Ali je to izgorelost ali kaj drugega
Pozdravljeni.
Zadnje leto in pol so se pri meni pojavile težave. Začelo je s hudim tenzijskim glavobolom, ki je že ves čas konstanten, dnevi, ko popusti, so redki. Sicer ne gre prav za bolečino, ampak tiščanje v zatilju, glavi, ter v zgornji čeljusti. Občutek je zelo neprijeten in me zelo izčrpava. Pojavila se je vrtoglavica, omotica. Prav tako opažam, da mi v najhujših “napadih” teh občutkov nagaja vid. Vse me moti, najbolj nekaj, kar se premika (vlak, ki pelje mimo naprimer), motijo me razni vzorci (kričeče barve, pikčasta majica…). Ok, do tu sem vse nekako pripisala tenzijskemu glavobolu. A potem so se počasi pridružile še druge težave. Muči me grozljiva utrujenost, ki nikakor ne popusti. Ne pomaga noben počitek, nobena zdrava hrana, nobena sprostitev, nobena rekreacija, ki je seveda bolj umirjena (sprehod), saj česa intenzivnejšega nisem sposobna. Že preprost 30 minutni sprehod me totalno uniči, tenzijski glavobol se poslabša, več dni ne pridem k sebi. Imam napade izjemne utrujenosti, šibkosti, včasih ne zmorem niti kosila skuhati ali se z nekom pogovarjati. Takrat imam občutek, da me bo preprosto konec, kot da zrak, ki ga vdihujem, ne pride do možganov. Tudi če se uležem, sem tako slaba, da imam občutek, da bom kljub ležanju omedlela. Izmenjujeta se občutek mraza, ko me kljub toplemu prostoru zebe do kosti, ter občutek, da bom pregorela od vročine. Vsi okrog mene so v volnenih majicah, jaz sem poleg njih kljub mrazu vroča in preznojena. Pojavlja se pekoč občutek v mišicah na nogah in rokah. Sem brez moči. Že kozarec vode se mi zdi težak celo tono. Zdravnik ne najde razloga. Sicer že imam datum pri fiziatru, da se posvetiva mojemu tenzijskemu glavobolu, a vsi ostali simptomi ostajajo uganka. Opravili so mi komplet krvno sliko, vse je ne samo dobro, ampak prav odlično. Ščitnica je v redu. Na srcu ni slišati nič sumljivega, pa tudi EKG je brezhiben, pa tudi občutka nimam, da bi me kaj mučilo v predelu srca. Ni bolečin ali kakega razbijanja in pospešenega utripa. Psihično ne čutim kake obremenitve, vsaj v začetku je nisem, ampak sedaj mi počasi vse to začenja presedati in me že pošteno skrbeti. Ampak stres čutim kot posledico svojega počutja, ker prej tega ni bilo. Celo antidepresive sem dobila, a sva jih z zdravnikom opustila, ker ni bilo nobenega učinka. Enostavno ne vem več, kaj naj si mislim. Nekaj ljudi mi je namignilo, da bi to lahko bila enostavno neka kronična izčrpanost, izgorelost. Kaj vi menite? Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem.
Lep pozdrav
Spoštovani,
kar opisujete, je videti kot tipičen komplet simptomov hude izgorelosti. Seveda pa bi lahko bila vaša težava tudi telesnega izvora. Tako kot ste se sami lotili raziskovanja, narekuje tudi naš protokol. Torej, da se najprej opravi vse potrebne medicinske preiskave. Ko zdavniki potrdijo, da je težava zelo verjetno psihološkega izvira, pa pridemo na vrsto psihoterapevti. Z izbranim psihoterapevtom v prvih nekaj urah raziščete svojo zgodbo, kar potem potrdi izvor težave. Tem prvim uram rečemo diagnostična faza obravnave (4-6 srečanj). Cilj te faze je, da se sestavi celotna slika:
– vpliv otroštva na izgradnjo psihološke strukture pri klientu,
– klient vidi kako z lastno psihološko strukture in dinamiko vpliva na problem,
– ocena psihofizičnega stanja klienta,
– temu ustrezen načrt rehabilitacije,
– upravljanje s stresorji/napori,
– kaj pri sebi želi klient spremeniti, da ne bi v isto luknjo padel še kdaj.
Skratka, v tej prvi fazi se razišče celotna slika, ki skupaj z rezultati medicinskih preiskav potrdi ali ovrže psihološki izvor težave. Na podlagi tega lahko potem klient načrtuje naslednje korake k rešitvi svoje težave.
Podobna vprašanja in moje odgovore lahko najdete na tem forumu. Na hitro sem izbral nekatere:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11187809
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11261590
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11257686
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Hvala za odgovor. Bi vas pa še vprašala, kako naj se sploh problema lotim. Saj veste, da je zaradi te korone še težje priti do zdravniške pomoči kot sicer. Torej bo trajalo, preden pridem do psihoterapevta ali kakega drugega specialista. Kako do takrat? Naj normalno hodim v službo, naj vzamem bolniško? Pri gospodinjstvu in skrbi za otroke sicer lahko računam na pomoč partnerja, a vsega ne morem njemu prepustiti na plečih. Kje naj postavim mejo? Naj vztrajam z zmerno rekreacijo, čeprav sem po vsakem sprehodu zanič še vsaj dan ali dva? Kako naj začnem? Kaj naj bo “prva pomoč”?
To so zelo konstruktivna vprašanja, ki pa spadajo v to prvo fazo psihoterapevtske obravnave. Odgovarjati na njih brez podrobnejšega poznavanja vaše situacije, bi bilo nastrokovno in za vas potencialno škodljivo. Kar se tiče psihoterapevta, ga lahko obiščete dokaj hitro. Pri meni bi recimo prišli na vrsto v roku največ 14 dni. Ste dobrodošli kadarkoli. Samo napišite mail in se dogovoriva za termin. Lahko pa dodam to, da ne morete zgrešiti, če greste do takrat na bolniško.
Lep pozdrav