Nekaj vprašanja- vrtec, nov dojenček,…
Spoštovani!
Zelo rada prebiram vaše odgovore in seveda tudi o njih razmišljam in poskušam izbrskati iz njih tisto, kar bi lahko bilo sedaj ali pa nekoč koristno pri vzgoji mojih otrok. Rada bi vam postavila kar nekaj vprašanj in če boste odgovorili zgolj na eno nič hudega.
Torej, sem mamica 16mesečnemu fantku in septembra pričakujem svojega drugega otroka. Priznam, da precej oklevam med dvema možnostima: ali naj septembra poiščem varstvo za starejšega sina ali naj ostane pri meni doma. Nekako kar ne najdem prave poti. Fantek je zelo družaben, živahen in tudi že kar precej stvari govori in pozna. Res je tudi, da sem zaradi podiplomskega študija cele dneve doma in se ukvarjam izključno z njim. Naslednja stvar, ki me zanima je, kako in kdaj začeti pripravljati otroka na bratca ali sestrico? In pa še nekaj, ki mene osebno precej teži: mož je med tednom odsoten zaradi službenih obveznosti. Doma je zgolj za konec tedna, pa še to takrat, ko ni dežuren. Zanima me, kako to vpliva na kasnejši razvoj in obnašanje? Trenutno ne opazim kakšne deviacije v obnašanju odkar moža ni doma (zadnje 3 mesece, prej je bil prisoten vsak dan). Sin ga popolnoma normalno sprejme, ko pride domov v petek zvečer in gre takoj k njemu. Tudi uboga ga enako kot prej. Pa vendar me skrbi za njegovo prihodnost. Upravičeno? Kje se lahko potem pokaže pomanjkanje prisotnosti očeta? Mislim, da bo mož odsoten še do oktobra ali največ do konca leta. Ali obstaja kakšna sprejemljivo časovno obdobje odsotnosti, ki zanemarljivo ali popolnoma nič ne vpliva na otroka?
Poleg tega me zanima še čisto splošno vprašanje: kdaj naj bi bil otrok “zrel” za v vrtec?
Upam, da so vprašanja razumljiva in da vam ne bodo vzela preveč časa. Hvala in lep pozdrav!
Lea
Pozdravljena!
Hvala za vaš prispevek. V njem je kar nekaj vprašanj na katera si bom prizadevala odgovoriti vsaj do določene mere.
Osebno sem zagovornik mnenja, da je otrok sodobnega časa zrel za vrtec v starosti cca 4-4,5 let. Zakaj? Menim, da je v vsem prejšnjem obdobju za otroka izjemno pomembna družina in vse tisto, kar otrok kot član družine lahko doživi. To prvo obdobje je obdobje v katerem otrok ustvari temelj na katerem je izgrajen vse nadaljnje življenje: otrok se nauči hoditi, govoriti, misliti. Vse te sposobnosti niso samoumevne, zanje je potrebno uložiti veliko več truda kot si to odrasli sploh lahko predstavljamo. Istočasno otrok pridobiva prve življenjske izkušnje s svetom: človeškim, živalskim, rastlinskim, mineralnim. Ustvarja tudi osnovo duševnega razvoja, na katerem se bo kasneje difgerenciral ves osebnostni potencial, ki ga njegovo bitje že nosi v sebi. Vsega je že v družini in dnevnim srečevanjem z zunanjim svetom (obiski, trovine, izleti in td.) že zelo veliko.
Odhod v vrtec podrazumeva ločevanje od oseb s kateremi je otrok v mlajšem obdobju izjemno povezan, se naučiti biti član skupine za kar otrok porabi zelo velikosvojih življenjskih moči. Zato starše ne bi trebalo presenečati dejstvo, da otroci pogosto zbolevajo, ko se začne varstvo v vrtcu. Otrok namreč del svojih življenjskih moči porabi na prilagajanje na nov ritem, na nove ljudi, na nova pravila v socialnem delu življenja, prehrana, ritem spanja in še marsikaj.
Seveda, to govorim za tiste situacije, kadar starši imajo možnost zadržati otroka doma do te starosti – to je idealna predstava. Velikokrat pa to zaradi različnih razlogov ni možno. Takrat so otroci v situaciji, ko se pač morajo soočiti na najboljši možni način z dejstvom, da postanejo del skupine.
Če želimo otroka postopoma privaditi na ločevanje od staršev, ga pred odhodom v vrtec , najprej nekaj ur, potem pa morda tudi čez noč pustimo pri starih starših ali sorodnikih, ki jih dobro pozna. Lahko tudi v letu pred odhodom v vrtec otroka 1-2 tedensko vključimo v igralne urice za kratek čas – 1-2 uri. Potem prehod v celodnevno varstvo ne bo tako velika sprememba za otroka.
V vašem primeru, seveda če bi to bilo možno, bi bilo zelo dobro, da imate kakšno pomoč na domu pred in po porodu nekaj časa, morda staristaši ali vsaj neka oseba, ki bo enkrat ali večkrat tedensko prišla pomagati v večjih njskih delih, vaša skrb pa bi bila predvsem otroka. Oba vas bodo potrebovala na različne načine. Verjamem, da vam celo situacijo otežkoča odsotnost vašega moža. Prepričana sem, da boste izbrali najboljšo opcijo za vašo družino.
Odsotnos očeta ali matere ni možno opredeljevati le s časovnega aspekta in možnih posledic. Idealno je seveda, če otrok odrašča ob prisotnosti obeh, saj vsak izmed staršev daje otroku različne kvalitete in drug starš ali pa občasno druga oseba ne more nadomestiti nikogar. Nihče ni enaka osebnost kot oče. Res pa je tudi, da v tem obdobju otrok na določen način bolj potrebuje mamo saj je ponavadi ona osebnost, ki otroku daje potrebno nego in določen duševni ovoj, ki ga otrok potrebuje. Upam, da zaradi te trditve ne bodo prizadeti očetje. Pri tem nisem mislila, da očetje niso sposobni dati otroku omenjene kvalitete. Poznam nekaj očetov, ki so v tem celo uspešnejši od matera teh otrok, vendar so to določene kvalitete, ki jih enostavno nima vsak človek ali jih vsaj izraža na drugačen način. Ponavljam, otrok potrebuje obe osebnosti. Kljub vsemu, pa ne morem reči, da bo odsotnost vašega moža na kakršenkoli način slabo vplivala na razvoj vašega otroka, glede na to, da naj bi bil odsoten v tej meri nekaj mesecev. Zelo veliko bo zamudil, otroci se v tem obdobju zelo hitro spreminjajo in vsak dan kažejo nekaj novega, kar so se naučili ali so razvili kot novo sposobnost. Vse skupaj pa ni tako dramatično, saj pravite, da je oče otrok za vikend le doma. Kvaliteta vsebin, ki jih bo v tem času preživel s svojimi otroki bo dragocena za vse vas, posebej za otroke in njega.
Vaš sin bo čedalje bolj razvijal spomin in bo s svojim obnašanjem vse več izkazoval radost ob vikend srečanju z očetom, seveda v primeru njihovih odnosov. Res pa je tudi to, da ga bo poznal s duševne plati manj kot vas.Posledica tega se bo do določene mere kazala v zaupanju do očeta: ko bo v stiski bo najprej vas poklical in se k vam zatekel,. Isto se bo dogajalo ko bo kaj želel imeti, ali bo izkazoval kakršnoliko potrebo žeja, lakota in podobno. Predvsem bo vajen tega, da ste vi tisti, ki skrbite zanj. Šele čez določen čas bo pridobil zaupanje skozi izkušnje, da tudi oče lahko potolaži marsikatero potrebo fiziološko, fizično ali duševno. To je nekaj , kar je potrebno realno pričakovati. V kateri meri bo to prisotno je odvisno od mnogih dejavnikov: osebne značilnosti otroka, očeta, vašega stila vzgfoje, vašega odnosa do odsotnosti očeta, vpliva okolja in še marsičesa.
Upam, da vam je odgovor vsaj malo pomagal v vašem razmišljanju.
Lep večer vam želim, Paula
Lea*!
Dva majhna s podobno razliko v letih (20,5 mesecev razlike v starosti) smo imeli tudi pri nas. Vedno si bom hvaležna, da sem se potrudila in imela oba doma. Da, naporno. Vendar za vsako srečo se je potrebno in vredno potruditi. Res pa je, da sem imela precej podpore pri svojih starših, tako, da mi med tednom ni bilo potrebno skorjda nikoli kuhati.
Pa srečno!
žalostna Čibi, ker je morala dati drugega otročka z enim letom v vrtec
Moja dva starejša otroka (zdaj 4,5 in 2,5) sem jaz imela oba doma med drugo porodniško, preživeli smo krasno obdobje in mi ni žal, čeprav je bilo naporno, sedaj sem na tretji porodniški in sem tudi oklevala ali naj dam ta srednjega v vrtec, ampak je tak komunikativen in odprt otrok, da je šel novembra v vrtec in uživa sto na uro! Tako da ni za posploševati, moj najstarejši recimo je pa zelo občutljiv na spremembe in je šel z 3 leti v vrtec, pa je kar rabil nekaj časa , da se je navadil… sem, jima pa obljubila dolge poletne počitnice (vsaj 2 meseca), da izkoristimo skupen čas, dokler sem še na tretji porodniški…
L
Pozdravljena!
Sama imam tri otroke, ki so šli v vrtec različno stari. prvi pri enem letu (katastrofa- do takrat nikoli bolan, potem pa v šestih mesecih osem angin), drugi pri letu in pol- nikoli bolan, tretji pa pri dveh letih in pol-tudi ni bil nič bolan. Prvega otroka sem za eno leto vzela iz vrtca, ker sem imela rizično drugo nosečnost in je bil zelo zadovoljen, vendar je pri dopolnjenem tretjem letu prav užival, ko je šel nazaj v vrtec. Verjetno je bil šele takrat dovolj zrel za družbo z vrstniki, ker tudi problemov z zdravjem ni več imel. Imam pa zelo pozitivno izkušnjo s privatnim varstvom pri tretjem otroku, tako da tudi on ni imel nikakršnih problemov, ko smo ga pri dveh letih in pol vključili v vrtec.
Prišla pa sem do zaključka, da so otroci pač različni in je tudi od tega odvisno, kako in kdaj jih vključimo v vrtec.
Sama bi ti svetovala, da če le imaš zanesljivo možnost za privatno varstvo da gre otrok vsaj za nekaj časa tja. Privatna varuška našega tretjega otroka je imela skupinico(5), staro od 1-3let in so se res odlično imeli.
Lep pozdrav
darija