Dokaj premožna, precej zaposlena, bližam se 60. letu, ampak sama!
Dovolj mi je te samote. Dolga leta nazaj sem bila poročena, otrok nisva imela. Takrat sva se posvetila vsak svoji karieri. Dovolj sva dosegla. Že leta nazaj sva se razšla. Od takrat ni bilo nikogar resnejšega v mojem življenju.
Potem sem spoznala, da mi pravzaprav do moških ni. Me ne zanimajo več. Nimajo mi kaj povedati. Nezanimivi so. Dovolj je bilo zmenkov, niti na enega ne grem več.
Da nimam otrok, mi sicer ni žal. Ampak zdaj vseeno razmišljam, kdo bo dobil to, kar sem ustvarila? Komu naj zapustim hišo in denar? Staršev že zdavnaj ni več, nimam bratov, niti sester. Imam 3 sestrične, vse imajo otroka ali dva. S temi ljudmi praktično nisem v stiku. Vidimo se na kakšnih pogrebih. Njihovih otrok ne poznam dobro, niti imam željo, da bi jih spoznala.
Kaj mi svetujete? Vseeno bi rada nekomu zapustila to, kar sem v življenju ustvarila. Če bi imela otroka, bi seveda dobil on, tako pa… kaj naj?
Ko človek pride v leta, se začne spraševati stvari, o katerih prej ni kaj veliko razmišljal. Jaz sem že dopolnila 60 in vem, o čem govoriš. Zavedanje, da ne boš ničesar odnesla na ono stran je vse večje. Bodi hvaležna, da si uspela veliko ustvariti, zaradi česar lepše živiš. Z lepim življenjem nadaljuj in po možnosti deli svoj stil življenja še s kom. Uradno pa, če ne boš napisala oporoke bo tvoje premoženje razdeljeno med preživele sorodnike, ne glede na to, da niste v posebnih stikih. Prve bodo sestrične, če njih ne bo, pa njihovi otroci. Ponavadi se okoli takih tet kot si ti radi vrtijo kakšni daljni sorodniki v želji, da jim kaj zapustiš. A pri tebi pa ni tako?
Jaz bi zapravila čim več. Pa za oskrbo na stara leta se zna zgoditi,d a precej rabiš.
Drugače pa obvezno oporoka in daš nekomu, ki ti kaj pomeni. Lahko tudi recimo društvu proti mučenju živali, gasilcem, osebi, ki ti pomaga, prijatelju… vsekakor pa ne kar pustiti, da se potem žlahta, ki jo komaj poznaš, smeji ob tvoji smrti.
v takem primeru: potovanja, potovanja, ko bo možno – naj ti dupe vid svet, če nisi ravno zapečkarka. jaz vem, da bi – hodila na potovanja, to mene osrečuje; še preostale kontinennte spoznavat – nekaj sem jih že, po dolgem in po čez.
Edino ene 30k eur bi prihranila za na koncu, za oskrbo na domu ( nikakor nimam namen it v DSO).
Tudi v takem primeru, če ostaneš brez “dedičev”; mora denar krožit. Kaj bop dajala tujim ljudem – užij za časa žiljenja, nekaj prihrani pa za na starost, za svoje dostojanstvo in oskrbo, da ne boš po 10 iur v eni in isti plenici pri 35+ se pojcala, če boš na koncu nepokretna.
Možnosti je več, jaz bi predlagal dobrodelnost, naprimer:
– ustanoviš sklad, ki štipendira študente s tvojega področja
– zapišeš nepremičnine lokalni dobrodelni organizaciji za materinski dom, stanovanjsko skupnost, denar pa zdravstvenemu domu, knjižnici
– zapišeš premoženje Rdečemu križu ali Karitas
Se mi pa zdi zanimivo, da v večini svojega posta omenjaš pretrgane stike, osamelost in svoje zadovoljstvo s tem. Imaš morda čustvene težave, težave z empatijo, imaš aspergerja, ali si malo avtista?
Če lahko potujete, potujte. Hodite na izlete v hribe. Svet ima mnogo za ponuditi. Poskusite se čim več družit, mogoče ste malo osamljena. Je pa osamljenost v teh časih kar vse povsod. Pri mladih in starih.
Za starost na stran nekaj, ostalo pa za nekaj kar vas osrečuje. Mogoče bi vas sedaj zanimal kak prijatelj za druženje..
Noben nič s seboj ne odnese.
Vse dobro!
Starost vpraša, kaj je delala mladost.
Imamo podoben primer v družini-teta, ko ji ves denar sveta ne pomaga pri osamljenosti in zagrenjenosti. Žal je njen zgrešen življenjski stil, ki ga je razvila tekom ustavrjalnega obdobja, obrodil sadove, ki ji ne dišijo. Ampak tako pač je.
Denar sicer diši vsem, star zahteven in ukazovalen človek pa nikomur.
Nisi se z eno nogo pod cipresami, imas se cas, da uzivas, kar imas.
Ko pride do tega, da bos potrebovala pomoc in se bo nasel kdo, ki bo skrbel zate, potem temu zapustis vse, kar imas.
Tako je naredila mamina teta, na koncu, ko ni mogla vec sama, je zanjo skrbel en par okoli 40ih let, sosedje, ki so bili najemniki, sta ji kuhala, pospravljala, jo peljala k zdravniku in podobno, je njima vse zapustila in vsi sorodniki smo se strinjali s tem.
Ce bi se pa ze zdaj rada zazihrala, ker nikdar pac ne ves, kdaj te lahko avto povozi, napisi oporoko in vse zapusti kaksni dobrodelni ustanovi, za studente, mladostnike, varno hiso, zavetisce za zivali, pac kar je tebi najbolj primerno.
Isto se približujem 60 letu, no zdaj jih imam 51..in že razmišljam komu naj zapustim kar sem sama ustvarila.. Nikoli poročena, brez otrok, starši umrli pred 25 leti.. Ima pa 5 pomerance, verjetno kar njim.. Tudi jahto, Pipistrel letalo, kompleks stanovanj.. Pa še zemljišča katere smo dobili pred časom nazaj(Emona).. Erika
jap, zato je nesmiselno se tako gnat za kešom, ko ga na koncu dobi nek tujec/država/cerkev ki niti s prstom ni mignil zanj. Denar je namenjen, da kroži naokoli, ne da se ga kupčka, da ostane za tabo. Okej če želiš otroku zapustit ampak to je že nekaj drugega… ampak če nimaš nikogar ga potroši do zadnje pare ane..
Bistvo lajfanja ni v kešu in materializmu, to so le zunanji pripomočki(lahko orodje lahko orožje), ampak v notranji izpolnjenosti-v občutku da nisi osamljen, četudi si sam. tebe pa ravno osamljenost greni. Biti sam ali biti osamljen ni eno te isto.
Bogve kaj se ti še zgodi. Moja sestra (bila je 16 let starejša od mene) je bila neporočena, brez otrok. Pa se je sprijateljila, še ko je bila čisto v redu z zdravjem, z eno sosedo južnjakinjo, pridna, prijazna ženska, ene 25 let mlajša od nje. Večkrat sta kofetkali skupaj, večkrat ji je kaj iz trgovine prinesla, no ko je sestra obnemogla, sta uredili tako, da jo je ta ženska rihtala, po smrti bo pa sestrina hiša njena. Meni je bilo okej, itak nisva imela nekih stikov, tudi zaradi razlike v letih sva čisto različno živela. Sem jo prišel obiskat vsake toliko, tudi potem, ko je bila že nepokretna. Sem prišel večkrat nenapovedano, pa je bilo vedno vse v redu, nisem imel občutka, da bi ta ženska rihtala sestro samo zaradi keša. Vedno je bilo vse čisto, pomito, ona vedno nekje v bližini, kupila ji je (sicer s sestrino penzijo) vse možne pripomočke za lajšanje, od nekih blazin proti preležaninam, razne obkladke, skratka popolnoma jo je rihtala, ji kuhala, vse…Tako jo je pedenala 11 let (imela je dve kapi). Sestra je bila vedno prisebna, v glavi je bilo vse okej, težje je govorila, ampak si vse razumel. In je vedno hvalila to sosedo, da je zlata vredna. Celo vprašala me je enkrat, kako leto pred smrtjo, če sem užaljen, ker ne bo dala meni hiše. Ma, lepo te prosim, kaj sem jaz imel z njeno hišo, to si je ona vse z lastnim delom kupila. In ja, zdelo se mi je čisto prav, da je ta ženska potem dobila bajto. Še zdaj pridem kdaj k njej na obisk, tu in tam me ona pokliče, vedno se razjoka, kako rada je imela mojo sestro. Da ji je bila druga mama, ker je njena umrla, ko je bila še majhna. Kdo pa naj bi dobil, če ne ona. Pa me je sorodstvo ob smrti sestre zelo nagovarjalo, naj se zagrebem, zahtevam en del dediščine…. ma lepo vas prosim….
Torej, nikoli ne veš, lahko se ti zgodi kakšno prijateljstvo, ki ne bo temeljilo na izkoriščanju, in se potem odločiš vse zapustiti tej osebi.