Odkar je postala vodja, je izgubila stik z realnostjo
Pozdrav
5 let delam v proizvodnji. Sodelavka, ki je še več let tu, je po odhodu prejšnje vodje pred pol leta postala nova. Sprva je bilo še vse v mejah normale. Kar se pa dogaja od novega leta naprej, je pa katastrofa. Postala je ukazovalna (do neke mere je to seveda normalno in pričakovano, ampak ona je šla precej predaleč), dvignila je in še dviguje normo do abnormalnih količin. Posledično je naraslo število reklamacij, ker nas priganja in ima pod stalnim nadzorom. Če mašina stoji, takoj pride do tebe, da pojasniš, zakaj stoji. Če v izmeni ni narejene tolikšne količine, kot jo je ona določila, sledi sestanek. Njej je važna kvantiteta, za kvaliteto ji pa dol visi. V primeru reklamacij pa mi potegnemo kratko. Nimaš časa natančno pregledati komadov, ker ti takoj pride dihat za vrat, češ zakaj “zabušavamo”. Direktorica jo pa hvali, da se več naredi, odkar je vodja. Kar me preseneča, ker njej je pa od nekdaj pombnejše, da je manj narejeno pa vredu, kot pa več pa precej komadov zanič ter reklamacij. Od nekdaj to poudarja. Res ne vem, kaj ji je.
Kaj je pa najbolj žalostno? Da je bila sodelavka pol leta nazaj na istem kot mi in je delala isto. Torej zelo dobro pozna naravo dela. Na to sem jo jaz že spomnila, ker je, kot kaže, pozabila. Ona pa nazaj, da ni več isto in da bo zdaj po njenem. No, saj ima prav, ampak če ona misli, da bom jaz dihala na škrge zato, da se bo ona hvalila pri direktorici in po možnosti dobivala stimulacije in povišice na moj račun, se je pa gladko zmotila. In to ji bom tudi dala vedeti, če se bo to stopnjevalo.
Pri prejšnji vodji pa je vse potekalo normalno. Naredili smo vse tako, kot je treba. Reklamacije so bile res redke. Nismo bili pod stresom, zdaj smo. Tako dobra služba, potem ti pa ena sodelavka vse zaserje. Prav muka mi je iti v službo, medtem ko sem še nekaj mesecev z veseljem šla. Razmišljam celo o odpovedi. In nisem edina.
Kaj porečete na vse to?
Lp, anonimna uporabnica
Vsak novi vodja bi se rad izkazal pred šefi, šefi tud pritiskajo nanj in ne more več imeti enak odnos z bivšimi sodelavci, žal.
Kar lahko vi naredite, je to, da ji rečete, naj vam da postopek dela in čase za vsak posamezen postopek. Če je že ona prej to delala, naj vam sama pokaže postopek in ji merite čas. Pa grete skozi ali so to sploh realne norme. Tudi pri nas so pritiski, norme so delane na najboljšega delavca z 10 let delovnimi izkušnjami, to so bile zahteve vodstva, kateri je včasih premeščen na drugo delovno mesto in potem novo zaposleni delajo enkrat dlje. Noro ti rečem. Zato se tudi tako menjujejo delavci, so tudi reklamacije, ampak to naj rešuje vodstvo. Včasih jih reklamacije pridejo ceneje, ker je toliko več narejeno.
Poznam. Sem se ločena od enega takega. Ko mu je moč “vladanja” na delovnem mestu stopila do take mere v glavo, da mu je odneslo vse moralne vrednote; mi je lagal v obraz kako je pošten. Večji problem pa je to, ker se take osebe potem ob ločitvi zanašajo na vse svoje “veze in poznanstva”; moč denarja in posledično “vpliv kjerkoli”, da bo ugodeno njej v korist od CSDja naprej. Od takega se je težko pošteno ločit, sploh če nočeš metati skozi okno kupov denarja po nepotrebnem za odvetnike in se kazat pred oči takim barabam na sodišče na obravnave, za njihov dodatni užitek. Lahko označimo to ko kot svojevrstna “mafija”, krog določeih ljudi v družbi, ki ima tisti občutek moči, zasvojenosti s položajem, moči “deli in vladaj”. To je grozljivo. Ti lahko unii popolnoma življenje. Taki ljudje bi se morali zdraviti pri stroki, ker to je odvisnost, zagotovo, pa izvajanje psihičnega nasilja nad svojemi podrejenimi in tudi potem doma nad tistimi, s katerimi sobivajo, saj ponavadi tudi doma uvedejo tako “diktaturo” in strategijo, nekateri dajo pa še prav dedeti, da se moraš zavedati, kdo je on, kaj dela, koliko denarja zasluži, ipd.
V koncentracijskih taboriščih so bili taki kapi. Kapo je bil zapornik, ki je “napredoval” na višji položaj. To so bili gnide, ki so bile pripravljene sozapornika potunkat za kakšno drobno korist zase. Pazniki so take pogruntali in so jim dali položaj nad sozaporniki in tako so dobili zastonj delovno silo, špeckahle, pomagače. Kapi so bili brezobzirni in okrutnejši od SS paznikov, saj so vedeli, da jih v nasprotnem čaka padec in morebitno maščevanje sozapornikov.
Danes pa imamo v firmah podobne kape, torej nižje šefe, ki se izživljajo nad sodelavci, da bi ohranili svoj položaj.
Ker pa nismo v koncentracijskih taboriščih, nižjim šefom ni treba zganjati tiranije. Lahko so sodelavcem zavezniki za kvaliteto, obenem pa višjim šefom lahko predložijo dobre rezultate. Kako? Če imajo delavci svojega šefa radi, ne bodo hoteli, da ga zamenja kdo drug in da dobijo kapota na oblast. Tako se bodo skupaj z njim borili za dober rezultat in se mu bodo pustili voditi.
Lepo pojasnjeno, ampak v tej divji dirki to redkokdo dojame.
[/quote]
Hvala. Imam priliko to v živo izvajati v srednje veliki firmi. To, da z delavci ravnaš vljudno in prijazno, res deluje. Veliko bolj kot zatiranje. To drugo prinaša kratkoročne rezultate. Tudi šefica od avtorice posta bo prej ali slej padla s takim ravnanjem. Ko bo zaradi hitenja in nezadovoljstva delavcev začelo prihajati do resnih reklamacij, pa tudi odpovedi najboljših delavcev, se bo izkazalo, koliko je zares vreden njen način “vladanja”.
s sodelavci se pogovori in na naslednjem sestanku to skupaj povejte. in naj bo zraven tudi direktorica. dober šef se mora najprej fokusirati na dobro delavcev in njihovo motivacijo, šele potem na (posledično boljše) rezultate.
s priganjanjem so rezultati mogoče boljši, ampak to ne bo trajalo, če bojo nezadovoljni delavci dali odpoved, novih pa ne bojo dobili oz. dobili neizkušene, ki jih bo treba uvajat. in direktorica kot nekdo, ki naj bi skrbel za dolgoročno dobro firme, bi morala to videt in tudi vedet.
