Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

pravljice-kako vplivajo

Default avatar

hiška

našemu malčku (2,5) so pravljice izredno všeč. Prizanašali smo mu z raznimi Rdečimi kapicami itd..saj se mi zdijo precej nasilne. Zdaj pa je šel v varstvo 8zaradi ponavljajočih se bolezni v vrtcu) k stari mami in atu-in le ta mu je začek pripovedovati čim bolj grozne pravljice o volku itd...Problem je v tem, da se mi zdi da je mali vedno bolj ''hudoben''; začel je govoriti, da bo vzel puško in ustrelil mamico, pa očija itd..da bo s sekiro udaril mamo po glavi itd...Meni se zdi da je vse to zaradi teh pravljic (?), ampak tasta ne moremo prepričat, da malemu s tem škoduje, saj je pač '''kmečki'' človek, sktratka popenila bom....nad njim. Ampak ker drugače ne gre, bo verjetno kar do jinija še v varstvu pri njima.
Zato pa me zanima, ali res lahko te pravljice tako škodujejo otroku? (V bistvun se tolažim s tem, da je tudi v vrscu slišal marsikaj, in ga ne morem zavijat v vato....)Torej, ali pravljice povzročajo (oz. povečujejo) nasilje, ali se bo to kasneje uredilo...?????Hvala.
Default avatar

TIFFANY

če se ti da prebrat - nr bo ti žal


Priporočam, da si preberete čudovito knjigo gospe Zdenke Zalokar Divjak z naslovom Brez pravljice ni otroštva.







PRAVLJIČNI SVET JE SVET OTROK, KI GA ODRASLI NE VIDIJO VEČ!

Sporočilo pravljice je sporočilo celostnega življenja. To pomeni, da poročajo ne samo tisto, kar človek zna in zmore, temveč tudi, kaj sme in česa ne sme.

DomišljIja je pot v našo notranjost. Če skušamo odrasli brzdati otrokovo domišljijo, s tem krnimo njegovo notranje življenje in pohabljamo njegovo ustvarjalno moč.

Z branjem otroku hranimo njegovo domišljijo. Kar vidimo kako se vživi v vsebino. Pravljica pričara otroku duha podobe, ki jih ni mogoče doseči z ničemer drugim.

Pravljica v simbolični obliki otroku sporoča kako naj se ukvarja z eksistencialnimi problemi in kako naj brezskrbno odraste do zrelosti. Pravljica namreč priznava naše stiske in naše bolečine. Resno jemlje naše strahove po ljubezni, strah pred zapustitvijo in smtrjo.

Pravljica otroka seznaja z osnovnimi človeškimi situacijami - rojstvom, smrjo in staranjem. Po hudem v pravljivci vedno zmaga dobro. To odnese otrok simbolno tudi v življenje. Pomeni, da otrok pod pritiski ne bo obupal.

Pravljice imajo velik psihološki pomen, ne glede na starost, ker se ukvarjajo z bistvenimi človeškimi problemi.

Podobe, liki in dogajanja v pravljici so skrbno izbrani, urejeni in povezani - čarovnice, zmaji so predstavniki zla in do nje zavzame poslušalec določen odnos. Liki so jasni in ni mogoče, da bi bili dobri in slabi hkrati, kot smo mi v resnici.Tako otrok spozna, da so med ljudmi velike razlike in kot odrasel bo verjetno bolj razumevajoč do drugačnosti.

Dobro in zlo sta v pravljici vedno prisotna in v vsakem človeku. V pravljici vedno zmaga pravica nad krivico, svetloba nad temo, pomlad nad zimo, dobrota nad hudobijo in plemenitost nad zlobo.

Prisotna zla dejanja v pravljici privedejo do kazni in dobra do plačil.
Otroku zunanje in notranje borbe junaka razvijajo občutek za moralo.

Preko pravljice se nauči spznavati svetle in temne strani življenja. Spoznava dobre, hudobne , zavistne, črnoglede, poštene in vesele ljudi. To ima zanj velik psihološki vpliv Tudi sam ni vedno dober, ljubezniv in potrpežljiv.

Pravljica usmerja otroka k neodvisnost in ustvarjanju samostojnega obstoja. Ob pravljici spoznava kaj je smisel življenja. Življenje je borba s številnimi težavami. Če se človek ne umakne, temveč sooči s težavami , potem premaga ovire in na koncu zmaga.

Otroku pravljico ponavljamo, zaradi poistovetenja sebe z junakom. Otroci poslušajo pravljico brez dodatnih motivacij. Odrasli imamo pretirano razumski odnos do sveta. Otroci pa občutijo čarobnost in skrivnostnost. Najbolje je ,da pravljico beremo vedno ob istem času. Pri branju vspostavljamo stik z otrokom. Najbolje je, da pravljico pripovedujemo. Med tem jim gledamo v oči.

Pravljica - spodbuja otrokovo domišljijo,razvija njegov intelekt, pokaže rešitev težav, priznava mu njegove težave, mu pojasnuje njegove občutke, zdravijo plašne, zapostavljene in fizično šibkejše otroke

Otroci se pravljice nikoli ne naveličajo. Prisotna je v otroštvu, odraščanju in v strosti

IN ŽIVELA STA SREČNO DO KONCA SVOJIH DNI.



Nikoli ne spreminjajte vsebine pravljic.

Radi spuščamo tiste dele o smrti

Pravljice odvzamejo otroku strah pred smrtjo. Ponavadi se pravljica konča z "in še vedno živita, če še nista umrla", ali pa "in sta srečno živela vse svoje dni"

Otroci seveda vedo, da ni mogoče živeti večno, vendar jim pravljica pve, kako si lahko ublažijo ta starah pred kratkostjo življenja in tesnobe pred lčitvijo - s tem, da vspostavijo ljubeč odnos z z drugim čkovekom. Tako kot se počutimo varno in srečno, ko najdemo pravo ljubezen - "in sta še dolgo in srečno živela."

Pravljico moramo ponavljati zato, da damo otroku čas za razmišljanje
Odrasli se naveličamo iste pravljice. To je naš problem in ne otrokov.
Hitro se znajdemo tudi v pasti, ko želimo orazlagti
pravljice. Zato, če jo želimo razlagati, jo raje ne začnimo pripovedovaati. Vsak otrok drugače dojema pravljico. Naši nasveti so lahko koristniin dobri a ne pomagajo otroku pri pridobivanju njegovega lastnega občutka

Peter Pan je primerna za večje otroke. Pravljice ne spreminjajmo in logično je, da je ne moremo prebrati naenkrat.


Kot otrok sem imela do šole eno samo knjigo -Rdeča kapica. Knjiga je danes zame pravi zaklad. Stara je čez 50 let, torej starejša od mene.

V šoli sem prebrala vse pravljice v takratni mestni knjižnici. Jaz sem kar padla v te pravljice.


Svojim otrokom sem vedno brala pravljice, mož pa jim je pripovedoval, kar sem mu včasih kar zavidala

V zrelih letih pa imam čudovito priliko, da lahko vsak dan pripovedujem in berem pravljice otrokom.

Znanje o pravljici pa sem morala posaditi s semeni znanja gospe Zdenke Zalokar Divjak in kaže, da je seme padlo na plodna tla.



Vsak narod ima "svoje" pravljice in v njih so tudi svoje značilnosti.
Ni čudno,da te prav pravljice dežel vzhajajočega sonca strašijo. Če pa se zavedamo dejstva, da so bile pravljice ob svojem nastanku pisane za odrasle in ne za otroke, potem nam je že bolj razumljivo.
Domovina pravljic je Daljni vzhod in sigurno poznaš knjigo pravljic Pančatantre in Tisoč in ena noč.
Kaj misliš kaj te potegne vanje.

mogoče samo.....otroška domišljija

ŠE TOLE BI DODALA

SREČNO

Default avatar

Amedea

Svojim otrokom nikoli nisem brala klasičnih pravljic, ker se mi niso nikoli zdele dobre zanje, poleg tega pa imajo določene vzorce, ki jih nikakor nočem vsiliti otrokom (npr. Pepelka je nesrečna, dokler je princ ne odreši.. ko najde nekdo zaklad, je srečen do konca svojih dni). Pravljice večinoma učijo, da nas lahko osrečijo stvari odzunaj in da se moramo za te stvari boriti.

Dejstvo je, da otrok doživlja pravljice kot resničen dogodek in vse to streljanje, klanje živali in ljudi mu v podzavesti ustvarja podzavestno agresijo.

Pravljice in zgodbice za otroke sem si vedno zmišljevala sama, v njih sta nastopala vedno moja otroka in zmogla sta premagati vse težave v zgodbicah - med pripovedovanjem pa sta živo sodelovala s predlogi, kaj naj se še zgodi v nadaljevanju pravljice.

Stvari, kot so smrt, bolezen in trpljenje pa sem jima razložila drugače, npr. ob dogodku bolezni in smrti v sorodstvu, ob risankah, filmih... NI POTREBNO, da se otrok boji smrti, bolezni, ločitve, izgube..itd. Že tako prenašamo na svoje otroke dovolj strahov in vzorcev in jih po moje ni potrebno strašiti še z nekimi dodatnimi. Tako vesta, da je smrt samo prehod, da si bolezen ustvarimo sami in da v življenju lahko dosežemo čisto VSE, za kar se res potrudimo - in da nikoli ne bomo nesrečni, če bomo delovali z ljubeznijo.

To je samo MOJE mnenje. Nisem strokovnjak, vendar se zavedam, da življenje NI borba proti slabemu in zlemu (kjer bi morali vedno zmagati), ampak je enostavno živeti in delovati s srcem.
Default avatar

Mija

Tudi jaz predlagam knjigo Zdenke Zalokar Divjak. Pa ne samo te:-)))

Pri pravljicah se mi zdi pomembno tudi to, da vemo katere pravljice so primerne otrokovi starosti. Pri dveh letih otrokom nisem brala Rdeče kapice, Volka in sedem kozličkov, tistih "klasičnih" pravljic, takrat so bile aktualne prijazne, vesele pravljice, tam nekje od 3,5 pa sem začela brati klasične pravljice. Tudi takrat, ko sin ni želel, da nadajujem (ga je bilo strah), sem se potrudila, ga pomirila in vztrajala do konca in vedno, res vedno, je bil na koncu pomirjen. Pravljice moramo prebrati do konca.

Otroci se tudi skozi pravljice naučijo obvladovati in sprejemati strahove,.....Pravljice so vedno imele vzgojni namen.

LP
Default avatar

Amedea

Meni osebno se zdijo zelo sporne pravljice bratov Grimm, saj so bile v začetku namenjene odraslim bralcem in so vsebovale kopico erotičnih in drugih elementov in so se šele skozi čas prilagodile otrokom.

Vsekakor pa v njih ne vidim nobenega vzgojnega nauka in tudi otrok se zaradi tega ne bo nič manj bal teme ali volkov.

Hiška, ti pa izberi pravljice za tvojega sina po tvojem občutku - če ti ne maraš nasilja nasploh, ti ni potrebno s tem obremenjevati otroka.

In JA, nasilne pravljice škodujejo otrokom, samo starši se tega ne zavedajo. Prepričani so, da nasilje ni nič hudega, če na koncu zmaga pogumni junak. Nasilje je pa vedno NASILJE, pa četudi v pravljici, v grozljivem filmu ali krvavi računalniški igrici. S tem se bo tvoj otrok lahko še velikokrat srečal, ni pa treba, da ga že sedaj moriš s tem - prikaži mu raje prijazen in ljubeč svet.

LP, Amedea
Default avatar

TIFFANY

za Amedea


brata Grimm sta napisala le malo pravljic, večino sta le zbrala

Jakob Grimm je dejal - da so bile pravljice namenjene prvotno odraslim,
pravljice niso napisane za otroke, čeprav si jih zelo žele in to ga je veselilo

te pravljice so se zato udomačile med njimi, ker imajo otroci sposobnosti dojemanja epskih storitev, torej se moramo zahvaliti predvsem njihovi čudi, ki je tudi pripomogla k njihovemu ohranjanju

Pepelka prikazuje na začetku izgubo matere, ta situacija pa se na koncu vedno pozitivno reši, tako, da dobi otrok občutek, da še vedno obstaja možnost za življenje v naprej, ne glede na to, kako hude izgube ali bolezni ga lahko doletijo v življenju

Zakladi pa so le simbolike ali prispodobe nečesa njljubšega, dragocenega, modrost, življenje, višji življenski smisel, duhovni pogled, spoznanje.......in če imamo to, smo do konca življenja lahko res srečni.

Pravljica interpretira resnice življenja. Jaz bi rekla tudi takole - življenje je pravljica
Default avatar

DragicaK

Spoštovani!

Menim, da ni dobro, če dedek pripoveduje take pravljice. Otroci potem o tem razmišljajo in lahko se pojavijo različne težave, strahovi...

Tako majhnemu otroku se sicer bolj vtisnejo v spomnin vizualne slike, kot je risanka, ki so lahko tudi zelo agresivne. Spomnim pa se tudi, da je nam včasih babica, bi rekla da skoraj v "starih časih", pripovedovala kakšne pravljice, štorije ali kakrkoli je že bilo, ki so bile kar včasih kar grozljive. Vse pa so imele izrazito vzgojno poanto v stilu: če ne boste ubogale, vas bo zadelo to in to...

Pišite še!
pozdravček
Dragica
***********************
Vrtec Pod Gradom
Praprotnikova ul.2
1000 Ljubljana
tel.:01-2412-600
fax.:01-2412-611
<mailto:[email protected]>
<http://www.vrtec-podgradom.org>

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic