Dostikrat srečam starše, ki se z svojimi otroki pogovarjajo v knjižnem jezikom. Meni osebno se to zdi popoln nesmisel in zelo nepotrebno, v nekem smislu celo škodljivo. Predvsem pa je to popolnoma nenaravno in ni del normalnega družabnega življenja. Zakaj je tak verbalni način komunikacije lahko nevaren? Enostavno zaradi tega, ker zatira naravno inteligenco otrok in jih z svojo ponarejenostjo drži stran od njihovega bistva. Knjižni jezik je stvar razuma in služi samo za to, da obstaja nek red, neko pravilo, ki se ga naj bi jezik držal kot celota, bilo napisana beseda ali pa tudi izgovorjena. In knjižni jezik spada v knjige in druge podobne zadeve, ne pa v pogovornio območje, saj ni temu namenjen. Naši vzgojitelji, kvazi intelektualci, širijo svoj nesmisel navzen, celo do ubogih vzgojiteljic v vrtcih. Da starši, ponavadi intelektualno bolj usmerjeni, učijo v pogovoru svoje otroke uporabljati knjižni jezik, mogoče še razumem, da pa silijo še uboge vzgojiteljice v to, ki niti niso podkovane v tem, pa je res čez vso mero. Če niti same ne znajo, kako bodo tega učile uboge otroke?!
Sice pa je to samo še en umotvor več, ki ga nalaga človek sam sebi in kar je še hujše, svojim otrokom in je samo posledica človekove vse hujše odtujenosti. Tak necelosten jezik, je v pogovoru absurden in deluje neuravnovešeno in sladkobno lepo, saj se mu vzame negativne primesi, ki jih pogovorni jezik nedvomno vsebuje. Sili človeka, da svojo temno plat še bolj tlači in ga dela nenaravnega.

Spoštovani!
Vsi delavci v vzgoji in izobraževanju morajo narediti strokovni izpit, ki vključuje znanje knjižne slovenščine. Zanje je to obveza in ne stvar proste izbire.

Pozdrav!
No, seveda se strinjam, logično. Ko pogledam nazaj, kar sem napisal, se mi zdi, da bi bilo bolje, da bi knjižno spremenil v lepo. Točno to je, učijo jih lepo govoriti in govoriti o knjižnrm je mogoče vseeno malo preveč skrajno. Vendar, govorimo o istem, pogovorni jezik postane popačenka, ko se njegova knjižna pravila uveljavljajo v normalen pogovor, kjer mu ni mesto. Ko otroke učimo govoriti lepo je tako kot, da jih navajamo na prižnico, kjer bi se zavestno trudili izgovarjati lepe besede brez negativnih primesi. To pa je čisto nenaravno, kar malce bolano. Sicer pa imam zelo močan občutek, da sem nerzumljen?!

Spoštovani Draghci,

knjižni jezik je eno, pogovorni pa drugo. Knjižni jezik se uporablja v pisani besedi (vam kakšna ura učenja ne bi škodila), pogovorni pa v izreki. Knjižno ne govori niti profesor materinščine v svojih predavanjih, kaj šele, da bi ga uporabljali v vrtcu. Uporablja pa se pogovorni jezik brez narečja, oz. čim manj in v pravilni obliki (sklanjatve, spregatve…).
Kar pa se tiče podkovanosti strokovnih delavk sem prepričana, da jim ni kaj očitati.
Pa še nekaj, kaj pa vi razumete pod besedo ” knjižna pravila”?

Lepo pozdravljen

Resnočno si nerazumljen.
Ni pomembno ali je oseba vzgojitelj ali kdorkoli. Vsak človek, ki besedno komunicira z otrokom je vzgled otroku. Prijazna komunikacija je pomemben element interakcije z otrokom in omogoča otroku njegovo sporočanje drugi osebi. Otrok se uči jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in knjižnega jezika.
Ali te zanima uporaba “pravilnega”, lepega jezika, ali uporaba “neotroškega” jezika v komunikaciji odrasel-otrok. Pri komunikaciji uporabljamo knjižni pogovorni jezik, oziroma splošni pogovorni jezik, ki se loči od narečnega in pokrajinskega jezika ali celo slenga.
Jaz se v zelo ozkem krogu pogovarjam z grdo ljubljanščino. Pri pogovoru z otroki ali ostalimi odraslimi osebami pa uprabljam lepo pravilno pogovorno knjižno slovenščino in ponosna sem ob odmevanju tega lepega zvoka v mojih ušesih.
Lepo je, če znamo računati. Še lepše je, če znamo pravilno govoriti.

srečno

Lojzaa:
knjižno mora govoriti profesor slovenščine, čeprav tudi ti vse bolj uporabljajo knjiž. pogovorni, toda samo šola je ponavadi mesto, kjer se otroci lahko naučijo in vadijo knjižni jezik. In tako je edino pravilno. Prav povsod se že lahko (tudi) piše v pogovornem jeziku ali celo v narečju. Če pokukate na kak najstniški forum, saj se včasih sploh ne da razbrati tistega, kar je tam zapisano.
Da ne bo čez par let pravo čudo, če bo kak najstnik znal knjižno izreko.
In ker se dijaki, osnovnošolci morajop znati tudi pisno izražati, je prav, da knjižno slovenščino vadijo že pri ustnem ocenjevanju-nastopu in kje drugje se bo otrok naučil knjižne izreke, če ne pri pouku sloven. jezika!

Sama sem mnenja, da se knjižnjega jezika ne da uporabljati v vsakodnevnem pogovoru, zato uporabljamo knjižno pogovorni jezik.
Tega naj bi uporabljali tudi v vrtcih in šolah.
Se popolnoma strinjam s Tiffany.

Se strinjam. Poznam starše, s katerimi se pogovarjam pač… pogovorno, nekateri celo kolnejo in uporabljajo še druge neprimerne izraze, ko pa so s svojimi malčki, pa se izražajo sila “fino”, poskušajo izpasti intelektualno, vzgojno. Npr.: meni rečejo – pejt greva na kavo, otroka pa pozovejo – pridi, bova kupili sokA (ja, misleč, da govorijo slovnično pravilno, delajo potem takšnele “napake”).

Živijo,

svoja dva otroka sem vedno pripravljala na knjižni jezik, s katerim se bosta prej ali slej srečala v šoli. Že od malega lepo uporabljata dvojino, s katero imajo težave včasih tudi odrasli.

Vedno, ko sem jima pokazala kakšno stvar, sem najprej povedala besedo zanjo v pravilni slovenščini, da jima je nekako prišla v podzavest. Potem pa sem jo nadalje v pogovoru uporabljala v narečju. Torej:”Poglej, kako lepa KANGLICA!”.. in potem: “Daj v žlafadur vodo…”.

Ja, prav, moji otroci so do šole pač spoznali dva jezika: narečje in lepo slovenščino. Zakaj se mi je to zdelo pomembno? Da si v šoli ne bosta naredila take sramote kot jaz, ko sem pod slikicami domače naloge napisala: poušter, žajfa, župa, žajgla.. itd..:)))))

Knjižna slovenščina pa seveda mora obstajati kot orodje za sporazumevanje. Zakaj? Ker bi mene, narečje govorečo Kraševko, zelo težko razumeli kje v Pomurju…:))))

Pozdrav vsem,

Mojca

Mojca,
odlično si napisala in se povsem strinjam s tabo.
Prav je, da spoštujemo in negujemo svoj jezik, da v njem vzgajamo otroke. In prav je, da se otroci seznanijo, da recimo obstajata dve besedi za eno stvar… Moj od drugega leta uporablja dvojino, ker jo pač uporabljamo vsi in se zelo lepo izraža. Ve, da se šfaufencigerju reče pravilno izvijač ipd…
Še ena Mojca

ja, potem pa bo tko na predstavitvi na faxu, ko korošc pride gor in začne ene strokovne zadeve razlagat z razpotegnjeno slovenščino… jao jao.
kdo ga bo resno jemal. pa nimam nič proti korošcem, je bolj primer.

vsak mora znat knjižno ali pa vsaj dat vtis, da se trudi! za take zadeve pa sploh in najlažje uje, da se že ta mali tako naučijo! moje mnenje.
kako se pa doma pogovarja, pa mi je vseeno.

Sem prav vesela, da se pogovarjamo o tem!

Nisi nerazumljen, brez skrbi. Sicer pa na forumih debatiramo in verjetno je naravno, da imamo razlicna mnenja in poglede.

Po mojem nobena skrajnost ni zdrava, tudi v komuniciranju ne, da se vtikujemo v vzgojiteljice, se mi ne zdi potrebno, je pa res, da bi me motilo, ce bi slisala “tista sonce” in “tista kolo” in podobne. Tudi dvojino doma spostujemo in to pricakujem tudi v vrtcu. Mogoce zato, ker sva z mozem oba zivela v tujini in imava na nek nacin spostljiv odnos do nasega jezika. Nimam pa nic proti, ce moz, ki je pravi Stajerc, sina nauci, da se kladivu v narecju rece hamer, pa se veliko je besed in narecnih posebnosti, ki se jih recimo temu ne sramujemo in malemu sirimo obzorje…zraven pa se vcasih tudi nasmejimo, v pozitivnem smislu seveda, da me ne bi kdo narobe razumel!

test

Imam prijateljico, ki že od malega govori knjižno slovenščino. To se mi ne zdi nič narobe. Ona saj nima težav na nastopih, ko se nekateri zelo trudijo govoriti knjižno, pa jim na žalost velikokrat ne uspeva.

Mogoče na nastopih nima težav, ima pa težave v normalnem družabnem življenju. Mi imamo tudi eno prijateljico, ki govori, bom rekel po vaše, pogovorno knjižno slovenščino in je milo rečeno smešna. Problem ni samo v povedani besedi, ampak, na ravneh, ki niso vidne. Da nekdo v normalnem življenju komunicira na tak način, obstajajo za to dosti globji vzroki kot samo potreba po lepi besedi. Po moje lahko to temo kar premaknemo na kakšen drug forum, kjer razpravljajo o človeški duševnosti. Ker to se tiče točno nje. Pravi izvor je v človekovi razcepljenosti med dobrim in zlim, med njegovo temo in svetlobo, če hočete. Lepo povedana beseda, ki je brez življenja, ga oddaljuje na varno razdaljo od njegovih potlačenih travm in mu daje občutek, da je do sveta in ljudi pozitiven. Z svetom operira samo z hlinjeno prijaznostjo in v nekaterih primerih je pogovorna knjižna slovenščina zelo uporabna. Tudi negativnim besedam, se trudi dat samo pozitivne elemente in besede dobivajo čudno neuravnovešeno vsebino.
Da se razumemo, moja žena je slavistka, pa ji ne pamet ne pade, da bi se trudila v tej smeri. Moji trije otroc so tudi kritični do tega, pa so vseeno imeli slovenščino vedno pet. Prestali gimnazije z enako oceno, tudi Bežigrajsko, če to sploh kaj pomeni, pisali spise najbolje v razredu, pa tud zaklet znajo ornk, čeprav so punce.

Iz tele debate sem potegnila sklep:

otroci naj čimveč berejo, da se bodo tam naučili pravilne knjižne slovenščine,
v šoli in vrtcih naj vzgojiteljice uporabljajo pogovorno knjižno slovenščino (pri tem pa naj bodo čimbolj naravne, to pa so lahko če ta jezik obvladajo), doma pa se pogovarjamo pogovorni jezik in otroke sproti učimo pravilnih izrazov, da v šoli in kasneje v določenih službah ne bodo rekli da jim manjka osnovne izobrazbe na tem področju.

A SM PROU POVEDUA?

draghci

odpri vrata svojim demonom, če ne te bodo popeljali v svet nezavednega

ostani na svojem forumu – tam ti dovolim, da si slep in glug v svoji bolečini

nekdo. ki te ima rad

Meni je najbolj naravno, da z otroki (imamo tri), ko se učijo govoriti, govorimo JASNO in RAZLOČNO ter POČASI. Jih gledaš, spodbujaš k pogovoru in jim vedno odgovoriš, ko te kaj vprašajo ter čim večkrat ponoviš njihov odgovor, da vedo, da si jih slišal in razumel. Pri tem je zame osebno najboljše orodje ZBORNI jezik (ne knjižni, ampak njegova pogovorna oblika). Ne izogibam se narečja, vendar se trudim govoriti pravilno, da se otrok nauči. Tega ne delam iz posebnega zavestnega vzgiba, spoštovanja do jezika (čeprav ga spoštujem, zelo), ampak ker menim, da bom tako naučila otroke govoriti razločno, pravilno, jasno in strpno. Potem kar nekako naravno pride do tega, da se z otrkom, ko bolje obvlada, začneš pogovarjati hitreje, uporabiš kako narečno besedo, ker veš, da jo razume (sliši jo lahko iz pogovora odraslih ali od sorojencev)…. In tako je ta naravni tok učenja jezika pri nas.

Mene osebno po drugi strani malce zmrazi, ko slišim starše, ki se z 1.5-3-letnim otrokom pogovarjajo v spakedrani govorici (po otročje), močno prehitro (da kar požirajo besede, zloge), nejasno, da gledajo stran, ko mu kaj govorijo,…. in se mu skratka s tem ne posvetijo dovolj. Večkrat ob taki situaciji opazim, da otrok ne govori dobro, da jeclja, se zaganja, ko kaj hoče povedat, podobno kot starš, ki se z njim pogovarja,… Škoda, res. Zato sem prepričana, da je v pogovor z otrokom treba vložit dosti truda in to se pozna. Naš šolarček zaradi tega ne govor čist nič fino oz. zborno, ampak veselo uporablja dialekt.

Nimam nič proti dialektom, prav vsi so zanimivi in del našega vsakdanjika. Pa slengi, žargoni in drugo tudi. Vse to je del jezika in ga popestri.

Spoštovani!

Sem ponižno:) čakala, da se morda tukaj oglasijo kakšni starši, ki so slavisti. Predvsem zato, da si jaz in morda še kdo spet osveži spomin o knjižnem jeziku, pogovornem jeziku, slengu, žargonu, narečjih in najbrž sem še kaj pozabila. Tako kot sem malo pozabila definicije tega oz. so se spremenile.
Nisem dobro razumela pisma in bistva težave, žal.
Moram pa reči, da vzgojiteljice dobro obvladajo knjižni in pogovorni jezik. V času študija imajo relativno veliko ur slovenskega jezika s književnostjo in otroško književnostjo, na strokovnem izpitu je izredno obsežen del prav slovenski jezik in tudi zahteven in nenazadnje; strokovni delavci se zavedajo, da so otrokom eden prvih govornih vzorov. Na hospitacijah smo pozorni tudi na jezik in lahko rečem, da se največkrat ustavljamo pri pomanjševalnicah:)

Nisem razumela in nisem bila vesela tega pisma. Je žal presplošno in ne znam izluščiti problema. Če obstaja. Morda bi bilo bolje, če bi bilo napisano bolj konkretno.

In imam tudi slabo vest. Ko pišem odgovore, redko berem nazaj in popravljam. Čeprav se zavedam, da kakšnega slavista stisne pri srcu, ko jih bere. Čas me preganja in pišem kot tečejo misli.
Znam pa tudi napisati strokovne tekste, ki ne potrebujejo lektorja.

In tisti, ki me poznajo pravijo, da v vsakdanjem pogovoru preveč vlečem po štajersko. Znam pa tudi tako povedati, da ne ugotovijo zlahka, kje sem se učila knjižnega jezika.

Mislim, da tole velja za večino nas.

pozdravček
Dragica

no, pa smo pri pogovornem knjižnem jeziku, o katerem smo se ze slavisti prepirali, kaj to sploh je…:-) slovenscina kot jezik ima mnogo obrazov, podsistemov in registrov … in v razlicnih situacijah jo uporabljamo razlicno. ko gre direktor v sluzbo, bo zeni rekel: grem v tovarno, delavec pa, da gre v fabrko (iz knjige A. Skubic: Obrazi jezika) saj so tudi vse predhodnice zapisale svoje izkusnje, ki so razlicne. mislim, da se nobena izbira v pogovoru z otrokom ne meri s pravilno in napacno. do tega vprasanja ima vsak oseben in celo zelo custven odnos: nekomu je odvratno, ce starsi z otrokom govorijo pravopisno in pravorecno pravilno (npr. dolgi nedolocniki…ceprav sem prepricana, da nihce svojemu otroku ne bo rekel: kaj pa cencas – kot se vedno lahko najdemo v kaksnem filmskem podnapisu!), nekomu pa bo smesno ali grozno, ce bo slisal, kako otrok veselo mlati v narecju z vsemi germanizmi in kalki, sploh, ce bo z drugega konca Slovenije. sama sem iz Prekmurja. jasno je, da smo se doma pogovarjali izkljucno v narecju, v soli, ce se prav spomnim, pa tudi v vrtcu, pa smo se ucili v slovenscini. v os smo imeli le eno uciteljico, ki je razlagala v narecju in se mi je zdela malo mimo. ko sem prisla v srednjo solo v Ljubljano, zato nisem bila v nobeni situaciji v zadregi. sama s svojim otrokom govorim v neki nevtralni slovenscini, mogoce je nablizje t. i. pogovornemu knjiznemu jeziku, ker je moz Notranjc, zivimo pa v Ljubljani. da bi govorila po ljubljansko, nimam razloga, prekmursko pa lahko govorim, ce sva z otokom sama oz. z mojimi starsi – da v ostalih situacijah ni nihce izlocen iz pogovora. knjiznega jezika se bo otrok naucil v soli, tudi v vrtcu se mi zdi, da govorijo lepo, a ne izumetniceno. in pa seveda sama mu veliko berem, vidim da pesmice, ceprav ogromno besed in celotnih verzov sploh ne razume (saj je pesniski jezik malo zavit), ga kar potegne, poslusa z odprtimi usti in 100x rece se. zdi se mi dobro, da otroka naucimo, da v razlicnih polozajih zna izbrati najprimernejsi kod sporazumevanja. saj tudi sama pisem smsje drugace kot cestitke za rojstni dan, tudi ta tekst je napisan cito drugace kot znanstveni clanek. in me sploh ni sram, cetudi sem slavistka.