Pozdravljeni,
redko se obrnem na forume po nasvet, trenutna tema je zame občutljiva, zato v naprej prosim, da se vzdržite negativnih komentarjev.
Moja hči je v tretjem razredu in že od prvega razreda dalje ima težave, da se nekako ne more vključiti v nobeno skupino v razredu. V vrtcu ni imela težav, zdaj pa ne vem, ali je naletela na taki razred ali pa je v njej težava. Najbrž obojega malo. Že tretje leto poslušam, da se nekako ne zna uveljaviti med sošolkami, ki so nekako na grobo razdeljene v dve skupini, v vsaki jih je 5-6, tako je že od začetka prvega razreda. Ne bom rekla, da imam popolnega otroka, ker tak ne obstaja, vem pa, da je toliko vzgojena in predvsem zelo družabna, da ne bi smela imeti takih težav. Vizualno ji nič ne manjka, ima lepo športno postavo in lušten obraz. Zakaj to pišem? Ker bi razumela, da bi bila morda kronično nesamozavestna, če bi za to obstajali neki zunanji vzroki. Tako pa ne ona ne mi kot družina po ničemer ne izstopamo od drugih. Tudi sicer mislim, da v razredu nihče ni maltretiran, če je malo drugačen. V prostem času se veliko družimo in srečujemo z njenimi sošolkami in sošolci, z nekaterimi mamicami sem se spoprijateljila, se tudi obiskujemo, pri dveh sošolkah je že prespala, z nekaterimi smo bili celo skupaj na morju.. Ampak v razredu ji ne uspe, kot da je tam neko popolnoma drugi vzdušje. Srečo imam, da je odprta in da govori, o vsem se pogovarjamo, vse da iz sebe, z možem ji vedno prisluhneva. Ko nama je danes po incidentu izločanja z dvema sošolkama na igrišču ponovno rekla “v razredu je tako, kot da sem nevidna”, nama je šlo obema na jok. Bolečino v srcu poskušam pred njo prikriti, najprej jo potolažim, potem pa še zasujem z nasveti, kaj in kako. Ampak vedno znova ista pesem. Učiva jo, da lepa beseda lepo mesto najde, na igrišču vidim, da je vljudna, zna pozdraviti, se približa otrokom in vse. Vem, da enako poskuša v razredu. Zakaj ji ne uspe? Vem, da se dobro razume z nekaj fanti, ampak vedno znova pove, da se nočejo z njo družiti, ker je vsakemu nerodno, da ga bodo drugi fantje zbadali. Z enim sta si še posebej simpatična, celo opravičil se ji je, da se v razredu ne druži in igra z njo, ker ga je strah zbadanja s strani drugih sošolcev. Celo vabi jo k njemu domov, da bi se lahko z njo igral, res zelo simpatičen poba. Vendar to ne reši problema, izven šole imamo dovolj prijateljev in družbe. Ona še vseeno vsako jutro vstopi v razred in ve, da bo sama, osamljena pri svoji mizi, ker je nobena skupina punc ne spusti v svoj krog. Vsaka od obeh skupin deklic v njenem razredu ima namreč svojo “šefico”, ki komandira. To so taki otroci, ki se znajo boriti in imajo moč, da vplivajo na druge. Ali komandiraš ali pa slediš in se pustiš, da vedno vse odloča samo eden. Ne bi želela, da bi moja hči bila takšna, bi pa želela, da bi dobila toliko zaupanja vase in moči, da bi si znala izboriti vsaj eno prijateljico. Ena punčka ji je simpatična, ampak mi pravi, da jo ena druga vedno odvleče stran, ko se poskušata družiti. Ker je tista druga pač boljša borka, očitno. S tisto drugo pa ji tudi ne uspe, ker se ji noče podrejati.
Ker, kot rečeno, veliko družin njenih sošolk poznam, vem, da govori resnico. Če vidim, da je otrok doma manipulativen in razvajen, če nas na igrišču ne zna pozdraviti (pa se poznamo že več let), mi je vse jasno. Lahko zlahka sklepam, kako se tak otrok obnaša v šoli med odmori, ko ni nikogar od odraslih. Nekateri starši sami priznajo, da imajo hčerko “razvajeno princesko” ali “loliko, ki jo lahko vsak komandira”, ampak to nam ne pomaga. Jaz drugih ne morem spreminjati in vzgajati. Rada bi samo nasvet, kaj narediti s svojim otrokom, kako svetovati, kaj prigovarjati, da bo bolje.
Primer.. Danes sem čisto “ven padla”, smo bili na igrišču. Smo srečali tisto sošolko “razvajeno princesko”, ki manipulira, ignorira in ne zna pozdraviti. Bila je s starši, ampak oni nič ne vidijo, jih ne zanima, kako se otrok obnaša. Bila je pa tam še druga sošolka, s katero se moja dobro razume, dokler ne pride zraven ta prva. Ker torej ena od teh dveh moje hčerke ne mara, je zmanipulirala oz. nagovorila ono drugo, da mojo hčerko ignorirata. Pa dobro, če bi to bilo tu in tam, bi spregledala. Tako pa je to na sporedu že tri leta, od prvega dne prvega razreda. Moja vedno odpade, vedno tretje ali peto kolo. Ker ne zna manipulirati in ne zna komandirati oz. voditi. Svetovala sem ji že, naj en čas ne poskuša iskati nobene družbe, naj bo zase, naj med odmorom dela kaj po svoje, riše ali kaj.. Da bo sigurno čez čas prišel kdo do nje in jo prosil za družbo. Pa se to bojda ni zgodilo, pravi, da ne deluje. Ker nisem zraven, da bi videla, ji pač verjamem na besedo.

Kaj lahko naredim?

Ne vem, če sem danes naredila prav, ampak od bolečine in jeze sem ji naposled jasno in glasno predlagala, da tej “važni princeski” (ali kakšni drugi “frajli”) naslednjič ob takem dogodku zabrusi, kar ji gre – da je važna, neprijazna in razvajena smrklja. Pa vsi naj slišijo, morda se še komu posveti. Ker je to resnica in ker menim, da bi se 9-letniki že lahko malo bolj pametno odločali, kakšne prijatelje si izbirajo. Ampak potem jo je strah, ker se boji, da se bodo drugi postavili proti njej, da bodo zagovarjali “princesko” in predvsem, da jo bodo zatožili učiteljici. Sem ji rekla, da mi je vseeno, da se bom že jaz z učiteljico pogovorila. Da se nikogar ne bojim in da se tudi ona ne rabi. In potem je še potožila, kaj pa če bo ta punca to povedala doma in me bo poklicala njena mamica.. Sem ji rekla, da mi je tudi za to vseeno, vse dokler govori resnico in se postavi zase. Problem pa je, da vem in čutim, da nima te moči in poguma. Ker sva jo do danes vzgaja z besedami: “bodi do vseh prijazna, nikomur ne reči nič žalega, ker ga boš prizadela in to boli, ne kregaj se, ne pusti se komandirati, niti ne komandirajo drugih, vsak ima svoj srček, bodi uvidevna, od neprijaznih otrok pojdi samo stran, ne delaj tega, ne onega, bla bla …….”. In evo, danes sem dokončno sklenila, da to očitno ne deluje, zato razmišljam, da bi ji naslednjič v skrajnem primeru naročila, da tole ali katero drugo podobno zafnano smrkljo enostavno vseka okoli ušes, pa bo, kar bo. Če ne bi pomagalo nič drugega, seveda. Pa vem, da ni prav in da mi bo žal. Tega mi sploh ni treba pisati, kako zelo je to narobe, da sem jasna. Torej moram najti drugo pot. Razmišljam pa, da bi si verjetno s tem, ko bi pokazala pogum in samozavest, ustvarila spoštovanje pri drugih ter morda bila na tak način sprejeta v “klapo”? Ne morem vedeti.

Aja, pa še tole.. preden mi kdo svetuje, da se pogovorim z učiteljico, naj povem, da učiteljico že tretje leto vsake toliko vprašam, kako je hči v razredu, kako so odnosi.. Pa se temu vprašanju izogne ali pa na kratko pove, da je vse odvisno od nje. Hči mi pa pravi, da učiteljica enostavno ne more vedeti, kaj se dogaja, ker je med odmori nikoli ni v razredu, je v zbornici ali pa na hodniku klepeta s kakšno drugo učiteljico. Kar je seveda res. Z učiteljico si torej nimam kaj pomagati.

Težko in dobro je, ker ne želi slediti eni ali drugi liderki. Malo me čudi, da se gredo otroci takšno grupiranje, kot da posnemajo odrasle, npr. učiteljico, ki pove, kako in kaj je treba kaj narediti, znati. Pa tudi starši znajo povedati otrokom, s kom naj se družijo in s kom ne.

S hčerko se malo več pogovarjajta o tej njeni izjavi: “razredu je tako, kot da sem nevidna”. Kaj to zanjo pomeni, kako se ob tem počuti. Verjetno se tudi drugi počutijo podobno, če morajo le slediti eni ali drugi vodji, tudi za te v skupini ni zares prostora, niso slišani in videni.

Za tiste, ki se želijo družiti z njo in drugi preprečijo ali se bojijo zbadanja, naj se malo bolj bori, lahko tudi tako, da gredo v drug prostor. Leto ali dve in ne bo tudi več zbadanja, če se hoče fant družiti z njo.

Zakaj ne ukrepaš in zakaj jo ne prestavite v drug razred? Jaz bi to že zdavnaj naredila! Skoči vendar do stropa za svojega otroka! Otrok si ne zna pomagati, tvoja dolžnost je, da ji pomagaš! Zakaj mora ubogi otrok doživljati toliko časa tako hude travme? Zrihtaj, ta teden!!!

Razred se mi zdi kot nekakšna družina in razredničarka (sploh v nižjih razredih, kjer je večinoma samo ona) se mi zdi kot neka nadomestna mama. Ki bi kot mama vendarle morala vedeti, kaj se v razredu dogaja in kakšni odnosi so med njimi. In o tem spregovoriti v razredu.
To, da je šola ločena od vzgoje, se mi zdi taka novodobna floskula, da mi gredo lasje pokonci. In učiteljice ali mame, ki pravijo, naj se otroci sami med sabo zmenijo, tudi.
Na srečo sem sama imela odlične in srčne razredničarke, res pa je to bilo že pred 30+ leti, ko so bili še drugi časi. Bila sem namreč tudi sama bolj zaprta vase in so se spravljali name, ker sem bila s kmetije, a razredničarka je to sama opazila in pred razredom zato okarala sošolce, ki so zato prenehali.

pa zakaj sploh hočete da se družijo z drugimi otroci js tega nikoli ne bom razumel… upam da ne okusim na lastni koži… kot pišeš enim staršem dol visi kako se obnaša kako govori kako razmišlja kaj dela itd… ne moreš se ti z okuženimi družit a da se sam ne okužiš… šola je kraj kjer ti dobesedno izkvarijo otroka. malo ga naučijo kaditi, malo ga spoznajo z pornografijo, malo mu servirajo trende(kaj naj bi bilo “in”), malo se nauči preklinjat itd… a da o izpiranju možganov ne govorim. zakaj starši hočete da se vaš otrok kr neki na silo spoprijateljuje??? a vam ni jasno da je spoprijateljevanje z vsakim eno velko duhovno ranjavanje. i vi ste mi izobraženi… eeee moji vi… neka sam ja bez škole.
a veš kako pravijo sem ze napisal to enkrat tu: sunce i mjesec su dvije različite stvari. zasisjaju kad jim je vreme.
zakaj sploh hočeš da gre v nek razredni tabor nekomu? sej pa vidiš da sploh ne znajo realno presodit kdo je ok kdo ne… una rekla da se ne smes druzit z mano bla bla…
naj bo sama ce ji pase ne drezaj v njo. js mami dostikrat rečem “si bom pripeljal domov nek šljam, neke lopove, prevarante, sumljive osebe pa boš videla koliko časa mi boš še opevala da rabim družbo…
uči jo da ste ji vi prijatelji!!! drug noben! ti jo bodo zavedli, bo klonila pod pritiski, trendi potem boš pa mela…

Mojo hčerko je v nižjih razredih zafrkavala in poniževala ena skupina z liderko.Sem šla v šolo in jo dobila gospodičnico v varstvu.Pa še tiste tri pod njo.Onim trem sem rekla, naj grejo kar v razred( so že stale pri vratih in kokodakale) učiteljici pa sem rekla, da bi se rada pogovorila z E. Prišla je ven in sva se tam na hodniku vsedle.Sem ji rekla: E. – če moje M.ne maraš, jo prosim pusti na miru…če pa jo maraš, zakaj ji nagajaš? Gledala me je kot čuk…Potem je mimo prišla še razredničarka…Sva se potem še sami pogovorili in je rekla, da bo povedala njenim staršem…In je.Od takrat smo imeli mir.

Hvala za prijazen odgovor. Zelo dobro vidim in čutim, kako se hči počuti, ko reče, da je nevidna, še predobro. Tega je ne rabim spraševati, ker mi govori, da je žalostna že tri leta.
Kako je z drugimi, ki sledijo, nimam pojma. Tega mi hči ne zna tako dobro opisati. Pravi, da se ene punce pač pustijo, da pri igri vedno ena in ista komandira in je to to.
Vem, da je na dolgi rok dobro, da jo vzgajam, da ne sledi liderjev v razredu, ker jo želim vzgojiti v samostojno individualno osebo, ki bo vedno imela kanček racionalnega dvoma v vse, kar bo nekdo trdil in da bo mislila s svojo glavo.
Nimam pojma, kaj drugi starši govorijo otrokom, ker imamo odrasli vsak svoje prepričanje, kako in kaj je prav. Vem pa, da so v glavnem otroci v razredu ali vodljivi ali pa vodijo. Neverjetno dosti takih “parov” je med deklicami. Ena komandira in izsiljuje, druga pa nemo in presrašeno sledi kot slepa kura. Imam prijateljico, katere hči je sošolka z mojo, pa pravi, da svoji hčeri že od vrtca trobi isto glede ene sošolke, ki komandira in izsiljuje, ampak ne more nič, otroka se nič ne prime. Vidim pa, da se borijo za družbo v glavnem takšni, ki nimajo doma urejenih razmer. Ali nimajo pozornosti staršev, ali se starši sami prostaško vedejo, ali pa imajo kakšnega problematičnega mlajšega / starejšega sorojenca, zaradi katerega se morajo doma boriti za pozornost kot levi, to spretnost pa potem uporabljajo tudi v razredu in na igrišču. Moja je edinka, pozornosti ima dovolj, smo urejena družina, seveda pa nismo popolni, nihče ni. Jo pa recimo strašno prizadene krivica. Ima sošolko, ravno to punčko od moje prijateljice, ki ji nekaj posodi in čez nekaj časa ta sošolka reče, da ne bo vrnila, ker sta se kao zmenili, da ji da za vedno. Ker sem bila zraven, ko se je to enkrat zgodilo pri nas doma, ji verjamem, da je res takšna. Nočem pa prijateljice moriti s tem, ker vem, da se trudi, pa otrok vseeno neke fore vzganja dalje.
Umik v drugi prostor je pa misija nemogoče, ker morajo tudi med odmorom biti ves čas strogo v svojem razredu, kar je tudi prav. Zdaj med korono pa mi hči pravi, da se niti družiti ne bi smeli preveč, tako da se skoraj nič kaj ne igrajo niti. Pa še vseeno ostaja tisto vzdušje, da ko vstopi v razred, je nihče posebej ne obrajta, ali kako naj rečem. Tudi, če se ne smejo preveč glave skupaj tiščati, ona še vseeno ve, da nima niti ene prijateljice, ki bi jo pogrešala, če je ne bi bilo. Vsaj tako si predstavljam po vsem, kar nama doma pove.

Ej, a veš, da si mi dal pošteno misliti?!
Sicer nočem, da bi izpadla kot nekdo, ki mu potem rečejo “kako so lahko vsi okoli tebe slabi, samo ti si ok?”, ampak ja, dejansko je tako. Kolikor krat sem ji rekla, da je ena majhna skupinica otrok v razredu čisto premalo ljudi, da bi si človek moral najti dobrega prijatelja, ampak nekako… nekako me vsakič znova, ko mi potoži, zaboli srce. Točno vem, da bodo te smrklje (saj niso same krive, kakšne so), ki se zdaj afnajo in manipulirajo, imele v življenju tisoč problemov. Začenši s čiki in alkoholom, pa še kakšno drogo in prezgodnjimi nosečnostmi. Ko sama pogledam nazaj, vidim, da so si tiste največje “frajerke” iz ojega razreda, ki so mislile, da so nekaj več, najbolj zafurale lajf. Ločena, dva froca, vsakega z drugim, na koncu sama, obupana.. a še vedno freh in važna do neba.
Hčerki sem že nič koliko krat rekla, da hodi v šolo po znanje in da si iščemo prave prijatelje zunaj šole, kot tudi mi odrasli zunaj službe. Ne bi pa rada, da bi zaradi tega občutka izločenosti imela travme, komplekse ali kaj takega. Bomo videli.. Vsekakor hvala za tvoj suveren odgovor!

Hvala za prijazen odgovor. Zelo dobro vidim in čutim, kako se hči počuti, ko reče, da je nevidna, še predobro. Tega je ne rabim spraševati, ker mi govori, da je žalostna že tri leta.
Kako je z drugimi, ki sledijo, nimam pojma. Tega mi hči ne zna tako dobro opisati. Pravi, da se ene punce pač pustijo, da pri igri vedno ena in ista komandira in je to to.
Vem, da je na dolgi rok dobro, da jo vzgajam, da ne sledi liderjev v razredu, ker jo želim vzgojiti v samostojno individualno osebo, ki bo vedno imela kanček racionalnega dvoma v vse, kar bo nekdo trdil in da bo mislila s svojo glavo.
Nimam pojma, kaj drugi starši govorijo otrokom, ker imamo odrasli vsak svoje prepričanje, kako in kaj je prav. Vem pa, da so v glavnem otroci v razredu ali vodljivi ali pa vodijo. Neverjetno dosti takih “parov” je med deklicami. Ena komandira in izsiljuje, druga pa nemo in presrašeno sledi kot slepa kura. Imam prijateljico, katere hči je sošolka z mojo, pa pravi, da svoji hčeri že od vrtca trobi isto glede ene sošolke, ki komandira in izsiljuje, ampak ne more nič, otroka se nič ne prime. Vidim pa, da se borijo za družbo v glavnem takšni, ki nimajo doma urejenih razmer. Ali nimajo pozornosti staršev, ali se starši sami prostaško vedejo, ali pa imajo kakšnega problematičnega mlajšega / starejšega sorojenca, zaradi katerega se morajo doma boriti za pozornost kot levi, to spretnost pa potem uporabljajo tudi v razredu in na igrišču. Moja je edinka, pozornosti ima dovolj, smo urejena družina, seveda pa nismo popolni, nihče ni. Jo pa recimo strašno prizadene krivica. Ima sošolko, ravno to punčko od moje prijateljice, ki ji nekaj posodi in čez nekaj časa ta sošolka reče, da ne bo vrnila, ker sta se kao zmenili, da ji da za vedno. Ker sem bila zraven, ko se je to enkrat zgodilo pri nas doma, ji verjamem, da je res takšna. Nočem pa prijateljice moriti s tem, ker vem, da se trudi, pa otrok vseeno neke fore vzganja dalje.
Umik v drugi prostor je pa misija nemogoče, ker morajo tudi med odmorom biti ves čas strogo v svojem razredu, kar je tudi prav. Zdaj med korono pa mi hči pravi, da se niti družiti ne bi smeli preveč, tako da se skoraj nič kaj ne igrajo niti. Pa še vseeno ostaja tisto vzdušje, da ko vstopi v razred, je nihče posebej ne obrajta, ali kako naj rečem. Tudi, če se ne smejo preveč glave skupaj tiščati, ona še vseeno ve, da nima niti ene prijateljice, ki bi jo pogrešala, če je ne bi bilo. Vsaj tako si predstavljam po vsem, kar nama doma pove.
[/quote]

Očitno ste že vse opcije preštudirali. Morda ti ostane še to, da se spomniš, kako je bilo tebi v šoli, ko si bila toliko stara kot tvoja hči. Si se tudi ti počutila nevidna in želiš, da bi bilo hčerki drugače? Pripoveduj hčerki o sebi v tistem obdobju. Nekaj podobnosti verjetno je že v tem, ko ne želiš, da bi slepo sledila. To pa terja svoj davek in pogum.

V našem primeru ne gre za zafrkavanje, sicer bi jaz šla v zrak že zdavnaj, za mobing in maltretiranje nimam želodca, brez skrbi. Gre bolj za to, da se moja ne zna boriti, vsaj zdi se mi. Ne vem.

Kako je bilo meni.. Hm, jaz sem bila drug kaliber od nje. Med tem, ko je moja hči med najmlajšimi v razredu, sem bila jaz med najstarejšimi, zrelejšimi in meni so bili večinoma vsi bolj kot ne dolgočasni. V prostem času sem se družila z 2 – 4 leta starejšimi. Je pa res tudi to, da sem si dokaj hitro našla “najboljšo prijateljico”, s katero sva se seveda tudi kdaj bodi počili in je bilo svašta, ampak nisem imela občutka, da bi bila izločena ali osamljena. Bolj je bilo to, da sem bila izbirčna. Morda je pri moji hčeri zadaj v podzavesti podoben razlog, ampak se še ne zaveda. Sicer sem jo zadnjič napeljevala na to možnost in je rekla, da je to deloma res, ampak ima tudi razloge. Kot rečeno, punce so v dveh klanih in vsak klan ima svojo šefico. Všeč ji je ena sošolka, ki se pa raje druži s tisto “razvajeno princesko”, o kateri sem pisala, da nas na igrišču niti ne pozdravi. Pa še to ne vedno, ker je tako popularna v razredu, da si lahko izmišljuje, s kom se bo družila. Ima privzgojeno strašno visoko samozavest. Sicer je prijazna do moje hčere in se imata radi, ko sta skupaj, ampak samo tako dolgo, dokler sta sami. Je pa res, da jaz recimo hčeri ne pustim gledati tik tok-a, ki ga gledajo nekatere druge punce. Tiste se potem tudi obnašajo pri 8 letih kot kakšne najstnice. Tega si pa za mojo hči ne želim, naj bo otrok, svoji starosti primerno.

V našem primeru ne gre za zafrkavanje, sicer bi jaz šla v zrak že zdavnaj, za mobing in maltretiranje nimam želodca, brez skrbi. Gre bolj za to, da se moja ne zna boriti, vsaj zdi se mi. Ne vem.
[/quote]

Zakaj bi se morala boriti? Če bi bil razred normalen, se ti ni treba boriti…Enostavno si eden izmed njih.Jaz bi , če bi.bila to moja hči – ukrepala.Lepo te prosim, naredi kaj .Če učiteljica ne naredi nič, bi se jaz absolutno šla posvetovat k svetovalni delavki.Pa naj še ona svetuje.Da ne boš mislila, da sem brez izkušenj: imam tri odrasle otroke in štiri vnuke.Po poklicu sem vzgojiteljica.In krivice ne trpim, nikoli je nisem.Ne pri svojih , ne v skupini v vrtcu.Take otroke sem vedno še bolj opazila in hudo mi je za vsakega otroka, ki se v skupini ne počuti dobro.Če je učiteljica indiferentna, prosim te pojdi naprej in ukrepaj.Jaz ne bi dovolila, da se moj otrok tako slabo počuti v šoli.Odrinjeno in nesprejeto.Kajti sprejetost je osnova , da otrok v šoli lahko dobro uspeva.

Pri nas je bilo podobno, grupiranje v dve grupi in diktiranje poveljnic, da se druge iz njene grupe ne smejo družit, niti pogovorjati s tistimi s katerimi si je ona zamislila. Tako da enkrat naj bi bil v eni skupini, drugič v drugi, tretjič nikjer. Šle so celo tako daleč, ko ni bila v nobeni skupini, ji nobena ni hotela dati niti snovi za prepisat, ko je manjkala.
Učiteljice se ponavljajo kot papagaj, da tako nepovezanega razreda še niso videle. Imeli so kar nekaj razrednih ur dodatne strokovne pomoči, učinka je bolj malo.
Imam pa jaz drugačen pristop kot ti. Razlika je v tem, da je jaz ne silim v prijateljstvo s sošolkami tako kot ti. Tudi ne delam na tem, da ji najdem prijateljice (druženje z mamami). V prijateljstvo ne moreš nikogar prisilit.
Naša si je našla prijateljice med puncami iz drugih razredov – prednosti podaljšanega bivanja. In kar po nekaj objokanih popoldnevih sama prišla do tega katera je njena prava prijateljica. Zdaj ko je malo večja -6. razred in ko je bila šola na daljavo se je točno izkazalo kdo so prave prijateljice. Ohranila je kontakte s tremi, večino sošolk pa dala na razdaljo. Se pogovarja s kakšno, ni pa trde povezanosti. Ko so prišli spomladi nazaj v šolo in so voditeljice spet začele s svojimi fintami, je eni od njih povedala da se teh otroških igric več ne gre in da je svobodna in se bo pogovarjala s komer bo hotela. Tako se je izločilo potem še nekaj punc, ampak kakšnega velikega prijateljstva med njimi ni.

Ljuba duša, punca se bo morala sama postaviti zase. Če ji boš ti hodila delat red, bo za vedno zaznamovana kot mamina tožibaba. Spodbudi jo raje, da se vpiše v kakšno športno ali pa kakšno drugo dejavnost, da si pridobi samozavest in svoj prostor in tako razširi obzorja in sreča nove prijatelje. Včasih moraš vsekat nazaj, z jezikom ali pa kako drugače, da imaš potem mir.

Ne vem, kaj naj ti napišem, itak imaš prav. Ta naša učiteljica je tik pred penzijo in se ji vidi, da se ji več ne da, je vidno utrujena, pa še v privat življenju ji ni lahko. Zato ji pač malo oprostim. Me pa moti, da zelo rada poudarja, kako je občutljiva na odnose in da moramo starši povedati, če nam bo otrok potožil, da se v razredu slabo počuti. Ko jo vprašam in prosim za nasvet, kako pomagati hčeri, da bi se boljše znašla med puncami, pa reče, da je vse odvisno od nje same. Kar seveda ni res. Ker sem stašno alergična na vse, ki rečejo, naj se otroci sami med sabo zmenijo. Kot da odnosi niso del nečesa, kar je otroka treba naučiti, mu privzgojiti. Kot da je to nekaj popolnoma drugačnega, kot da se nauči in privadi na higieno, osnovno oliko ter vsa druga pravila socialnega življenja v normalno razviti družbi. A odnos do sošolca pa ni del tega. Ne razumem.

Kako je bilo meni.. Hm, jaz sem bila drug kaliber od nje. Med tem, ko je moja hči med najmlajšimi v razredu, sem bila jaz med najstarejšimi, zrelejšimi in meni so bili večinoma vsi bolj kot ne dolgočasni. V prostem času sem se družila z 2 – 4 leta starejšimi. Je pa res tudi to, da sem si dokaj hitro našla “najboljšo prijateljico”, s katero sva se seveda tudi kdaj bodi počili in je bilo svašta, ampak nisem imela občutka, da bi bila izločena ali osamljena. Bolj je bilo to, da sem bila izbirčna. Morda je pri moji hčeri zadaj v podzavesti podoben razlog, ampak se še ne zaveda. Sicer sem jo zadnjič napeljevala na to možnost in je rekla, da je to deloma res, ampak ima tudi razloge. Kot rečeno, punce so v dveh klanih in vsak klan ima svojo šefico. Všeč ji je ena sošolka, ki se pa raje druži s tisto “razvajeno princesko”, o kateri sem pisala, da nas na igrišču niti ne pozdravi. Pa še to ne vedno, ker je tako popularna v razredu, da si lahko izmišljuje, s kom se bo družila. Ima privzgojeno strašno visoko samozavest. Sicer je prijazna do moje hčere in se imata radi, ko sta skupaj, ampak samo tako dolgo, dokler sta sami. Je pa res, da jaz recimo hčeri ne pustim gledati tik tok-a, ki ga gledajo nekatere druge punce. Tiste se potem tudi obnašajo pri 8 letih kot kakšne najstnice. Tega si pa za mojo hči ne želim, naj bo otrok, svoji starosti primerno.
[/quote]

Je bila vaša hči dovolj socialno zrela, ko ste jo dali v šolo? Ker je med najmlajšimi.Se vam zdi to v redu? Zakaj je niste pustili še eno leto v vrtcu? Je november ali december? Ker to nikoli ni dobro – mlajše otroke všolati…Zdaj so vsi starejši od nje in socialno na drugi ravni.

Ljuba duša, punca se bo morala sama postaviti zase. Če ji boš ti hodila delat red, bo za vedno zaznamovana kot mamina tožibaba. Spodbudi jo raje, da se vpiše v kakšno športno ali pa kakšno drugo dejavnost, da si pridobi samozavest in svoj prostor in tako razširi obzorja in sreča nove prijatelje. Včasih moraš vsekat nazaj, z jezikom ali pa kako drugače, da imaš potem mir.
[/quote]

Se strinjam s tem zapisom. Punca se mora sama postaviti zase.
Nekoč bo vesela, da ni bila del teh tepk.
Jaz sem bila v šoli še bolj kot nevidna. Mene so še zasmehovali. Edino, ko so rabili kaj za prepisat, pomoč pri učenju, takrat pa so se lepili name. Drugače pa so me zasmehovali. Itak, da se ni nihče potegnil zame, učitelji itak da ne.
Takrat je bilo hudo, me je pa ravno to okrepilo. S časoma sem bila vesela, da se nisem rabila obnašat kot tiste tepke.

Saj ji ne bom hodila delati red, kje si pa to prebral-a? Saj pa ravno to sprašujem – kako jo pripraviti, da se bo postavila zase.
Kar se tiče samozavesti, smo naredili vse, kar predlagaš. Pa ne samo zaradi samozavesti, ampak ker ima talente. Ima odličem posluh, hodi v glasbeno šolo. V vrtcu je pela solo v zboru, smo bili ponosni do neba. Že dve leti hodi na atletiko, pri laufanju prehiti absolutno vse punce v svojem razredu, pa tudi skoraj vse fante. Je pametna, ima skoraj same petice, kolikor pač imajo ocen. Ne vem, enostavno ne razumem, kaj je finta.

Je bila vaša hči dovolj socialno zrela, ko ste jo dali v šolo? Ker je med najmlajšimi.Se vam zdi to v redu? Zakaj je niste pustili še eno leto v vrtcu? Je november ali december? Ker to nikoli ni dobro – mlajše otroke všolati…Zdaj so vsi starejši od nje in socialno na drugi ravni.
[/quote]

Novemberski, decemberski pa res niso premladi. Še januarski in februarski so mlajši.
Sem decemberska pa nisem bila najmlajša. Problem je bil pa, ker sem bila bolj odrasla, hitreje dojemala snov kot večina ostalih in mi je bilo potem dolgčas pri pouku.

December. Nikoli ne bom vedela, če smo naredili prav, da smo jo dali v šolo z njenimi letniki. Vem pa, da sem zbirala mnenja na vseh možnih krajih. Dva konkretna sestanka smo imeli z njenima vzgojiteljicama iz predšolske skupine, ki sta trdili, da je v vseh pogledih več kot zrela za šolo. Da sicer pošteno povedo, če kdo ni, ampak da ona je. Je pa res, da se mi zdi, da so več ali manj te sošolke iz njenega razreda res bolj zrele in da je morda ravno to problem. Ene se obnašajo že kot najstnice, tudi dosti bolj odraslo se pogovarjajo. Ali pa so zafnane in v svojem svetu, ker cele dneve preživijo na tablicah, priklopljene na youtube in tik tok. Kjer seveda gledajo neprimerne vsebine za svoja leta. Moja je pa glede tega še precej otročja, priznam. Ampak spet niso vse take, kaj pa vem.. težko rečem.

Mene pa to ne čudi. Ker vidim tu pri nas popoldne na igriščih mame, ki ravno tako sedijo po skupinicah in samo simfajo druga drugo. Tako da imajo hčerke doma “lepe” zglede. Je pa problem, če je v enem razredu visoka koncentracija takšnih deklet. Jaz bi vsekakor ali menjala razred ali šolo. Malo govorim iz lastnih izkušenj, ker sem imela podobne težave s sinom (drugi razred), ki mi je ves prvi razred jamral, da so sošolci nesramni fantje, ki zmerjajo in tepejo in se igrajo trapaste igre (streljanje in pretepanje). Mi smo sli potem sicer zaradi selitve v drug kraj, a se je sin po prepisu na drugo šolo popolnoma razzivel in mi je dokončno postalo jasno, da ni bil v njem problem.

Novemberski, decemberski pa res niso premladi. Še januarski in februarski so mlajši.
Sem decemberska pa nisem bila najmlajša. Problem je bil pa, ker sem bila bolj odrasla, hitreje dojemala snov kot večina ostalih in mi je bilo potem dolgčas pri pouku.
[/quote]

Novemberski in decemberski so zdaj najmlajši.Kajti zdaj se všolajo od januarja do decembra, ne tako kot včasih…ko so bili všolani od 1. marca do zadnjega februarja…

December. Nikoli ne bom vedela, če smo naredili prav, da smo jo dali v šolo z njenimi letniki. Vem pa, da sem zbirala mnenja na vseh možnih krajih. Dva konkretna sestanka smo imeli z njenima vzgojiteljicama iz predšolske skupine, ki sta trdili, da je v vseh pogledih več kot zrela za šolo. Da sicer pošteno povedo, če kdo ni, ampak da ona je. Je pa res, da se mi zdi, da so več ali manj te sošolke iz njenega razreda res bolj zrele in da je morda ravno to problem. Ene se obnašajo že kot najstnice, tudi dosti bolj odraslo se pogovarjajo. Ali pa so zafnane in v svojem svetu, ker cele dneve preživijo na tablicah, priklopljene na youtube in tik tok. Kjer seveda gledajo neprimerne vsebine za svoja leta. Moja je pa glede tega še precej otročja, priznam. Ampak spet niso vse take, kaj pa vem.. težko rečem.
[/quote]

In ti hočeš, da bi bila tvoja hči taka tepka kot ostale?
Kot tule pišeš, so ostale prave male afne.
In ti hočeš, da bi bila del afen?
Bodi srečna, da hči ni taka afna.

V našem primeru ne gre za zafrkavanje, sicer bi jaz šla v zrak že zdavnaj, za mobing in maltretiranje nimam želodca, brez skrbi. Gre bolj za to, da se moja ne zna boriti, vsaj zdi se mi. Ne vem.
[/quote]

Ignoranca in nesprejemanje je tudi mobing. Mislim, da sem na enem predavanju slišala, da je ignoranca zelo težak mobing. Nenazadnje, gre pri tem za izločitev, izolacijo. Kot je zapor izločitev in kazen, še posebej huda kazen pa je samica, kjer mora nekdo biti sam. In zato je treba ukrepati. Kot so že drugi napisali, če ni pri razredničarki posluha, stopi do svetovalne delavke, kaj ona meni?

Ma jaz vem, da je moja punca super in da bo odrasla v še bolj super osebo. Za njeno prihodnost me ne skrbi. Mislim, da bo iz nje še veliko, modra zame trenutno nepredstavljivo. Je vljudna, ima razvito empatijo, je izjemno ljubezniva, prijazna, zares ima veliko srce. Vedno ji govorim, da je njen srček zlat in da samo nekdo, ki ima enako zlato srce, je lahko dovolj dober za prijatelja. Mogoče pa v tem razredu ni takega otroka ali pa nima poguma stopiti izpod komande nekoga drugega. Morda se z leti to spremeni in bo vendarle našla kakšno dušo, s katero bo preganjala dolgčas med odmori. Res bi ji privoščila to.