostni mozeg.
Ko se darovalec in prejemnik ujemata, se odvzame kostni mozeg v operacijski sobi pod anestezijo (neboleče). Običajno se odvzame darovalcu kostni mozeg iz medenične kosti. Kostni mozeg se filtrira in obdela ter se ga presadi takoj ali pa zamrzne za kasnejšo uporabo. Presadek se s pomočjo transfuzije vbrizga v prejemnikovo veno in se celice po naravni poti znova naselijo kostne votline, kjer ponovno zrase kostni mozeg.
Priprava prejemnika na ta poseg pomeni zlasti uničenje njegovega starega kostnega mozga (visokodozna kemoterapija in/ali obsevanje). To uniči bolnikove nenormalne krvne celice ali raka. Prav tako uniči morebitni imunski odziv na kasnejši presadek, saj ni več imunskih celic. V primeru avtotransplantacije se del prejemnikovega kostnega mozga shrani in ponovno uporabi (prejemnik je sam sebi darovalec).
Uporabimo lahko tudi levkoferezo. S tem postopkom spodbudimo predhodnice krvnih celic darovalca, imenovane matične celice, da zapustijo kostni mozeg in se izplavijo v kri z uporabo posebnih zdravil. Nato te matične celice odvzamemo iz krvnega obtoka.
Po infuziji traja 10 do 20 dni, da se kostni mozeg ustali v prejemniku. V tem času potrebuje prejemnik transfuzije krvnih celic.
Tveganje darovalca pri posegu je nizko in je večinoma povezano z možnimi (redkimi) zapleti pri anesteziji.
Lepo vas pozdravljam!
Irena
Mene pa zanima če je to na genski osnovi enako , potem bi tudi možni darovalec lahko imel recimo temu fizične predispozicije (zunanji izgled) ali to ni povezano. Npr. oseba ki je krhke kunstitucije in recimo svetlolasa ali ima lahko potrebno gensko podobnost kot oseba temnih las, kože in močnejše konstitucije. Hvala za odgovror in lep dan še naprej!
Draga ali dragi *** !
Če prav razumem vprašanje, me sprašujete, ali bi lahko po fizični zunanjosti ljudi sklepali na skladnost tkiv. Sami veste, da po zunanjosti ne moremo sklepati na krvno skupino. Tudi krvno skupino določajo geni in krvna skupina ni nič drugega kot prisotnost določenih molekul na površini krvnih celic. Če so tam ene, je to krvna skupina B, če so druge, je A, če so molekule obeh skupin, AB, če jih ni, je to krvna skupina 0. Skladnost tkiv se določa še po drugih molekulah, ki smo jih samo drugače poimenovali. Žal iz zunanjosti ljudi torej ne moremo sklepati na njeno imunsko-celično identiteto. Če bi bilo to mogoče, bi gotovo večkrat prebrali v časopisu oglas “za slokega, svetlolasega prejemnika z zelenimi očmi iščemo njemu podobne prostovoljne darovalce kostnega mozga”. Morda bi zraven objavili še fotografijo, da bi ljudje lažje ugotavljali, ali so mu podobni.
Da bi razumeli, zakaj je tako, morate poznati nekaj osnov dedovanja, zlasti pa lastnosti genetskega materiala. Če si DNK predstavljate kot dolg trak z navodili, so navodila za barvo las, oči in telesno konstitucijo nekje drugje kot navodila za molekule na celicah, ki služijo za identifikacijo imunskemu sistemu, da prepoznava svoje celice kot lastne in jih ne napada. Pri nastanku spolnih celic v enem izmed staršev se genetski material obeh starih staršev premeša. To pomeni, da je v spolni celici malo navodil od dedka in malo od babice, končni dolg trak je tako sestavljen iz mešanih navodil.
Bolj, kot sta mesti na navodilih oddaljeni, večja je verjetnost, da ne bosta dedovani skupaj, ker se bodo vmes vrinila druga navodila. Tako mešana navodila v spolni celici pa se sploh združijo s še eno spolno celico (s čisto drugimi starimi starši). Tako dobite podvojena navodila, ki so v vsaki človeški celici, razen v dozorelih spolnih celicah. Ta podvojena navodila – ne le, da jih tvorijo odseki različnega izvora – imajo gene, ki se tudi različno izražajo! Če je npr. eden izmed staršev krvna skupina 0, kar otrok podeduje, drugi pa B, bo otrok dobil torej navodilo za 0 in B, izražena pa bo krvna skupina B. Razlika obstaja torej tudi med navodili (genetskim zapisom – genotipom) in izraženostjo (fenotipom). To pomeni, da po krvni skupini B ne moremo sklepati, da ima oseba oba enaka gena (v obeh zapisih) za krvno skupino B – lahko ima enega izmed njiju tudi 0.
Žal bi bila podrobnejša razlaga teh principov preobsežna za ta forum, upam pa, da ste si ustvarili približno sliko in sem vam odgovorila na vprašanje.
Lepo vas pozdravljam,
Irena
Mene pa zanima, če je neskladje v krvni skupini dovolj, da darovalec za kostni mozeg ni ustrezen, ali je vseeno potrebno narediti podrobne analize.
Konkretno seveda razmišljam v zvezi z Ireno Grafenauer. Če bi objavili njeno krvno skupino (seveda z njenim dovoljenjem), bi mogoče dobili več potencialno primernih darovalcev.
Draga Taja,
Ireni Grafenauer želim, tako kot vsem drugim povsem anonimnim bolnim ljudem, da se pozdravi. Objava podatka, kot ga navajate, se mi ne zdi niti primerna niti etična. Vendar pa se tudi ni možno prijaviti kot darovalec kostnega mozga izključno za Ireno Grafenauer. Torej bi morali biti pripravljeni darovati kostni mozeg tudi komu drugemu v stiski.
Načeloma se pri presajanju drugih tkiv upošteva tudi skladnost krvnih skupin. V bogato prekrvavljenih tkivih se zadržujejo rdeče krvne celice, ki so nosilke molekul krvnih skupin. Te krvne celice pa imajo omejeno dobo življenja in po 90 dneh propadajo. Pri presaditvi neskladnega (po krvni skupini) prekrvavljenega organa se pojavi reakcija imunske obrambe, ki je lahko silovita, čeprav ni usmerjena na celice tkiva, ampak na nekaj “tujih” krvnih celic.
Kostni mozeg sam proizvaja krvne celice, zato bo sam narekoval krvno skupino. Proizvajanje prejemnikovih rdečih krvnih celic bo pred presaditvijo ukinjeno (kostni mozeg bo uničila kemoterapija), stare celice v krvnem obtoku pa bodo propadle, zato se lahko s presaditvijo kostnega mozga krvna skupina spremeni. Temeljno ujemanje mora biti v HLA sistemu celičnega prepoznavanja, ta sistem pa ni le na rdečih krvnih celicah kot v primeru krvnih skupin, ampak na vseh.
Kostni mozeg prideluje celice policaje (bele krvne celice), ki krožijo po telesu in ugotavljajo, kdo je kdo. Ti policaji imajo HLA navodila in telesne celice jim pokažejo ustrezne “HLA dokumente”. Če jih ne morejo, so “aretirane”, navadno pa tudi v najhitrejšem času uničene, ker je to naš način obrambe pred tujimi organizmi. Če presadimo HLA neskladni kostni mozeg, je to podobno, kot bi nagnali tujo policijo v neko državo, ji naložili, da mora ljudi spraševati po dokumentih svoje izvorne države in ubiti tiste, ki jih nimajo. Seveda v tej novi državi nihče ne bi imel pravih dokumentov. Če najdemo HLA ustreznega darovalca, zgodbe še ni konec, saj obstaja še nekaj površinskih molekul na celicah, po katerih lahko celice policaji posumijo, da nekaj ni prav in zgodi se jim podobno. Zato prejemnik zelo veliko tvega pri presaditvi, darovalec pa, kot smo omenili, skoraj nič.
Lepo vas pozdravljam,
Irena